V imenu Svete in nerazdeljene Trojice, Očeta, Sina in Svetega Duha

Preambula

Izpovedujem in sprejemam vso resnico katoliške vere, kakor smo jo »od apostolov prejeli iz ust samega Kristusa ali pa od apostolov samih po nareku Svetega Duha«, nato pa zvesto ohranjena in nam posredovana v neprekinjenem nasledstvu znotraj Katoliške Cerkve po oznanjevanju papežev in škofov, po spisih cerkvenih očetov in teologov ter po odločitvah svetih koncilov.

Trdno sprejemam vsako posamezno resnico, ki jo je nezmotljiva Cerkev predložila kot od Boga razodeto in za zveličanje potrebno, bodisi po opredelitvah svojega slovesnega učiteljstva bodisi po soglasju svojega rednega in vesoljnega učiteljstva. Prav tako sprejemam vse, kar pripada katoliškemu nauku zaradi njegove nujne povezanosti z razodetim zakladom vere, in kot gotovo držim tiste resnice, ki jih Cerkev stalno uči, da bi ta zaklad obvarovala pred zmotami.

Zato zavračam vse zmote, ki nasprotujejo tej veri, še posebej pa zmote liberalizma, indiferentizma, modernizma, ekumenizma in laicizma, ki so jih obsodili papeži Pij IX., Leon XIII., sv. Pij X., Pij XI. in Pij XII. Te zmote mračijo razodeti nauk, izkrivljajo izročilo, iznakazijo sveto bogoslužje, kvarijo nravi, slabijo misijonskega duha in razkrajajo krščanski družbeni red ter tako hudo škodujejo zveličanju duš.

To vero izpovedujem in zavračam vse zmote, ki ji nasprotujejo, ker želim ostati zvesto podložen sveti katoliški, apostolski in rimski Cerkvi, učiteljici resnice, ter papežu, Kristusovemu namestniku, v navezanosti na večni Rim, ki je prejel poslanstvo, da sveto varuje in zvesto razlaga razodeti zaklad vse do konca časov.

Dodajam še, da v sedanji zmedi ni več dovolj opozarjati le na nekaj posameznih resnic. Postalo je nujno v polni luči prikazati celoten red katoliškega nauka v njegovi nadnaravni povezanosti in svetli skladnosti, ne da bi izpustili katerokoli dogmo, zmanjšali katerokoli resnico ali nadomestili prejeto vero z dvoumnim ali okrnjenim govorjenjem, ki pod pretvezo ekumenizma ali prilagajanja svetu ta nauk vse drznejše izkrivlja.

Sama ljubezen zahteva, da se ta nauk izpoveduje jasno, potrpežljivo in odločno, v Božjo slavo, v čast Cerkve in za zveličanje duš.

I. Božje razodetje, vera in izročilo

1. Verujem, da je Bog v svoji dobroti človeka po daru milosti poklical k dosegi blaženega gledanja Boga. Trdno držim in izpovedujem, da to povzdignjenje človeka presega moči in zahteve človeške narave ter da je zastonjski Božji dar, torej nadnaravni dar.

2. Verujem, da Bog človeka ni prepustil zgolj njegovim naravnim močem, ampak mu je razodel skrivnosti svojega Božjega življenja in nadnaravni cilj, h kateremu ga kliče. Potem ko je v stari zavezi govoril po prerokih, je dokončno spregovoril po svojem edinorojenem Sinu, našem Gospodu Jezusu Kristusu, v Novi zavezi, s katero je Božje razodetje doseglo svojo popolno izpolnitev.

3. To razodetje je resnična Božja beseda, izročena Cerkvi kot zaklad vere in predložena ljudem kot pravilo vere v obliki nauka, v katerem so skrivnosti izražene tako, da jih je mogoče razumeti in ubesediti. Razodetje ni postopno izražanje religiozne zavesti niti sad skupne izkušnje verujoče skupnosti, temveč sama Božja resnica, nadnaravno sporočena človeškemu umu za njegovo zveličanje.

4. Verujem, da je bil zaklad vere dopolnjen s smrtjo zadnjega apostola. Po apostolih Cerkev ne prejema nobenega novega razodetja; prejeta razodetja varuje, razlaga, brani in posreduje.

5. Priznavam zunanja znamenja razodetja, zlasti čudeže in prerokbe, kot najbolj gotove dokaze, po katerih je božanski izvor krščanske vere dokazan na način, primeren človeškemu razumu, v vseh časih in krajih. Prav tako priznavam samo Cerkev, po njeni edinosti, svetosti, katoliškosti, rodovitnosti in nepremagljivi stanovitnosti, kot trajni razlog verodostojnosti in neovrgljivo pričo njenega Božjega poslanstva.

6. Izpovedujem, da je vera nadnaravna podreditev razuma pod vplivom milosti resnici, ki jo je Bog navzven razodel. Ne temelji niti na očitnosti videnega niti na zasebni presoji niti na izkustvu doživetega, ampak na sami avtoriteti Boga, ki govori in ki kot prva Resnica ne more ne varati ne biti prevaran. Vera zato ni slepo versko čustvo, ne občutek duše in ne notranje prepričanje, ki ga ustvarja osebna ali kolektivna zavest. Je nadnaravna krepost, ki povzdigne človeški razum in mu omogoča spoznati Boga takšnega, kakršen je, po pričevanju, ki ga Bog daje sam o sebi, medtem ko še pričakujemo blaženo gledanje.

7. Zato zavračam zmoto modernizma, ki še danes divja in ki vero zmanjšuje na notranje doživetje, čutno hrepenenje ali postopno uresničevanje v verujoči skupnosti. Takšno pojmovanje uničuje sam pojem dogme in onemogoča dolžnost verovanja, saj Božjo resnico nadomešča s subjektivno iskrenostjo ter nauk prepušča nihanjem zgodovine.

8. Nadalje izpovedujem, da je zaklad nauka, ki ga je razodel Bog, vsebovan v svojih dveh virih: Svetem pismu in izročilu. Izpovedujem, da izročilo vsebuje mnoge od Boga razodete resnice, ki jih v Svetem pismu ni, in da je zato treba Sveto pismo brati in razumeti v odvisnosti od izročila.

9. Izpovedujem, da je Sveto pismo, katerega knjige so bile v celoti in v vseh svojih delih napisane pod navdihom Svetega Duha, resnično Božja beseda, brez vsakršne zmote, ter izročeno pristni razlagi učiteljstva Cerkve po normi izročila in po analogiji vere.

10. Zato zavračam racionalistično eksegezo, ki svete knjige obravnava kot dokumente, katerih avtor je zgolj človek; ki vnaprej izključuje možnost nadnaravnega; ki umetno ločuje zgodovinskega Kristusa od vere Cerkve; ki čudeže raztaplja v simbole ali pa Sveto pismo podreja spreminjajočim se hipotezam in manipulacijam naturalističnih kritičnih metod. Prava svetopisemska znanost mora biti v službi razumevanja vere; ne sme postati pravilo, razlagalec ali sodnik Božje besede.

11. Nazadnje izpovedujem, da izročilo ni mrtvi spomin, temveč živo posredovanje nauka, prejetega od apostolov. Ostaja živo, za razliko od razodetja, ki je zaključeno. Živo je tako v dejavnosti učiteljstva učiteljske Cerkve kakor v izpovedovanju vere učeče se Cerkve, katerega sad je sentire cum Ecclesia – čutenje s Cerkvijo. Izročilo lahko imenujemo »živo« ne zato, ker bi spreminjalo svoj pomen, temveč zato, ker živo učiteljstvo skozi stoletja vedno jasneje in izrecneje predlaga isto resnico v istem pomenu. Kar so vedno, povsod in vsi verovali kot del vere, se ne more zanikati ali postaviti pod vprašaj zaradi kakršnekoli teološke mode, pastoralnega pritiska, diplomatske nujnosti ali domnevnih zahtev sodobnega sveta.

II. Bog, počelo in cilj vseh stvari, Sveta Trojica

12. Izpovedujem obstoj enega Boga, osebnega, živega in resničnega, prvega počela in poslednjega cilja vseh stvari, ki je v začetku iz nič ustvaril nebo in zemljo ter vse vidne in nevidne stvari. Neskončno popolnega, večnega in vsemogočnega, nespremenljivega, v svojem bistvu nedoumljivega in v svojih delih popolnoma svobodnega, ki je različen od sveta, katerega je svobodno ustvaril, ga ohranja v bivanju in ga vodi po svoji previdnosti.

13. Izpovedujem, da je Boga mogoče z gotovostjo spoznati po naravni luči razuma iz njegovih stvaritev, kakor se vzrok spoznava po svojih učinkih. Katoliška vera priznava, da je človeški razum sposoben resnično doseči stvarnost stvari, pogosto spoznati njihove vzroke in priti do pristnih gotovosti.

