Škof Athanasius Schneider, pomožni škof škofije Astana, je pred kratkim dal intervju mediju The Remnant in še enega reviji Certamen. V teh intervjujih poziva svoje kolege v škofovstvu, naj ponovno premislijo o svojem stališču do Bratovščine sv. Pija X. (FSSPX), pri čemer škofovska posvečenja, načrtovana za prihajajoči 1. julij, obravnava kot koristna za Cerkev in ne skriva svojega upanja, da bi nadškof Lefebvre nekega dne lahko bil razglašen za svetnika.
Pogled, oblikovan z neposrednim poznavanjem Bratovščine
25. marca 2026 – ob 35. obletnici smrti nadškofa Lefebvra – je novinar Michael J. Matt v ameriškem mediju The Remnant TV gostil škofa Athanasiusa Schneiderja. Škof Schneider je pojasnil svojo osebno pot od dne, ko je bil imenovan za uradnega vatikanskega vizitatorja pri FSSPX:
»Papež Frančišek je pred več kot desetimi leti, leta 2015, mene in še tri druge škofe prosil, naj obiščemo več hiš Bratovščine in njihovih semenišč. Bil sem eden od tistih škofov, ki jim je Sveti sedež uradno zaupal to nalogo.
Tako sem pridobil neposredno poznavanje resničnosti Bratovščine, saj sem nekaj dni preživel z njimi v različnih hišah ter se pogovarjal z nadrejenimi, profesorji in bogoslovci. Poleg tega sem se za to poslanstvo pripravljal s prebiranjem številnih dokumentov: obsežne biografije, ki obsega več kot 800 strani, ter dokumentov in pastoralnih spisov nadškofa Lefebvra, ki pokrivajo celotno obdobje od njegovega škofovskega posvečenja leta 1947 do njegove smrti.
Resnično sem posvetil več mesecev branju vseh teh dokumentov. Imel sem tudi dostop do dodatnih dokumentov v arhivih Svetega sedeža, saj je bil to nujni del dela, ki mi je bilo zaupano. Zato sem o tej zadevi pridobil znanje na različne načine – in, menim, v precej znatni meri.
Od takrat sem ohranjal redne stike z več hišami, predstojniki, duhovniki in celo družinami Bratovščine. Bolj ko pa se kriza Cerkve odvija pred našimi očmi, bolj sem prepričan, da je delo nadškofa Lefebvra – on sam in Bratovščina – delo Cerkve, ki nam ga je Božja previdnost podarila v teh izredno zmedenih in težkih časih.”
Posvečenja iz leta 1988 in tista iz leta 2026
Ob preučevanju motivov in namer, ki so bili v ozadju škofovskih posvečenj, ki jih je nadškof Lefebvre podelil leta 1988 brez papeškega mandata, škof Schneider ugotavlja kontinuiteto s tistimi, ki jih namerava FSSPX podeliti – prav tako brez papeškega mandata, kot je to v času pisanja tega besedila – 1. julija 2026:
»Kakor je nadškof Lefebvre večkrat poudaril in kot danes še vedno ponavljajo voditelji Bratovščine, se ne vidijo kot delo, namenjeno le njim samim, ampak vse to obravnavajo kot službo Sveti Cerkvi, celotni Cerkvi in pravzaprav Svetemu sedežusamemu.
Ko je nadškof Lefebvre leta 1988 posvetil škofe, je rekel: ‚To delam za papeže.‘ Da bi se ohranila celovitost vsega, kar je Cerkev – rimska Cerkev in papeži – strogo zapovedala upoštevati vse do Koncila: vera, liturgija in duhovniška formacija, točno tako, kakor je Cerkev zapovedovala stoletja.
On bi rekel: ‘Ne počnemo nič drugega kot to, kar je Cerkev prosila in zapovedovala stoletja.’ Kako bi torej lahko počeli kaj napačnega, če je to prav tisto, kar je Cerkev stoletja upoštevala in, ponavljam, celo strogo zahtevala, in kar je ustvarilo svetnike? Ta duhovniška formacija, ki sega stoletja nazaj – kako bi lahko bila nenadoma škodljiva ali napačna?
In nadškof bi dodal: ‘Nismo uvedli absolutno nič novega; le tisto, kar si je Cerkev želela.’
