Osrednja misel velike sv. Terezije Jezusove za vse nas – beseda okrožnega predstojnika za julij 2026
Prečastiti sobratje v duhovništvu, spoštovani bratje in sestre v redovništvu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Moj julijski uvodnik se začenja v španščini. Morda veste, da je cesar Karel VI. španski jezik tako vzljubil, da ga je želel uvesti tudi pri nas. To je tudi globoko katoliški jezik, zlasti če pomislimo na veliko zlato dobo španske književnosti. Cesar Karel V. je celo dejal, da moli v španščini, druge jezike pa uporablja ob drugih priložnostih. Toda preidimo k bistvu.
Ne zmanjšujmo svojih želja!
Sv. Terezija Jezusova (Avilska, 1515–1582) je svojim redovnicam pogosto govorila, naj nikoli ne zmanjšujejo svojih želja – no apocar los deseos.
Prav nasprotno! Takšna mora biti drža vsakega človeka, ki želi resno živeti za Boga. Prav znamenje napredka v odnosu do Boga je, da naše hrepenenje postaja vedno globlje in stanovitnejše; da od Boga ne zahtevamo več zase, temveč ga prosimo za vedno večje stvari.
Tudi sam vas želim vedno znova spomniti na to.
V tej luči prisluhnimo besedam svetega apostola Pavla v Pismu Galačanom (Gal 2,20):
»Kolikor pa zdaj živim – vsaka beseda je tu pomembna –, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval samega sebe zame.«
To je osupljiva izjava, ki predstavlja samo jedro naše vsakdanje vere.
Bog je središče našega življenja.
On je moje vse.
On je Ljubezen.
On je najgloblji razlog in končni cilj mojega bivanja.
Sveta Božja volja
Želim tebe – samo tebe –, ker si ti moje vse.
Čim bolj to izkušamo, tem bolj je to znamenje, da začenjamo razumeti duhovno življenje in Božji načrt z nami.
Takrat postajamo tudi vedno bolj notranje mirni.
Kako globok mir je v zavesti, da nas On ljubi – tudi če bi bili zaprti v ječi, tudi če bi nas vsi ljudje preganjali ali napačno razumeli.
Svetniki so dobro poznali samoto: biti sredi sveta, pa vendar sam, križan skupaj s Križanim.
Toda prav tako so vedeli, da velja:
Propter crucem venit gaudium – po križu pride veselje.
Pravo veselje, ki ga more podariti samo Bog.
Postanimo sveti – rastimo v krepostih
Na začetku Pisma Efežanom nam sveti Pavel podarja čudovite besede:
Sicut elegit nos in ipso ante mundi constitutionem, ut essemus sancti et immaculati in conspectu eius in caritate.
»V njem nas je izvolil pred stvarjenjem sveta, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni v ljubezni.« (Ef 1,4)
Bog nas je poklical. Poklical nas je k svetosti. Poklical nas je k popolnosti. To je temeljna poklicanost vsakega kristjana.
Zato moramo usmeriti pogled h krepostim in k prizadevanju zanje v vsakdanjem duhovnem boju. Krščansko življenje ni nič drugega kakor vztrajno prizadevanje za rast v krepostih.
Sv. Tomaž Akvinski nam je zapustil preprosto, a izredno globoko razlago kreposti, ki ostaja veljavna za vse čase.
Človekovo resnično dobro je dobro razuma. To dobro doseže svojo popolnost v kreposti preudarnosti, ki vodi razum k pravilni presoji.
Pravičnost to dobro uresničuje, saj vzpostavlja pravi red med ljudmi in vsakomur daje, kar mu pripada.
Druge kreposti pa to dobro varujejo in ohranjajo, ker urejajo človekove strasti, da ga ne odvrnejo od tega, kar spoznava kot dobro.
Med njimi ima prvo mesto srčnost oziroma stanovitnost, za njo pa zmernost.
Če gledamo njihov notranji red, je preudarnost najodličnejša med srčnimi krepostmi, za njo pride pravičnost, nato srčnost in nazadnje zmernost.
Nad vsemi temi pa še bolj izstopajo božje kreposti: vera, upanje in ljubezen, saj človeka neposredno povezujejo z Bogom.
Zmote so obstajale v vseh časih
Nasproti temu pristnemu katoliškemu pogledu na stvarstvo se je že v prvih stoletjih pojavila poganska zmota maniheizma.
Manihejci so učili, da je vse duhovno dobro, vse materialno pa zlo.
Ta zmota je zapeljala mnoge kristjane in se je vedno znova vračala v različnih oblikah. Nastajale so skupine tako imenovanih »prečistih«, ki jih je Cerkev vedno obsodila kot krivoverce.
Pravi katoličan pa ima vedno pozitivni pogled na celotno stvarstvo.
Sveto pismo govori jasno: Bog ljubi vse, kar je ustvaril, in ne sovraži ničesar od tega, kar je ustvaril.
Zato Cerkev povzema to resnico z besedami:
Omnis creatura Dei bona est. Vsaka Božja stvaritev je dobra.
To resnico moramo živeti tudi sami. Ves svet, vse stvarstvo je dobro in vredno naše ljubezni, ker je delo Božjih rok.
Pogubni egocentrizem
Kar pa popači naš pravilni odnos do ustvarjenega sveta, je egocentrizem – težnja, da postavimo samega sebe v središče stvarstva in vse presojamo ter uporabljamo zgolj z vidika lastne koristi in užitka.
Takšen umetno osamljeni »jaz« postane merilo vsega.
Vsako stvarnost, vse človekove sposobnosti in vse darove je mogoče uporabljati sebično.
Tudi naravne moči, ki jih je Bog položil v človeka, lahko zaradi egocentrizma postanejo pregrehe. Če pa jih človek usmeri v ljubezen in darovanje, postanejo kreposti.