14. Zato zavračam sodobni agnosticizem, filozofski skepticizem, idealistični subjektivizem in vse nauke, ki področje človeškega spoznanja omejujejo na čutne pojave ali na tvorbe zavesti ter tako zanikajo samo možnost cerkvenega učiteljstva in prave teologije.

15. Izpovedujem, da v eni Božji naravi obstajajo tri resnično različne Osebe: Oče, Sin in Sveti Duh, enega bistva in nedeljiva Trojica. Oče je brez počela; Sin je od vekomaj rojen iz Očeta; Sveti Duh od vekomaj izhaja iz Očeta in Sina kakor iz enega samega počela. Te tri osebe pa so ena in ista Božja bitnost: en Večni, ne trije večni; en modri, dobri in vsemogočni Bog, ne trije enako modri, dobri in vsemogočni bogovi; eno so v Božji volji in previdnosti ter uživajo eno in isto slavo.

16. Zavračam okrnjene izpovedi trinitarične vere, ki pod pretvezo verske edinosti ali ekumenske previdnosti namenoma zamolčijo to, kar je Bog razodel o samem sebi. Ni dovolj, da skupaj z Judi in muslimani rečemo, da je Bog eden; ni dovolj, da skupaj z arijanci priznamo, da je Sin iste narave kakor Oče; niti ni dovolj, da skupaj z grškimi razkolniki (kakor se pravilno imenuje “pravoslavce”, op. prev.) izpovedujemo, da Sveti Duh izhaja iz Očeta, medtem ko zamolčimo Filioque. Ta lažni irenizem (lažno miroljubje, op. prev.) zasleduje navidezno slogo: ker opušča izpoved nekaterih razodetih resnic, nadomešča jasnost z zmedo in ogroža celovitost vere.

III. Stvarjenje človeka in nadnaravni red milosti

17. Verujem, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi, ga obdaril z duhovno in neumrljivo dušo, sposobno spoznati resnico, ljubiti dobro, ki ga spoznava naravni razum, in se svobodno obračati k svojemu Stvarniku. Človek zato ni nujni proizvod slepe evolucije niti zgolj rezultat materialnih sil; izhaja iz Boga kot svojega stvariteljskega vzroka, je odvisen od Boga, ki ga ohranja v bivanju, in je naravnan k Bogu kot k svojemu cilju.

18. Izpovedujem, da Bog človeka ni določil zgolj za njegovo naravno popolnost, ampak ga je svobodno poklical k nadnaravnemu cilju, ki popolnoma presega moči in pravice ustvarjene narave: k blaženemu gledanju Boga, po katerem bo duša gledala Boga iz obličja v obličje in bila deležna notranjega življenja presvete Trojice. Dejstvo, da je človek poklican postati Božji otrok, deležen božje narave in dedič nebes, ni nujna izpolnitev njegove narave, temveč čisti učinek Božje velikodušnosti.

19. Zato zavračam vsak nauk, ki briše razliko med naravo in milostjo, ki nadnaravno življenje predstavlja kot zahtevo človeške narave ali milost kot zgolj notranji razvoj človekovih naravnih zmožnosti. Takšna zmeda uničuje tako zastonjskost nadnaravnega kakor tudi resničnost narave. Na koncu vero zvede na religiozno antropologijo, odrešenje pa na razodetje človeka njemu samemu.

20. Prav tako izpovedujem, da milost narave ne uničuje in je ne nadomešča, ampak jo ozdravlja, povzdiguje in izpopolnjuje, medtem ko jo ohranja. Nadnaravni red ne postavlja pod vprašaj ne razuma ne naravnega zakona ne stvarstva; ozdravlja jih in podreja višjemu cilju. Zato je sodobno nasprotje med človeško svobodo in milostjo, med dostojanstvom osebe in odvisnostjo od Boga, med kulturo in vero, bistveno zmotno.

21. Zavračam lažni religiozni humanizem, ki slavi človeka samega po sebi, kakor da bi učlovečenje najprej in predvsem razodelo Božjo podobo v stvarjenju človeka, ne pa bedo greha in Božje usmiljenje, ki se sklanja k grešniku. Človek je resnično velik le tedaj, kadar ponižno sprejme milost, ki ga ozdravlja in povzdiguje, vrši pokoro za svoje grehe, se podreja resnici in živi kot Božji otrok. Ko se loči od Boga, se ne povzdigne, ampak se uniči.

22. Izpovedujem, da človeškega dostojanstva, s katerim je Bog svojo stvar postavil na vrh materialnega sveta, nikdar ni mogoče uveljavljati proti Božjemu zakonu, proti nujnosti spreobrnjenja ali proti podreditvi razodeti resnici. To dostojanstvo je ranjeno zaradi greha; po milosti mora biti obnovljeno in povzdignjeno v dostojanstvo posinovljenih Božjih otrok.

IV. Izvirni greh in stanje človeka

23. Verujem, da je Bog naše prve starše postavil v stanje prvotne pravičnosti in svetosti ter jih obdaril z darovi celovitosti, neobčutljivosti za trpljenje in neumrljivosti. Po posebni Božji naklonjenosti niso imeli le popolnosti svoje narave, temveč tudi nadnaravne darove, ki so jih usmerjali k samemu Božjemu življenju. Adamu, glavi in začetniku človeškega rodu, je bil poleg tega dan še dar spoznanja.

24. Izpovedujem, da je Adam s svojo nepokorščino resnično zagrešil izvirni greh, ki se iz roda v rod prenaša na vse ljudi. Ta greh je za vse greh narave, ki jih obsoja na smrt, trpljenje, nevednost in poželjivost. Ker sta bila Adam in Eva oropana posvečujoče milosti in nadnaravnih darov, ki jih nista mogla več posredovati svojim potomcem, sta bila izgnana iz zemeljskega raja.

25. V Adamu pa človeška narava ni bila uničena, temveč samo ranjena: njegov razum, čeprav zatemnjen, ostaja sposoben spoznati resnico; njegova svobodna volja, čeprav oslabljena, ostaja sposobna hoteti in ljubiti naravno dobro. Zato zavračam vse nauke, ki v obupanem pesimizmu človeka razglašajo za nepopravljivo pokvarjenega in nesposobnega za kakršnokoli dobro.

26. Prav tako zavračam vse nauke, ki v nespametnem optimizmu zmanjšujejo pomen izvirnega greha, naivno poveličujejo prirojeno dobroto človeka ali trdijo, da je mogoče splošni mir utemeljiti zgolj na moralnem, tehničnem, političnem ali kulturnem napredku človeštva. Tragedije zgodovine, neredi v družbah in tema človeškega srca imajo svoj prvi in najgloblji vzrok v rani greha.

27. Izpovedujem, da človek potrebuje odrešenje, ki ga osvobodi tako izvirnega greha, kakor tudi vseh njegovih osebnih grehov. To odrešenje zahteva dar Božje milosti v Kristusu; brez nje se človek ne more rešiti s svojimi naravnimi deli, kulturo, znanostjo ali versko iskrenostjo. Brez Kristusove posvečujoče milosti ostaja nesposoben doseči svoj nadnaravni cilj.

28. Zato zavračam sodobni naturalizem, bodisi teoretični (v filozofiji ali teologiji) bodisi praktični (v morali, politiki ali pastorali). Vsak nauk, ki govori o bratstvu, miru, dostojanstvu ali napredku, ne da bi priznal greh, križ in nujnost milosti, gradi na navideznem temelju in na koncu vara duše, katerim naj bi služil.

29. Hkrati izpovedujem, da teža greha nikdar ne sme voditi v obup, kajti Bog v svojem usmiljenju človeka po njegovem padcu ni zapustil, ampak mu je že od začetka obljubil Zveličarja, rojenega iz žene, katerega prihod je postopoma pripravljal skozi vso zgodovino odrešenja.

30. V vsem tem izpovedujem, da je treba dejstva, zapisana v Prvi Mojzesovi knjigi glede temeljev katoliške vere, razumeti v njihovem dobesednem in zgodovinskem pomenu: na primer stvarjenje vseh stvari od Boga na začetku časa; posebno stvarjenje človeka; oblikovanje prve žene iz prvega moža; edinost človeškega rodu; prvotna sreča naših prastaršev v stanju pravičnosti, celovitosti in neumrljivosti; zapoved, ki jo je Bog dal človeku, da bi preizkusil njegovo pokorščino; prestopek Božje zapovedi na pobudo hudiča v podobi kače; padec naših prastaršev iz tistega prvotnega stanja nedolžnosti; in obljuba prihodnjega Odrešenika.

V. Jezus Kristus, učlovečena Beseda, edini srednik in Odrešenik

31. Verujem in izpovedujem, da je Jezus Kristus, naš Gospod, večni Božji Sin, druga oseba presvete Trojice, ki se je za naše zveličanje učlovečila. Pravi Bog in pravi človek, v eni Božji osebi združuje dve naravi, Božjo in človeško, brez zlitja, brez spremembe, brez delitve in brez ločitve.

