Komentar Don Michaela Gurtnerja.
Z napovedjo posvečenj novih škofov Duhovniške bratovščine sv. Pija X. (FSSPX) za 1. julij letos, na praznik predragocene Krvi Jezusa Kristusa, se pojavljajo številni komentarji, kar je v glavnem posledica dejstva, da se ta posvečenja objektivno izvajajo na kanonsko nepravilen način, kar se ocenjuje zelo različno. Nekateri od teh komentarjev so zelo koristni za usmerjanje vernikov, drugi pa povzročajo več zmede, zlasti zato, ker jim primanjkujeta potrebno razlikovanje in diferenciacija, tako vsebinska kot terminološka. Zato je v tem zgodovinskem trenutku potrebno pojasniti nekaj temeljnih stvari in opozoriti na potrebna, deloma težavna razlikovanja: bene docet, qui bene distinguit (Dobro poučuje tisti, ki dobro razlikuje, op. prev.).
Splošni položaj
Za pravilno in pravično oceno napovedanih posvetilnih obredov je treba najprej upoštevati zunanji položaj Cerkve. Objektivno je mogoče dokazati, da se uradni dokumenti Cerkve, začenši z Drugim vatikanskim koncilom, vse pogosteje in čedalje bolj oddaljujejo od tradicionalnega in zavezujočega katoliškega nauka Cerkve. Večina jih ne predstavlja poglobitve, temveč uvaja popolnoma novo smer. Odmikajo se od katoliških stališč in se vse bolj približujejo protestantizmu. Deloma se to dogaja zelo odkrito, z nedvoumnimi besedili, deloma pa subtilno z dvoumnimi besedili, ki dopuščajo širok okvir interpretacije. Cerkev je bila in bo še naprej hitro protestantizirana, njena katoliška istovetnost se razblinja v verski indiferentizem.
Zdi se, da je postalo strategija iskanje dvoumnih formulacij, ki jih je sicer mogoče razlagati povsem semantično, vendar to ni nujno. V drugem koraku se te postopoma interpretirajo na nov, ne več katoliški način: razumevanje se »razvija«, da se s počasnim preoblikovanjem izogiba zunanjemu videzu nenadnega preloma in s tem odmiku od katoliškega nauka. To pa je le prikrivanje dejstev in resničnih namer teh besedil.
Zadošča preprosta primerjava tega, kar so cerkvene oblasti izjavile o različnih temah na primer leta 1950, 1970, 1990 in 2020. K pisnim dokumentom se dodajo še nešteti primeri iz vsakdanjega cerkvenega, praktičnega življenja: kar so si še pred nekaj desetletji, celo po zadnjem koncilu, upali storiti le nekateri posebej drzni cerkveni uporniki in je bilo večinoma obsojeno, je postalo normalnost celo za najvišje cerkvene voditelje.
Lahko ekstrapoliramo shemo, ki se ponavlja že desetletja, ker se je (v negativnem smislu) izkazala za uspešno in učinkovito. Najprej je nekaj prepovedano. Ta prepoved se nato posamezno krši, kritizira, vendar ne sankcionira. Nato se odkrito tolerira in širi, kmalu zatem se predstavi kot načelna možnost, nato uradno dovoli, pri čemer se kritika zaenkrat še tolerira, dokler se končno ne povzdigne v splošno, zavezujočo normo in se kritike ne tolerira več. Kar je nekoč bilo prepovedano, postane dolžnost, nekdanja dolžnost pa prepovedana: red se obrne, nauk in praksa se spremenita v svoje nasprotje. Kdor se še naprej drži prvotnega reda in nauka, je neposredno ali posredno sankcioniran in marginaliziran. Pravijo, da je „nepokoren“ in da „se ne drži cerkvenega reda in nauka“, pri tem pa zamolčijo, da je ta novi red sam nastal iz „nepokorščine“ in preloma s katolištvom.