Cilj je bil prenesti to dediščino skozi ta čas zmede, zmede, ki je le začasna. Ker moramo trdno verjeti, da vrata pekla ne bodo premagala Svetega sedeža. Trenutni položaj je nekakšno ‘avinjonsko izgnanstvo’, če smem govoriti v duhovnih ali metaforičnih izrazih. Kristalna jasnost papeškega učiteljstva in Petrovega sedeža je bila zamegljena. Tudi liturgija. In vse to, celo sam Rim, ki bi moral biti luč in skala, je zamegljeno.
To nikakor ne pomeni sedevakantizma. Prej pomeni preprosto, da je bilo nekaj zamegljeno – podobno kot v avinjonskem obdobju, ko so bili pravi papeži, a niso bili v Rimu. Rim je ostal prazen sedemdeset let. Simbolično je položaj danes zelo podoben: Sveti sedež je delno zakrit zaradi vpliva neomodernizma, gibanja, za katerega sta značilna naturalizem in relativizem. A to je le začasno.
Sveti sedež bo ponovno pridobil vso jasnost, vso moč in vso živahnost katoliške vere in svete liturgije. Vse to se bo vrnilo. In nadškof Lefebvre je bil o tem globoko prepričan.
Tudi po posvečenjih leta 1988 je včasih rekel, da bomo kmalu spet imeli močnega, tradicionalnega papeža v Rimu. In potem, je dejal, boste vi škofje šli k njemu, mu ponudili svojo škofovsko službo in mu rekli: ‘Najsvetejši oče, sprejmite našo škofovsko službo; storite z nami, kar želite.’ Ker v tistem trenutku naša škofovska služba ne bo več potrebna, saj bo to nalogo ponovno prevzel Sveti sedež in sam papež.
Verjamem, da bo Bratovščina z istim namenom in v istem duhu letos storila prav to: ponudila te nove škofe kot most v teh zelo temnih časih, vendar most za Sveto Cerkev, za Rim in za prihodnje papeže. In ko bo nekega dne, ponavljam, spet 100-odstotno tradicionalni papež – kajti to je bistvo papeštva: biti 100-odstotno tradicionalen – in to se bo zgodilo v Božjem času, ne vemo kdaj, a zagotovo se bo zgodilo, takrat, domnevam, bodo tudi novi škofje, posvečeni v Bratovščini letos julija, šli k njemu in rekli: ‘Najsvetejši oče, naše škofovanje ni več potrebno; to nalogo zdaj izpolnjujete vi. Storite z nami, kar želite.’
Takšen je bil odnos nadškofa Lefebvra in verjamem, da ostaja odnos Bratovščine tudi danes, prav tako, kakor je to razglasila, in kakor je njen generalni predstojnik, pater Pagliarani, napisal papežu Leonu. Takšen odnos nikakor ni razkolniški.«
Ovržba obtožb o razkolu
Škof Schneider je skušal braniti FSSPX pred ponavljajočimi se obtožbami o razkolu, ki so bile izrečene proti njej:
»Zato moramo popraviti naše razumevanje razkola. V zadnjih stoletjih smo imeli zelo reduktivni pogled na razkol, popolnoma legalističen pogled. Imeli smo tudi reduktivni pogled na pokorščino. Pokorščino papežu, ki je ustvarjeno bitje, smo celo absolutizirali; papež ni Bog.
V resnici moram reči, da v psihologiji mnogih ljudi, tradicionalistov ali konservativcev, in celo med nekaterimi škofi in kardinali še danes obstaja neke vrste implicitna božanskost papeža. Poudarjam implicitna, ne formalna ali eksplicitna. Posledično se vsako dejanje nepokorščine takoj označi: ‘Si razkolnik,’ preprosto zato, ker si bil nepokoren.
Ta koncept je bil tuj velikemu izročilu Cerkve. Bil je popolnoma tuj cerkvenim očetom. Sem patrolog in to lahko trdim z avtoriteto. Ko sv. Atanazij ni poslušal papeža Liberija, ki ga je nato izobčil, je bilo to izobčenje seveda formalne narave, v skladu z zakonom. Vendar trdim, da je bilo to izobčenje v Božjih očeh neveljavno. Kako bi lahko papež Liberij, ki je do neke mere sodeloval s pol-arijansko dvoumnostjo, izobčil največjega zagovornika pravovernosti? V očeh zgodovine je bilo izobčenje Atanazija nepravično; in verjamem, da je bilo v Božjih očeh neveljavno.