32. Izpovedujem, da je bila presveta Devica Marija po delovanju Svetega Duha resnično in telesno Mati učlovečene Besede. Kot nova Eva je po posebni Božji milosti ostala vse svoje življenje devica ter bila od prvega trenutka svojega spočetja obvarovana madeža izvirnega greha zaradi zaslug svojega Sina, našega Odrešenika.

33. Verujem, da je Jezus Kristus resnični Mesija, ki so ga napovedovali preroki, in da je prišel na svet zato, da bi odrešil človeštvo od greha. Njegovo učlovečenje ni bilo zgolj izraz Božje bližine človeku, temveč začetek odrešenjskega dela, katerega vrhunec je bila njegova daritev na križu.

34. Izpovedujem, da je Kristus prostovoljno trpel in umrl na Kalvariji kot prava in resnična spravna daritev za grehe sveta. Njegova smrt ni bila zgolj zgled ljubezni ali znamenje solidarnosti z ljudmi, ampak dejansko zadoščenje Božji pravičnosti za grehe človeštva.

35. Zato zavračam vse teorije, ki Kristusovo odrešenjsko delo zmanjšujejo na moralni zgled, simbolično dejanje ali na zgolj razodetje Božje ljubezni. Kristus je resnično umrl za naše grehe in nas s svojo krvjo odkupil iz sužnosti greha in oblasti hudega duha.

36. Izpovedujem, da je Kristus po svoji smrti sestopil v predpekel, tretji dan telesno vstal od mrtvih in se štirideseti dan po vstajenju slavno vzdignil v nebesa, kjer sedi na desnici Očeta kot Kralj in Gospod vsega stvarstva.

37. Verujem, da bo isti Jezus Kristus ob koncu časov ponovno prišel v slavi sodit žive in mrtve ter da bo njegovo kraljestvo trajalo vekomaj.

38. Izpovedujem, da je Jezus Kristus edini srednik med Bogom in ljudmi. Nobeno verstvo, noben prerok, noben ustanovitelj verskega gibanja in nobena človeška ustanova ne more nadomestiti njegovega odrešenjskega poslanstva.

39. Zato zavračam verski relativizem, ki vsa verstva predstavlja kot enakovredne poti k Bogu, kakor tudi vsak nauk, ki zmanjšuje nujnost vere v Kristusa za zveličanje. Čeprav Bog v svoji previdnosti lahko deluje na načine, ki jih pozna samo on, ostaja Jezus Kristus edini Odrešenik človeštva.

40. Izpovedujem, da je Kristusovo kraljevanje univerzalno. Njegova oblast se ne razteza le na posamezne duše, ampak tudi na družine, narode in države. Kot stvarnik in Odrešenik ima pravico, da mu posamezniki in družbe izkazujejo javno čast in pokorščino.

41. Zato zavračam laicizem, ki želi Kristusa izključiti iz javnega življenja, kakor tudi teorije, po katerih bi morala družba ostati nevtralna glede resnice in vere. Resnični mir med ljudmi je mogoč le v priznanju Kristusovega kraljevanja.

42. Izpovedujem, da je Kristus ustanovil Cerkev kot sredstvo za posredovanje sadov svojega odrešenja vse do konca časov. Cerkev ni zgolj skupnost verujočih, ampak nadnaravna družba, ki jo je ustanovil sam Kristus in ji zaupal sredstva zveličanja.

43. Zato zavračam vse poskuse ločevanja Kristusa od njegove Cerkve ali Cerkve od Kristusa. Kdor želi ostati zvest Kristusu, mora sprejeti tudi Cerkev, ki jo je ustanovil, njeno učiteljstvo, njeno bogoslužje in njeno oblast.

VI. Presveta Devica Marija v redu odrešenja

44. Verujem, da ima presveta Devica Marija edinstveno mesto v zgodovini odrešenja, ki ga je Bog hotel od vse večnosti, in da njeno stanje zato ni običajno stanje drugih ustvarjenih bitij. On, ki se je odločil dati ljudem svojega Sina, se je odločil dati mu tudi Mater.

45. Izpovedujem, da je bila blažena Devica Marija po posebnem privilegiju brezmadežna od prvega trenutka svojega spočetja, da bi bila vredna Mati Jezusa Kristusa: obvarovana izvirnega greha zaradi vnaprejšnjega upoštevanja Kristusovih zaslug in tako odrešena na vzvišenejši način, napolnjena z milostjo od prvega trenutka svojega obstoja, je Marija vedno ostala popolnoma zvesta Božji volji.

46. Verujem, da je ostala vedno Devica: pred porodom, med porodom in po porodu. Njeno večno devištvo razodeva Božji izvor njenega Sina in njeno popolno posvečenost Božjemu delu.

47. Izpovedujem, da je bila kot resnična Božja Mati in Mati ljudi na edinstven in neprimerljiv način pridružena odrešenjskemu delu svojega božjega Sina: kot nova Eva ob novem Adamu je njen Fiat odprl pot učlovečenju; njena tiha zvestoba je spremljala vse Odrešenikovo življenje; njeno sočutje pod križem pa jo je v enem srcu združilo z zveličavno daritvijo.

48. Izpovedujem, da je tako združena s svojim Božjim Sinom po primernosti zaslužila s svojim sočutjem to, kar je Kristus po strogi pravičnosti zaslužil s svojim trpljenjem; ne kot glavni vzrok odrešenja, temveč kot podrejena sodelavka, odvisna od svojega Sina in popolnoma usmerjena nanj, v enem in istem dejanju odrešenja naših duš. V tem smislu jo katoliška pobožnost, oprta na tradicionalni nauk papežev in teologov, zaradi tega sočutja upravičeno imenuje »Soodrešenico« in posledično »Vesoljno srednico«.

49. Zato z ogorčenjem zavračam sodobno težnjo, da bi se pod pretvezo ekumenske previdnosti, dialoga z lažnimi religijami ali iz zmotnega strahu pred zasenčenjem edinstvenega Kristusovega odrešenjskega posredovanja zmanjševalo privilegije presvete Device. Oslabiti marijanski nauk ne pomeni bolje počastiti Kristusa, temveč napačno razumeti red, ki ga je hotel Bog, ki je želel priti k nam po Mariji in nas po njej privesti k sebi.

50. Verujem, da je bila ob koncu svojega zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo, kjer kraljuje ob Božjem prestolu, skupaj s sveto človeško naravo svojega božjega Sina, nad angeli in ljudmi ter izvršuje svojo materinsko vlogo delivke vseh milosti.

51. Nazadnje izpovedujem, da pristno in posebno češčenje, ki ga izkazujemo njegovi Materi, nikakor ne zmanjšuje češčenja, ki pripada Bogu; nasprotno, povečuje ga, ker priznava čudovita dela božje milosti v najpopolnejšem izmed ustvarjenih bitij in duše zanesljiveje vodi k Jezusu Kristusu. Prava katoliška prenova ne more biti ločena od časti, ki jo izkazujemo njej, ki je strla glavo kači.

VII. Katoliška Cerkev, skrivnostno Kristusovo telo in edina ladja zveličanja

52. Trdno verujem, da je naš Gospod Jezus Kristus, da bi vse do konca časov nadaljeval in podaljševal delo odrešenja, ustanovil eno Cerkev, vidno, hierarhično, nepremagljivo in potrebno za zveličanje. Ta Cerkev, pridobljena s Kristusovo krvjo in zaupana Petru ter njegovim naslednikom, rimskim papežem, ni nič drugega kot Rimskokatoliška Cerkev.

53. Izpovedujem, da je Cerkev ena, sveta, katoliška in apostolska. Ena je v veri, bogoslužju, vodstvu in cilju. Sveta je po svojem ustanovitelju, po svojem nauku, po svojih zakramentih in po svetnikih, ki jih neprenehoma rojeva. Katoliška je zato, ker je poslana vsem narodom in razširjena po vsem svetu ter je povsod sposobna posredovati zveličanje ljudem vseh stanov. Apostolska je zato, ker ostaja utemeljena na apostolih, ohranja njihov nauk in nadaljuje njihovo poslanstvo po njihovih naslednikih.

54. Izpovedujem, da je Cerkev hkrati vidna družba in skrivnostno Kristusovo telo. Kristus je njena Glava, verniki pa njeni udje. Nadnaravno življenje, pridobljeno na križu, se v njej posreduje po zakramentih, prejetih v veri, in se razvija v ljubezni.

55. Izpovedujem, da je Cerkev brezmadežna Kristusova Nevesta. Kristus jo je ljubil do te mere, da je sam sebe daroval zanjo, da bi jo posvetil in si jo obvaroval brez madeža ali gube. Čeprav njeni člani lahko grešijo, ostaja sama v svojem nauku, zakramentih, Božji ureditvi in cilju zvesta in čista varuhinja razodetega zaklada ter oskrbnica Božjih skrivnosti. Grehov cerkvenih ljudi ni mogoče pripisovati Cerkvi kot taki; izvirajo iz dejstva, da ti ljudje niso živeli po njenih svetih zakonih. Zato zavračam krivične in bogokletne obtožbe proti Cerkvi v imenu grehov njenih otrok, prav tako pa tudi dejanja kesanja, ki se zdijo, kot da bi na Kristusovo Nevesto nalagala krivdo tistih, ki so jo izdali.

