Otroci niso ustvarjeni za to, da bi nosili skrbi odraslih.
Družina Dupont se odpravi na izlet. Navdušeni Pierrot prvi pograbi enega izmed nahrbtnikov s hrano za piknik. Mama ga pri tem spodbuja, saj je sicer nekoliko lenoben, vendar dobro pozna njegove zmožnosti. Neopazno mu olajša breme tako, da veliko steklenico prestavi v svoj nahrbtnik. Ker vsak nosi toliko, kolikor zmore, družina preživi čudovit dan.
Čez nekaj let bo Pierre, ko odraste, seveda lahko nosil precej težje breme od nahrbtnika za piknik. Toda do takrat bi ga takšna teža preprosto zlomila.
Dragi starši, usmilite se svojih otrok. Ne nalagajte nanje bremena svojih skrbi, svojih žalosti in svojih odgovornosti. Njihova duša še ni dovolj zrela, da bi jih zmogla nositi.
Majhna ramena in težka bremena
Obstajajo teme, o katerih se z otroki ali pred njimi ne bi smeli pogovarjati.
Mlajši Martinovi otroci vedo, da njihova družina ni premožna, zato morajo paziti na svoje stvari. Poleg tega se v preprosti in povezani družini človek zna veseliti tudi majhnih stvari.
Starejši otroci pa približno vedo, da se njihov oče spoprijema z resnimi težavami in da bodo morali stroške svojega študija deloma pokriti z delom med poletnimi počitnicami.
Šele kot odrasli zares izvejo, da je očetovo podjetje propadlo zaradi goljufa in kako hude so bile tedanje razmere.
Srečni otroci! O finančnih težavah svojih staršev so vedeli le toliko, kolikor so njihova mlada ramena zmogla nositi, da so se ob tem naučili sprejemati tudi revščino.
Če otrok postane zaupnik zakonskih težav svojih staršev, ima to zanj lahko le pogubne posledice.
Po ločitvi je mama ostala sama z malim Henrijem. Pogosto mu je pripovedovala o vseh zamerah, ki jih je gojila do njegovega očeta.
Ker je o svojem očetu poslušal samo slabe stvari in ni imel moškega zgleda, je ta deček odrasel v človeka, ki ni bil sposoben prevzemati odgovornosti.
Še en primer.
Mélanie je odšla v internat in se je tam zelo dobro znašla. Toda vsakič, ko je prejela pismo od doma, jo je preplavila globoka žalost, ki ji je povzročala migrene in druge težave.
Zakaj?
Ker ji je mama v vsakem pismu podrobno opisovala svoje nove stiske.
Mama je svoje srce zaupala Mélanie. Toda komu naj bi Mélanie zaupala težko breme žalosti zaradi nesloge svojih staršev?
Zakaj bi se potem čudili, da je postala molčeča in nezaupljiva?
Tudi Ana ima zelo odločen značaj. Tudi ona je po materini ločitvi postala zaupnica svoje mame.
Kot najstnica je zato prevzela vlogo odrasle osebe. Z materjo je govorila zaščitniško, vodila gospodinjstvo, ukazovala mlajšim bratom in sestram, ki so ji to zamerili, in menila, da vse ve.
Kakšna žena bo nekoč postala?
Varujmo mlade duše
Preizkušnje so lahko zelo resnične in zelo težke, vendar jih ne smemo nalagati otrokom.
Tolažbo je treba iskati pri našem Gospodu na križu, pri sveti maši in v molitvi.
Nato se lahko človek obrne na duhovnika, na odraslega družinskega člana ali na zaupanja vrednega prijatelja.
Prav v določeni zadržanosti in molku človek najde notranjo moč.
Prav tako bodite previdni, da pred otroki ne razpravljate prepogosto o gospodarski krizi, napetih mednarodnih razmerah, katastrofalni politiki, pohujšljivih cerkvenih osebnostih, družinah brez urejenega pravnega statusa, težavah tega ali onega človeka in podobnem.
Otroci še nimajo pravega občutka za sorazmernost. V resnici ne razumejo vsega, kar slišijo. Razumejo le, da so stvari slabe, da sta oče in mama zaskrbljena, da gre za nekaj zelo resnega … in zato začnejo sami nositi tesnobo zaradi stvari, ki jih sploh še ne morejo razumeti.
Pustite svojim malim otrokom, da odraščajo pod Božjim soncem, v ritmu narave in v skladu z milostjo.
Ponudite jim svoja starševska ramena, da bodo nanje lahko naslonili svojo glavo, z vami delili svoja vprašanja in otroške skrbi ter pri vas našli tolažbo in varnost.
Vi ste zaupniki svojih otrok, ne pa otroci vaši zaupniki.
Vsak otrok naj nosi svoj nahrbtnik.
Sestre Duhovniške bratovščine sv. Pija X.
Vir: Pour qu’Il règne, št. 186 – FSSPX Actualités
