»Zdravnik, ozdravi samega sebe.« (Lk 4,23)
1. Tiskovni urad Svetega sedeža je v sredo, 13. maja 2026, objavil naslednjo izjavo kardinala Fernandeza, prefekta Dikasterija za nauk vere:
»Kar zadeva Duhovniško bratovščino sv. Pija X, ponavljamo, kar je bilo že sporočeno. Škofovska posvečenja, ki jih napoveduje Duhovniška bratovščina sv. Pija X, niso povezana z ustreznim papeškim mandatom. Takšno dejanje bo pomenilo “razkolniško dejanje” (Janez Pavel II., Ecclesia Dei, št. 3), in “formalna privolitev v razkol pomeni hudo razžalitev Boga ter prinaša izobčenje, predvideno po cerkvenem pravu” (prav tam, 5c; prim. Papeški svet za zakonodajna besedila, Pojasnjevalna nota, 24. avgusta 1996).
Sveti oče še naprej v svojih molitvah prosi Svetega Duha, naj razsvetli odgovorne v Duhovniški bratovščini sv. Pija X, da bi se odpovedali zelo resni odločitvi, ki so jo sprejeli.«
V Vatikanu, 13. maja 2026
2. Tu gre torej za vprašanje kanonskega prava, zlasti glede kazni za morebitne zločine (delikte – raje uporabimo dobesedni prevod, kot pa izraz “kaznivo dejanje”, saj se kanonsko pravo izraža zelo preprosto in jasno – recimo zločin-kazen, zakonski-nezakonski, op. prev.). To samo po sebi ni nič novega. Novost v tej rimski izjavi pa je poudarek, da predvidena škofovska posvečenja 1. julija ne bodo »pospremljena z ustreznim papeškim mandatom«. Za prefekta vatikanskega dikasterija takšna pripomba precej jasno pomeni, da papež Leon XIV. ne namerava odobriti teh posvečenj.
3. Tudi to v resnici ni novo, saj gre za ponovitev tega, kar je Bratovščina že doživela leta 1988. V pridigi, ki jo je imel na dan posvečenj 30. junija, je nadškof Lefebvre že omenjal različne kanonske študije, ki so jih pripravili strokovnjaki in na katere se je bilo mogoče opreti za utemeljitev dejanja škofovskega posvečenja v tistih okoliščinah. Med temi študijami¹ je bila tudi študija profesorja Rudolfa Kaschewskega,² prvotno objavljena v številki marec–april 1988 revije Una Voce-Korrespondenz.
4. Gre prav za vprašanje kazni, ki bi mogle biti naložene za morebitni zločin. Novi Zakonik iz leta 1983 v kanonu 1323 določa primere, v katerih dejanje z vidika kanonskega prava sploh nima značaja kaznivega dejanja. V 4. točki pravi:
»Nobene kazni ne zasluži tisti, ki je kršil zakon ali zapoved: […] če je deloval iz nuje ali da bi se izognil hudi škodi, razen če je dejanje samo po sebi zlo ali škodljivo za duše.«
Naslednji kanon 1324 v § 1 določa, da če je dejanje sicer samo po sebi zlo ali škodljivo za duše, storilec ni popolnoma izvzet iz kazni, vendar se mora kazen omiliti ali nadomestiti s pokoro, če je deloval iz potrebe ali da bi se izognil hudi škodi. V § 3 istega kanona pa je še dodano, da v takšnih primerih ni kazni latae sententiae.
5. 7. točka kanona 1323 nadalje določa, da dejanje nima značaja kaznivega dejanja tudi takrat, ko je nekdo menil, da obstaja nuja, četudi je ta bila le domnevna. To pomeni, da tudi če dejanske nuje ni bilo, že samo prepričanje, da obstaja, zadostuje, da dejanje ni kaznivo.
Podobno kanon 1324 § 1, točka 8 določa, da če je nekdo zaradi zmote menil, da obstaja takšna okoliščina, ni oproščen kazni, vendar se ta mora omiliti; obenem pa še vedno velja, da kazen latae sententiae ne nastopi.
6. Tako torej po cerkvenem pravu tisti, ki krši zakon zaradi nuje — bodisi dejanske bodisi domnevne — ne stori kaznivega dejanja, če to stori v dobri veri. In tudi če bi bila zmota krivdna, takšno dejanje ne more biti kaznovano z avtomatičnim izobčenjem.
7. Če pa gremo še globlje, kakor nenehno poudarja p. Davide Pagliarani po zgledu nadškofa Lefebvra, Bratovščina išče dobro Cerkve, ki je dobro duš. Zato ne more upoštevati aplikacije cerkvenega prava, ki bi ji pripisovala zločin in naložila kazen, kadar bi to škodovalo zveličanju duš. Prav zaradi te resne in nujne potrebe zveličanja duš Bratovščina predvideva ta škofovska posvečenja.
V resnici torej pri Bratovščini ni nobenega zločina, nobenega razkola, ampak isti goreči zanos za Božjo slavo in zveličanje duš, četudi se svetu to zdi paradoksalno.
8. Izobčeni? Toda s strani koga? S strani tistih, ki sprejemajo blagoslov razkolniške ženske, canterburyjske »nadškofinje« Sarah Mullally? Od tistih, ki dopuščajo blagoslove po Fiducia supplicans? In ki so se klanjali Pachamami? …
Kazni v Cerkvi so po svoji naravi zdravilne. Toda, ali se potemtakem ne porajajo na ustnicah vsakega dobronamernega katoličana besede našega Gospoda: »Zdravnik, ozdravi samega sebe.«³
Opombe:
- Objavljene so bile junija 1989 pri založbi Courrier de Rome v posebni brošuri z naslovom La Tradition excommuniée, kjer se omenjena študija nahaja na straneh 51–57.
- Rudolf Kaschewsky (1939–2020), doktor teologije in priznani sinolog, specialist za budizem in Kitajsko, je bil predavatelj na Univerzi v Bonnu (1974–2004). Obravnaval je kanonske vidike škofovskih posvečenj zaradi dogodkov na Kitajskem.
- »Zdravnik, ozdravi samega sebe.« (Lk 4,23)
Vir: FSSPX Actualités
Slika: Abaca Press / Alamy Stock Photo
