Španski kolumnist Pedro Gómez Carrizo je 15. maja na spletnem portalu Infovaticana objavil posebej zanimiv komentar z naslovom »Satan verjame v Rim«.
Besedilo izhaja iz nedavnega sporočila kardinala Víctorja Manuela Fernándeza, prefekta Dikasterija za nauk vere, v zvezi s prihajajočimi škofovskimi posvečenji Bratovščine sv. Pija X. Že v prvih vrsticah avtor pripravi teren za svojo razmišljanje: »Izjava kardinala Fernándeza proti FSSPX postavlja še resnejše vprašanje kot tisto o selektivnem razkolu: če je Satan skušal Kristusa in prosil, da bi prerešetal Petra, zakaj bi se izogibal dikasterijem, semeniščem in uradom, kjer se vera ohranja – ali izkrivlja? Včeraj je kardinal Fernández ponovno objavil svojo izjavo. V njej je »uradno« ponovil, da škofovska posvečenja Bratvoščine sv. Pija X. predstavljajo razkolniško dejanje in da razkol pomeni izobčenje.«
Avtor takoj poudari tisto, kar šteje za presenetljiv kontrast med resnostjo obtožb in samo osebnostjo kardinala Fernándeza: »Prvo, kar človeka preseneti, je videti tako težke besede, ki prihajajo izpod tako lahkega peresa. ‘Razkol!’ Ta zastarela beseda, s kovinskim zvokom rimskih opozoril, v ustih tako mladostnega kardinala; ta resni pojem, ki ohranja vso starodavno težo končnih in svetih resničnosti, v mislih lahkomiselnega kardinala, zaljubljenega v sodobnost in vse njene novitete.«
Zakaj Rim govori o razkolu le v zvezi z Ecônom?
Avtor takoj zastavi vprašanje: »Lahko se sprašujemo, zakaj Rim izgovarja besedo ‘razkol’ s takšno slovesnostjo, ko gleda proti Ecônu, in jo skrbno zadržuje zase, ko je priča tej barviti in raznoliki paleti doktrinarnih, liturgičnih, moralnih in zakramentalnih prelomov, ki so že desetletja vstopali v uradno Cerkev skozi glavna vrata.«
En odstavek v besedilu se nanaša na nedavni sprejem v Vatikanu Sarah Mullally, ženske, ki zaseda položaj »canterburyjske nadškofinje«. Pedro Gómez Carrizo piše: »Canterburyjska nadškofinja je bila v Vatikanu sprejeta s spoštovanjem, ki pripada cerkvenemu dostojanstvu, in vključena v skupno molitev pod apostolsko streho. Nobena kratka nota se ni zdela potrebna, da bi se opozorilo, da je Leon XIII. v Apostolicae curae razglasil ničnost anglikanskih posvečenj in da se tej ničnosti zdaj, v nekakšnem teatralnem izzivu, pridružuje še dejstvo, da gre za žensko. Z največjo naravnostjo osebo, ki po katoliškem nauku v nobenem pogledu ne more biti škof, Rim javno obravnava, kot da bi to bila; in prijetna koreografija prizora svetu prenaša toliko odobravanja, kolikor Fernándezova suha opomba izraža neodobravanja.