Katolištvo naj izgine
Ta razvoj je postopoma zajel vse več področij. Pri tem je treba poudariti, da sedanje cerkveno vodstvo na vseh ravneh tega nikakor ne obravnava kot žalosten razvoj, ki je ušel iz rok in ki bi ga želeli okreniti – gre precej bolj za zavestno usmerjen in prav tako nameren rezultat ukrepov cerkvenih oblasti. Bodisi z odloki in besedili bodisi z dejanskimi dejanji simbolnega značaja, da se odprejo vrata tudi nižjim ravnem in se tako doseže širok učinek, bodisi tudi z namernimi imenovanji oseb na ključne položaje.
Vse bolj odkrito se priznava, kaj vse se namerava spremeniti. Končno naj bi katolištvo za vedno izginilo, kar se tudi vse bolj odkrito izraža, pri čemer je liturgija le posebej viden del – končni cilj je nauk Katoliške Cerkve v celoti. Katoliška vera se ne oznanja več, ampak se jo taji – velja za zastarelo in danes neveljavno učenje, pogosto brez uradne „odstranitve“; preprosto se več ne omenja, kot da bi bila danes neveljavna preteklost, in se nadomešča z novimi formulami in nauki, ki kar nekako prekrivajo katoliški nauk in ga tako zakrivajo.
Že šestdeset let smo v procesu, ki ima za cilj ohraniti oznako »katoliški«, hkrati pa popolnoma spremeniti vsebino. Če izpraznimo kozarec marmelade in ga napolnimo z medom, nova vsebina ne postane marmelada samo zato, ker je etiketa iz prejšnjih dni ostala ista!
Brez lastnih škofov je Bratovščina sv. Pija X. obsojena na izumrtje
To je pravzaprav težava, ki jo ima cerkveno vodstvo z FSSPX – če ostanemo pri prejšnji prispodobi -, Bratovščina ni dopustila, da bi iz kozarca ukradli marmelado in jo zamenjali z medom, pri čemer bi ohranili posodo in etiketo. Preprosto je nadaljevalo s tem, kar je Cerkev stoletja počela in pridigala. Toda tisto, kar je bilo še včeraj obvezno, je čez noč nenadoma postalo nekakšen cerkveni težki zločin. Ker se je vsebina oznanila vere Cerkve sama po sebi spremenila v najosrednejših točkah in ker prejšnje nenadoma ni več dovoljeno in se ne šteje več za veljavno stališče Cerkve, je logično, da tudi nihče več ne sme tega javno zagovarjati. Cerkvene oblasti si ne prizadevajo, da bi tradicionalni nauk in liturgija obstala, ampak ravno nasprotno – prizadevajo si, da bi to končno izginilo in da bi vsi v celoti sprejeli novi nauk. Po njihovem mnenju mora izročilo izumreti in končno preiti v zgodovino – izginiti mora.
Za prenašanje tradicionalnega katoliškega verovanja in še bolj za podeljevanje svetih zakramentov v skladu s cerkvenim izročilom pa so potrebni duhovniki, ki darujejo sveto mašo, krščujejo novorojenčke, mazilijo umirajoče in grešnike ponovno povzdignejo v Božjo milost. A brez škofov ni več novih duhovnikov, brez duhovnikov pa tradicionalna katoliška vera izumre. Prav to pa je tudi cilj: tradicionalni katolicizem naj izgine, saj se ga obravnava kot sramotno breme iz preteklosti, ki ga je treba končno in dokončno premagati.
V takšnih okoliščinah je povsem razumljivo, da Bratovščina sv. Pija X. ne more prepustiti usode tradicionalnega katolištva rokam tistih, ki so izraziti nasprotniki »predkoncilskega« katoliškega nauka in prakse. Usoda, ki je v zadnjih letih doletela mnoge (neo)konservativne in tradicionalne skupine in skupnosti, ni nič kaj spodbudna: je bolj alarmni znak, ki opozarja na previdnost in pojasnjuje nujnost lastnih škofov kot razumno in razumljivo potrebo.
Ne smemo narediti napake in misliti, da gre pri prihajajočih škofovskih posvečenjih izključno ali predvsem za preživetje duhovniške Bratovščine. V resnici gre za preživetje tistega, kar zastopa in česar orodje je postala. Glede na splošni položaj je trenutno nujno, da je začasno neodvisna glede škofovske posvečevalne moči, pri čemer pa ne bi smelo iti za nekakšen »monopolni položaj«, saj bi to prineslo prevelika tveganja.