56. Izpovedujem, da je Cerkev mati duš. Po krstu jih rojeva za Božje življenje, jih hrani z evharistijo, jih po pokori ponovno dviga, jih utrjuje z birmo, posvečuje družine po zakonu, posvečuje duhovnike po svetem redu in spremlja umirajoče po poslednjem maziljenju. Njeno materinstvo je nadnaravno in zveličavno: ljudem daje kruh zdravega nauka, milost in sredstva večnega življenja.

57. Izpovedujem, da je Bog hotel narediti Cerkev za nujno sredstvo zveličanja. Kakor pod nebom ni drugega imena, danega ljudem, po katerem bi se mogli zveličati, kot je ime Jezusa Kristusa, tako tudi ni nobenega nadnaravnega zveličanja neodvisno od Katoliške Cerkve. Kajti vse zveličanje prihaja od Jezusa Kristusa; vsaka zveličavna milost pa je dana bodisi v eni Cerkvi, ki jo je ustanovil, in po njej, bodisi človeka, ki jo prejme, usmerja k tej isti Cerkvi.

58. Ta resnica pomeni, da nihče ne more biti zveličan brez Kristusa in njegove Cerkve po lažni religiji kot taki, niti ne more biti prepričan o svojem zveličanju zunaj vidne strukture Cerkve. Če so ljudje zveličani, ne da bi pripadali vidni družbi, ki je Cerkev, skrivnostno Kristusovo telo, je to zaradi nadnaravne usmerjenosti k eni Cerkvi zveličanja in kljub zmotam lažnih religij, v katerih se nahajajo; teh zmot se osvobajajo s tem, da ne zavračajo milosti, ki jim je ponujena, temveč z njo sodelujejo.

59. Zato zavračam lažni ekumenizem, ki temelji na misli, da Sveti Duh ne bi odklonil uporabljati ločenih skupnosti kot sredstva zveličanja, kakor da bi bila Kristusova Cerkev navzoča in dejavna v njih ali kakor da bi te skupnosti same po sebi imele zveličavno vrednost, katere učinkovitost bi izvirala iz polnosti milosti in resnice, zaupane Katoliški Cerkvi. Če kdo pride do razodete resnice ali prejme milost posvečenja zunaj vidnih meja Katoliške Cerkve, ta resnica in ta milost po pravici pripadata isti Cerkvi in nedvoumno kličeta h katoliški edinosti. Sveti Duh tega ne daje kot sredstva zveličanja po ločenih skupnostih kot takih, pred katerimi duš ni mogoče nikdar dovolj svariti.

60. Prav tako zavračam misel, da bi nekrščanske religije lahko odsevale žarek resnice, ki razsvetljuje vsakega človeka, ali da bi bile zakonite poti, po katerih Bog pozitivno vodi ljudi k zveličanju. Res je, da je mogoče med privrženci teh lažnih religij najti posamezne drobce naravne resnice ali popačene ostanke starodavnih resnic; vendar so te religije kot take, kolikor mešajo zmoto s svojim bogoslužjem, delo hudega duha in Bogu ne morejo biti všeč. Sveti Duh jih ne uporablja kot poti zveličanja in v njih ni lastne moči ene Kristusove Cerkve, edine luči, ki razsvetljuje vsakega človeka v temi.

61. Nadalje zavračam zamisel o »anonimnem krščanstvu«, po kateri bi bil vsak človek, ki živi naravno pošteno življenje, naj bo »vernik«, ateist ali agnostik, že usmerjen h Kristusu in zato po njem zveličan kot »kristjan«, ne da bi to vedel.

62. Nazadnje izpovedujem, da je stara zaveza v Kristusu in njegovi Cerkvi dopolnjena, presežena in je postala zastarela z Novo zavezo, ki je izpolnitev obljube, dane Abrahamu. Podobe stare postave so dosegle svojo izpolnitev in svoj konec v daritvi pravega Jagnjeta, srednika Nove zaveze in duhovnika na veke po Melkizedekovem redu. Po večni Božji volji je pravi Abrahamov potomec Kristus skupaj s tistimi, ki mu pripadajo v njegovem skrivnostnem telesu, ki je Cerkev.

63. Zato zavračam novo ekleziologijo, ki s tem, ko relativizira edinstvenost Cerkve kot edine ladje zveličanja, uničuje misijonski zagon.

64. Prav tako zavračam inkulturacijo, razumljeno kot nekritično prevzemanje verskih, moralnih ali simbolnih kategorij poganskih kultur in njihovih praks. Evangelij lahko sprejme tisto, kar je v narodih naravno dobro, resnično in plemenito; nikdar pa ne more posvetiti malikovanja, vraževerja, zmote ali navad, ki nasprotujejo naravnemu zakonu. Poslanstvo Cerkve ni neskončen dialog, humanitarno sodelovanje ali medsebojno priznavanje verskih izročil; temveč zapoved, ki jo je prejela od Kristusa: učiti vse narode, jih krščevati in jih učiti izpolnjevati vse, kar je zapovedal.

VIII. Sveti Duh, posvečevalec duš in duša Cerkve

65. Izpovedujem, da je Sveti Duh, tretja oseba presvete Trojice, pravi Bog z Očetom in Sinom, govoril po prerokih, navdihnil Sveto pismo, posvečeval pravične, oblikoval človeško naravo učlovečene Besede v deviškem telesu Marije in bil vidno poslan na binkošti, da bi razodel Cerkev in ji dajal življenje vse do dovršitve vekov.

66. Verujem, da ostaja v Cerkvi do konca časov, kakor je obljubil naš Gospod, poslan od Očeta in Sina. On je neustvarjena duša Cerkve, ne kot bistvena oblika, ki bi odpravila razliko med Kristusom in njegovimi udi, temveč kot nevidno počelo in učinkoviti vzrok njenega nadnaravnega življenja, njene edinosti v izpovedovanju vere in bogoslužju, svetosti njenega vodstva in učiteljstva ter rodovitnosti njenih del.

67. Izpovedujem, da je vse življenje Cerkve odvisno od njegovega delovanja. On pomaga cerkvenemu učiteljstvu, zlasti papeškemu, da brez zmote ohranja, razglaša in razlaga razodeti zaklad vere; ne zato, da bi izumljalo nove nauke, temveč da bi globlje prodrlo v isto resnico, ki jo je Bog razodel apostolom, vedno v istem smislu in istem pomenu.

68. Verujem, da prav on po zakramentih dušam posreduje milost, ki jo je zaslužil Odrešenik; da prebiva v njih po tej milosti in jih upodablja po Kristusu; da s svojo modrostjo razsvetljuje ume, s svojo močjo podpira voljo in v srca izliva ljubezen; da poraja dobra dela, navdihuje bratsko ljubezen in vodi duše k njihovi popolnosti.

69. On je tisti, ki je podpiral mučence, razsvetljeval cerkvene učitelje, obujal misijonarje, hranil kontemplativno življenje, dajal rodovitnost redovnim skupnostim in povzročal, da je svetost cvetela v vseh stanovih življenja. Tudi velika dela krščanske civilizacije, sadovi katoliške kulture, pričujejo o tej tihi, a rodovitni navzočnosti Božjega Duha v Cerkvi skozi stoletja.

70. Zato zavračam vsakršen poskus sklicevanja na Svetega Duha za opravičevanje doktrinarnih prilagoditev, ki pretrgajo z izročilom, moralnih preobratov ali sinodalnih postopkov, po katerih bi postalo vprašljivo to, kar je Cerkev prejela od Boga. Duh resnice danes ne more navdihovati nasprotnega od tistega, kar je navdihoval včeraj. Cerkve ne spodbuja, naj posluša svet, da bi od njega prejemala njegove težnje; nasprotno, spodbuja jo, naj svet uči, ga spreobrača in posvečuje. Njegovo delo ni v spodbujanju anarhičnih navdihov, niti v spodbujanju doktrinalne ustvarjalnosti, niti v utemeljevanju duhovnega življenja na iskanju izrednih karizmatičnih pojavov; njegovo delo je voditi duše tako, da razsvetljuje njihovo vero in jih brani pred njihovimi duhovnimi sovražniki, da bi v njih dopolnil delo zveličanja in jih privedel v luč večnosti.

IX. Rimski papež, zbor škofov in hierarhična ureditev Cerkve

71. Priznavam v rimskem papežu naslednika svetega Petra, namestnika Jezusa Kristusa, vrhovnega in vesoljnega pastirja, vidno glavo celotne Cerkve, ki ima po Božji ustanovi resnično lastno, vrhovno, polno, neposredno in vesoljno jurisdikcijsko oblast nad vsemi pastirji in nad vsemi verniki, krščenimi v Cerkvi.