Zato verjamem, da v zvezi s trenutnim vprašanjem Bratovščine in teh posvečenj deluje nekaj Božjega. Bog to dopušča, ker smo velika družina, Bratovščina pa je del naše družine. Ne obstaja zunaj Cerkve. Kot ste opazili, v kanonu imenuje papeža; v kanonu imenuje tudi lokalnega škofa. Od Rima je prejela pooblastila za spovedovanje, pooblastila, ki ostajajo veljavna in niso preklicana. Kako bi lahko razkolniška skupnost imela veljavna pooblastila za spovedovanje? Saj to predstavlja obliko jurisdikcije.
Papež Frančišek je škofe in župnike celo prosil, naj jim omogočijo kanonično prisostvovanje pri porokah. In dejansko so tega sposobni. Poleg tega se je v nekaterih zelo resnih primerih, ki vključujejo neprimerno ravnanje duhovnikov, ob mojem obisku zgodilo, da mi je škof Fellay poročal, da je bil določen primer posredovan Svetemu sedežu; Sveti sedež pa je nato škofa Fellaya pooblastil, da v imenu Svetega sedeža deluje kot sodnik in vodi kanonično preiskavo. Kako bi lahko razkolnik storil kaj takšnega?
Zato moramo ponovno pridobiti bolj uravnotežen pogled na to, kaj je razkol in kaj je pokorščina znotraj Cerkve. Ni vsako dejanje nepokorščine do papeža avtomatično razkolniško. In celo škofovsko posvečenje, opravljeno proti papeževi volji, in s tem v tem konkretnem primeru nezakonito, ni samo po sebi notranje zlo dejanje. Nekateri predstavniki tradicionalnih skupnosti, ustanovljenih v okviru Ecclesia Dei, so javno trdili, da bi nezakonito škofovsko posvečenje, izvedeno proti volji papeža, pomenilo nekaj notranje zlega. To je popolnoma zmotno. Veliko izročilo Cerkve tega nikdar ni učilo.
Na primer, Božji služabnik kardinal Josyf Slipyj iz grko-katoliške Cerkve, ki je zdaj prepoznan po svojih junaških krepostih, je v Rimu skrivaj posvetil tri škofe, s čimer je ravnal proti volji papeža Pavla VI. in vedel, da mu Pavel VI. tega ne bo dovolil. Ali naj torej sklepamo, da je Božji služabnik Josyf Slipyj storil nekaj notranje zlega in si prislužil samodejno izobčenje? Gotovo ne.
Zato se moramo vrniti k velikemu, uravnoteženemu pogledu cerkvenih očetov v prvem tisočletju. Posledično namera Bratovščine jasno ni razkolniška, kar so večkrat poudarili, in to počnejo le kot službo Cerkvi in papeštvu. Menim, da bo Cerkev kasneje, ko bo ta ogromna kriza minila, Bratovščini hvaležna.«
Posebna svoboda FSSPX
Škof Schneider je nadaljeval in izrazil svojo hvaležnost FSSPX za liturgični boj, ki ga vodi v službi Cerkve, boj, ki ga sam podpira, hkrati pa je poudaril neprimerljivo svobodo, ki jo Bratovščina trenutno uživa:
»Nadškof Lefebvre je iz ljubezni do Cerkve sprejel breme prevzema te naloge, celo na račun tega, da ga je papež suspendiral. Takrat, pred petdesetimi leti, leta 1976, je v tem kontekstu visoki predstavnik Svetega sedeža rekel nadškofu Lefebvru: ‘Naša težava je sveta maša.’
V tistem trenutku glavna pozornost še ni bila usmerjena na doktrinarna vprašanja Koncila; osredotočena je bila na sveto mašo, natančneje na tradicionalno sveto mašo. In ta visoki predstavnik Svetega sedeža je rekel nadškofu: ‘Če bi le enkrat privolili, da javno darujete Novus Ordo pred svojimi bogoslovci in verniki, bi bili vse naše težave rešene.’
A on je zavrnil. Dejal je: ‘Moja vest mi tega ne dopušča.’ Kajti ravnati na tak način bi pomenilo sprejeti dvoumnost.
Priznaval je, da je Novus Ordo veljaven, vedno pod pogojem, da se daruje v skladu s pravili v misalu.
Toda tudi, ko se daruje v latinščini in strogo v skladu z rubrikami, vsebuje v sebi elemente globoke dvoumnosti, najbolj opazne v darovanjskih molitvah in drugi evharistični molitvi, ki znatno razvodenijo žrtveni in spravni značaj svete maše, čeprav gre še vedno za isto kalvarijsko daritev. To postavlja glavni poudarek na maši kot obroku.
