V številki 352 in sledečih znamenitih Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega najdemo malo poznanih 18 »pravil za čutenje s Cerkvijo«. Za kaj pravzaprav gre?
Najprej pojasnimo sam naslov: glagol »čutiti« označuje uporabo čutnih sposobnosti, ki pripadajo nižjemu delu človeške duše [1] in jih zato ni mogoče dobesedno pripisati resničnosti, kakršna je Cerkev, ki ni telesnega reda. Gre torej za očitno prispodobo: Cerkvi se pripiše vedenje, podobno telesu, da bi se vzpostavila podobnost z določenim človeškim ravnanjem.
V mislih ustanovitelja jezuitov je bila težava razlikovanja med vedenjem katoličanov od vedenjem protestantov. Po stoletjih se podobno vprašanje postavlja znova: preprečiti protestantsko držo, ki je vodila v modernizem in se danes izliva v sodobni karizmatizem — v neposreden in individualističen odnos med človekom in Bogom kot temelj vere, brez potrebnega posredovanja Cerkve. Zdravo pojmovanje in pravilna uporaba čuta za Cerkev more po našem mnenju katoliškemu bralcu osvetliti pravilno izpovedovanje katoliške vere tudi sredi sedanjih viharjev, ki pretresajo Cerkev, ne da bi ti omajali pravi način krščanskega življenja.
Poglejmo nekaj teh nekaj dragocenih pravil, po katerih lahko razlikujemo pravega katoličana od ponarejenega:
“2. pravilo: hvaliti zakramentalno spoved in prejemati presveto rešnje Telo vsaj enkrat na leto, še bolje vsak mesec, in mnogo bolje vsak teden, z zahtevanimi in potrebnimi pogoji;
3. pravilo: hvaliti pogosto poslušanje svete maše; prav tako hvaliti petje, psalme in molitve, tudi dolgotrajne […];
4. pravilo: hvaliti relikvije svetnikov, jih častiti in svetnike prositi; hvaliti bogoslužne shode, romanja, odpustke, jubileje, križarske pohode in navado prižiganja sveč v cerkvah.”
Pravi tridentinski katoličan se bo v teh pravilih prepoznal in bo z veseljem odobraval te in druge častitljive običaje. Toda preidimo k osrednji točki.
Cerkev kot ustanova
Ni dvoma — in tu ni mesto za podrobno dokazovanje — da je naš Gospod želel nadaljevati delo zveličanja sveta, ki ga je začel z odrešenjem na križu, po ustanovitvi družbenega telesa, ki bi zagotavljalo neprekinjenost oznanjevanja evangelija in podeljevanja zakramentov, virov milosti. Zadostovalo bi že 16. poglavje evangelija po sv. Mateju [2], vendar dodajmo še nepravoverno tezo št. 52, ki jo je obsodil dekret Lamentabili Svetega oficija v času sv. Pija X., objavljen 3. julija 1907:
“Kristusovemu namenu je bilo tuje ustanoviti Cerkev kot družbo, ki bi trajala na zemlji skozi dolgo vrsto let; po Kristusovem mišljenju je bilo nebeško kraljestvo tik pred prihodom obenem s koncem sveta.” [3]
Ustanovitev Cerkve na Petru je treba razumeti kot ustanovitev ustanove, ne zgolj posameznika. Če bi šlo samo za Petra osebno, po njegovi smrti ne bi bilo več neprekinjenosti in vse bi se vrnilo na začetek. Zgodovina Cerkve pa kaže ravno nasprotno: neprekinjena vrsta papežev je popolna uresničitev Kristusove volje, da njegovo delo traja naprej.