72. Verujem, da ta oblast ne izhaja iz pooblastitve skupnosti, temveč neposredno od samega Kristusa, ki je to službo ustanovil za varovanje nauka vere, posvečevanje duš in vodstvo Cerkve.

73. Priznavam, da mu zaradi te lastne in resnične oblasti pastirji in verniki dolgujejo spoštovanje in sinovsko pokorščino v vsem, kar zadeva zakonito izvrševanje njegove službe. Tako Cerkev, ob ohranjeni edinosti občestva z rimskim papežem in edinosti v izpovedovanju iste vere, tvori eno čredo pod enim vrhovnim pastirjem.

74. Prav tako priznavam, da so škofje nasledniki apostolov, zaradi česar so po Božjem pravu resnični pastirji, ki imajo v Cerkvi po Kristusovi volji posebno in podrejeno jurisdikcijo, ki jo prejemajo neposredno od rimskega papeža. Združeni z njim in podrejeni njegovi vrhovni oblasti zakonito izvršujejo svojo lastno oblast v svojih škofijah, kakor jih je Sveti Duh postavil v hierarhičnem redu, ki ga je hotel Kristus.

75. Nadalje priznavam, da je zbor škofov, združen s svojo glavo, rimskim papežem, in nikdar brez nje, lahko izredni in nestalni nosilec polne in vrhovne oblasti nad vesoljno Cerkvijo, vendar samo v dejanju vesoljnega cerkvenega zbora, na pobudo in po ukazu rimskega papeža ter znotraj meja njegove izključne volje.

76. Zato zavračam kolegialistična pojmovanja, ki bi iz zbora škofov naredila trajno moralno osebo v Cerkvi ali drugega nosilca vrhovne oblasti, ločenega od Petrovega naslednika. Monarhična ureditev Cerkve je Božjega in nedotakljivega izvora in bo taka ostala do konca časov, kajti nihče ne more na novo opredeliti naloge, ki jo je Kristus sam zaupal Petru v svoji Cerkvi.

77. Prav tako zavračam sinodalistična pojmovanja, ki težijo k temu, da bi hierarhično Cerkev spremenila v posvetovalno, parlamentarno ali demokratično strukturo, podrejeno spremenljivim mnenjem krščanskega ljudstva ali pritiskom sveta. Skupna zavest vernikov, pastoralne ankete, kulturne občutljivosti in pričakovanja sveta niso viri razodetja. Zakonito poslušanje duš nikdar ne more postati nenehno prilagajanje življenja Cerkve, njenega nauka in njene Božje ureditve duhu sveta pod pretvezo razlaganja »sensus fidei« Božjega ljudstva.

X. Učiteljstvo, varuh razodetega zaklada vere

78. Verujem, da rimski papež uživa nezmotljivost, kadar govori ex cathedra, to je takrat, ko pri izvrševanju svoje službe pastirja in učitelja vseh kristjanov s svojo vrhovno apostolsko oblastjo dokončno določi, da mora vesoljna Cerkev sprejeti določen nauk o veri ali nraveh.

79. Nadalje izpovedujem, da je oblast učiteljstva v Cerkvi po svojem bistvu usmerjena k varovanju razodetega zaklada vere in po tem k zveličanju duš. Sveti Duh ni bil obljubljen Petrovim naslednikom zato, da bi razodevali nov nauk, temveč zato, da bi sveto varovali in zvesto razlagali zaklad vere, ki so ga posredovali apostoli.

80. Zato sedanje učiteljstvo ne more v bistvenem nasprotovati prejšnjemu učiteljstvu. Živo učiteljstvo ni sedanje oznanjevanje, postavljeno nasproti oznanjevanju preteklosti; je trajno in neprekinjeno oznanjevanje iste resnice vere v istem pomenu skozi stoletja. Papež in škofje niso gospodarji razodetja, temveč njegovi varuhi in so mu podrejeni, kakor je učenec podrejen svojemu učitelju. Ne morejo spremeniti vere, ne preoblikovati Božje ureditve Cerkve in ne razglasiti za dobro tistega, kar nasprotuje Božjemu zakonu.

81. Zato zavračam vsako evolucionistično pojmovanje dogme, po katerem bi razodete resnice skozi zgodovino spreminjale svoj pomen. V Cerkvi je mogoč homogenen napredek v razumevanju, ki pomen razodete resnice zaznava vedno bolje, jasneje in izrecneje, nikoli pa spremembe njenega pomena. Kar je živo učiteljstvo učiteljske Cerkve že učilo in kar je učena Cerkev verovala v svoji izpovedi vere, ne more postati zmotno; kar je bilo obsojeno kot nasprotno veri, ne more postati dopustno; kar pripada Božji ureditvi Cerkve, ne more biti preoblikovano po kategorijah sodobnega sveta ali glede na zgodovinsko-kulturne okoliščine.

82. Zato zavračam pojem novega učiteljstva, ki bi si pod pretvezo sedanje avtoritete lastilo pravico vsiljevati nauke, nasprotne ali tuje stalnemu izročilu. Prav tako zavračam umetno nasprotje med učiteljstvom včeraj in učiteljstvom danes, kakor da bi bilo edino živo učiteljstvo Kristusove Neveste tisto sedanjega trenutka in bi se lahko pod pretvezo boljše prilagoditve odpovedalo temu, kar je Cerkev od apostolskih časov dalje vedno učila, verovala in obsojala.

83. Menim, da ima učiteljstvo Cerkve, ob polnem spoštovanju zakonite svobode raziskovanja in mnenja teologov glede odprtih ali spornih doktrinalnih vprašanj, pravico in dolžnost izvajati nadzor ter po potrebi cenzuro nad publikacijami, da bi preprečilo ogrožanje vere vernikov. Zato zavračam očitek, da naj bi sveti Cerkvi manjkalo ljubezni, kadar je obsojala herezije in izobčevala krivoverce.

84. Zavračam tudi trajni dialog, vzpostavljen v duhu zadnjega koncila, po katerem se hierarhija odpoveduje izvrševanju pravega učiteljstva in trdi, da svoj navdih včasih prejema iz »verskega čuta« vernega ljudstva, včasih pa da stopa v pogovor na enaki ravni s pripadniki lažnih religij ali celo z neverniki.

85. Nazadnje zavračam subjektivistično pojmovanje teološkega pluralizma, ki izhaja iz takšne odpovedi učiteljski službi. Trdno izjavljam, da Cerkev ni skupščina v nenehnem iskanju, temveč varuhinja resnice, ki jo je razodel Bog in posredoval po apostolih, ter da je njeno pristno učiteljstvo bližnje in splošno pravilo resnice v vprašanjih vere in nravi, ki skozi stoletja zagotavlja neprekinjeno posredovanje razodetega zaklada vere.

XI. Moralni red in Božji zakon

86. Izpovedujem, da obstaja moralni red, ki resnično temelji na večni Božji modrosti. Človeška dejanja so dobra ali zla glede na svojo skladnost ali nasprotovanje Božjemu zakonu, ki je svet in nespremenljiv. Posamezna mnenja, družbeni konsenz, subjektivni nameni in zgodovinske okoliščine ne morejo spremeniti nedotakljive veljave teh načel krščanske morale.

87. Iz neizmerne dobrote, s katero je Bog človeka povzdignil v nadnaravni red, izhaja, da ima človek le en poslednji cilj, nadnaravne narave, h kateremu ostaja po Božjem načrtu usmerjen tudi po grehu. Ta nadnaravni cilj predpostavlja, povzdiguje in izpopolnjuje cilj človekovega naravnega reda.

88. Naravni zakon, ki ga je Bog vtisnil v človeško naravo, ostaja dostopen pravemu razumu in obvezuje vse ljudi. Pozitivni razodeti zakon, ki pripada nadnaravnemu redu, naravni zakon potrjuje, povzdiguje in pojasnjuje, obenem pa ga presega. Zato med evangeljsko postavo in naravnim zakonom ni nasprotja; še več, ista milost daje človeku moč, da ostane nadnaravno zvest zahtevam obeh in tako uživa svobodo Božjih otrok, po kateri se človek, osvobojen oblasti greha, more usmerjati k svojemu poslednjemu cilju.

89. Zato zavračam situacijsko etiko, po kateri bi lahko konkretne okoliščine naredile dejanja, ki so sama po sebi zla, za dobra. Posebej trdno trdim, da nobena okoliščina nikdar ne more upravičiti uporabe kontracepcije, splava ali evtanazije. Zavračam vsak nauk, ki bi trdil, da bi način ravnanja, ki je objektivno v nasprotju z Božjimi zapovedmi, za nekatere osebe lahko predstavljal velikodušni odgovor, ki ga v tistem trenutku zahteva Bog. Bog nikdar ne zapoveduje greha niti nemogočega; nikdar ne blagoslavlja moralnega nereda in nikdar ne opravičuje tistega, kar nasprotuje njegovemu lastnemu zakonu. Tistemu pa, ki stori vse, kar more, nikdar ne odreče milosti za izpolnjevanje njegovih zapovedi.