To pa je resna zadeva. Ne moremo preprosto reči: ‘Naj se Novus Ordo obhaja v latinščini ali ad orientem, in vse bo rešeno.’ To ni dovolj. Ta dva elementa sta namreč v resnici zelo dvoumna. In ne moremo dopustiti, da bi bilo to osrednje in najvzvišenejše dejanje Cerkve – ki je zakramentalna upodobitev in uresničitev daritve na Golgoti, največje dejanje češčenja, ki se Bogu izkazuje na zemlji – omadeževano z doktrinarno dvoumnostjo.
Ne pravim, da je Novus Ordo heretičen, ne. Vendar pa močno oslabi nauk. Cerkev si ne more privoščiti, da bi nadaljevala na ta način. Zato Bratovščina nudi ogromno uslugo prihodnosti Cerkve, ko opozarja na te doktrinarne dvoumnosti znotraj Novus Orda in poziva Sveti sedež, naj jih popravi.
Druge skupnosti – tako imenovane skupnosti Ecclesia Dei –, ki obhajajo tradicionalno mašo, si tega ne upajo reči. Če bi začele postavljati takšne zahteve, bi se že naslednji dan znašle pred apostolskim komisarjem in bi jih spravili na kolena. Temu smo bili priča v zadnjih letih: tri cvetoče župnije, ki pripadajo Bratovščini sv. Petra v Franciji, so njihovi škofje zaprli, vse njihove pritožbi na Sveti sedež pa so ostale brez odgovora. Sveti sedež jim ni ponudil nobene pomoči.
Pred kratkim me je zanesljiv vir obvestil tudi o primeru drugega inštituta Ecclesia Dei v Evropi: že so bili ustanovljeni v škofiji z dovoljenjem prejšnjega škofa. Novega škofa so prosili, naj njihovo navzočnost formalizira s kanonično ustanovitvijo, kar je škof pooblaščen odobriti na lastno odgovornost, brez iskanja dovoljenja iz Rima. Kanonsko pravo to izrecno predvideva. Vendar se je ta škof kljub temu odločil posvetovati z Rimom in vprašal, ali naj uradno prizna in ustanovi to skupnost v svoji škofiji? Rim pa je odgovoril: ‘Ne podelite jim tega priznanja.’ Takšen je položaj, takšna je stvarnost.«
Tri glavne doktrinarne točke
Škof Schneider opredeljuje iste temeljne doktrinarne zmote kot FSSPX, ki jih je od Drugega vatikanskega koncila naprej treba temeljito preučiti znotraj Cerkve, da bi jih popravili:
»Poleg tega obstajajo še drugi doktrinarni elementi, o katerih je treba razpravljati in se o njih pogovarjati znotraj Cerkve. Ne moremo preprosto reči: ‘Rešimo to z uporabo znane hermenevtike kontinuitete.’ Ne. To ni intelektualno pošteno. To je poskus kvadrature kroga. Jaz temu pravim mentalna akrobatika. Ne deluje in ni prepričljivo. Omogoča, da dvoumnost ostane.
Cerkev si ne more privoščiti, da bi ostala v stanju doktrinarne dvoumnosti. In tozadevne teme so v prvi vrsti tri.
Prva je tako imenovana verska svoboda, kakor je bila formulirana. Če jo beremo dobesedno, takšno, kakršna je, je zelo dvoumna in spodbuja relativizem. Predstava, da imajo vsa verstva enako pravico do širjenja in strpnosti, pravico, ki naj ne bi bila le državljanska pravica, ampak pravica, zakoreninjena v naravi človeške osebe, in zato naravna pravica. A naravno pravo je pozitivna volja Boga. Bog pa ne more pozitivno želeti, da imajo malikovalska verstva enako pravico do širjenja kot edina prava vera, ki jo je zapovedal vsemu človeštvu: katoliška vera.
Zato je dvoumno in relativistično, kar je očitno vsakomur, ki to bere. Posledica tako imenovanega »duha koncila«, kot ste omenili, pa je, da se ta konkreten izraz iz Dignitatis Humanae na skoraj vseh teoloških fakultetah in v semeniščih po vsem svetu razlaga tako, da v bistvu pomeni, da imajo vsa verstva enake pravice in enako dostojanstvo, kot da bi bile vse enako veljavne poti k Bogu. To je prav tisto, kar je papež Frančišek sam izrazil v Abu Dhabiju.