Avtoriteta vidne glave Cerkve — papeža — postane zato bistvena in osrednja. Struktura, ki iz tega izhaja — oblast jurisdikcije, hierarhične stopnje, imenovanja in nasledstva, ozemeljske razdelitve, celo cerkvena sodišča — je sestavni del resničnosti, ki predstavlja Božje kraljestvo na zemlji. Ne neko nejasno, zgolj duhovno kraljestvo, temveč zelo konkretno kraljestvo, sestavljeno iz ljudi, torej tudi samih grešnikov, in vidno v vseh svojih izrazih, čeprav ga od znotraj oživlja milost, ki jo posreduje po zakramentih. Gre torej za resničnost, ki je obenem Božja in človeška.
Tako je treba razumeti Cerkev, sicer postanejo številni vidiki njene zgodovine in njene notranje zgradbe nerazumljivi. Prav to poudarja sv. Ignacij v uvodu k pravilom:
»1. pravilo: potem ko smo opustili vsako lastno sodbo, moramo imeti pripravnega in voljnega duha, da v vsem uboga pravo nevesto Kristusa, našega Gospoda, ki je sveta hierarhična Cerkev, naša mati.«
Strukturo, avtoriteto, predstojnike in podložnike, pokorščino, zakone, sodišča, kanonsko pravo in dekrete — vse to, kar bi Martina Lutra navdajalo z grozo in kar je pogosto razburjalo tudi papeža Frančiška — mora katoličan ljubiti. Lepota evangelija in preprostih strani, ki pripovedujejo o Jezusovih čudežih, odpirata pot prav tako lepi in dolgi strani nadaljevanja tega večnega evangelija: zgodovini hierarhične Cerkve.
Sensus Ecclesiae in današnja kriza
Imeti čut za Cerkev pomeni delovati kot kristjan s cilji, metodami in navadami Cerkve.
Cerkev najprej uči pokorščino pastirjem: ni cerkvenega, torej katoliškega življenja brez določene vaje v kreposti pokorščine. Toda ljubezen do izročila iz tega neposredno izhaja, če izročilo razumemo kot prenašanje nespremenljive resnice vere, katere merilo je vršitev cerkvenega učiteljstva, ki ga je prav tako želel Jezus Kristus. Petrov sedež in škofovski sedeži so neposreden pravni sad Gospodove zapovedi:
»Pojdite torej in učite vse narode.«[4]
Zvest katoličan se izogiba vsakemu karizmatičnemu pristopu k veri,[5] torej poskusom, da bi vero utemeljil izključno na izrednih pojavih, prikazovanjih, zasebnih razodetjih ali brezmejnem zaupanju v določene osebnosti kot posameznike. Namesto tega ljubi in sprejema avtoriteto Cerkve kot svojo vodnico.
Kaj pa sedanja kriza po Drugem vatikanskem koncilu? Ali ne postavi vsega tega pod vprašaj?
Za dosedanje izvajanje bi se lahko zdelo, da zahaja v slepo ulico: prav avtoriteta je namreč tista, ki je v koncilski krizi postavljena pod vprašaj; odpoved cerkvene hierarhije temu, da bi z oblastjo učila in nalagala nauk, ki ga morajo verovati vsi verniki, je prav eden izmed kriterijev za zavrnitev novega psevdo-učiteljstva, ki prihaja s strani modernističnih pastirjev.[6]
Ali bi se torej celotna zgradba sensus Ecclesiae podrla zaradi dejstva, da je sama Cerkev v krizi? Ali pa bi nas ta isti sensus zaradi navezanosti na pravno strukturo, ki smo jo doslej poveličevali, vodil k temu, da skupaj z zmoto sprejmemo tudi tistega, ki se moti? Nikakor ne.
Najprej moramo razbliniti neko preveč poenostavljeno zmoto: današnja pokoncilska kriza sicer res poteka v Cerkvi, vendar ji ne pripada kot takšnii, temveč prizadeva le njene naključne vidike[7] in jo je treba pripisati človeškemu ter svobodnemu delu Cerkve: njenim članom in predstojnikom kot posameznim osebam, ki zagovarjajo ideje, različne od pristnega nauka, ki bi ga sicer morali oznanjati.