90. Izpovedujem, da prešuštne zveze, zveze, ki nasprotujejo naravi, in vsi javni položaji, ki nasprotujejo Božjemu zakonu, ne morejo biti predstavljeni kot nepopolno dobro, Božji darovi, pozitivni koraki ali stvarnosti, ki bi jih bilo mogoče kot take blagoslavljati. Takšno zavajajoče predstavljanje hudo izkrivlja načela krščanske morale ter škoduje sveti ustanovi zakona in dobremu družin.

91. Zato kot nasprotno veri in stalni disciplini Cerkve zavračam trditev, da bi bilo mogoče k zakramentom, zlasti k prejemu najsvetejše Evharistije, pripustiti tiste, ki javno vztrajajo v takšnih stanjih, ne da bi se odpovedali svojemu neredu. Resnično usmiljenje grešnika kliče k spreobrnjenju; ne potrjuje pa greha pod pretvezo pastoralnega spremljanja ali razločevanja posameznih položajev.

92. Prav tako zavračam sodobno ločevanje med naukom in pastoralno prakso. Pastoralna praksa, ki nasprotuje nauku, ni pastoralna; duše vodi v zmoto. Ljubezen ni v tem, da bi utišali resnico, da bi se izognili trpljenju, temveč da resnico oznanjamo z dobrohotnostjo, da bi vodili k zveličanju. Zdravilo Cerkve lahko ozdravlja samo tako, da poimenuje zlo z njegovim imenom, kliče k pokori in ponuja sredstva milosti.

93. Nazadnje izpovedujem, da Bog ni samo avtor in cilj moralnega reda, temveč tudi njegov varuh, sodnik in vrhovni delivec nagrade in kazni. Pozabljanje Božje sodbe rojeva lažno usmiljenje, sentimentalno in nemočno, ki ne reši nikogar, ker nikogar ne spreobrne.

XII. Družbeno kraljevanje Kristusa in krščanska civilizacija

94. Izpovedujem, da je treba presveto Trojico priznavati in častiti ne le po posameznikih, temveč tudi prek družin, ustanov in civilnih družb. Nobena človeška oblast ni neodvisna od Boga, kajti vsa oblast prihaja od njega in se mora vršitile v skladu z večnim zakonom.

95. Izpovedujem, da imajo civilne družbe, kakor posamezne osebe, dolžnost priznavati in častiti enega in edinega resničnega Boga, ki je Jezus Kristus, učlovečena Beseda, druga Oseba presvete Trojice, ter mu izkazovati češčenje, ki mu pripada v pravi veri, ki jo je sam razodel in ustanovil.

96. Izpovedujem, da morajo oblasti, ki vodijo te družbe, skrbeti za skupno dobro tako, da se ravnajo po dvojni Božji postavi, naravni in razodeti. Uporaba svobode ni v tem, da bi dajali prosto pot vsem kapricam poželjivosti, temveč v tem, da človek izbere najboljši način uporabe dobrin tega sveta z ozirom na večno zveličanje.

97. Zato zavračam sodobni laicizem, ki želi urediti družbo, kakor da Boga ne bi bilo. Javno odklanjanje priznanja Boga kot vrhovnega Gospoda ni nevtralnost, temveč družbena krivica do Stvarnika in globok vzrok nereda med narodi. Družba, ki Bogu odreka čast, ki mu pripada, namreč postopoma uničuje temelje lastne pravičnosti: človeško postavo ločuje od njenega večnega izvora in ljudstva izroča spremenljivim hotenjem padlega človeka.

98. Izpovedujem, da je naš Gospod Jezus Kristus, ker je učlovečena Beseda in ker je ljudi odrešil s svojo Krvjo, kralj ne le posameznikov, temveč tudi družin, ustanov, ljudstev in narodov. Dana mu je bila vsa oblast v nebesih in na zemlji. Njegovo kraljevanje ni omejeno na notranjost vesti ali na zasebno področje, temveč se mora raztezati tudi na javno področje, na zakone, nravi, vzgojo, kulturo in družbeno življenje. Njegovo kraljestvo je večno in vesoljno: kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru.

99. Izpovedujem, da civilna družba, čeprav popolna v svojem lastnem redu, ne razpolaga z vsemi sredstvi, potrebnimi za to, da bi človeka pripeljala do njegove resnične popolnosti, ki ostaja padli človeški naravi nedosegljiva brez pomoči milosti, ki jo ozdravlja in povzdiguje.

100. Zato izpovedujem, da se morajo tisti, ki vodijo družbo, podrediti blagodejnemu vplivu Cerkve, ki po svojem učiteljstvu razsvetljuje ume, po milosti zakramentov ozdravlja in krepi voljo ter človeka usmerja k njegovemu resničnemu nadnaravnemu cilju, katerega varuhinja je. Dobro družbe zato zahteva, da državni voditelji priznavajo svojo pravico in dolžnost podpirati in varovati sveto Cerkev ter se z zakonodajo zoperstavljati vsemu, kar bi oviralo njen nujni vpliv, to je vpliv ene resnične vere.

101. Zato zavračam politični in verski liberalizem: ne le tistega, ki zmoti priznava enake pravice kakor resnici in lažnim oblikam bogoslužja enako uradno in javno priznanje kakor pravemu bogoslužju, temveč tudi tistega, ki v imenu človeškega dostojanstva in lažne verske svobode vsakomur pripisuje pravico, da javno ravna po svoji vesti, ne da bi ga pri tem ovirala civilna oblast, tudi kadar je ta vest zmotna in nasprotuje skupnemu dobremu ali pravi veri.

102. Priznavam, da je mogoče zmoto v določenih primerih dopuščati, da bi se izognili večjemu zlu ali ohranili večje dobro družbenega miru, vendar izpovedujem, da sama po sebi nima moralne pravice do obrambe ali spodbujanja na isti ravni kakor resnica, niti ne v imenu lažne svobode vesti, ki naj je nikoli ne bi bilo dovoljeno omejevati.

103. Prav tako trdim, da čeprav človek poseduje ontološko dostojanstvo, ki ga povzdiguje nad materialna bitja, človeško dostojanstvo, ki ga je treba spoštovati, ni brezbrižno do resnice ali zmote, ki jo človek izpoveduje, niti do dobrega ali zla, ki ga izvršuje. Kdor izpoveduje zmoto ali dela zlo, izgublja svoje moralno dostojanstvo. Zato zakonita oblast nikakor ne napada človeškega dostojanstva, kadar v skladu z zahtevami pravičnosti kaznuje zločine s sorazmernimi kaznimi, da bi zavarovala skupno dobro pred hudimi neredi.

104. Zavračam tudi tisto sodobno obliko personalizma, ki bi Cerkvi pripisovala poslanstvo varovanja dostojanstva človeške osebe in vzpostavljanja vesoljnega bratstva na temelju tega domnevno skupnega dostojanstva vsega človeškega rodu, ne da bi razlikovala med resničnim dostojanstvom kristjana, ki se odpoveduje grehu, da bi živel po evangeljski morali v Katoliški cerkvi, in lažnim dostojanstvom tistih, ki, izgubljeni v zmoti in pregrehi, zavračajo pot zveličanja.

105. Zavračam tudi potvorbo, ki iz tega izhaja in ki teži k temu, da bi Cerkev, če že ne služabnica, pa bila vsaj sodelavka sveta pri uresničevanju njegovega lastnega ideala: zgolj zemeljskega in časnega miru, utemeljenega na naturalističnem izpopolnjevanju človeštva brez nadnaravne perspektive. Ta ideal spodbuja neodvisnost človeka od Boga, njegove postave, resnice in dobrega; pomeni prezir do družbenega Kristusovega kraljevanja in krščanske družbe ter na koncu vodi v ateizem in nadomeščanje Boga s človekom.

106. Prav tako zavračam sodobni predsodek, ki krščansko civilizacijo predstavlja kot zatiralsko, mračnjaško ali sovražno do človeškega dostojanstva. Krščanski red ne uničuje tega, kar je v različnih kulturah dobrega, temveč to privzema in očiščuje. Tako se je iz razodetega nauka in po sijaju katoliške teologije, zlasti teologije sv. Tomaža Akvinskega, skupnega cerkvenega učitelja, pod budnim nadzorom učiteljstva oblikovala resnična krščanska kultura vesoljnega dosega, ki je povezala najboljše prvine grške in latinske kulture. Kot pristni sad evangelija je prispevala k vzgoji ljudstev in njihovi rasti v veri ter krščanskih krepostih. Čeprav nikdar ni bila popolna, saj ljudje vedno ostajajo grešniki, je bila vendarle najvišja zgodovinska uresničitev krščanskega družbenega reda.

