Poletje, oblačenje in kultura dostojanstva
Z nastopom poletja se vsako leto znova odpre vprašanje oblačenja. Višje temperature, počitniško vzdušje in želja po udobju pogosto vodijo do tega, da mnogi opustijo tudi tiste oblike oblačenja, ki so bile še nedavno samoumevne. Pri tem ne gre zgolj za vprašanje mode, ampak za nekaj globljega: za vprašanje kulture, spoštovanja, lepote in dostojanstva. V tem članku zato ne bodo samo načela in pravila, ki bi pomagala samo poleti, ampak so nekatere stvari zelo splošne, je pa seveda oblačenje bolj pereče vprašanje poletja kot pa hladnejših mesecev.
Kot tradicionalni katoličani želimo o tem spregovoriti ne samo s svojega vidika, tudi ne samo za vernike. Gre za temo, ki zadeva vse ljudi dobre volje, saj vprašanje oblačenja ni zgolj versko, ampak tudi človeško in civilizacijsko. Tudi tu velja razumnost. Beseda ali Logos je postala meso. Tudi glede oblačenja torej mora človek, če želi resnično biti človek, imeti »logos« oblačenja.
Zakaj se človek oblači?
Človek je edino bitje, ki se zavestno oblači. Obleka ni le zaščita pred mrazom, soncem ali dežjem. Z njo izražamo spoštovanje do sebe, do drugih ljudi in do krajev, kjer se nahajamo. Obleka je nekakšna govorica brez besed. Seveda vemo, da je to zadeva padlega človeškega bitja, ki je s tem padcem izgubil polnost milosti in darov, pridobil pa si številne zadeve, med drugim tudi pohoto, ki jo mora krotiti, da je v službi ljubezni in dobrega. Gremo pa še naprej od tega in bomo zlasti izpostavili dejstvo, da se vse tisto, kar je dragoceno, pokriva, zakriva, ali spravlja, da ni takoj očem vidno. Takšno pa je tudi človekovo telo.
Nekdaj je bilo samoumevno, da obstajajo oblačila za delo, za šport, za dom, za obisk, za praznik in za bogoslužje. Razne narodne noše niso nič drugega kot svečane obleke, imeli pa so seveda tudi obleko za delo in za vsak dan. Danes žal pogosto opažamo težnjo, da bi bila ista oblačila primerna za plažo, trgovino, restavracijo in cerkev. Prav tu se kaže določena izguba občutka za primernost.
Dostojno oblačenje ni formalizem. Ne gre za to, da bi vsi nosili enake obleke ali da bi bila eleganca rezervirana za bogate ljudi – to je samo izgovor. Gre za sposobnost razlikovanja med okoliščinami in za spoštovanje do ljudi ter krajev, s katerimi prihajamo v stik.
Eleganca ni isto kot razkazovanje
Naša družba pogosto postavlja pred človeka lažno izbiro: ali bo eleganten in staromoden ali pa sodoben in sproščen. Toda prava eleganca nima nič skupnega z okostenelostjo. Vselej je treba imeti pravi slog, ki se mu s tujko pravi stil.
Beseda »stil« izhaja iz grške besede stylos, ki je označevala pisalo. Stil je način, kako se človek izraža. To velja tudi za oblačenje.
Pravi stil pa ni tisti, ki ga določajo drugi, sploh ne tisti, ki se jih imenuje »stilisti«. Načeloma ti pravzaprav nimajo stila, glede na to, kaj vse pošiljajo gor na modne piste. Stil tudi ni odvisen od dragih blagovnih znamk, temveč od harmonije, urejenosti in dobrega okusa. Stil je logičen, zato pa je povezan z izročilom in navadami. Človek s stilom je lahko zelo preprosto oblečen in hkrati eleganten, ker se je oblekel tako, da se brez težav vidi povezanost s prejšnjimi rodovi, hkrati pa tudi ni oblečen kot oni, ampak nekoliko drugače. Lahko pa, po drugi strani, človek nosi zelo draga oblačila, pa vseeno deluje površno in neurejeno.
Eleganca ni nečimrnost. Je oblika spoštovanja.
