V dveh delih se bomo dotaknili medijskega poročanja in komentiranja v slovenskem prostoru. Že vnaprej se opravičujemo za dolžino, vendar smo želeli zadeve nekoliko temeljiteje analizirati.
Napoved škofovskih posvečenj v Duhovniški bratovščini sv. Pija X. v slovenskih medijih sicer ni pritegnila velike pozornosti, nekaj pa vendarle. Najprej bomo rekli s pokojnim italijanskim medijskim mogotcem in predsednikom vlade, Silviom Berlusconijem, da ne obstaja slaba reklama, ampak da je vsaka reklama po svoje dobra, ker pritegne pozornost določenega števila ljudi. Morda pa se tam vendarle najde tudi neko število ljudi, ki si bo šlo stvari prebrat iz prve roke, torej jih bodo preverili tudi na naših spletnih straneh, še posebej na naši slovenski strani. Zlasti zato, ker bi si moral človek ustvariti kritično in čim manj ideološko obarvano mnenje, da bi se potem mogel z boljšo podlago odločiti, na katero stran se nagniti bolj.
Najprej povejmo, da praktično noben od naših medijev ni več sposoben imeti nekega pravega »peresa«, kot temu pravimo, ampak gre več ali manj samo za neko poročanje na podlagi agencijskih novic, ki so jih dobili, kjer se najprej vidi, katera agencijska novica je bila podlaga. Prispevki na portalu RTV Slovenija, v katoliškem tedniku Družina ter na portalu Radio Ognjišče kažejo zanimiv vzorec: namesto nevtralnega poročanja o dejstvih se pogosto pojavlja interpretativni okvir, ki bralca že vnaprej usmerja k določenemu razumevanju dogodkov.
Takšen pristop ne bi bil problematičen, če bi šlo za jasno označene komentarje ali kolumne. Toda v številnih primerih se interpretacija pojavlja že v samem načinu poročanja, kar na prvi pogled sicer ustvarja vtis, da gre za nevtralno informacijo, vendar ni tako. Še kako prav je imel veliki Marshall McLuhan že samo s svojim najbolj znanim stavkom da je medij sam sporočilo.
Oznake, ki že vnaprej določijo interpretacijo
Eden najbolj očitnih elementov je uporaba ideološko obarvanih oznak, zanimivo pa je, da jih najdemo tako »levo« kot »desno«. V poročanju slovenskih medijev se Bratovščina pogosto opisuje kot »ultrakonservativna skupina« ali »tradicionalistična skupina« in podobno. Tu se potem človek vpraša in si zastavi vprašanje, ki je morda žal le retorično – gre mar za isto šolo medijskega poročanja? Takšna terminologija namreč ni zgolj opisna. Gre za oznake, ki izhajajo iz političnega ali ideološkega besedišča sodobnih medijev in bralca že vnaprej usmerijo k določenemu razumevanju. Zgornjega vprašanja pa si nismo kar tako zastavili, saj namreč slovenski katoliški bralec vsaj v katoliških medijih pričakuje bolj objektivno poročanje oz. vsaj manj ideološko obarvano poročanje, v smislu, da bi bilo drugačno od splošno razširjenega v t. i. mainstream medijih.
Namesto nevtralnega opisa cerkvene ustanove se tako ustvari vtis, da gre predvsem za ideološko gibanje na obrobju Cerkve, večinoma menijo, da izven nje, morda kdo od njih celo meni, da znotraj. V novinarskem smislu to pomeni, da je interpretacija vključena že v samo poimenovanje akterjev. Ne gre torej samo za poročanje, ampak gre za precej več kot to že v samo kratkih novičkah.
Kaj pa leta 1988?