Poleg tega ga je na povratnem letu novinar vprašal, ali ta trditev v dokumentu iz Abu Dhabija – po kateri Bog v svoji ustvarjalni modrosti želi raznolikost verstev – ni relativistična. Papež Frančišek je odgovoril negativno in dejal, da ta stavek ni niti za milimeter odstopal od tega, kar je Koncil učil o veri. Vsaj v tem pogledu je bil iskren.
Posledično so nekateri tradicionalistični duhovniki napisali cele knjige, dolge petsto strani ali več, v poskusu, da bi pokvadratili krog in pojasnili, da se vse to dejansko lahko razlaga v tradicionalnem smislu. Vendar je že samo dejstvo, da en sam stavek zahteva sto ali petsto strani razlage, samo po sebi jasen znak, da nekaj ni v redu, da obstaja resna dvoumnost in da je potreben popravek.
Ta formula, po kateri je vsak človek svoboden, da si v skladu s svojo vestjo izbere vero, ne da bi mu kdorkoli preprečeval, da jo izpoveduje, prakticira in širi, posamič in skupaj, in da je ta pravica zakoreninjena v človeški naravi, ta formula velja izključno za katoliško vero. V primeru drugih religij je treba dodati omejitev: seveda mora biti strpnost, a to ni isto.
Cerkev to pravi že od časov cerkvenih očetov. Med drugim je to jasno izjavil sv. Avguštin: poganskih verovanj Rimskega imperija ni mogoče postaviti na isto raven kot vero v Jezusa Kristusa. Kristjani so zaradi tega umirali. Zato je treba to točko popraviti.
Druga točka zadeva lažni ekumenizem. Trditev, da so druge krščanske skupnosti kot skupnosti orodja Svetega Duha v delu odrešenja, ta formula dejansko relativizira edinstveni status Katoliške Cerkve in jo de facto postavlja na skoraj enako raven kot druge krščanske skupnosti.
Natančneje bi bilo reči, da Sveti Duh lahko uporabi določene posameznike znotraj teh skupnosti kot orodja odrešenja. Vendar pa ne moremo trditi, da njihove strukture same, ki so objektivno krivoverne ali razkolniške, služijo kot take kot orodja za zveličanje. Tudi tu je jezik zelo dvoumen. Sadove teh dvoumnosti pa lahko vidimo v medverskem dialogu in ekumenizmu: nenehno relativiziranje edinstvenosti Katoliške Cerkve.
Potem je tu še tista druga formulacija iz Lumen Gentium 16, po kateri mi katoličani častimo edinega pravega Boga skupaj z muslimani. Kako bi sploh lahko častili skupaj z muslimani? To je nemogoče, celo z vidika same narave dejanja češčenja. Na nadnaravni ravni je krščansko dejanje češčenja vedno dejanje Božjega otroka. Nasprotno pa dejanje češčenja, ki ga izvaja musliman, ne glede na to, kako iskren je, in četudi ne pozna Korana kot konkretnega besedila in želi preprosto častiti Stvarnika, ostaja drugačnega reda. Nima Božjega sinovstva po krstu in veri. Njegovo dejanje češčenja se zato bistveno razlikuje od našega.
Kako je torej mogoče v enem dihu izjaviti: ‘Častimo skupaj z muslimani?’ To je nemogoče. In vsaj zelo dvoumno. Poleg tega, če častimo istega Boga skupaj z muslimani, zakaj bi evangelizirali muslimane? To je logična posledica. In zakaj bi skušali spreobrniti protestante ali razkolnike v Cerkev, če so tudi njihove skupnosti, kot navaja Koncil, orodja Svetega Duha za zveličanje?
Že šestdeset let so to sadovi takih zelo dvoumnih formulacij: prišli smo do stanja popolne zmede in popolne relativizacije resnice.
Tretja resna točka zadeva tako imenovano kolegialnost (zbornost), to je ta povsem novi nauk, ki ga niso nikdar učili cerkveni očetje ali papeži pred Koncilom, po katerem ima škofovski zbor skupaj s papežem trajno najvišjo oblast nad celotno Cerkvijo. To je novost. Nikdar prej ni bila poučevana. In je v nasprotju z evangelijem.
