Na žalost je treba priznati, da je življenje Cerkve trenutno v hudi krizi, kljub iskreni gorečnosti mnogih duhovnikov, ki svoje poslanstvo opravljajo po najboljših močeh. Duhovniška bratovščna sv. Pija X. (FSSPX) se v celoti zaveda izredne narave svojega delovanja in apostolata. Vernikom, ki to želijo, zagotavlja stabilen okvir za polno krščansko življenje – okvir, do katerega so upravičeni, a ga žal a priori ne morejo pričakovati znotraj svojih župnij. Ta apostolat zahteva škofovsko službo. Zato se je Bratovščina odločila, da bo poskrbela za to potrebo.
Pravica vernikov do duhovnih dobrin
Zakonik cerkvenega prava, razglašen leta 1983, v zvezi s pravicami in dolžnostmi vernikov Cerkve navaja, da »imajo pravico prejemati pomoč s strani svetih pastirjev iz duhovnih dobrin Cerkve, zlasti Božje besede in zakramentov.« (kanon 213). [1]
Ta pravica izhaja iz zahtev krščanskega življenja, ki obsegajo:
• bogoslužje (»da častimo Boga v duhu in resnici«, Jn 4,23), zlasti po tisti obliki javnega bogoslužja, znanega kot liturgija;
• duhovni boj, potreben za premagovanje greha v sebi;
• obveznosti, ki izhajajo iz človekovega življenjskega položaja (družinske – zlasti vzgojne – pa tudi državljanske in poklicne);
• in gorečnost v ljubezni, ki se kaže v vršitvi del usmiljenja in v resnem prizadevanju, da se družbo, kolikor je to mogoče, prežema s krščanskim duhom.
Življenje katoliških vernikov se običajno odvija v disciplinskem okviru, ki ga določa legitimna hierarhija; vendar so zahteve tega življenja takšne, da cerkveno pravo samo predvideva primere nadomestne jurisdikcije v nekaterih predvidljivih, posebnih primerih.[2] Za vse nepredvidljive primere se Zakonik cerkvenega prava zadovolji s ponovnim opozorilom, in to je namerno njegova zadnja beseda, da je »blagor duš najvišji zakon v Cerkvi.« [3]
Ustrezne dolžnosti duhovščine
Duhovščina ima zato dolžnost zagotoviti, da verniki prejemajo pouk v celovitem katoliškem nauku, brez zmot in dvoumnosti, glede skrivnosti vere in krščanske morale, zlasti na tistih področjih, ki jih spodkopavajo sodobne zmote. Ta pouk vključuje tudi ustrezno pripravo na prejem zakramentov.
Poleg tega mora duhovščina zagotoviti, da se liturgični obredi („celovito češčenje skrivnostnega telesa Jezusa Kristusa“[4]) izvajajo na tak način, da se Bogoslužje obhaja dostojanstveno in ne vulgarno, žaljivo ali nedostojno, tako da bi vernike škandaliziralo. Poleg tega, kakor nas opominja znani rek lex orandi, lex credendi,[5] molitev Cerkve izraža vero in mora zato to vero izražati verodostojno, namesto da bi se pri spornih temah bojazljivo držala dvoumnosti. Nazadnje mora biti liturgično obredje tudi učinkovito: molitev, s katero Cerkev prosi Božjo dobroto za milosti, potrebne za krščansko ljudstvo, mora biti oblikovana tako, da bo uslišana;[6] zakramenti in zakramentali – vključno z eksorcizmi – pa je treba obhajati ob skrbnem upoštevanju pogojev, potrebnih za njihovo veljavnost.
To delo duhovščine, do katerega so verniki upravičeni, zahteva škofovsko službo: dva zakramenta sta pridržana škofu (birmovanje in posvečevanje), pa tudi številni zakramentali, med njimi posvetitev olj, potrebnih za zakramente.
Sedanje stanje župnijskega življenja
Na žalost je treba priznati, da je življenje Cerkve v vseh teh pogledih prizadeto zaradi hude krize, ne glede na iskreno gorečnost, ki jo kažejo mnogi duhovniki v prizadevanju, da bi svoje službovanje opravljali po najboljših močeh.