Ta dogodek je v svetovnih medijih običajno interpretiran kot “tradicionalistični upor” ali “razkolniško dejanje”. V Sloveniji je katoliški tednik Družina seveda bil edini periodični časnik uradne Cerkve. V njenih zapisih iz tistega časa (in kasnejših retrospektivah) se pojavljajo tipične značilnosti terminologije, interpretacije in pojmovanje nadškofa Lefebvra. Šlo je torej za “nezakonita posvečenja”, ker so bila posvečenja brez papeškega dovoljenja, zraven pa je bila kratka razlaga kanonskih posledic (izobčenje, razkol). Ko govorimo o interpretaciji, je ta seveda bila skozi uradno stališče Rima, se pravi povzetek apostolskega pisma Ecclesia Dei, posvečenja pa so bila predstavljena kot nepokorščina papežu in nevarnost za cerkveno edinost. Nadškof Lefebvre je bil predstavljen kot “tradicionalistični voditelj”, kritik Drugega vatikanskega koncila, sama FSSPX pa kot skupina, ki zavrača liturgične reforme. Ko torej vzamemo tedanje poročanje Družine, lahko rečemo, da je ton precej umirjen in da njeni novinarji in komentatorji ne govorijo nič drugega od uradnega Rim, pa ne prehajajo v neki senzacionalizem.
Slovenski posvetni mediji, zlasti recimo Delo in Večer sta temo uvrstila večinoma v kratke mednarodne novice in poudarjala “razkol v Katoliški cerkvi”, tudi tedaj je bil nadškof Lefebvre označen kot “ultrakonservativni nadškof”, s tega vidika torej tudi v sodobnosti nič novega pod soncem in seveda je takšno poročanje sledilo zahodnim agencijam (AFP, Reuters, AP), zato je bilo precej standardizirano.
Diskurz po letu 2000
V devetdesetih letih bistvenega ukvarjanja z Bratovščino v Sloveniji ni zaslediti, zasledimo pa ga po letu 2000 oz. zlasti po dvigu izobčenja leta 2009 pod Benediktom XVI. in v času pogajanj med Svetim sedežem in FSSPX. Takrat so slovenski katoliški mediji začeli bolj razlikovati med: kanonskim, torej pravnim, statusom in doktrinarnim sporom. Res pa je tudi, da je osnovni okvir, torej “nezakonita posvečenja”, ostal. Zato lahko preidemo k naslednji zadevi.
Metafore in parole namesto analize
Za to lahko recimo vzamemo zadnji članek, ki je seveda že neke vrste komentar, v tedniku Družina. Govoril je o tem, da Bratovščina sv. Pija X. »zapušča Petrovo barko«. Ta metafora ima močan, recimo temu, teološki pomen, saj »Petrova barka« v cerkvenem jeziku simbolizira Katoliško Cerkev.
Uporaba takšne metafore seveda ni in ne more biti nevtralen opis, temveč je to interpretacija, ki bralca že vnaprej postavi pred določeno razlago: gre za oddaljevanje od Cerkve. Namesto analize konkretnih teoloških ali kanonskih vprašanj se tako spor predstavi predvsem v simbolnem in moralnem okviru. Čeprav je hkrati vendarle treba komentatorju dati kredit, da obenem Bratovščino pojmuje kot del Cerkve, kar pa najbrž ne bo po godu slovenski cerkveni hierarhiji, ampak to ni naš problem.
Selektivno navajanje
Zanimiv je sicer tudi način, kako slovenski mediji vključujejo izjave predstavnikov Bratovščine. V nekaterih člankih so sicer (delno) navedene izjave generalnega predstojnika bratovščine, don Davida Pagliaranija, vendar so pogosto umeščene v širši interpretativni okvir, ki že določa njihov pomen, hkrati pa je polovičnemu citatu že dodan komentar tega, kar naj bi don Davide rekel ali mislil, pa dejansko tega v izvirniku ni.Takšna metoda – citiranje nasprotne strani znotraj že vnaprej postavljenega narativa – je v medijski analizi znana kot »framing«. Bralec ima občutek, da je sicer predstavljenih več stališč, v resnici pa je interpretacija že določena. Človek se potem tu vpraša, ali je razlika med »desnimi« in »levimi« mediji, med »našimi« in »vašimi«, če pa se uporablja ista metodologija. Če je kdo mislil, da je to stvar samo določene zelo polarizirane fakultete, ki proizvaja novinarje, naj mu bo sedaj jasno, da ni bistvene razlike.