Kultura oblačenja pri moških
Danes se o dostojnem oblačenju največkrat govori v povezavi z ženskami, vendar vprašanje enako, ali še bolj, velja tudi za moške.
Krščanski moški ni poklican, da bi sledil modi, ampak da bi razvijal občutek za red, lepoto in primernost. To ne pomeni, da mora poleti nositi kravato in suknjič ob vsaki priložnosti. Prav tako ne pomeni, da je dostojnost enaka uniformiranosti.
Poleti so lahko zelo primerne lahke dolge hlače iz kakovostnih naravnih materialov. Ni nujno, da gre za klasične svečane hlače, pomembno pa je, da delujejo urejeno in elegantno. Kratke hlače za moškega načeloma niso primerne. Kavbojke v klasičnem smislu niso primerne, četudi utegnejo seveda biti zelo drage. Ker je poletje, morda svetlejše barve hlač pridejo prav, ni pa nujno. Tudi sicer pa črna ni barva moškega, razen ob pogrebih in ko se zahteva, ampak je to modra barva, če govorimo recimo o večerni obleki, a da ne zaidemo predaleč od teme. K temu se lepo podajo srajce, polo majice ali druge kakovostne majice z dolgimi rokavi, ki jih je mogoče po potrebi nekoliko zavihati. Torej ne kratki rokavi, temveč dolgi, ki se jih po potrebi sme nekoliko zavihati – načeloma naj bi pri elegantnem moškem rokavi pokrivali komolec. Obleka seveda nikdar ni oprijeta, da bi se razkazovalo mišice, niti takšna, da se vidi skoznjo.
Za pokrivalo lahko moški imajo poleti primerni slamnik ali drugo elegantno pokrivalo, ne pa bejzbolske čepice, kar si ob vstopu v cerkev ali kapelo seveda snamejo. Kot vidimo tudi pri naših ljudeh neke avstrijske tipe oblek, utegnemo videti tudi tovrstne klobuke – v prvi vrsti gre tu bolj za razkazovanje kot za kaj drugega.
Tudi pri obutvi velja načelo zmernosti. Primerni so dostojni usnjeni čevlji ali druga elegantna obutev, ki omogoča udobje tudi v vročih dneh. Po drugi strani pa športna obutev ostaja predvsem športna obutev in ni primerna za vse okoliščine. Lahko so čevlji nekoliko bolj sproščeni, čemur pravimo res, da so športni, vendar morajo še vedno biti elegantni in drugačni od športne obutve.
Posebej velja omeniti eno klasično pravilo moške elegance: kadar nosimo suknjič, naj nikdar pod njim ne bo srajce s kratkimi rokavi. Če je prevroče za dolge rokave, je navadno prevroče tudi za suknjič. Če si damo kravato, se velikost vozla prilagaja tipu ovratnika srajce – če je bolj zaprt, je vozel manjši, če je bolj odprt, je vozel večji.
Precej manj težav bi bilo, če bi ljudje kupovali manj, a bolj kakovostno. Naravni materiali, kot so lan, bombaž in volna, omogočajo udobje tudi v poletni vročini. Treba je vselej pogledati malo naokrog, pa moremo tovrstno obleko dobiti tudi po dobri ceni. Če bomo seveda šli za znamkami, bomo ime tudi plačali, ni pa rečeno, da bo zaradi tega obleka kvalitetna. Pogosto se izkaže, da je večina izgovorov glede vročine povezana predvsem z neustrezno izbiro materialov, ker se predvsem gre za zunanjim izgledom, ne pa za tem, iz kakšnega materiala je nekaj.
Ženstvenost, lepota in dostojanstvo
Pri ženskah vprašanje oblačenja odpira še dodatno razsežnost: vprašanje ženstvenosti.
Krščansko izročilo nikdar ni nasprotovalo lepoti. Ravno nasprotno. Vendar je vedno razlikovalo med lepoto in zapeljevanjem.
Prava ženstvenost ne temelji na razkazovanju telesa, ampak na harmoniji med zunanjostjo in notranjim dostojanstvom. Zato je mogoče biti hkrati privlačna in skromna, elegantna in ponižna. Tista, ki želi biti opažena in skuša biti zapeljiva, tudi nevede, naj se ne čudi, da se moški slinijo za njo. Danes se celo dogaja, da pa potem takšne ženske verbalno napadajo moške, ki se jim pa hkrati razkazujejo. V moralni teologiji bi dejali, da so sokrive greha, da so nekoga zapeljale v greh.
