Razmislek je resnično potreben in mora biti tudi močan glede na kontekst, ki ga je ustvarila napoved škofovskih posvečenj, načrtovanih za 1. julij v Ecônu. Katero težavo je treba rešiti? Dajmo besedo kardinalu Ouelletu, ki mu moramo priznati veliko zaslugo popolne jasnosti:
Med drznimi odločitvami papeža Frančiška je imenovanje laikov in redovnic na položaje oblasti, ki so običajno rezervirani za posvečene duhovnike, škofe ali kardinale v dikasterijih rimske kurije. Papež je to novost utemeljil s sinodalnim načelom, ki poziva k večji udeležbi vernikov v občestvu in poslanstvu Cerkve. Vendar pa je ta pobuda v nasprotju s starodavnim običajem, da se položaji oblasti zaupajo posvečenim duhovnikom.
Tu se začnejo težave. Od kod izvira ta »starodavni običaj«? Čeprav je »starodaven«, je to le »običaj«, torej način delovanja, ki ni nujno povezan z Božjo ustavo Cerkve. Saj je sodna oblast (jurisdikcija) sama po sebi drugačna od oblasti svetega reda (posvečevalni oblasti, op. prev.) in se od nje bistveno razlikuje, tako v svoji formalni opredelitvi ali zaradi svojega predmeta, kot tudi v svojem izvoru ali zaradi vzroka, ki jo ustvarja v danem subjektu. Oblast svetega reda, ki je oblast za podeljevanje zakramentov, se pridobi z obredom posvečenja,[2] medtem ko se oblast jurisdikcije, ki pomeni oblast vladanja, pridobi z dejanjem papeževe volje, znanim kot »kanonično poslanstvo«. Starodavni običaj narekuje, da po splošnem pravilu en osebek običajno prejme obe oblasti: običajno se oblast vladanja daje posvečenim služabnikom, ki dobijo moč vladanja, ki je običajna v primeru škofov in poverjena v primeru drugih služabnikov.
Če se držimo te logike, potem je to še vedno mogoče, ker ni v popolnem nasprotju z Božjo ustavo Cerkve (ali je to primerno ali ne, je povsem drugo vprašanje), da se pooblastilo za vladanje v sveti Božji Cerkvi zaupa osebkom, ki niso posvečeni služabniki, to je preprostim klerikom (recimo stalnim diakonom, op. prev.), preprostim laikom, vključno z ženskami. Toda to seveda predpostavlja, kakor je bilo že omenjeno, da navedena jurisdikcijska oblast nikakor ne izhaja iz škofovskega posvečenja, še manj pa iz duhovniškega posvečenja. In to nujno pomeni, da če postavimo tezo, da obred škofovskega posvečenja podeljuje obe oblasti, svetega reda in jurisdikcijo, postane absolutno nemogoče, ker je v nasprotju z Božjim pravom, da se položaji oblasti v Cerkvi zaupajo komurkoli drugemu razen posvečenim duhovnikom.
Tako kot njegov kolega, kardinal Ghirlanda, je tudi kardinal Ouellet v zagati, in z njim celotna sinodalistična usmeritev v koncilski Cerkvi, vključno s pokojnim papežem Frančiškom. In mučnost te krute dileme je še bolj srce parajoča prav zato, ker Duhovniška bratovščina sv. Pija X., ki je pravkar po svojem generalnem predstojniku napovedala namero, da bo opravila škofovska posvečenja, namerava to dejanje upravičiti in legitimirati s sklicevanjem na zgoraj omenjeno bistveno in radikalno razliko: v popolni skladnosti z Božjim pravom ustave Cerkve je vedno mogoče podeliti škofovsko oblast z obredom posvečenja, ne da bi se na kakršenkoli način mešali z zlorabljajočo in razkolniško zahtevo o sočasnem podeljevanju jurisdikcijske oblasti, katere dodelitev je odvisna izključno le od volje papeža in samo njega. Logika, ki ji sledi Bratovščina, je logika celotnega izročila Cerkve, danes zaničljivo imenovane »predkoncilska«, logika, ki ji nova ekleziologija 2. vatikanskega koncila uradno nasprotuje, saj v številki 21 konstitucije Lumen Gentium trdi, da se jurisdikcija podeli z dejanjem škofovskega posvečenja, pri čemer papež posreduje le, da moderira njeno izvrševanje. Od takrat naprej je nemogoče, če želiš ostati dosleden – in pokoren! – tej novi ekleziologiji koncila, izvajati »imenovanje laikov in redovnikov na položaje oblasti, ki so običajno rezervirani za posvečene duhovnike, škofe ali kardinale v dikasterijih rimske kurije«.