Razkol in nepokorščina
Po eni strani je zelo nenavadno, na drugi strani pa, glede na pokoncilski izobraževalni položaj po teoloških fakultetah in semeniščih, spet to ni presenetljivo, kako malo nekateri razlikujejo med razkolom in nepokorščino.
Da bi lahko na splošno govorili o razkolu, je treba cerkveno, zlasti papeško, jurisdikcijsko oblast na splošno in samo po sebi trajno zavrniti kot nelegitimno, in sicer strukturno. Razkolnik pravi: »Ne glede na to, kaj cerkvena avtoriteta prepoveduje ali zapoveduje – načeloma tega ne upoštevamo, ker te avtoritete kot take ne priznavamo.« Razkolnik se načeloma ne čuti v edinosti s papežem in Katoliško Cerkvijo ter njenimi člani.
Nasproti temu je nepokorščina. Pri tem se priznava splošna avtoriteta cerkvene hierarhije oziroma posebej papeža, vendar se enega ali več ukazov ali prepovedi ne izvede. Ne zato, ker papež ne bi imel legitimne avtoritete, ampak kljub temu, da jo ima, se lahko eno ali več konkretnih navodil prizna kot utemeljeno škodljivo, nesprejemljivo ali celo grešno. Nepokorni pravi: »Avtoriteta je sicer načeloma nesporna, vendar zaradi višjega dobrega oziroma višje avtoritete ne morem upoštevati posameznih navodil.«
To je nedvomno primer Bratovščine sv. Pija X.: tako z besedami kot z dejanji je vse od svoje ustanovitve dalje ves čas jasno pokazala, da priznava papeško avtoriteto in jo, kjer je mogoče, tudi upošteva, vendar ne more izvesti vsega, kar ta priznavana avtoriteta od nje zahteva ali pričakuje. Ne iz strukturnih in načelnih razlogov, ampak iz dejanskih razlogov, saj cerkvene avtoritete same ne izpolnjujejo vseh obveznosti, ki so jim bile naložene s strani našega Odrešenika in Cerkve. Zato mora nadomestno posredovati: ne tako, da si prisvaja avtoriteto, s tem da ustvarja, tako rekoč, vzporedno hierarhijo, ampak tako, da ne upošteva navodil in prepovedi, ki škodujejo dušam, so v nasprotju s tradicionalnim katoliškim naukom ali preprečujejo potrebno in dobro.
Kjer najvišja cerkvena avtoriteta ne izpolnjuje svojih dolžnosti v zvezi z oznanjevanjem vere in cerkvenim ter zakramentalnim življenjem, FSSPX nadomestno posreduje, da v okviru mogočega zagotovi dušam, kar jim po pravici pripada. Zaradi cerkvenih okoliščin je to trenutno mogoče le brez papeškega ali škofovskega mandata. Edina alternativa bi bila namreč, da bi se podredili nepravičnim ukazom ali prepovedim in, tako kot vsi drugi, prispevali k spreminjanju vere in zakramentalne prakse ter katoličanom odvzeli njihovo pravico do popolne verske integritete v liturgiji in oznanjanju nauka.
Zato je pomembno, da se, ne glede na simpatijo ali antipatijo do FSSPX, pošteno in pravično razlikuje med razkolom in nepokorščino ter da se ne ravna po ideologijah, ampak po veri in razumu.
Formalna in materialna nepokorščina
Kar zadeva pokorščino, je treba ponovno natančneje razlikovati. Pokorščina je namreč vselej relativna, kar pomeni, da je po svoji naravi in vsebini vedno povezana z nečim ali nekom. Poslušnost nikdar ne more stati sama zase, saj pomeni podreditev lastne volje volji drugega. Pokorščina, oboedientia, s formalno-teološkega vidika spada k moralnim vrlinam (virtutes morales), ki po drugi strani spadajo pod iustitia, pravičnost: ta izhaja iz pravičnega Boga in je usmerjena v uresničevanje njegovega prav tako pravičnega reda znotraj sveta (in znotraj Cerkve). Bistvo pokorščine je v tem, da se Božja sveta volja uresniči tudi v svetu. Bog je tako na začetku in na vrhu poslušnosti, ki mora zato vedno ostati povezana z njim.