Zato ni samo res, da Cerkev sama po sebi ni v krizi, ampak je treba nasprotno trditi, da prav ona — ker je božansko ustanovljena — nosi v sebi načela za zoperstavljanje bolnim prvinam, ki motijo njeno delovanje.
Ta načela so predvsem Božja in nespremenljiva Resnica, ki jo nasledniki sv. Petra učijo skozi vsa stoletja in zaradi katere je Cerkev nezmotljiva in docendo, torej v svojem trajnem in tradicionalnem učiteljstvu.
Poleg tega obstaja tudi sensus fidei, torej katoliški čut vere, ki je odmev večnega cerkvenega nauka v vernikih in zaradi katerega je Cerkev nezmotljiva tudi in discendo.[8]
Ta sensus fidei seveda ni vzrok nezmotljivosti nekega nauka, ampak njegovo znamenje oziroma kriterij za razločevanje, kateri od poučevanih naukov je bil pristen in kateri ne.
S tem hočemo povedati, da je vsak vernik — tudi najmanj teološko izobražen — sposoben izpovedovati pravo vero, če se le drži tega, kar so »povsod, vedno in od vsi verovali«,[9] kar je torej objektivno in ne subjektivno merilo izpovedovanja vere.
Ta metaforični verski »čut«, če se ga pravilno razume, kot posledico prinaša tudi ustrezno »čutenje s Cerkvijo«. Cerkev za katoliškega vernika ni nekaj tujega, temveč je ustanova, katere del je in ki mu zagotavlja samo vero, milost in zakramente.
Kdor ljubi Cerkev, jo mora znati ljubiti tudi ranjeno, napadeno in ogroženo. Sedanja kriza zato ne more in ne sme voditi v nezaupanje do cerkvene ustanove, ampak ravno nasprotno: voditi mora k temu, da Cerkev še bolj ljubimo in se bojujemo za njeno ponovno vstajenje.
Toda kako?
Zdravila
Zdravila za Cerkev so navzoča v njej sami: predvsem duhovništvo in zakramenti, ki se jih uporablja v hierarhičnem okviru, ki čim bolj zvesto poustvarja življenje Cerkve.
Prav to je po mnenju avtorja hotel storiti nadškof Marcel Lefebvre. Njegovo glavno delo niso bili govori proti Koncilu ali znamenita izjava iz leta 1974, ampak ustanovitev Bratovščine sv. Pija X. — ustanove, ki hierarhično vodi krščansko življenje po tradicionalnem duhovništvu, ki temelji na pristni doktrinarni formaciji v semeniščih.
Nadškof Lefebvre je za to delo najprej poiskal in dobil odobritev cerkvene oblasti, ki jo je imel za bistveno za začetek cerkvenega dela.[10] Ko pa mu je bila ta odobritev iz očitno krivičnih razlogov odvzeta in ko je stanje duhovne nujnosti zaradi modernizma naraščalo, ni omahoval nadaljevati svojega dela s posvečenjem štirih škofov. Njim je zapisal:
»Podelil vam bom to milost v zaupanju, da bo kmalu Petrov sedež zasedel popolnoma katoliški Petrov naslednik, v čigar roke boste mogli položiti milost svojega škofovstva, da jo potrdi.«[11]
Zakaj pa ne bi preprosto posvečevali duhovnikov in škofov posamično in brez organizacije? Zakaj ustanavljati okrožja, skupnosti, predstojnike in vse težave, povezane s pokorščino?