107. Nasprotno pa je sodobno zavračanje družbenega Kristusovega kraljevanja povzročilo nazadovanje civilizacije: s sekularizacijo ustanov, razkrojem zakona, uničevanjem avtoritete, vzgojo brez Boga, tiranijo strasti in postopnim izginjanjem duha žrtve v nekoč katoliških narodih. Nasproti temu javnemu odpadu izpovedujemo, da je treba vse obnoviti v Kristusu, ki je edini svet in ki po svojem skrivnostnem telesu edini posvečuje duše in narode.

XIII. Zakramenti nove postave

108. Verujem, da obstaja sedem zakramentov nove postave v pravem pomenu besede, ki jih je ustanovil naš Gospod Jezus Kristus, da bi učinkovito podeljevali milost, ki jo označujejo: krst, birma, evharistija, pokora, poslednje maziljenje, sveti red in sveti zakon.

109. Izpovedujem, da morajo biti zakramenti veljavno obhajani s predpisano snovjo, obliko in namenom ter ob spoštovanju bogoslužnih obredov, ki jasno izražajo katoliško vero; prejemati pa jih je treba z zahtevanimi razpoloženji.

110. Verujem, da je krst vrata Cerkve in da je potreben za zveličanje. Po redni poti se nihče ne more zveličati, ne da bi ga prejel. Po tem zakramentu je človek očiščen izvirnega greha, vcepljen v Kristusa, zaznamovan s krščanskim karakterjem in postane član Cerkve. Zato zavračam prakso odlaganja krsta otrok, ki še nimajo uporabe razuma, brez resnega razloga. Kdor pa je po doseženi uporabi razuma brez svoje krivde prikrajšan za dostop do tega zakramenta, se more na izreden način zveličati po krstu želja, to je po nadnaravnem dejanju vere in popolne ljubezni, ki ga usmerja k Cerkvi.

111. Izpovedujem, da birma utrjuje krščenega z darom Svetega Duha, da bi pogumno izpovedoval vero, se upiral sovražnikom zveličanja in živel kot Kristusova priča. V času zmede je ta nadnaravna moč še posebej potrebna, kajti nihče ne more ohraniti vere brez boja.

112. Izpovedujem, da pokora odpušča grehe, storjene po krstu, po dejanjih spokornika, ki so kesanje, spoved in pokora. Trdno zavračam vsak pastoralni pristop, ki slabi čut za greh, zmanjšuje nujnost zakramentalne spovedi ali pokoro zreducira na zgolj dejanje poprave krivice do sebe ali do drugih brez sklicevanja na žalitev, storjeno Bogu.

113. Izpovedujem, da poslednje maziljenje lajša in krepi bolne, odpušča grehe, kadar je to potrebno, močno prispeva k izbrisovanju časnih kazni zaradi greha in pripravlja krščansko dušo na srečanje z Bogom.

114. Trdim, da je zakon trajna in nerazvezljiva zveza enega moškega in ene ženske, ki jo je Kristus med krščenimi povzdignil v dostojanstvo zakramenta. Namen te zveze, ki jo je ustanovil Bog, urejevalec narave, je dvojen: po eni strani spočetje in vzgoja otrok, kar predstavlja prvi in glavni namen zakona; po drugi strani pa medsebojna pomoč zakoncev in zdravilo proti poželjivosti, kar sta njegova drugotna cilja: resnična in bistvena cilja, vendar po naravi podrejena prvemu.

115. Zato zavračam vsak nauk, ki zveze, nasprotne zakonu, obravnava kot resnično, čeprav nepopolno, deležnost pri njem; ali pa tisti nauk, ki želi zakon opredeliti zgolj z ljubeznijo med zakoncema in s tem uničuje hierarhijo ciljev zakona ter tvega upravičevanje ločitve, zavračanja otrok in s tem tudi kontracepcije, ki nasprotuje naravnemu zakonu.

116. Izpovedujem, da zakrament svetega reda v tistega, ki ga prejme, vtisne duhovniški karakter, ki ga upodablja po Kristusu Duhovniku, in da ga ženska ne more prejeti na nobeni stopnji. Po njem duhovnik prejme oblast darovati zveličavno daritev za žive in mrtve, odpuščati grehe in posvečevati vernike. Zato zavračam vsako zmedo med duhovništvom v pravem in lastnem pomenu Kristusovih služabnikov in splošnim duhovništvom, ki se v nepravem pomenu pripisuje vernikom. Verniki darujejo duhovno z duhovnikom in po duhovniku; le veljavno posvečeni duhovnik pa zakramentalno uresničuje in daruje daritev v Kristusovi osebi.

XIV. Sveta mašna daritev, sveta evharistija in katoliško bogoslužje

117. Izpovedujem, da je sveta maša zares daritev v pravem pomenu besede. Ni zgolj spomin na zadnjo večerjo ali na Kristusovo trpljenje; po službi veljavno posvečenega duhovnika zakramentalno predstavlja edinstveno kalvarijsko daritev in jo na nekrvav način obnavlja, ne da bi jo pri tem pomnoževala. Daritev je ista, veliki Duhovnik je isti; razlikuje se le način darovanja.

118. V sveti maši in po službi svojega duhovnika naš Gospod Jezus Kristus daruje samega sebe svojemu Očetu kot daritev češčenja, zahvale, sprave in prošnje. Cerkev se s tem Kristusovim dejanjem, ki je istovetno dejanju mašnika, združuje in tako izkazuje Bogu popolno bogoslužje, ki mu pripada, ter na duše živih in rajnih uporablja zasluge daritve na križu.

119. Verujem, da se po posvetilnih besedah, ki jih veljavno izreče duhovnik, kruh in vino v vsem svojem bistvu spremenita v Kristusovo telo in kri, čeprav njune zaznavne lastnosti ostanejo nespremenjene. Ta čudovita sprememba se upravičeno imenuje transsubstanciacija.

120. Verujem, da je presveta evharistija središče življenja Cerkve in da resnično, stvarno in bistveno vsebuje telo, kri, dušo in božanstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa. Molim Najsvetejši oltarni zakrament in zavračam vsak nauk ali prakso, ki slabi vero v resnično navzočnost, zmanjšuje spoštovanje, ki pripada Evharistiji, razvrednoti sveto obhajilo ali spreminja sveti značaj svetišča.

121. Ker je bogoslužje privilegirani izraz vere, je tudi trajna šola, v kateri se oblikuje krščanska duša. S svojo usmerjenostjo, svojo tišino, svojimi kretnjami, svojim kanonom, svojim svetim jezikom, svojim duhom češčenja in svojo bogosrediščno zgradbo bogoslužje hrani vero in močno vpliva na duše. Po njem se ljudje učijo misliti po Božje, soditi v luči večnosti, ljubiti to, kar je sveto, prezirati to, kar je minljivo, in vse svoje življenje usmerjati k Kristusovi daritvi. Bogoslužje oblikuje tudi nravi ter navdihuje umetnost, ustanove, praznike in običaje krščanskega ljudstva. Zato tedaj, ko Božje češčenje postane vsakdanje, prazno, dvoumno, profano ali antropocentrično, slabi samo razumevanje vere.

122. Izpovedujem, da tradicionalna rimska maša, obhajana po obredu, ki je bil v uporabi pred reformo Novus Ordo Missae, z neprimerljivo jasnostjo izraža katoliški nauk o daritvi, duhovništvu in resnični navzočnosti. Z žalostjo pa ugotavljam, da so se sodobne bogoslužne reforme tako v celoti kakor v posameznostih precej oddaljile od tradicionalnega bogoslužja. S tem so zatemnile daritveni in spravni značaj maše, spodbujale demokratično pojmovanje bogoslužja, približale katolični liturgični izraz protestantskim pojmovanjem in tako v veliki meri prispevale k izgubi čuta za sveto, k razvrednotenju krščanskega duha, k upadu duhovnih poklicev in k splošni oslabitvi vere.

123. Zato zavračam vsako bogoslužno reformo ali prakso, ki z opustitvami, doktrinalno dvoumnostjo ali praktično usmeritvijo podpira krivoverstvo, slabi vero, se oddaljuje od katoliškega nauka o maši, kakor ga je oblikoval tridentinski koncil, ali vernike odvrača od češčenja, ki pripada Bogu. Javno bogoslužje Cerkve mora brez dvoumnosti izražati katoliško vero.

124. Nazadnje sem prepričan, da prenova katoliških narodov nujno vključuje obnovo Božjega češčenja po tradicionalnem bogoslužju vseh časov. Kjer se sveta maša obhaja kot resnična Kristusova daritev, se ponovno rojevajo vera, pobožnost, življenje v milosti, krščanske družine, duhovni poklici in hrepenenje po večnih dobrinah.

XV. Krščansko življenje, svetost in popolnost ljubezni

125. Verujem, da je najvišja poklicanost človeka svetost. Človek, ustvarjen od Boga, odrešen po Kristusu in posvečen po delovanju Svetega Duha, je poklican k deležnosti pri samem Božjem življenju po vedno večji podobnosti z njegovo voljo, da bi dosegel popolno in dokončno združitev z njim v slavi.

