Kardinal je žal zapadel v »sirizem«, zmoto genovskega nadškofa prekomerne pokorščine, ki je preprečila večini katoličanov, da bi se uprli modernistični okupaciji Cerkve.
Il Foglio, [neo-konservativni] časopis, […] je objavil besedilo kardinala Saraha, v katerem kardinal poziva Bratovščino sv. Pija X, naj se odreče posvečenju novih škofov. Zanimivo je, da se [takšen] časopis ukvarja s tako zapletenim ekleziološkim vprašanjem in se postavlja proti Bratovščini. Poleg tega pa je, pa bi to vsekakor bilo vredno poglobiti, zanimiv tudi del Sarahove razlage, v kateri kardinal uporabi že precej zguljen primer Patra Pija, ki je bil neupravičeno osumljen in preganjan (med drugim s strani patra Agostina Gemellija) in je prejel ukaz, naj 12 let ne spoveduje, kar je tudi zvesto upošteval. Po njegovem mnenju bi morala Bratovščina danes storiti enako.
Vendar Sarah razvije napačno razmišljanje iz štirih razlogov.
Prvič, v času preganjanja Patra Pija ni bilo stanja resne in splošne nujnosti, kakršno danes doživlja Cerkev, in zato, če je bilo menihu, ne glede na to, kako svet je bil, neupravičeno prepovedano spovedovati, je bilo povsod veliko drugih menihov in duhovnikov, ki so lahko nadomestili njegovo odsotnost iz spovednice.
Drugič, Pater Pij ni bil predstojnik redovne skupnosti, odgovoren je bil le zase. Odgovornosti in dolžnosti predstojnika redovne skupnosti pa so povsem drugačne, saj mora biti na osebni ravni pripravljen prenašati vsako žalitev ali preganjanje, tudi neupravičeno, na ravni predstojnika pa mora misliti na skupno dobro (vedno upoštevajoč zgoraj omenjeno stanje hude stiske) bratov in vernikov. Po mojem skromnem mnenju, če navedem primer in primerjavo, je sicer odlični predstojnik Frančiškanov Brezmadežne, ko se je začelo dolgo komisijsko upravljanje (v resnici dejansko uničenje samega reda), naredil napako, ko je zamenjal osebno pokorščino krivici s pokorščino kot predstojnik krivičnemu ukazu, ki je v bistvu popačil in uničil sam red. Po mojem mnenju je naredil napako, ker ni prepoznal nujnosti, saj ni mogel reči, kot je to storil Pater Pij, da je bila večina spovednikov na splošno zanesljiva v svoji nalogi in da so vsi duhovniki verjeli v pravi nauk in katekizem ter ju zvesto poučevali.
Tretjič, v času preganjanja Patra Pija avtoriteta Cerkve (papež in škofje) ni bila tako tragično prizadeta kot danes zaradi modernizma, med duhovščino ni bilo splošno razširjenega modernizma. Posebna težava današnjega časa je, da je prav avtoriteta sama pogosto izrazila, čeprav v nezanesljivih dokumentih, ki nimajo narave pravih izrekov cerkvenega učiteljstva, ideje, ki so v nasprotju s tem, kar je Cerkev vedno učila.
Četrtič, kardinal Sarah pozablja, da se proti kreposti pokorščine lahko greši tako z umanjkanjem kot s pretiravanjem: pokorščina krivičnemu ukazu (v stanju hude nujnosti), ki bi dušam preprečil posvečevanje in bogoslovcem dobro usposabljanje, bi pomenila greh pretiravanja v pokorščini.
Za sklep lahko rečemo, da je zmota, v katero je zapadel kardinal Sarah, opredeljiva kot »sirizem«, poimenovana po kardinalu Siriju, velikem tomistu, človeku trdne vere, ki se je ob koncilskih in pokoncilskih grozotah vedno in v vsakem primeru uklonil odločitvam papeža, tudi ko so bile slednje očitno v nasprotju z izročilom in skupnim dobrim, prav v imenu avtoritete in obveznosti absolutne in slepe pokorščine, ki nima v sebi ničesar katoliškega. Ni naključje, da je bil prav Siri eden najbolj zagrizenih sovražnikov monsinjorja Lefebvra.
Prof. Matteo D’Amico na svoji strani Vitis Vera