Naš Gospod je svoje besede naslovil na enega samega posameznika: ‘Pasi moje ovce… pasi moja jagnjeta,’ s čimer je mislil škofe in celotno čredo. Tega ukaza ni naslovil na Petra in druge apostole skupaj. Lahko bi rekel: ‘Peter, in vi drugi apostoli z njim, pasite mojo čredo.’ Toda tega ni rekel.
Posledično nauk o kolegialnosti v Lumen Gentium v tem smislu spodkopava tako katoliško izročilo kot evangelij o monarhični strukturi Cerkve, ki jo je ustanovil Bog. Nad vesoljno Cerkvijo je ena glava: Peter, papeštvo. Na čelu lokalnih Cerkva pa so škofje. Ne obstaja noben vmesni organ, Božje ustanovitve, ki bi trajno izvrševal kolektivno, najvišjo oblast nad vesoljno Cerkvijo.
To je mogoče le v posebnih primerih, ko papež meni, da je koristno, da škofovski zbor sodeluje pri njegovi edinstveni, najvišji oblasti, na primer med ekumenskim koncilom ali posebno sinodo, kateri podeli univerzalni obseg. To je v celoti v papeževi pristojnosti; k temu ga ni mogoče prisiliti.
Skozi vso zgodovino so papeži seveda vedno priznavali, da služijo tudi kot vodje škofovskega zbora. V zgodovini so se s škofi posvetovali na različne načine, na sinodah ali koncilih. Vendar to nikakor ne spreminja monarhične strukture Cerkve.
Ta tri doktrinarna vprašanja so torej pomembna. Rešiti jih je treba. V tem pogledu je Bratovščina sv. Pija X. v veliko pomoč celotni Cerkvi, saj nas sili, da se s temi doktrinarnimi vprašanji, pa tudi z vprašanjem Novus Ordo, soočimo iskreno in odkrito. To bo nedvomno trajalo. A Cerkev ima čas.
Zato sem papežu Leonu naslovil ta poziv: ‘Prosim, zgradite most. Podelite apostolski mandat za ta škofovska posvečenja. To bi bil ključen prvi korak k integraciji in normalizaciji.’ Kanonični status Bratovščine še ne bi bil v celoti rešen, to bi lahko sledilo v kasnejši fazi. Vendar bi ta prvi korak takoj spodbudil ozračje medsebojnega zaupanja za razpravo, ki se mora odviti znotraj Cerkve, s pomočjo Bratovščine sv. Pija X.
Upam in molim do zadnjega dne za čudež, da bi papež Leon podelil to dovoljenje za škofovska posvečenja. Verjeti moramo z otroško preprosto vero in moliti, da je to res prava pot, ki jo mora papež ubrati v teh okoliščinah.«
Napadi na FSSPX v tradicionalističnem svetu
Škof Schneider obžaluje kritike, ki jih na Bratovščino sv. Pija X. usmerjajo druga tradicionalna ali konservativna gibanja, in poziva k bolj bratskemu in konstruktivnemu odnosu v sedanjem kriznem kontekstu:
»Obžalujem tudi dejstvo, da so v tem kontekstu številne tradicionalne skupnosti ter nekateri škofje in kardinalji, znani po svoji ljubezni do svetega izročila, začeli javno napadati Bratovščino sv. Pija X., jo označevati za razkolniško ali ji groziti z izobčenjem. To sploh ne pomaga. Moralo bi biti ravno nasprotno.Sredi te ogromne zmede znotraj Cerkve, s tem relativizmom in vedno večjimi primeri bogokletja in svetoskrunstva pri obhajanju maše; s škofi in kardinali, ki javno izrekajo krivoverje, ne da bi bili kaznovani, ki pozivajo k posvečevanju žensk ali ki napovedujejo, da bodo kmalu posvetili poročene duhovnike, vse to brez graje ali celo opozorila; da ne omenjamo nemške ‘Sinodalne poti’, ki popolnoma spodkopava strukturo Cerkve v poskusu, da jo preoblikuje po vzoru protestantskih skupnosti, položaja, v katerem Rim že leta ni posredoval; v tem kontekstu, kjer svet postaja vse bolj protikrščanski, z globalnim vsiljevanjem ideologije spola in normalizacijo homoseksualnosti ter naraščajočo islamizacijo v Evropi…
Nedavno je na primer španski premier izjavil, da bi vsak, ki bi v Španiji kritiziral islam ali preroka Mohameda, lahko bil obsojen na do pet let zapora. Vendar pa ni podal nobene takšne izjave glede nekoga, ki bi morda žalil Jezusa Kristusa. Takšen je položaj, s katerim se soočamo.
