Medtem ko so bila za 1. julij 2026 napovedana škofovska posvečenja v Duhovniški bratovščini sv. Pija X., se je škof Athanasius Schneider, pomožni škof Astane, vključil v razpravo in nasprotoval kardinalu Víctorju Manuelu Fernándezu glede sprejetja besedil Drugega vatikanskega koncila ter zagovarjal pragmatičen odnos do Bratovščine.
Konsenz o razlagi 2. vatikanskega koncila ostaja v Cerkvi še vedno zelo pereče vprašanje, zato v intervjuju, ki ga je 17. februarja 2026 dal novinarju Robertu Moynihanu, škof Athanasius Schneider ni okleval s kritiko nedavnih izjav prefekta Dikasterija za nauk vere, kardinala Víctorja Manuela Fernándeza, pa smo nekaj glede tega že objavili, a je dobro še enkrat nekoliko bolj poglobljeno o tem spregovoriti.
Prefekt je generalnemu predstojniku Bratovščine sv. Pija X. ponovno potrdil stališče, da se besedil Drugega vatikanskega koncila ne more spremeniti. Po mnenju škofa iz Astane gre za »teološko protislovje«.
»Samo Božja beseda je nedotakljiva«
Monsinjor Schneider je postavil neizpodbitno diagnozo: po njegovem mnenju prefekt Dikasterija za nauk vere zamenjuje bistveno s nebistvenim: »Izjava kardinala Fernándeza je popolnoma zmotna, samo Božja beseda je nedotakljiva,« je poudaril.
Argument je naslednji: če se lahko celo dogma, razglašena ex cathedra, ki sama po sebi ni nujno »popolna« v svoji formulaciji, naknadno »pojasni ali izboljša«, kako bi lahko besedila koncila, ki naj bi bil »pastoralen«, zahtevali večno nespremenljivost?
2. vatikanski koncil – minljiva »kateheza«?
Na podlagi uradnih listin papeža Janeza XXIII., ki je sklical koncil, škof Schneider opozarja, da 2. vatikanski koncil ni imel naloge opredeliti novih dogem ali dokončno rešiti doktrinarnih vprašanj: »Ta koncil je bil sklican, da bi dal pojasnila, nekakšno katehezo, prilagojeno slogu našega časa,« odločno poudarja škof.
Ugotovitev je logična, skorajda kirurška: če je 2. vatikanski koncil sprejel »pastoralni slog«, povezan z določeno dobo, je po definiciji podvržen zobu časa. Zato popravljanje ali izboljševanje njegovih formulacij ni izdaja, ampak dejanje zvestobe samemu bistvu besedila. Sam Pavel VI., opozarja, ni v svojem času govoril nič drugega.
Senca IV. lateranskega koncila
Da bi ponazoril svojo trditev, škof Schneider črpa iz zgodovine Cerkve. Sklicuje se na IV. lateranski koncil (1215), ki je vseboval civilne določbe v zvezi z Judi, ki so z vidika našega 21. stoletja danes nesprejemljive.
»Ali bi takšno izjavo ekumenskega koncila lahko popravili? Upam, da bi kardinal Fernandez odgovoril: »da«,« dodaja z kančkom ironije. Argument je sicer ad hominem, vendar ni brez zajedljivosti.
Pomožni škof Astane zato poziva k iskrenemu pregledu »očitnih dvoumnosti« nekaterih dokumentov, pri čemer navaja zlasti pereča vprašanja verske svobode, ekumenizma in kolegialnosti.
Kazahstanski pragmatizem
Ta odkrita intervencija prihaja v času, ko so odnosi med Rimom in Bratovščino sv. Pija X. doživeli nov razvoj po napovedi prihajajočih škofovskih posvečenj v družbi, ki jo je ustanovil msgr. Marcel Lefebvre. Glede tega perečega vprašanja msgr. Schneider zagovarja stvarni pristop: po njegovem mnenju čas teče in Rim mora spremeniti svoj odnos.
Namesto da bi zahteval popolno in takojšnjo doktrinarno rešitev, škof predlaga pragmatično rešitev. »Sprejmite jih. Dajte jim minimalno integracijo v Cerkev. Cerkev je velika in vedno najde rešitve v vseh okoliščinah,« meni.
Eno je gotovo: pragmatičnost kazahstanskega škofa – ki je med intervjujem razkril, da je svetega očeta prosil za »pax liturgica leonina« – bo pri Svetem sedežu verjetno naletela na različne odzive…
Viri: Urbi et Orbi Communications/The Catholic Herald – FSSPX.Actualités
Slika 1: Katoliška cerkev v Kazahstanu Slika 2: Poročilo kardinalskega zbora