Zato se je treba, ko govorimo o pokorščini, vedno vprašati, na čigavo voljo se ta nanaša in kakšen položaj ima tisti, na katerega se pokorščina nanaša. Pri tem lahko pride do konfliktov. Preden se poglobimo v to, moramo uvesti še eno razlikovanje, in sicer razlikovanje med materialno in formalno pokorščino.
Materialna pokorščina je zunanji vidik pokornega ravnanja: dejansko izvajanje volje drugega. Nanaša se na to, kar se dejansko stori.
Formalna pokorščina pa je notranji vzgib pokornega ravnanja. Nanaša se na to, zakaj se nekaj stori. Volja se tu navezuje na razumevanje.
Vprašanje razločevanja
Glede na to si lahko pokorščino predstavljamo kot dolgo verigo ukazov, katere prvi in odločilni člen je Bog. Če je drugi člen nepokoren prvemu členu, tako da tretjemu členu ukazuje nekaj, kar je neposredno ali posredno v nasprotju z voljo prvega, se tretji člen neizogibno znajde v konfliktnem položaju. Kajti pokorščina je, kot smo rekli na začetku, relativna, tj. vedno se mora nanašati na nekaj ali na nekoga. Tretji člen mora v takšnem konfliktnem položaju neizogibno sprejeti odločitev, pri čemer ima načeloma tri možnosti. Ugotovili smo že, da materialna, zunanja pokorščina temelji na formalni, notranji pokorščini. Zato je vprašanje, ki se skriva za tem: Kaj oziroma katero avtoriteto sprejemam kot notranji razlog za svoje pokorno ravnanje, tj. čigavi volji podrejam svojo voljo in iz tega izhajajoče ravnanje?
- Ali je tretji člen materialno pokoren drugemu členu – in s tem posredno predhodnemu členu – s tem pa je avtomatsko materialno nepokoren prvemu členu, tako kot je že drugi člen.
- Ali pa je materialno pokoren prvemu členu, s čimer pa je nujno materialno nepokoren drugemu členu, pri čemer ta materialna nepokorščina drugemu členu ustreza »popravilu« nepokorščini drugega člena.
- Tretja možnost je, da je tretji člen obenem nepokoren obema predhodnima členoma, tako da razvije lastno varianto delovanja, ki ne ustreza volji nikogar. V tem primeru bi šlo za absolutno (puščamo tujko, ker lepo označuje, kako v tem primeru nekoga nič ne veže, op. prev.) nepokorščino.
Če sprejmemo, da ni večje resnice, višje avtoritete in boljšega bitja od Boga, postane jasno, da se mora formalna pokorščina vedno in izključno nanašati nanj, tudi v primeru konflikta. Iz tega logično sledi, da se druga možnost ravnanja izkaže za edino pravilno. Materialna nepokorščina, ki se nanaša na drugi člen, pri čemer se materialna pokorščina, ki sledi formalni pokorščini, nanaša na prvi člen, se zato izkaže kot prava in resnična pokorščina.
To nas pripelje do spoznanja, da gre v položajih konflikta pokorščine navsezadnje za vprašanje razločevanja (in, kakor je lepo dejal generalni predstojnik don Davide, za vprašanje vesti, op. prev.). In prav v takšnem položaju se zdaj nahaja tudi Duhovniška bratovščina sv. Pija X.
Kot nadaljnje spoznanje ugotavljamo, da bo FSSPX, ko bo opravila svete posvečevalne slovesnosti, materialno nepokorna (vendar ne razkolniška!) Svetemu sedežu, vendar se ta nepokorščina izkaže kot dejanska pokorščina, saj je formalno in materialno pokorna Bogu.
Na tej točki lahko povzamemo, da Bratovščina sv. Pija X. nikakor ni razkolniška in da se ob nekoliko natančnejšem pogledu njena materialna nepokorščina Svetemu sedežu na koncu izkaže za pokorščino izročilu Boga njegovi Cerkvi.