Prav zato, ker se na ta način v malem poustvarja to, kar je naš Gospod hotel za vso Cerkev: hierarhija in avtoriteta sta jamstvo trajnosti in zanesljivosti dela. To je navsezadnje preprosto v skladu s človeško naravo: ljudje se za dosego trajnih ciljev združujejo v urejene družbe.[12]
Pravi sensus Ecclesiae torej ni samo govoriti proti modernizmu ali objavljati članke, videe in zapise na družbenih omrežjih. Svet izročila je poln posameznikov in razpršenih pobud brez trajnosti in verodostojnosti. Pravi čut za Cerkev obstaja šele tedaj, ko človek v Cerkvi ravna tako, kakor Cerkev sama običajno ravna.
Zaključek
Velika nevarnost današnjega tradicionalističnega sveta je misel, da lahko zaradi krize vsakdo dela, kar hoče. Pravilneje bi bilo reči: človek sme storiti vse, kar more, da bi ponovno vzpostavil življenje Cerkve v skladu z njenim glavnim ciljem — zveličanjem duš.
Ta cilj se dosega s ponovno odkrito ljubeznijo do katoliškega duhovništva, ki je bistveno hierarhično in predstavlja središče ustanove, ki jo je postavil naš Gospod. Brez duhovništva ni zakramentov, ni oznanjevanja in ni vodstva duš. Ljubiti duhovništvo pomeni ljubiti tudi poklice in skrbeti za njihov razcvet preko dobre krščanske vzgoje v družinah, šolah in delu z mladino.
Pravi in pristni čut za Cerkev je zato oživljen z ljubeznijo do cilja, ki ga je naš Gospod zasledoval na zemlji: pripraviti nam večno Božje kraljestvo v onstranstvu.
don Gabriele D’Avino, okrožni predstojnik italijanskega okrožja
[1] Aristotel, O duši, II. knjiga.
[2] Kjer beremo znamenite besede: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev«, v. 18.
[3] Razume se torej, da je pravilna katoliška trditev nasprotna obsojeni tezi: Kristus je prav hotel ustanoviti s Cerkvijo trajno družbo.
[4] Mt 28,19.
[5] S karizmatičnim pristopom k veri mislimo na vsak poskus, da bi človek utemeljeval privolitev svojega razuma v krščanske resnice izključno na podlagi izrednih pojavov, prikazovanj in zasebnih razodetij, četudi odobrenih, ali na neomejenem zaupanju v to ali ono cerkveno osebnost, četudi svetnika, kot posameznika in ne kot izraz družbenega telesa.
[6] Glej v zvezi s tem sklepe o učiteljski naravi koncilskih in pokoncilskih dokumentov, ki jih podaja don Jean-Michel Gleize FSSPX v knjigi Vaticano II, un dibattito aperto, založba Ichtys, 2013, str. 196, št. 18.
[7] Kakor je dobro pojasnil v predgovoru don Pierpaolo Mario Petrucci k knjigi don Matthiasa Gaudrona FSSPX Catechismo della crisi nella Chiesa, založba Ichtys, str. 3 – italijanska izdaja Katekizma o krizi v Cerkvi.
[8] Melchior Cano, De locis theologicis, IV. knjiga, pogl. 3 (117):
»Si quidquam est nunc in Ecclesia communi fidelium consensione probatum, quod tamen humana potestas efficere non potuit, id ex apostolorum traditione necessario derivatum est.«
[9] sv. Vincencij Lerinski, Commonitorium, II,5.
[10] Nato pa se je tej odobritvi odpovedal, ko mu je bila iz razlogov, očitno krivičnih in neposredno nasprotnih izpovedovanju vere, odvzeta. Glej glede tega št. 113 iz leta 2020 te revije, kjer je obravnavano vprašanje obsodb, ki jih je Bratovščina sv. Pija X. prejela s strani Svetega sedeža.
[11] Nadškof Marcel Lefebvre, Pismo prihodnjim škofom, 28. avgusta 1987.
[12] Aristotel, Politika, I. knjiga.
Viri: La Tradizione Cattolica, št. 125, julij 2023 – FSSPX Actualités
Slika: Wikimedia Commons — Sailko — CC BY-SA 3.0