V takšnem kontekstu moramo združiti vse tiste, ki še vedno zagovarjajo integriteto katoliške vere, duhovniške formacije in svete maše, kar je prav tisto, kar si Bratovščina prizadeva doseči. Že novembra je generalni predstojnik s preudarnostjo in spoštovanjem prosil papeža, naj se ne upira tem posvečenjem. Ta prvotna prošnja je bila ostro zavrnjena. Vendar še vedno poskušajo in verjamem, da bodo to še enkrat uradno zahtevali.
V tem kontekstu globoko obžalujem te napade, ki prihajajo iz samih tradicionalističnih krogov. To me spominja na razmere v četrtem stoletju, med arijansko krizo, ki jo je sv. Bazilij Veliki opisal kot pomorsko bitko, ki se je odvijala ponoči, v megli, kjer namesto da bi napadli sovražne ladje, dobri napadajo drug drugega.Menim, da je naš položaj zelo podoben. Zakaj bi Duhovniška bratovščina sv. Petra ali druge skupine javno napadale Bratovščino sv. Pija X., ji grozile ali jo označevale za razkolniško? Nasprotno, morali bi reči svetemu očetu: ‘Najsvetejši oče, menimo, da bi morali narediti velikodušno potezo. Izjemoma jim odobrite dovoljenje za ta posvečenja.’ To je zadeva cerkvenega prava, ne Božjega prava. Nato jih bomo počasi, korak za korakom, vključili in vzpostavili dialog z njimi. To bo trajalo.
To je točno tisto, kar bi morale početi vse skupnosti Ecclesia Dei. Namesto tega pa napadajo. In tvegajo, da bodo v zgodovino zapisani prav tako, kakor je sv. Bazilij opisal tiste, ki so sredi krize napadali svoje lastne brate.«
Poziv k priznanju nadškofa Lefebvra
Škof Schneider ni skrival svojega občudovanja do neustrašnega prelata, nadškofa Marcela Lefebvra, in izrazil upanje, da ga bo nekega dne videl povzdignjenega na oltarje:
»Rad bi povabil vse različne skupnosti znotraj Cerkve, Bratovščino sv. Petra, ki jo zelo cenim in ki opravlja odlično delo; druge ustanove; in dobre škofe, da se tesneje združijo in sprejmejo bolj bratsko pozitivno držo do Bratovščine sv. Pija X., da bomo skupaj lahko oblikovali enotno silo za obnovo naše svete matere Cerkve sredi te krize brez primere.
Poleg tega moramo moliti za papeža in prositi Boga, naj ga razsvetli. Papež bi moral biti glava svetega izročila; po svoji naravi je glava izročila. In to se bo zgodilo. Za to moramo vztrajno prositi.
Verjamem, da bo glede prihajajočih škofovskih posvečenj – čeprav še naprej upam, vse do zadnjega trenutka, da bo papež naredil velikodušno potezo –, tudi če se to ne bo zgodilo, Bog to dopustil za dobro celotne Cerkve. Božja previdnost ve, kako vse te stvari izkoristiti.
Moramo polagati veliko zaupanje v Božjo previdnost in v Marijo, ki je Mati Cerkve. Moramo jo prositi za pomoč. In moramo prositi tudi za pomoč nadškofa Lefebvra. Jutri je obletnica njegove smrti. Prepričan sem, da ga bo Cerkev nekega dne v prihodnosti priznala kot velikega škofa. Resnično ne izključujem možnosti, da bo nekega dne morda celo kanoniziran kot škof-spoznavalec, ki je ostal trden v časih velikih težav, ki je vedno ljubil Sveti sedež in papeže, kljub temu da je bil preganjan, suspendiran in izobčen; ki je do samega konca molil za papeža in ljubil Sveti sedež ter Sveto mater Cerkev.«
Kritika »papalizma«
V drugem intervjuju – tokrat pisnem –, ki ga je dal avstrijskemu mediju Certamen, je škof Schneider obžaloval neke vrste »božanskost« papeževe avtoritete med nekaterimi katoličani:
»V zadnjih nekaj stoletjih se je razširila napačna in protitradicionalna razlaga dveh dogem Prvega vatikanskega koncila: papeževega primata jurisdikcije in papeške nezmotljivosti. To je privedlo do neke oblike ‘papalizma’, to je absolutizacije ali celo kvazi-božanskosti osebe papeža, ki ga postavlja v središče celotnega življenja Cerkve, v škodo sredinskosti Kristusa in zakoreninjenosti v izročilu. V takšnem pretiranem pogledu se vsako dejanje nepokorščine do papeške odločitve obravnava kot razkol.