Pridiganje je vse prepogosto razvodenelo, da ne bi bilo v nasprotju z duhom časa; zato namesto da bi opozarjalo na človekove poslednje reči, duhovni boj itd., zlahka prevzema sodobne slogane (ekologija, migranti itd.) ali namerno zamolči doktrinarne točke, kot je nemoralna narava kontracepcije. Široko občinstvo je zagotovljeno tistim, ki teptajo dokončno definirasne nauke Cerkve,[7] medtem ko so tisti, ki vztrajajo pri pridiganju nauka in morale v celoti, utišani. Dogodki, organizirani pod praporom ekumenskega sodelovanja ali medverskega dialoga, namigujejo, da ni nujno sprejeti katoliške vere – bodisi in re (v resnici) ali celo le in voto (v želji)[8] –, da bi bili zveličani. Dejansko je od samega pojma zveličanja ostalo le malo, glede na to, da so Božja pravičnost in poslednje reči dejansko izgnani iz sodobnega pridiganja.
Kar zadeva liturgijo, je ta vse prepogosto predmet zlorab, ki zahtevajo popravek, kar priznava celo papež Frančišek.[9] Ne glede na to, kako se dejansko obhaja, so študije, opravljene od razglasitve Misala Pavla VI. naprej, pokazale, da je bil namen njegovih avtorjev zamegliti doktrinarne razlike s protestantizmom.[10] Številne molitve so bile odpravljene ali omiljene,[11] prav tako kot eksorcizmi, vključeni v obred krsta. Poročajo celo o primerih, ko župnijsko osebje namerno povzroča postopkovne napake med pripravo na poroko, da bi olajšalo razglasitev ničnosti, če bi se par soočil s krizo. Z drugimi besedami, aktivno si prizadevajo, da bi zakrament postal neveljaven.
Moramo priznati, da a priori ne moremo razumno pričakovati, da bodo katoliške družine po vsem svetu zaupale svojim lokalnim župnijam, da bodo prejele ustrezen pouk, potreben za vodenje njihovega krščanskega življenja, in da bodo sodelovale v dostojanstveni liturgiji.
Središča tradicionalne maše
Nedvomno bodo izraženi ugovori, ki se sklicujejo na številne priložnosti za udeležbo pri maši po tridentinskem obredu, na plašne indulte iz 80-ih let prejšnjega stoletja; pa tudi na dopustitve, ki jih je Rim pod nadzorom Komisije Ecclesia Dei podelil od leta 1988 naprej; ter na motuproprij Summorum Pontificum iz leta 2007. Vendar je bil motuproprij iz leta 2007 razveljavljen leta 2021, kar je razkrilo odkrito sovražnost in prezir, ki ju morajo prenašati verniki, zvesti tradicionalni liturgiji. Predvsem pa so ti dogodki povzročili, da so ljudje spregledali dejstvo, da so bile te dopustitve v mnogih primerih drastično omejene. Težko je trditi, da se posveča pozornost potrebam vernikov, če se skopo odobri le eno nedeljsko mašo, ki ni nujno tedenska, hkrati pa se izključijo kateheza in podeljevanje drugih zakramentov, vse to pa ob dodatni določbi, da je treba poskrbeti, da se skupnost vpletenih vernikov ne poveča.
Poleg tega so pogoji za izkoriščanje teh možnosti dvoumni: že v osemdesetih letih je Jean Madiran poudaril protislovno stališče, v katero so te rimske dopustitve postavile tiste, ki so jih želeli izkoristiti. »Edini, ki lahko zaprosijo za dovoljenje, so tisti, ki za to nimajo nobenega razloga, vsaj ne verskega.«[12]
Rezultat je bila neprepričljiva zgodba, da je navezanost na staro liturgijo zgolj »karizma« ali »občutljivost«, kar to izbiro spreminja v nekakšno muho, ki se dopušča le določenemu obrobnemu delu vernikov. Takšen odnos bi bil dejansko nesprejemljiv, če bi bila liturgična reforma izvedena na zdrav in ustrezen način.
