Leon XIV. ponovno obravnava temo edinosti, ki je bila draga Drugemu vatikanskemu koncilu
Papež Leon XIV. nadaljuje svoje sredine kateheze o dokumentih Drugega vatikanskega koncila. 18. februarja je govoril o dogmatični konstituciji Lumen Gentium o Cerkvi, zlasti o temi Cerkve kot »zakramenta … edinosti vsega človeštva« (LG1). Papež trdi, da je Božji načrt »združiti vsa bitja z usmiljenim delovanjem Jezusa Kristusa«, ki se je izpolnilo na križu. Učinek tega dejanja je združevanje kljub »razlikam«, rušenje »ločilnih zidov med ljudmi in družbenimi skupinami«; to je Božji načrt: »kar je Bog hotel uresničiti za celotno človeštvo«, je tista skrivnost, ki »se kaže v lokalnih izkušnjah, ki se postopoma širijo, dokler ne vključijo vseh ljudi in celo vesoljstva«.
Poudarek je torej močno na edinosti ljudi (in celo vesoljstva), ki jo je treba obnoviti kljub »razdeljenosti«, kot da bi bila sama po sebi cilj, ki odgovarja želji po edinosti, ki prežema srca ljudi. Tudi »združitev z Bogom« se nanaša na »združitev ljudi«, ki je njen odraz: »To je izkušnja odrešenja«.
Nobenega dvoma ni, da tako Koncil, kot tudi papež Leon XIV. vesta, da je cilj človeškega življenja predvsem združitev z Bogom, ki se začne z ljubeznijo na zemlji in se nato dovrši v nebesih.[1] Zakaj torej tako izključno vztrajati pri združitvi ljudi med seboj, združitvi, ki na koncu nikdar ne bo popolna!
Ko sv. Pavel omenja edinost vesoljstva,[2] je to zato, da spomni, da je v Kristusu Kralju vse poenoteno,[3] ker »vse je vaše, vi ste Kristusovi, Kristus pa je Božji.«[4] Božji Sin, ki je prišel iskat izgubljene ovce, sam oznanja, da nekatere zavračajo vrnitev k Bogu in da bodo izključene iz edinosti v Kristusu: »Proč od mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen za hudiču in njegovim angelom.«[5]
Usmeritev govora Cerkve na »zemeljske dobrine«, ta »prevladujoči interes Koncila za človeške in časne dobrine«,[6] nazadnje vodi k temu, da se edinost postavi pred vse ostalo. Za kakšno ceno? Zadnji dogodek v časovnem zaporedju: sovpadanje začetka ramadana s pepelnico postane »močan znak bratstva«, ki se praznuje »v soglasju«.[7] Danes reči, da samo Jezus Kristus odrešuje, utegne vnesti krivo in neprimerno noto. A vendar »v nikomer drugem ni zveličanja«.[8]
Abbé Nicolas Cadiet
Opombe:
- Glej LG 14 v zvezi s tistimi, ki dejansko ali le po željah zavračajo pripadnost Cerkvi.[↩]
- Ef 1 in 2, pa tudi Kol 1[↩]
- Ef 1,10[↩]
- 1 Kor 3,22–23[↩]
- Mt 25,41[↩]
- Pavel VI., Zaključni govor koncila, 7. decembra 1965.[↩]
- https://www.vaticannews.va/fr/eglise/news/2026-02/cote-d-ivoire-jeunecareme-unisson-signe-fort-fraternite-paix.html [↩]
- At 4,12 [↩]
Slika: Mrtvaški ples v Hrastovljah.
