Po skoraj sedmih letih rednega apostolata v Mariboru, med katerim so duhovniki Duhovniške bratovščine sv. Pija X. prihajali darovat sveto mašo, podeljevati zakramente in nuditi pastoralno oskrbo vernikom, želimo vernike obvestiti o spremembah, ki so nastale glede našega delovanja v kapeli sv. Ane.
Žal se je molitvena skupina, pod katere upravo spada kapela sv. Ane, odločila prekiniti sodelovanje z našo Bratovščino ter zavrniti nadaljnje pastoralno delovanje naših duhovnikov v tej kapeli. Čeprav smo si skozi leta prizadevali ohranjati dobro sodelovanje v duhu medsebojnega spoštovanja in potrpežljivosti, so sčasoma postajale vse bolj očitne globoke razlike v duhovni usmeritvi in razumevanju katoliškega življenja.
Glavni razlog teh nesoglasij ni bil osebne, temveč predvsem duhovne in doktrinarne narave. Omenjena skupina je namreč kazala vse izrazitejšo naklonjenost nepotrjenim in spornim zasebnim razodetjem, raznim senzacionalističnim razlagam aktualnih dogodkov ter duhovnosti, ki se bolj hrani z izrednimi pojavi kot pa s trdnimi temelji katoliške vere.
Katoliško izročilo je vselej učilo, da zasebna razodetja – tudi kadar jih je Cerkev priznala – ne spadajo v zaklad vere in niso temelj krščanskega življenja. Še manj pa so to lahko domnevna razodetja, ki niso priznana, ki povzročajo delitve, spodbujajo strah, ustvarjajo ozračje stalne izrednosti ali pri vernikih razvijajo skorajda zasvojevalno potrebo po novih »sporočilih«, »skrivnostih« in »znamenjih časov«. Takšna miselnost zlahka vodi v čustveno in sentimentalistično razumevanje verskega življenja, kjer vera bolj temelji na vtisih, vznemirjenju in občutku posebnega »uvida« kot pa na razumu, razsvetljenem z vero, pokorščini Cerkvi in resnem duhovnem življenju.
Zdrava katoliška duhovnost je bila od nekdaj trezna, uravnotežena in globoko ukoreninjena v objektivnih sredstvih milosti: v sveti maši, zakramentih, molitvi, pokori, nauku Cerkve in vsakodnevnem izpolnjevanju stanovskih dolžnosti. Svetniki niso gradili svojega duhovnega življenja na neprestani želji po izrednih pojavih, ampak na zvestobi križu, ponižnosti in vztrajnosti v rednem katoliškem življenju. Kjer se pretirano poudarjajo zasebna razodetja, tam zlahka pride do zanemarjanja prav teh temeljnih resničnosti.
Poleg tega je skozi leta postajalo vse bolj očitno, da omenjena skupina ni resno in iskreno sprejemala pastoralnega vodstva naših duhovnikov. Čeprav so duhovniki Bratovščine vlagali veliko časa, potrpežljivosti in dobre volje, da bi nudili stabilno in zdravo duhovno formacijo, je bilo njihovo vodstvo pogosto zrelativizirano ali postavljeno v ozadje, kadar se ni ujemalo s posebnimi interesi in nagnjenji same skupine. Namesto da bi bil duhovnik kot zakoniti pastir duš resnična duhovna avtoriteta, ki vernike usmerja k objektivnim načelom katoliške vere in svetega izročila, se je nemalokrat ustvarjalo ozračje, v katerem so imele osebne preference, zasebna prepričanja in izredni pojavi večjo težo kakor razumno pastoralno vodstvo.
Takšen pristop nujno vodi v nestabilnost in subjektivizem. Ko se duhovno življenje začne oblikovati po osebnih simpatijah, zasebnih »navdihih« ali stalni potrebi po čustvenih spodbudah, vera postopoma preneha biti trdno zasidrana v objektivnem katoliškem redu. Prav zato je Cerkev vedno poudarjala pomen ponižnosti, pokorščine in pripravljenosti, da se lastna nagnjenja podredijo zdravemu duhovnemu vodstvu.
Izkušnje prav tako kažejo, da takšna okolja zlahka ustvarjajo zaprt miselni okvir nezaupanja, stalnega iskanja skritih sovražnikov, duhovnega elitizma in prepričanja, da »mala razsvetljena skupina« poseduje posebna spoznanja, ki jih drugi nimajo. To ni duh Katoliške Cerkve niti pristni tradicionalni duh.
Da verniki tega območja ne bi ostali brez duhovne oskrbe, se po odločitvi okrožnega predstojnika p. Regeleja, ustanavlja Misijon sv. Ane za območje, ki gravitira proti Mariboru. S tem želimo jasno pokazati, da se apostolat nadaljuje in da Bratovščina še naprej želi nuditi duhovno pomoč vsem vernikom, ki želijo živeti katoliško Tradicijo v duhu resnosti, razsodnosti in zvestobe.
Vernike se za zdaj naproša, naj glede na praktičnost in možnosti obiskujejo svete maše v naših kapelah na Verdu, v Gradcu ali v Zagrebu, kjer bodo lahko še naprej prejemali zakramente in sodelovali v življenju Tradicije v duhu miru, resnosti in katoliške uravnoteženosti.
Prosimo vse vernike, naj na ta položaj gledajo nadnaravno, brez grenkobe in polemičnega duha. V kriznih časih vedno obstaja skušnjava, da bi iskali izredna znamenja, zasebna »razodetja« in čustvene gotovosti. Toda Bog od nas predvsem zahteva zvestobo: zvestobo katoliški veri, kakor se jo je vedno učilo, zvestobo vsakdanjemu molitvenemu življenju, skrivnosti križa in lastnim stanovskim dolžnostim.
Naj nas pri tem spremlja in zagovarja sv. Ana, mati preblažene Device Marije.
22. maja na god sv. Marjete Kasijske.
p. Marko Tilošanec
p. Andrej Vončina