Ali so škofovska posvečenja Božja zapoved?
Na tej točki bi lahko z določeno upravičenostjo ugovarjali: kje pa je Bog rekel, naj Bratovščina samovoljno posvečuje škofe?
Odgovor na to vprašanje smo nakazali že na začetku, ko smo v grobem opisali položaj Cerkve. Zveličar je Cerkvi kot taki dal različne naloge, zlasti kar zadeva podeljevanje zakramentov in širjenje popolnega in neokrnjenega nauka vsega, kar je učil. To poslanstvo izvajajo predvsem apostoli in njihovi nasledniki, ki so opremljeni s pooblastilom, posredovanim z zakramentom posvečenja, ki jim omogoča, da imajo delež v edinem velikem duhovništvu Jezusa Kristusa.
Poleg tega, da se je imenovanje škofov s strani rimskega papeža postopoma izkristaliziralo šele po več stoletjih, je treba povedati, da iz tega izhaja moralna upravičenost, celo dolžnost izhaja iz dejstva, da so osnovne naloge, ki jih je Odrešenik zaupal svoji Cerkvi, objektivno spodkopavane in onemogočene, ker so se odločilne cerkvene avtoritete same odrekle tem nalogam in Cerkev v celoti sistematično usmerjajo v povsem drugo smer od tiste, ki jo je predpisal naš Odrešenik, s pomočjo temu ustrezajočih izjav glede nauka in s kadrovskimi odločitvami.
Ne gre le za to, da se nekaj poljubnega nekako naredi, ampak da so Gospodova navodila z vsemi svojimi posledicami zavezujoča za vse, še posebej za duhovščino v vseh njenih funkcijah. To velja ne le za oznanjanje vere, ampak tudi za prenos verskega izročila v liturgične obrede. Ne gre le za liturgijo, ampak tudi za vero; obe sta neločljivo povezani.
Kjer integriteta nauka in liturgije nista več zagotovljena s strani tistih, ki bi morali biti njeni garanti, mora nujno posredovati tisti, ki to lahko stori, čeprav po cerkvenih pravilih tega formalno ne bi smel. Tudi tu gre za vprašanje prave tehtnosti: cerkveni pravni red ne more biti ocenjen kot višji od Božjih temeljnih razlogov.
Za njihovo izpolnitev pa so potrebni škofje, ki se zavedajo svoje zavezanosti in so sposobni Cerkvi dati duhovnike in očete, ki se prav tako zavedajo svoje zavezanosti.
Če je edina alternativa izumrtje tega, kar je Cerkev dva tisoč let vestno opravljala in prenašala, in če se to vse bolj jasno izraža in izvaja, potem je posredovanje tistih, ki bi tega sicer ne smeli, vendar lahko, neizogibna dolžnost, čeprav je to v nasprotju s cerkvenim (in ne Božjim!) pravom. Ker ne moremo dopustiti, da bi umrli zaradi pokorščine.
Mag. Don Michael Gurtner je avstrijski škofijski duhovnik, doma iz nadškofije Salzburg, ki ga je posvetil in inkardiniral v škofijo Chur, kjer je še vedno inkardiniran, pokojni tamkajšnji škof, msgr. Vitus Huonder. Bil si je zelo blizu z nekdanjim salzburškim konservativnim nadškofom, Georgom Edrom blagega spomina. V času javne prepovedi maš (zaradi koronavirusa), se je tej prepovedi uprl in si prislužil velike zasluge za dostop vernikov do zakramentov. V tem času je leto dni skrbel na Dunaju v Minoritski cerkvi za italijansko skupnost vernikov ter ima zato precejšnje zasluge, da je cerkev dobilo v upravo avstrijsko okrožje Bratovščine. Za večje praznike v isti cerkvi pomaga s spovedovanjem. Trenutno skrbi za skupino tradicionalnih vernikov na Sardiniji. Je avtor kolumne „O položaju Cerkve“ (v nemščini – o položaju Cerkve) in drugih prispevkov.
Slika: fsspx.news (slika zaslona)