Glede na te razmere je seveda mogoče tu in tam najti kapele, kjer zares obstaja pristno župnijsko življenje; vendar pa takšno življenje na splošno ostaja na obrobju škofijskih zadev, brez kakršnegakoli resničnega namena, da bi se uskladilo z izrecno vizijo Benedikta XVI. o »vzajemnem bogatenju« med različnimi skupnostmi in obredi. Končno ta položaj potrjuje očitek nezvestobe, na katerega je namigoval papež Frančišek v pismu, ki spremlja Traditionis Custodes. [13]
Nedvomno bi se lahko veselili možnosti, čeprav omejene, ki je ponujena celotni Cerkvi, da izkoristi tradicionalno liturgijo. Vendar so dogodki pokazali, da namere Rima nikakor niso bile, da bi spremenili smer glede koncila ali samih načel, na katerih temeljijo pokoncilske reforme; nazadnje pa te koncesije ne obravnavajo ustrezno legitimnih duhovnih potreb vernikov. Zato je povsem naravno, da tisti, ki imajo za to sredstva, posredujejo, da bi popravili ta položaj.
Zaključek
Bratovščina sv. Pija X. se v celoti zaveda nekonvencionalne narave svojega delovanja in svojega apostolata. Kljub temu pa nadaljuje s tem načinom delovanja, da bi vernikom, ki si to želijo, zagotovila stabilen okvir za polno in celostno krščansko življenje, do katerega so upravičeni, a na katerega žal a priori ne morejo računati v svojih lokalnih župnijah. To apostolstvo zahteva škofovsko službo; prav zaradi tega Bratovščina prevzema odgovornost, da poskrbi za to potrebo. To počne z istim namenom kot nadškof Lefebvre, ki je kandidatom za škofovstvo napisal:
»Podelil vam bom to milost, prepričan, da bo Petrov sedež brez prevelikega odloga zasedel Petrov naslednik, ki je popolnoma katoliški, in v katerega roke boste lahko vrnili milost svojega škofovstva, da jo bo potrdil.« [15]
1 V zvezi s tem Zakonik iz leta 1983 ponavlja kanon 682 Zakonika iz leta 1917, ki izraža ne le določbo pozitivnega prava, temveč bistveno zahtevo Cerkve.
2 Na primer v zvezi s spovedjo, odvezo v smrtni nevarnosti, primeri splošne zmote in odpravo kazni v nujnih primerih; v zvezi z zakonsko zvezo pa izredna kanonična oblika.
3 ZCP 1983, kan. 1752.
4 Pij XII., okrožnica Mediator Dei, 20. novembra 1947.
5 Dobesedno: »ut legem credendi lex statuat supplicandi« [da zakon molitve podpira zakon vere]; Indiculus, sestavil sv. Prosper iz Akvitanije okoli leta 440, poglavje 8. Denzinger, Enchiridion Symbolorum/The Sources of Catholic Dogma, Loreto Publications, 1955, št. 139.
6 Spomnimo se odgovora Marije sv. Katarini Labouré glede manjkajočih žarkov na podobi čudodelne svetinje: »To so milosti, za katere me nihče ne prosi.«
7 V tem smislu je nemška Sinodalna pot karikatura.
8 In re pomeni dejansko spreobrnjenje, ki se prenaša s krstom ali z zavrnitvijo zmot s strani nekatoličanov. In voto se nanaša na razpoloženje oseb, ki iskreno iščejo pravega Boga, vendar dejansko nimajo sredstev, da bi prišli do spoznanja prave vere. Prim. Pij XII., okrožnica Mystici Corporis, 29. junij 1943, DS 3821.
9 Pismo, ki pojasnjuje motuproprij Traditionis Custodes, Apostolsko pismo Desiderio desideravi, 29. junija 2022, št. 54.
10 Prim. p. Grégoire Célier, La dimension œcuménique de la réforme liturgique, [Ekumenska razsežnost liturgične reforme] Fideliter, 1987.
11 Molitev, ki izražajo spravo, prošnjo za spreobrnjenje grešnikov in nekatoličanov, molitev za odpuščanje grehov, prošnjo, da se naučimo prezirati zemeljske dobrine in hrepeneti po nebeških, ter preprosto molitve liturgije za mrtve, ki prosijo za osvoboditev iz muk vic.
12 Jean Madiran, »La Messe revient« [Maša se vrača], Itinéraires 288, december 1984, str. 39.
14 Poleg tega ni odveč omeniti, da Benedikt XVI. te odločitve nedvomno ne bi sprejel, če je ne bi zahtevala Bratovščina sv. Pija X. – podprta s svojimi škofi in s svojo rastjo – kot predpogoj za doktrinarne razprave, ki so potekale dve leti kasneje.
15 Pismo bodočim škofom, 29. avgusta 1987.
Viri: Le Saint-Vincent št. 41 – FSSPX Actualités