To jasno vidimo v številnih nasprotjih.
Ponižnost pomeni sprejemati resničnost takšno, kakršna je, in priznati svoje mesto pred Bogom. Napuh pa vse obrača okoli lastnega jaza in želi vse pritegniti nase.
Čistost pomeni sprejemati spolnost kot Božji dar in spolne moči uporabljati v duhu ljubezni ter odprtosti za očetovstvo in materinstvo. Nečistost pa pomeni iskati zgolj sebično zadovoljitev svojih nagonov, pri čemer drugi človek postane le sredstvo za dosego lastnega užitka.
Podobno velja za hrano in pijačo. Jemo in pijemo zato, da ohranjamo življenje in zdravje. Če pa človek išče le užitek v jedi in pijači, nastane požrešnost.
Tudi na področju duhovnih dobrin lahko človek postane sebičen.
Lahko kopiči znanje zgolj zato, da bi povečal svoj ugled, svojo moč ali svojo pomembnost.
Sv. Tomaž Akvinski takšno nezdravo željo po znanju imenuje curiositas – radovednost v slabem pomenu besede.
Ljubezen do resnice, iskreno prizadevanje za spoznanje Boga in njegovega stvarstva pa imenuje studiositas – urejeno in krepostno prizadevanje za znanje.
Vidimo torej, da ista naravna težnja lahko vodi v dobro ali v zlo.
Če jo vodi egocentrizem, postane razdiralna.
Če pa jo vodi ljubezen, prispeva k notranjemu redu, harmoniji in svetosti.
Uresničujmo načelo svete Terezije Jezusove
Vedno imejmo pred očmi cilj svojega življenja.
Storimo vse, kar je v naši moči, nato pa vse zaupajmo Božji milosti in ga neprenehoma prosimo za pomoč, da bi ta cilj tudi dosegli.
Bodimo velikodušni in prosimo Boga za milost stanovitnosti do konca.
Ker vsi nosimo v sebi nagnjenje k egocentrizmu, si moramo prizadevati, da ga vedno znova premagujemo in svoje srce odpiramo ljubezni in darovanju.
Sveti Pavel nas v Prvem pismu Korinčanom spodbuja:
»Najsi jeste ali pijete ali karkoli delate, vse delajte v Božjo slavo.« (prim. 1 Kor 10,31)
Zato obstaja ena posebej pomembna duhovna vaja mrtvičenja: mrtvičenje egoizma, torej zavestnega in hotenega egocentrizma.
To pomeni, da se odpovemo težnji, ki postavlja lastni jaz za absolutno merilo in vidi samo sebe.
Druge oblike mrtvičenja pomenijo odpoved nečemu, kar je samo po sebi dobro, vendar služijo predvsem kot duhovna vaja, kot asketsko urjenje za vzpostavitev notranjega reda, skladnosti med različnimi človekovimi močmi ter miru s samim seboj, z bližnjim in z Bogom.
Zato imajo duhovne oblike mrtvičenja večjo vrednost kakor zgolj telesne, na primer post.
Na koncu pa ne smemo pozabiti, da je najučinkovitejše mrtvičenje egoizma prav tisti osebni križ, ki ga Bog vsakemu posebej nalaga v življenju.
Ta križ je kakor po meri narejen za vsakega izmed nas. Po njem nas Bog združuje z odrešenjskim delom Jezusa Kristusa in nas uči izrekati svoj »da« njegovi sveti volji.
Zato nikoli ne zmanjšujmo svojih želja in svojih prošenj Bogu.
Ostanimo zvesti v majhnih vsakdanjih stvareh, v ljubezni do Boga in do bližnjega.
Prav v tej zvestobi je skrivnost življenja, ki je Bogu všeč.
Poletje in počitek
Vsako leto v poletnih mesecih z veseljem obnovim svoj poziv k dobremu in pristnemu počitku v krščanskem duhu – za dušo in za telo.
Na to nikar ne pozabimo.
Pomagajmo tudi drug drugemu, da se vsaj za nekaj časa izvijemo iz »hrčkovega kolesa« sodobnega življenja, ki nas neprestano žene naprej in nam jemlje notranji mir.
Pogosto se odpravimo v naravo in občudujmo veličastvo Božjega stvarstva.
Obiščimo lepe cerkve svoje domovine in številne Marijine romarske poti, ki pričujejo o veri naših prednikov ter nas vabijo k obnovi zaupanja v Božjo Mater.
Naj bo poletje čas telesne sprostitve, pa tudi čas duhovne prenove.
Naj bomo velikodušni v molitvi.
Ne zmanjšujmo svojih želja.
Ne bojmo se Boga prositi za velike stvari.
Prosimo ga za svetost.
Prosimo ga za stanovitnost.
Prosimo ga za milost, da bomo vsak dan bolj živeli iz vere, upanja in ljubezni.
Ostanimo zvesti v majhnih dolžnostih vsakdanjega življenja, kajti prav po njih nas Gospod pripravlja na večje naloge.
Če bomo zvesti v malem, bomo rasli tudi v velikem.
Če bomo ostali zvesti križu, bomo dosegli pravo veselje.
Če bomo iskali predvsem Božjo voljo, bomo našli tudi notranji mir.
Naj nas pri tem spremlja priprošnja svete Terezije Jezusove, ki nas spodbuja:
Ne zmanjšujmo svojih želja!
Prosimo Boga z velikim zaupanjem, kajti On je naš Oče in želi našo svetost bolj, kakor si jo želimo sami.
S svojim duhovniškim blagoslovom!
p. Johannes Regele
Jaidhof, 1. julija 2026, na praznik predragocene Krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa
