Ob prebiranju komentarjev dr. Bogdana Dolenca in dr. Simona Malmenvalla človek hitro opazi, da se razlikujeta predvsem po tonu, ne po vsebini. Prvi nastopa precej ostreje, drugi bolj spravljivo, oba izhajata iz istega temeljnega prepričanja: da je problem Duhovniške bratovščine sv. Pija X. predvsem vprašanje pokorščine, sprejemanja Drugega vatikanskega koncila in cerkvene ureditve.
Prav tu pa se pokaže največji nesporazum.
Bratovščina namreč že več kot petdeset let ponavlja, da jedro spora niso niti latinščina niti škofovska posvečenja niti cerkveno pravo. Vse to je drugotnega pomena. Pravzaprav niti sprejemanje ali ne zadnjega koncila, ker ga Bratovščina sprejema, vendar, kakor se pravi iuxta modum: pod pogojem, da… Pravo vprašanje pa je vera. Katoliška vera je prvi in najvišji zakon Cerkve, saj je od nje odvisen blagor duš. Cerkev ne obstaja zato, da bi predvsem ohranjala pravni red ali institucionalno edinost, ampak da ljudi pripelje do zveličanja. Zato najvišji zakon Cerkve ni pokorščina sama po sebi, ampak salus animarum, blagor duš. Blagor duš pa ni mogoč brez prave vere.
To razliko lepo pokaže primerjava tradicionalnega in novega krstnega obreda.
V tradicionalnem obredu duhovnik vpraša katehumena: »Kaj želiš od Božje Cerkve?« Odgovor (botra ali botre v njegovem ali njenem imenu) je kratek in jasen: »Vero.« Nato sledi drugo vprašanje: »Kaj ti da vera?« Odgovor: »Večno življenje.« Že prvi dialog razkrije celotno logiko katoliške vere. Človek prihaja v Cerkev zato, da prejme vero. Vera pa ni cilj sama sebi, ampak pot do večnega življenja. Šele nato duhovnik nadaljuje: »Če hočeš priti v življenje, spolnjuj zapovedi.«
Vse je tu usmerjeno nadnaravno. Vera je prva. Zapovedi sledijo veri. Morala sledi veri. Dobro življenje sledi veri. Večno življenje je cilj.
V novem obredu krsta je poudarek opazno drugačen. Duhovnik ne vpraša več krščenca oziroma botra: »Kaj želiš od Božje Cerkve?« Obrne se k staršem in vpraša: »Kaj želite od Božje Cerkve za I. (svojega otroka)?« Skoraj vedno sledi odgovor: »Sveti krst.« Čeprav je mogoče odgovoriti tudi »vero«, se to v praksi zgodi zelo redko. Težišče se je neopazno premaknilo. Nato duhovnik starše vpraša, ali se zavedajo dolžnosti, da bodo otroka vzgajali tako, da bo spolnjeval Božje zapovedi ter ljubil Boga in bližnjega.
Seveda v tem na videz ni nič napačnega. Toda zgodi se bistveni obrat, ki ga ponazarja izgonotje vprašanja, kaj človek sploh išče v Cerkvi. Tradicionalni obred odgovarja: vero, ker vera vodi v večno življenje. Novi obred začne pri zakramentu in skoraj takoj preide na moralno dolžnost staršev. Nadnaravni cilj se umakne v ozadje, moralna razsežnost pa stopi v ospredje. Na prvem mestu ni več vera, ampak morala, to se recimo vidi tudi pri koncilskih in pokoncilskih papežih, kar pa na dolgi rok pelje v odpad, ker gre samo za neko človeško moralo, ne pa za takšno, ki bi izhajala iz vere, ki bi torej imela nadnaravni temelj. Staršem tako duhovnik samo moralizira, da morajo otroka vzgajati po veri, kar pa je danes že v temelju problematično, če niso cerkveno poročeni in podobno, potem pa je tako ali tako vprašanje, koliko doma molijo in živijo zakramentalno, skratka, ali vsaj približno živijo po veri. Dandanes pa starši še nekaj krstijo otroke, čeprav je tudi to v velikem upadu, potem pa zelo malo več vpisujejo otroke k verouku, če pa že, potem pridejo slednji največ do birme, potem je konec.
Razlika glede vere postane še očitnejša pri krstu odraslih. Tradicionalni obred od katehumena zahteva jasno odpoved poganstvu, krivi veri ali razkolu, odvisno od kod človek prihaja. Cerkev je vedno učila, da obstaja ena prava vera, ki jo je razodel Kristus in jo varuje Katoliška Cerkev. Zato se odrasli ne pridruži Cerkvi tako, da preprosto doda še eno versko izkušnjo svojemu življenju. Odpovedati se mora zmoti in sprejeti resnico. Tega poudarka v novih obredih skorajda ni več.
Morda se komu zdijo to nepomembne liturgične podrobnosti. V resnici pa razkrivajo veliko spremembo poudarkov in prioritet, kakor smo skušali pojasniti.
Ko se spremeni liturgija, se očitno spremeni tudi način razmišljanja. Zato to vztrajanje na tradicionalni maši in obredih Bratovščine ni kar tako.
Če človek najprej išče vero, bo vse drugo presojal v njeni luči.
Če pa najprej išče zakrament, pripadnost skupnosti, dialog ali moralno življenje, potem vera ni več temelj, ampak ena od številnih razsežnosti krščanskega življenja. Pravzaprav privesek.
Prav zato Bratovščina trdi, da današnja kriza ni predvsem disciplinska, ampak doktrinalna, je pa bogoslužje tisto, ki vero izraža, drugačno bogoslužje pa izraža drugačno vero.
Dr. Dolenc in dr. Malmenvall ves čas govorita o edinosti. Toda edinost sama po sebi nikoli ni bila najvišja vrednota, četudi pa je pomembna, je treba povedati o kakšni in kateri edinosti je govor. Cerkev je vedno učila, da mora biti edinost v resnici. Če bi bila edinost najvišji cilj, potem bi se Cerkev že zdavnaj odpovedala marsikateremu dogmatskemu sporu in sprejela vse kristjane brez razlik. Toda tega ni storila, ker je vedela, da prava edinost temelji na isti veri.
Zato ni dovolj govoriti o edinosti s papežem. Vprašati se je treba: edinosti v kateri veri?
Tu pridemo do jedra današnje razprave.
Profesorja izhajata iz prepričanja, da je Drugi vatikanski koncil organski razvoj katoliškega izročila in da mora biti vsak katoličan zvest tej pokoncilski razlagi vere. Če se pojavijo težave, je po njunem mnenju razlog predvsem v tem, da koncil še ni dovolj sprejet ali pravilno uresničen. Da je organski razvoj, žal ne bo držalo, saj dejstva kažejo drugače.
Bratovščina zato postavlja drugačno vprašanje, ali so vse novosti, ki so se po koncilu uveljavile na področju verske svobode, ekumenizma, kolegialnosti, liturgije in odnosa do drugih verstev, res v popolni skladnosti s tem, kar je Cerkev vedno učila?
Če niso, potem problem ni v tem, da nekdo ni dovolj »koncilski«, ampak da se je od večnega katoliškega nauka odmaknilo in pričelo nov način razmišljanja. Pomeni, da ni bilo organskega razvoja, temveč uskladitev vere z novodobnimi načeli, kar je prof. Dolenc sicer omenil: »Začetnik tradicionalistične Bratovščine sv. Pija X. je francoski nadškof Marcel Lefebvre (1905–1991). Prepričan je bil, da je Katoliška Cerkev na 2. vatikanskem koncilu (1962–1965) šla predaleč v svojem odpiranju sodobnemu svetu, posvetni, tudi ateistični kulturi, drugim krščanskim cerkvam in drugim verstvom. S tem naj bi se izneverila izročilu (tradiciji) in dovolila, da so vanjo vdrle pogubne ideje francoske revolucije: »svoboda« – z načelom verske svobode in svobode vesti, »enakost« – z demokratizacijo Cerkve ter »bratstvo«, ko išče edinost z drugimi, po njegovem »krivoverskimi« cerkvami (ekumenizem).« Poleg tega naj bi bili v Bratovščini »zgroženi nad liturgično prenovo po koncilu, (in se) neomajno oklepajo starega, predkoncilskega bogoslužja v latinščini«. Poleg tega je za nas »latinska maša, kot jo je uzakonil tridentinski koncil v 16. stoletju, nedotakljiva svetinja – govorijo o »maši vseh časov«… v teh idejah tradicionalisti vidijo nedopusten in usoden prelom z izročilom«.
To, da se je zgodila »cerkvena francoska revolucija« ni ideja Lefebvra, ampak so to glavni akterji sami dejali, tudi Ratzinger, kasnejši papež Benedikt XVI., v tem ima dr. Dolenc prav in vsakdo to lahko vidi, ostalo navaja precej pavšalno in zato napačno, a ne bomo šli v podrobnosti, da nismo predolgi.
Zanimivo je, da se dr. Dolenc pri tem sklicuje še na kardinala Kurta Kocha, enega najbolj uglednih zagovornikov pokoncilske ekleziologije. Toda prav kardinal Koch prihaja iz Švice, kjer lahko vsakdo vidi sadove pokoncilske pastorale. Redne škofije se praznijo, duhovnih poklicev skoraj ni, cerkve se zapirajo ali spreminjajo v kulturne centre, vera pa izginja iz javnega življenja. Nasprotno pa Bratovščina v isti državi odpira nove apostolate, njeno semenišče je polno tudi Švicarjev, alipa slednji gredo v Zaitzkofen, bogoslužje je dobro obiskano, družine številne, mladi ostajajo pri veri in so člani mladinskih združenj v okviru Bratovščine in prebujajo se novi duhovni poklici.
Če želimo presojati drevo, ga moramo presojati tudi po njegovih sadovih.
To ne pomeni, da je uspešnost sama po sebi merilo resnice. Pomeni pa, da se je treba pošteno vprašati, zakaj tam, kjer se dosledno ohranja tradicionalni katoliški nauk, vera praviloma ostaja živa, tam, kjer se desetletja poudarja predvsem dialog, prilagajanje svetu in pastoralna odprtost, skratka sprememba in prilagoditev vere, pa se cerkve, torej župnije in ostale strukture, iz leta v leto praznijo.
Prav to vprašanje sta oba profesorja pustila brez odgovora oz. ga nista obravnavala, ker kot bistveno postavljata to, kar ni bistveno, ker prava edinost sledi iz zdravih predpostavk vere, nauka in bogoslužja.
Prav zato pa Bratovščina vztraja, da jedro sedanje krize ni v pokorščini, ampak v veri. Kajti če človek izgubi pravo vero, mu tudi popolna pokorščina ne more dati tega, kar mu je Kristus obljubil na začetku tradicionalnega obreda krsta: večno življenje. To je cilj, zaradi katerega Cerkev obstaja. Vse drugo – pravo, strukture, ustanove in celo najvišja cerkvena oblast – je temu cilju podrejeno, ne pa obratno.