Hlače niso povsem striktno prepovedane, vendar jih navadno povezujemo z moškimi, zato je seveda najprimernejše za ženske krilo ali primerna ženska obleka, ki seveda vselej sega prek kolen, tudi ko se ženska usede. To je načelo, ki velja povsod, ne samo ob obisku svetih prostorov.
Posebej pri oblačenju za sveto mašo in obisk svetih krajev velja načelo spoštovanja do Boga in svetega prostora, zato so nekatere podrobnosti, ki morda drugod niso tako pomembne, v cerkvi vredne posebne pozornosti.
Med njimi je primerna dolžina rokavov. Tradicionalna krščanska kultura je vedno cenila oblačila, ki pokrivajo ramena in roke, torej z rokavi, ki segajo preko komolcev.
Obleka naj ne bo oprijeta. Prav tako naj ne vsebuje nobenih dekoltejev, visokih razporkov ali drugih elementov, katerih namen je usmerjati pozornost na telo. To ne pomeni odpovedi ženstvenosti, ampak njeno oplemenitenje.
Tudi pri obutvi velja podobno načelo. Za obisk cerkve so najprimernejši dostojni čevlji ali sandali, ne pa natikači, japonke, kroksi, copati in podobna obutev. Tudi kadar se nosijo sandali, je lepo, če so kombinirani z lahkimi nogavicami, ki prispevajo k celostnemu vtisu urejenosti – to so tiste kratke nogavice do gležnjev.
Hvalevreden običaj ostaja tudi pokrivanje glave pri bogoslužju. Tančica, ruta ali preprost klobuček niso izraz manjvrednosti, ampak lahko postanejo tih izraz ponižnosti in spoštovanja pred Bogom ter posnemanje Device Marije.
Enako velja za nakit in ličenje. Namen ni ustvarjanje umetne podobe, temveč poudarjanje naravne lepote. Zmernost je pogosto bolj privlačna kakor pretiravanje. Tudi moški po večini precej raje vidijo na ženski naravni videz, ki ga pa ni, če se z ličenjem pretirava.
Cerkev ni navaden prostor
Nekateri ob teh vprašanjih ugovarjajo, da Bog gleda na srce in ne na obleko. To je seveda res, vendar je tudi zunanjost znamenje in kaže na miselno naravnanost. Ker pa tudi ljubimo Boga, mu želimo dati le najboljše, kar premoremo, zato pa biti tudi karseda lepi in elegantni, da mu tudi tako kažemo spoštovanje in čast.
Kadar gremo na pomemben obisk, na poroko ali na slovesnost, se posebej pripravimo. Zakaj bi bilo pri obisku cerkve drugače?
Vprašanje ni predvsem v pravilih. Vprašanje je v ljubezni. Če lahko človek zaradi službe, praznovanja ali družabnega dogodka za nekaj ur sprejme določene zahteve glede oblačenja, ali ni mogoče tudi zaradi Boga pokazati nekaj dodatne pozornosti?
Spomnimo se Gospodovih besed učencem v vrtu Getsemani: »Ali niste mogli eno uro čuti z menoj?« Tudi na področju oblačenja se lahko vprašamo: ali res ne moremo za tisto uro, ki jo preživimo pred Najsvetejšim, pokazati nekoliko več spoštovanja?
Kultura dostojanstva
Namen teh razmišljanj ni obsojanje ali postavljanje novih bremen. Še manj gre za tekmovanje v navidezni pobožnosti. Gre za povabilo k ponovnemu odkrivanju kulture dostojanstva.
Način oblačenja nikogar ne naredi svetega, pomaga pa. Kakor urejen dom nekaj pove o ljudeh, ki v njem živijo, tako tudi urejena zunanjost nekaj pove o našem odnosu do sebe, do drugih in do Boga.
Morda je prav poletje priložnost, da znova odkrijemo, da dostojnost ni nasprotje svobode, da eleganca ni nasprotje udobja in da lepota ni nasprotje ponižnosti.