Nasledniki papeža Frančiška in z njim tudi Koncila pridejo do neizogibnega protislovja: ali gredo do konca s svojim sinodalizmom, ki ga zahteva globoka logika Lumen gentium, in se morajo za to zanašati na »predkoncilsko« logiko, na katero se sklicuje Bratovščina sv. Pija X., da bi upravičila posvečenja, ali pa se oddaljijo od te predvatikanske logike, da bi ostali zvesti – in pokorni – svoji novi ekleziologiji in imeli podlago za to, da posvečenja, ki jih načrtuje Bratovščina, imenujejo za razkolniška, vendar pa to tudi pomeni, da se vzdržijo slediti logiki 2. vatikanskega koncila do njegovega zaključka, ki je sinodalnost.
Kardinal Ouellet verjame, da se lahko izmuzne s sklicevanjem na »ponovno pozornost delovanju Svetega Duha«, kar pa ne bo prepričalo nikogar. »To ni stvar subtilnosti,« ugotavlja domnevno konservativna spletna stran Infovaticana, ki (zlonamerno?) naslavlja: »Kardinala Ghirlanda in Ouellet mislita enako kot Bratovščina sv. Pija X.« [3] »Bratovščina sv. Pija X. namreč v zvezi z LG 21 zagovarja enako predkoncilsko stališče kot Ghirlanda in Ouellet. Seveda so cilji različni. Kardinala želita uveljaviti spolno pravičnost v Cerkvi. Bratovščina sv. Pija X. želi legitimirati svoja načrtovana škofovska posvečenja. Vendar pa se oba strinjata v tem: jurisdikcija se prenese s strani papeža s pravnimi sredstvi, ne da bi bil potreben zakrament svetega reda (glej Prilogo II pisma z dne 18. februarja 2026). Bratovščina sv. Pija X. se ne opira na iluzorne karizme, kot Ouellet, ampak na predkoncilsko pogled, ki so ga dejansko zagovarjali teologi in papeži: zakrament svetega reda se je štel za podeljenega s posvečenjem. Škofje so nato od papeža prejeli jurisdikcijo, ki jih je spremenila v škofe škofij.« Ista spletna stran skuša sicer diskreditirati to predvatikansko disciplino, čeprav je ustrezno zakoreninjena v doktrinarnem izročilu cerkvenega učiteljstva. Pij XII. v svoji okrožnici Mystici corporis iz leta 1943 opozarja, da škofje prejmejo svojo jurisdikcijo »neposredno od vrhovnega pontifeksa«. V tem smislu in v nasprotju s trditvami spletne strani Infovaticana, škofje nikakor ne postanejo »tako rekoč papeževi namestniki, njegovi podrejeni«. To je prehitro pozabljanje, da ni papež nič drugega kot Kristusov namestnik, zato je njegova oblast v bistvu oblast Kristusa samega: škofje torej prejemajo svojo oblast jurisdikcije kot enakovredno sodelovanje v oblasti papeža in Kristusa, ki sta obe ista oblast. V tem smislu, ali niso tudi škofje, čeprav na drugačen način, »Kristusovi namestniki«?