Pedro Gómez Carrizo ugotavlja: »To je ‚selektivni‘ razkol: za Pachamamo se je govorilo o inkulturaciji; za Lutra o spravljenem spominu; za dvoumne blagoslove o pastoralnem razločevanju; za škofovska imenovanja v senci Kitajske komunistične partije o diplomatskem realizmu; za hladno mariologijo o ekumenski občutljivosti; za liturgije vaškega semnja o skupnostni ustvarjalnosti. Za Tradicijo pa se, po drugi strani, Zakonik čudežno spet pojavi.«
Avtor nadaljuje z opisom tega, kar šteje za hudo protislovje v današnji Cerkvi: »Nenadoma se z nasmejanega obraza sinodalne Cerkve – fluidne, dialoške, ekumenske, gostoljubne do vsake čudnosti in razumevajoče do izčrpanosti do vseh odstopanj – pojavi stroga grimasa obsodbe: Dikasterij za nauk vere, ki ga vodi molčeči kardinal, ponovno odkriva slovesnost starega Svetega Oficija, da bi opozoril na razkol tiste, ki ohranjajo rimsko liturgijo, katoliško moralo in nauk, ki so se jih naučile cele generacije vernikov.«
Pedro Gómez Carrizo se ne želi zadrževati pri osebi kardinala Fernándeza samega, ki je le del problema: »A pustimo ob strani Víctorja Manuela Fernándeza, kajti kardinal romanopisec, zablodeli cenzor odstopanj, je le gnojna rana notranje bolezni. Njegovo neprekinjeno vodenje Dikasterija za nauk vere izraža eno najbolj bolečih preobratov v pokoncilskem obdobju: prenovljeni Sveti urad, ki se zdaj posveča preganjanju izročila. Kdo bdi nad varuhi, ko izgubijo osnovno razsodnost, ki omogoča razlikovanje med prijateljem in sovražnikom vere?«
Kdaj se je Rim začel bolj bati izročila kot pa krive vere?
Pedro Gómez Carrizo nato uvede širšo refleksijo o Drugem vatikanskem koncilu in aggiornamentu:»Vargas Llosa je to znamenito vprašanje položil v Zavalitova usta: ‘V katerem trenutku je Peru razpadel?’ Podobno vprašanje se začenja pojavljati tudi za katoličane našega časa: v katerem trenutku je Rim začel čutiti več nelagodja ob izročilu kot pa ob krivi veri? Odgovor nima enega samega datuma, ima pa temeljno besedo, geslo in znak prepoznavanja ene dobe: aggiornamento.«
2. vatikanski koncil primerja z velikimi dogmatičnimi koncili v zgodovini: »2. vatikanski koncil predstavlja zgodovinsko anomalijo, s katero se redko srečamo: medtem ko so veliki koncili nastali, da bi opredelili vero proti zmotam, ki so ogrožale njeno celovitost – Niceja proti Ariju; Trident proti protestantski revoluciji; Prvi vatikanski koncil proti napadu racionalizma, liberalizma in novih oblik sodobnega protesta – se je Drugi vatikanski koncil na koncu prilagodil svetu, ki ga je že kolonizirala kriva vera. Modernizem je vladal na univerzah, v semeniščih, v eksegezi, moralni teologiji in pastoralni domišljiji tolikih duhovnikov, ki so sanjali o Cerkvi, »spravljeni s svetom«; od takrat je zavladal tudi v Vatikanu.«
Pedro Gómez Carrizo opozarja na obsodbo modernizma s strani svetega Pija X.: »Modernizem je, kljub prijaznemu značaju besede in njenim pozitivnim konotacijam, prav tisto, kar je sveti Pij X. opredelil kot sintezo vseh herezij. Z drugimi besedami: nekaj zelo resnega. Tako resnega, da je papež Pavel VI., potem ko je sam odprl vrata in okna Vatikana modernizmu, spoznal, da je »Satanov dim« vstopil v sveto Cerkev.«
Satan ni metafora
Prišli smo do bistva zadeve: Pedro Gómez Carrizo zavrača vsako simbolično razlago hudiča: »In tu ne govorimo o Satanu kot o metafori. Govorimo o Satanu kot o osebni, inteligentni, aktivni resničnosti, sovražniku Boga in duš. Katoliška vera izgubi svojo moč, ko hudiča zreducira na psihološki simbol ali na literarni ostanek naivnih časov.«