Nasprotno: kadar so te vrednote združene, nastane tisto, kar so naši predniki imenovali preprosto – dobra vzgoja in plemenitost.
Poletje, morje in dostojanstvo telesa
Posebno poglavje poletnega časa predstavljata kopanje in življenje ob morju. Prav tu se morda najbolj pokaže razlika med kulturo dostojanstva in kulturo razkazovanja.
Najprej je treba poudariti, da krščanski pogled na telo ni nikdar prezir do telesa. Nasprotno. Krščanstvo je od nekdaj učilo, da je človeško telo Božje delo in tempelj Svetega Duha. Prav zato si zasluži spoštovanje.
Rešitev zato ni v posnemanju kultur, ki niso del naše civilizacije. Krščanska Evropa nikoli ni poznala navade, da bi se ženske ali moški zakrivali od glave do pet. Takšen način oblačenja izhaja iz drugih kulturnih in verskih okolij ter ne predstavlja naše dediščine.
Po drugi strani pa tudi današnja zahodna kultura pogosto zapada v drugo skrajnost, ko se vrednost človeka skoraj meri po količini razkritega telesa. Med tema dvema skrajnostma obstaja razumna in človeška pot.
Še ne tako dolgo nazaj je bilo povsem običajno, da so si družine ali skupine prijateljev za kopanje poiskale bolj mirne in odmaknjene kraje. Namen ni bil skrivati se pred svetom, temveč ohraniti določeno naravnost in dostojanstvo. Tudi danes marsikdo ugotavlja, da je takšno okolje prijetnejše, bolj sproščeno in primernejše za družinski oddih kakor prenatrpane plaže, kjer je vsa pozornost usmerjena predvsem na videz.
Dokler družba sama ne odkrije znova vrednosti večje zasebnosti in ločenih prostorov za različne potrebe, mora vsak posameznik po svoji vesti poiskati najboljšo rešitev. Mnoge družine in skupine prijateljev in prijateljic to že počnejo tako, da izbirajo mirnejše kraje in se izogibajo okoljem, kjer prevladuje kultura razkazovanja. Seveda to pomeni, da se moška skupina prijateljev kopa zase, ženska pa zase.
Ob tem velja spomniti še na eno zanimivost. Sodobna moda pogosto poveličuje močno zagorelost kot ideal lepote. Toda skozi večino evropske zgodovine to ni veljalo za posebno znamenje elegance. Eleganca je bila povezana z urejenostjo, skladnostjo in plemenitostjo vedenja, ne pa z barvo kože. Zagorelost je bila navadno posledica dela na prostem, ne pa cilj sam po sebi.
Tudi danes številni ljudje zaradi zdravja in zaščite pred soncem uporabljajo lahka pokrivala, srajce ali majice iz naravnih materialov. Takšna izbira ni le razumna, ampak pogosto tudi bolj estetska kakor brezpogojno sledenje modnim smernicam.
Kot na vseh drugih področjih tudi tukaj velja preprosto načelo: človek ni dolžan pokazati vsega, kar lahko pokaže. Resnična svoboda ni v tem, da se odpovemo vsakemu zadržku, ampak da znamo tudi v času počitka in odmora ohraniti dostojanstvo, ki pripada Božjim otrokom.
Pojdite sami zase in si odpočijte
Poletje je čas počitka, veselja, druženja in oddiha. Vendar ni čas, ko bi prenehali biti to, kar smo, še posebej ne pošljemo Boga na počitnice, kot temu pravimo. Dostojanstvo, spoštovanje in lepota niso zimske kreposti, ki bi jih za nekaj mesecev odložili v omaro skupaj s plašči in suknjiči. Prav nasprotno. V času, ko nas sodobna kultura posebej spodbuja k površnosti in razkazovanju, lahko kristjani in vsi ljudje dobre volje pokažemo, da obstaja tudi drugačna pot: pot preprostosti, urejenosti, elegance in spoštovanja. Ne zato, da bi izstopali, ampak zato, da bi tudi v zunanjosti odsevalo nekaj tiste notranje plemenitosti, h kateri je poklican vsak človek. Kakor pa nam pravi naš Gospod, bodimo luč drugim ljudem, da se bodo mogli v dobrem zgledovati po nas.
