97-letni kardinal Walter Brandmüller je pozval škofe in vernike, naj končajo »liturgično vojno« med inovatorji in tradicionalisti. Ta poziv je objavil Sandro Magister v Settimo Cielo, v angleščino pa ga je prevedel Diakonos.be pod naslovom »Zaradi Božje ljubezni: odložite orožje!«
Kardinal Brandmüller ne omenja poročila prefekta Dikasterija za bogoslužje, kardinala Arthurja Rochea, pripravljenega za konzistorij 7. in 8. januarja: poročilo, ki je bilo še posebej sovražno do podpornikov tridentinske maše, je bilo umaknjeno z dnevnega reda sestanka, ko je bila ta tema preložena.
Vendar pa ponuja zgodovinski pogled na sedanji položaj, ki ga pripisuje zlasti napačni aplikaciji Konstitucije o bogoslužju Drugega vatikanskega koncila.
Napačno aplicirana Konstitucija
Visoki prelat skuša opravičiti Koncil in brani Konstitucijo o svetem bogoslužju – tezo, ki jo podpira tudi škof Athanasius Schneider: „Za razkol, ki se je razširil po mnogih delih katoliškega sveta, ni odgovorna konstitucija Drugega vatikanskega koncila Sacrosanctum Concilium, ampak izvajanje liturgične reforme po koncilu.“
Vendar kritizira pokoncilsko obdobje: „2. poglavje konstitucije Drugega vatikanskega koncila Sacrosanctum Concilium je treba nepristransko preučiti, da se kritično pregledajo poznejši razvojni dogodki. Takrat bo postalo jasno, v kolikšni meri se je pokoncilska praksa oddaljila od te konstitucije.“ To točko bo treba ponovno preučiti.
Napad na „človeško“ tradicijo
Kardinal Brandmüller vidi ta „liturgični konflikt“ predvsem kot napad na ljudska izročila narodov: „Tisto, kar pa vpliva na vsakdanje pobožno življenje, so obredi, običaji in konkretne oblike religioznosti, ki jih doživljamo vsak dan. … V večini primerov to ne vpliva neposredno na veroizpoved. Vpliva pa na verski čut, cenjene pobožne formule, navade.“ Ti napadi vedno sprožajo reakcije, ker ne razumejo „ne le krščanske, ampak niti človeško bistvo podedovanega izročila.“ Kot primer navaja spore po Tridentinskem koncilu, ki „niso zadevali narave svete evharistije“.
Kot primer navaja tudi reformo velikonočne vigilije Pija XII. leta 1951 in nato svetega tedna leta 1955, ki ni povzročila »takšnega nezaupanja ali celo zavračanja novosti«. In se sprašuje, »zakaj so reforme Pavla VI. povzročile določene reakcije«, ker »so mnogi videli liturgični prelom z izročilom«.
Napad na samo naravo maše
Kardinal vidi razliko v predmetu spora: »Šele na začetku 20. stoletja, v kontekstu modernizma, se je ponovno pojavil spor o daritvi svete maše, vendar zdaj ne toliko glede obreda, kot pa glede bistva same daritve.«
Toda Pij XII. je, »sredi povojnih težav in zavedajoč se nerešenih vprašanj v zvezi z daritvijo svete maše, to temo ponovno obravnaval v svoji okrožnici Mediator Dei iz leta 1947: ponovil in pojasnil je dogmo Tridentinskega koncila in končno podal smernice za dostojno liturgijčno obhajanje«. Vse se je zdelo uredeno. Toda…
Po Piju XII.
»Po pontifikatu Pija XII.,« priznava kardinal Brandmüller, »je bila izvolitev Janeza XXIII. v različnih cerkvenih krogih razumljena kot osvoboditev od omejitev učiteljstva. Odprla so se tudi vrata za dialog z marksizmom, eksistencialistično filozofijo, frankfurtsko šolo, Kantom in Heglom – in s tem za radikalno drugačen način razumevanja teologije.«
In doda to resno in strašno opazko: »Prišla je ura teološkega individualizma, slovo od tistega, kar je bilo zavrnjeno kot »preteklost«. Posledice za liturgijo so bile resne.«
»Samovoljnost, množičnost, nebrzdan individualizem so na mnogih mestih pripeljali do zamenjave maše z osebnimi kompozicijami, zbranimi celo v mapah, ki so jih pripravili mašniki. Rezultat je bil liturgični kaos in zapuščanje Cerkve brez primere, ki kljub pavlinski reformi traja še danes.“
Pokoncilsko obdobje in njegove zlorabe
Opazka se nadaljuje v zvezi s pokoncilskim obdobjem: „V odgovor so se pojavile skupine in krogi, odločeni, da se kaosu uprejo z neomajno zvestobo Missale Romanum Pija XII. … Tako je reforma misala Pavla VI. – ki ni bila brez pomanjkljivosti – naletela tudi na kritike in odpor.«
Kritike so se osredotočale »ne toliko na obred, kot na naravo evharističnega darovanja. Prekomeren poudarek – do te mere, da je postal absoluten – na družabni naravi svete maše je vodil in še vedno vodi do resnih liturgičnih zlorab, včasih celo bogokletnih. Zlorabe, ki izhajajo iz temeljnega nerazumevanja skrivnosti evharistije.«
Opazka se konča z najresnejšo ugotovitvijo: »Primeri, v katerih so škofovske oblasti posredovale proti zlorabam, so bili precej redki. Še vedno ni dovolj razumljeno, da je ta razpad liturgične edinosti posledica negotovosti ali celo izgube pristne vere in da ogroža edinost vere same.«
»Reforma reforme«
Toda ta močna in jasna ugotovitev kardinala Brandmüllerja ne pomeni veliko: nasprotujoče si skupine morajo odložiti orožje in se dogovoriti, da »nepristransko preučijo poglavje koncilske konstitucije Sacrosanctum Concilium in v luči tega ocenijo poznejše razvoje. Tako bi postalo jasno, kako daleč se je pokoncilska praksa oddaljila od konstitucije«.
Zaključi z izjavo, da »le na ta način, v tišini in z veliko potrpežljivostjo, bo mogoče delati na reformi reforme, ki bo resnično ustrezala določbam Sacrosanctum Concilium«. Papež Benedikt XVI. je dal enak predlog, ki je bil del širšega okvira hermenevtike kontinuitete.
Papež bi seveda lahko izvedel temeljito »reformo« rimskega obreda in jo vsilil celotni Cerkvi. Toda danes bi se pri tem srečal z mnogimi ovirami in bilo bi izredno neprevidno. Prvič, ker krizni časi niso primerni za takšno početje. Drugič, ker bi ponudil »tretjo pot«, ki ne bi bila naklonjena nobeni strani, zlasti v sedanjih razmerah.
Nazadnje, ker bi takšna reforma omogočila obstoj – razen če bi bila hkrati ukinjena – močno pomanjkljivega obreda. Prav na tej ugotovitvi se zatakne analiza kardinala Brandmüllerja, ki vidi le zlorabe – celo zelo resne. Kdor govori o zlorabi, potrjuje, da je njeno odstopanje od namena dobra stvar: z drugimi besedami, Novus ordo je dober, njegova zloraba je odvratna. Hkrati pa protislovno trdi, da ta nova maša ni bila uvedena v skladu s predpisi koncila.
Čeprav je prispevek kardinala Brandmüllerja zanimiv in pomemben, se zdi, da ostaja le na površju težave.
Vir: Settimo Cielo – FSSPX.Actualités Slika: collegeofcardinalsreport.com