Spominja se več svetopisemskih epizod: »Kristusa je v puščavi skušal Satan; Juda, ki je sedel za Gospodovo mizo, je podlegel njegovemu vplivu do te mere, da je postal izdajalec; Peter je iz Kristusovih ust slišal tisti strašni: »Za menoj, Satan!« ko je skušal Gospoda odvrniti od križevega pota; in isti Peter je bil opozorjen, da ga je Satan zahteval zase, da ga prerešeta kakor pšenico. Sveto pismo ne postavlja hudičevega delovanja na slikovite robove vere, ampak v samo središče drame odrešenja, kjer se odloča o zvestobi ali izdaji.«
Pedro Gómez Carrizo predvideva običajni ugovor: »Kako bi lahko sovražnik prodrl v Cerkev, Kristusovo nevesto?«
Takoj je odgovoril: »Premišljeni odgovor se začne z razlikovanjem med tem, kar je Bog obljubil, in med tem, česar ni nikdar obljubil. Kristus je obljubil, da vrata pekla ne bodo premagala njegove Cerkve; ta obljuba zagotavlja nezmotljivost Neveste, trajnost vere, učinkovitost zakramentov in končno Kristusovo zmago nad nasprotnimi silami. Toda Kristus ni nikdar obljubil brezhibnih duhovnikov, imunih dikasterijev, neomadeževanih semenišč, navdihnjenih liturgistov, pokornnih teologov ali vzornih kardinalov. Nepogrešljiva svetost Cerkve je od Judovih časov sobivala s strašno možnostjo izdaje znotraj samih njenih vidnih zidov.«
Zaključek članka je nedvomno najmočnejši odlomek: »V resnici Kristusova obljuba predpostavlja napad: če vrata pekla ne bodo prevladala, je to zato, ker bodo zagotovo to poskusila. Podoba bi bila brez pomena, če bi bila Cerkev postavljena pod stekleno kupolo, zaščitena pred vsako infiltracijo in notranjo korupcijo. Sveti Pavel je govoril o mysterium iniquitatis, opozarjal na lažne apostole in svaril duhovnike v Efezu, da bodo po njegovem odhodu vdrli lačni volkovi in da se bodo med njimi dvignili ljudje, ki bodo privabljali učence za sabo. ‚Med vami,‘ pravi apostol.«
Avtor nadaljuje: »Zgodovina Cerkve potrjuje ta nauk. Arij je bil duhovnik; Nestorij je bil carigrajski patriarh; Honorij je bil papež; renesančni prelati so Kurijo spremenili v posvetni dvor; in sodobni cerkveni voditelji so s svojih prižnic uničili tisto, kar so mučenci in spoznavalci ohranili s svojo krvjo. Niti eno od tega ni uničilo Cerkve, ampak vse to razkriva pravo bojišče. Nevesta ostaja sveta po svoji Glavi, ki je Kristus – ne po njegovem namestniku –, po pomoči Svetega Duha in po zvestobi tistih, ki, pogosto v skromnih razmerah, še naprej verujejo to, kar je Cerkev prejela. Njeni vidni člani jo lahko v očeh ljudi oskrunijo, jo za nekaj časa naredijo neprepoznavno, njene strukture spremenijo v orodja zmede, njene najbolj častitljive besede pa v izgovore za praktično odpadništvo.«
Sledi še ta zaključna misel, ki v celoti pojasni naslov članka: »Da, hudičeva infiltracija v Cerkev ni le mogoča: je predvidljiva za vsakogar, ki zares verjame v Cerkev. Satan ne zapravlja časa tam, kjer ni na kocki nič odločilnega. Njegov naravni interes je usmerjen v oltar, spovednico, semenišče, škofovstvo, liturgijo, nauk, vzgojo otrok, imenovanje duhovnikov in celo jezik, s katerim se poimenujeta greh in milost.«
Pedro Gómez Carrizo zaključi s posebej udarno podobo: »Če se trgovina z galanterijo zmoti, bo prodajala slabe gumbe. Če se Rim zmoti, lahko zmede duše. Sovražnik pozna razliko.«
Vir: Infovaticana – FSSPX Actualités
Slika: Wikimedia Commons – Duccio di Buoninsegna – javna domena