A če vsi škofje, vključno z rimskim škofom, prejmejo svojo jurisdikcijo prek posvečenja, je težko razumeti, kako bi škofje lahko bili »namestniki Kristusa« na drugačen način kot rimski škof. So mar vsi papeži, kot člani istega zbora? Ampak če povečamo zbor do te mere, da zares postane nosilec najvišje oblasti v Cerkvi, potem takšna zasnova predstavlja resno oviro za sinodalnost in za napredovanje laikov na položaje oblasti v isti Cerkvi. Edini način, da bi to legitimirali, bi bil sprejeti ekleziološka stališča, ki jih zagovarja Bratovščina sv. Pija X.
„Novi hiperpapisti Vatikana,“ ugotavlja omenjena spletna stran, „v soglasju z Bratovščino sv. Pija X. prav tako postavljajo na stran zakrament svetega reda in trdijo, da je imenovanje s strani papeža edini odločilni dejavnik pri izvrševanju potestas sacra. Papež Frančišek je to prenesel v prakso. Kot vemo, je veljal za progresivnega. Vendar pa se v tej točki zdi, da je bil predkoncilski reakcionar, tako kot omenjena kardinala. Vse to postane še bolj groteskno, če upoštevamo, da je papež Frančišek hkrati pridigal sinodalnost, ki spominja na participativni format. To je praktično nasprotje tega, kar pomeni izpeljava vse jurisdikcije iz papeške superpotestas. Ta proces postane še bolj grotesken, če upoštevamo napad na kanonsko pravo, ki se od Drugega vatikanskega koncila naprej ni ustavil: Cerkev ljubezni namesto Cerkve prava. To namreč pomeni popolno judicializacijo Cerkve, ko zakrament svetega reda postane dodatna oprema, ki ni potrebna za vodenje Cerkve.” Če je tako…
Zaključku se zdi težko izogniti: »Papež Leon XIV. se mora zdaj odločiti, ali bo 2. vatikanski koncil glede odločilnega dogmatičnega vprašanja ostal veljaven ali ne. In ravnati mora v skladu s tem. Če se bo od 2. vatikanskega koncila oddvojil – kar se, na žalost, zdi, da bo storil –, ne bo ostala niti kamen na kamnu. Kako lahko namreč verodostojno zahteva pokorščino 2. vatikanskemu koncilu – od Bratovščine sv. Pija X. in mnogih drugih –, če pa mu sam ni pokoren?«
„Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, bo propadlo”[4]: nova ekleziologija 2. vatikanskega koncila vsebuje v sami sebi seme lastnega uničenja. Bratovščina sv. Pija X. pa v svoji zvestobi tradicionalni ekleziologiji najde sredstvo za zagotovitev svojega preživetja, ki je tako nujno za zveličanje duš.
abbé Jean-Michel Gleize, FSSPX – je bil skoraj trideset let profesor apologetike, ekleziologije in dogmatike v semenišču sv. Pija X. v Ecônu. Je glavni sodelavec Courrier de Rome. Med letoma 2009 in 2011 je sodeloval v doktrinarnih razpravah med Rimom in FSSPX. Sedaj opravlja svoje apostolsko delo v Saint-Nicolas-du Chardonnet v Parizu, kjer so njegova predavanja o Cerkvi zelo priljubljena.
Opombe
- https://www.vaticannews.va/fr/vatican/news/2026–02/cardinal-ouellet-laics-curie-romaine-eveques-synode.html[↩]
- Ta obred je vsekakor zakramentalni obred za diakonsko in duhovniško službo; vprašanje, ali je tudi zakrament za škofovsko službo, pa ostaja teološko odprto.[↩]
- https://infovaticana.com/fr/2026/02/23/les-cardinaux-ghirlanda-et-ouellet-pensent-comme-la-fraternite-saint-pie‑x/[↩]
- Matej 12,25[↩]
Vir: La porte latine
Slika: Julian Kumar / Godong