Poleg tega se je zakoreninilo napačno razumevanje papeške nezmotljivosti, ki ljudi vodi k temu, da dejansko vsako besedo, ki jo izreče papež, obravnavajo kot nezmotljivo. Razvil se je tudi reduktivni pojem razkola, ki vsako nepravilno kanonično situacijo enači z razkolom, ne glede na namene in dejstvo, da zadevni posamezniki priznavajo papeža in molijo zanj med liturgijo.
Poleg tega se škofovsko posvečenje, opravljena brez papeškega mandata, pogosto samodejno šteje za razkolniško dejanje ali celo za dejanje, ki je po svoji naravi zlo, kar je v nasprotju s stalno kanonično tradicijo Cerkve. Pred Zakonikom cerkvenega prava iz leta 1983 tako posvečenje ni bilo kaznovano z izobčenjem, ampak le s suspenzom. Tudi danes, s pravnega vidika, sodi v kategorijo uzurpacije položaja ali kršitve zakramentalne discipline, in ne kot neposredno kršitev edinosti Cerkve.
Širše gledano se je razvila mentaliteta pravnega pozitivizma, v kateri je spoštovanje cerkvene norme postavljeno nad nujnost ohranjanja doktrinarne jasnosti ter čistosti vere in liturgije.«
Ostaja prepričan v papeževo sposobnost, da se dvigne nad pritiske, ki jih izvajajo določene frakcije:
»Papež ima polno in popolno vladarsko oblast in je svoboden, da deluje neodvisno od nasvetov svojih sodelavcev. Če bi bil vedno odvisen od njih, ne bi bil resnično svoboden. Papež mora stati nad strankarskimi interesi in delovati kot pravi pastir in oče vsem svojim vernikom, vključno s člani Bratovščine.«
Kljub temu ostaja odprta hipoteza o ničnem in nepravičnem izobčenju, čeprav to ne bi preprečilo FSSPX, da izpolni svojo dolžnost:
»Če bi papež zadržal mandat in posvetitve kaznoval z izobčenjem, bi to pravno prizadelo le posvečevalce in posvečene škofe, ne pa duhovnikov ali vernikov. Pastoralno življenje bi se verjetno nadaljevalo kot poprej. Možno je celo, da bi medijska pozornost, ki bi nastala, pritegnila več vernikov in več spreobrnjencev, zlasti če bi se sedanja kriza v Cerkvi še naprej slabšala. Trenutno ni nobenih znakov izboljšanja.«
Stanje nujnosti, ki je resnejše kot leta 1988
Po mnenju škofa Schneiderja je položaj Cerkve danes še resnejši kot je bil leta 1988. Takšno stanje nujnosti še bolj upravičuje prihajajoča škofovska posvečenja, ki se izvajajo z mislijo na prihodnjo obnovo, h kateri je vsakdo poklican prispevati:
»Smo priča skoraj apokaliptičnemu položaju: širjenju herezij, upravičevanju vedenja, ki je v nasprotju z naravnim zakonom, verskemu sinkretizmu, indiferentizmu, napadom na zakramentalno disciplino in duhovniški celibat, dejanjem svetoskrunstva in izgubi vere. In vse to včasih s sodelovanjem visokih cerkvenih dostojanstvenikov.
V takšnem položaju lahko rešitev prinese le Božje posredovanje: bodisi preko prečiščevalne preizkušnje bodisi preko globokega spreobrnnjenja papeža k izročilu, ki je sad molitev in žrtvovanj vernikov, zlasti tistih najskromnejših med njimi.
Eno je gotovo: Cerkev ostaja v Božjih rokah. Kristus je krmar ladje Cerkve, četudi se zdi, da med nevihto spi. Vendar trdno verjamemo, da se bo ponovno dvignil, da pomiri valove, in da bo sveta rimska Cerkev spet postala v svoji polnosti svetilnik in sedež resnice.«
Treue zum Erbe – Weihbischof Athanasius Schneider über das Apostolische Mandat …
Viri: The Remnant – Certamen – FSSPX Actualités
Slika: Katoliška Cerkev v Kazahstanu