126. Verujem, da posvečujoča milost človeka napravi za posinovljenega Očetovega otroka, uda Jezusa Kristusa, tempelj Svetega Duha in dediča večnega življenja. Dušo naredi prijetno Bogu, ji podeljuje ustvarjeno deležnost pri božji naravi, jo usposablja za nadnaravna dejanja in jo usmerja k blaženemu gledanju Boga. Božje kreposti vere, upanja in ljubezni neposredno združujejo dušo z Bogom; podarjene nravne kreposti usmerjajo njeno ravnanje po Božjem zakonu; darovi Svetega Duha pa jo usposabljajo, da z voljno pokorščino sprejema njegove navdihe in tako krepostim dajejo njihovo najvišjo popolnost.

127. Verujem, da krščansko življenje v zelo veliki in nikakor zanemarljivi meri vključuje duhovni boj. Po padcu ostaja človek izpostavljen skušnjavam sveta, mesa in hudiča. Milost tega boja ne odpravlja, temveč daje potrebno moč, da ga človek zmagovito bije.

128. Verujem, da vodi pot k svetosti po posnemanju Jezusa Kristusa, pokorščini njegovim zapovedim, molitvi, zakramentih, pokori, samozatajevanju, zvestobi dolžnostim lastnega stanu in ljubezni do križa. Učenec ni nad svojim Učiteljem: če hoče vstopiti v slavo, mora hoditi po stopinjah križanega Kristusa.

129. Zato zavračam lažno krščanstvo brez križa, ki obljublja zemeljski mir brez spreobrnjenja, usmiljenje brez pokore, bratstvo brez odvisnosti od Božjega očetovstva in svetost brez junaštva. Cerkev nikdar ni kanonizirala povprečnosti, prilagajanja svetu ali zgolj naravne dobrodušnosti; svojim vernikom je za posnemanje vedno predlagala svetnike, katerih vera je bila celovita, katerih ljubezen je bila junaška in katerih življenje je bilo podobno Kristusovemu.

130. Zato zavračam vsako skrčenje krščanskega življenja na nejasno človekoljubje, družbeno občutljivost ali zavzetost za zadeve tega sveta. Krščanska ljubezen se ne meri najprej po skupnem čustvovanju ali vidni koristnosti, temveč po nadnaravni ljubezni do Boga nad vsemi stvarmi in do bližnjega zaradi Boga. Tudi telesna dela usmiljenja izgubijo svoj pravi pomen in pristno vrednost, kadar niso več usmerjena k duhovnemu usmiljenju in večnemu zveličanju.

131. Izpovedujem, da je svetost najlepši sad Cerkve. Mučenci, spoznavalci, device, menihi, misijonarji, cerkveni učitelji, pastirji in vse svete duše pričujejo o moči resnice, rodovitnosti milosti in Kristusovi zmagi nad grehom.

XVI. Poslednje reči in krščansko upanje

132. Verujem, da je sedanje življenje čas priprave na večnost in zato čas preizkušnje. Človek na zemlji nima trajnega prebivališča; ustvarjen je za nadnaravno usodo, ki neskončno presega minljive dobrine tega sveta. Verujem v življenje po smrti, v katero človek vstopi z ločitvijo duše od telesa.

133. Verujem, da bo vsak človek ob koncu svojega zemeljskega življenja najprej stopil pred Kristusovo sodbo v posebni sodbi in prejel sodbo o svoji večni usodi glede na svoje misli, besede, dejanja in opustitve. Prav tako verujem, da se bo naš Gospod Jezus Kristus ob koncu časov vrnil v slavi, da bo predsedoval vesoljni sodbi.

134. Z ljubeznijo in svetim strahom priznavam, da v Božjih delih sijeta tako usmiljenje kakor pravičnost. Človekov greh je užalil slavo Stvarnika; človek je postal Božji dolžnik in božja pravičnost zahteva zadoščenje. Toda Bog nam je v svojem neprimerljivem usmiljenju dal Odrešenika, ki se je kot glava človeštva daroval za grehe vsega sveta; to zadoščenje pa zahteva tudi naše sodelovanje.

135. Zaupam v neskončno Božje usmiljenje: ni greha, ki ga ne bi mogel odpustiti, niti bede, ki je ne bi hotel olajšati. Trdno pa obsojam tisto usmiljenje brez pravičnosti, ki ga oznanja novi humanizem: usmiljenje boga, ki ne kaznuje greha, nikogar ne obsodi in ne zahteva spreobrnjenja, temveč opravičuje greh namesto grešnika.

136. Izpovedujem, da so duše, ki umrejo v stanju smrtnega greha, obsojene v strašno brezno pekla, na večno kazen izgube Boga in na večno kazen ognja. Zavračam vsak nauk, ki zanika večnost pekla, zmanjšuje resničnost večnih kazni ali namiguje, da bodo na koncu vsi ljudje zveličani in bo pekel ostal prazen.

137. Verujem, da se duše, ki umrejo v stanju milosti, vendar jih še dolžijo časne kazni, očiščujejo v vicah. Zato izpovedujem nujnost molitve za rajne in darovanja prošenj Cerkve zanje. Zavračam zmote, ki vsem obljubljajo takojšen vstop v Očetovo hišo ter tako uničujejo pobožno cerkveno navado stalne molitve za rajne.

138. Posebej zavračam lažni pastoralni govor, ki iz strahu pred vznemirjanjem vesti molči o sodbi, peklu in nujnosti pokore. Ni ljubezni v tem, da se ljudem prikriva večna nevarnost, v katero jih postavlja greh. Oznanjevanje poslednjih reči spada k usmiljenju Cerkve, ker prebuja duše in jih usmerja k zveličanju.

139. Nazadnje trdim, da duše, ki umrejo v Božjem prijateljstvu in so popolnoma očiščene, takoj vstopijo v večno življenje in uživajo blaženo gledanje Boga. Boga gledajo iz obličja v obličje, kakršen je, in v njem najdejo svoj večni počitek. Krščansko življenje je usmerjeno k tej blaženosti; vsak pastoralni pristop, ki človeško srečo zmanjšuje na zemeljsko blaginjo, družbeni mir ali zgolj psihološko izpolnitev, izdaja nadnaravni cilj evangelija.

140. Krščansko upanje zato ni ne zemeljski optimizem ne negotovost, pomešana s strahom. Je zaupljivo pričakovanje večnega kraljestva, utemeljeno na Božjih obljubah in hranjeno z milostjo. Kristjanu daje moč, da na zemlji deluje, ne da bi pozabil, da je njegova domovina v nebesih, ter da se bojuje proti zmotam svojega časa, ne da bi izgubil mir svoje duše.

XVII. Sodobna kriza in dolžnost izpovedovanja vere

141. Verujem, da Cerkev, podprta z Božjo previdnostjo, ostaja nepremagljiva do konca časov. Kristusova obljuba ne more odpovedati: peklenska vrata je ne bodo premagala.

142. Verujem pa tudi, da zgodovina Cerkve pozna obdobja preizkušenj, v katerih je izpovedovanje prave vere močno oslabljeno, v katerih se širijo zmote, cerkvena disciplina peša in mnoge duše zaidejo s prave poti.

143. Posebej priznavam, da sodobne zmote pomenijo strašno grožnjo celotnemu katoliškemu redu in da je njihov prodor v življenje Cerkve pod vplivom Drugega vatikanskega koncila in pokoncilskih reform povzročil krizo izjemne resnosti: agnosticizem napada spoznanje Boga; naturalizem napada nujnost milosti; subjektivizem napada nadnaravni vzgib vere; relativizem napada nespremenljivost dogme; situacijska etika napada Božji zakon; liberalizem napada družbeno Kristusovo kraljevanje; lažni ekumenizem napada edinstvenost Cerkve; kolegialnost in sinodalnost napadata Božjo ureditev Cerkve v njeni hierarhiji; liturgični antropocentrizem napada sveto mašno daritev.

144. Sedanje krize zato ni mogoče skrčiti na zgolj spor različnih občutljivosti, bogoslužnih okusov ali pastoralnih možnosti. Dotika se samih temeljev vere in morale, duhovništva in bogoslužja, Cerkve in Kristusovega kraljevanja.

145. Te zmote ne ostajajo na ravni teorije; rodile so vidne sadove: oslabitev doktrinalnega oznanjevanja, ugašanje misijonskega duha, razvrednotenje greha, krizo družine, razdejanje bogoslužja, izgubo čuta za Boga, pomanjkanje duhovnih poklicev, tihi odpad nekoč krščanskih narodov in globoko zmedo med verniki.

146. Zato danes ni več dovolj, da katoliške resnice potrjujemo zgolj na splošen način, ne da bi hkrati razkrinkavali zmote, ki jih skušajo pokvariti. Ljubezen do duš zahteva jasnost celotne resnice, brez vsakršne dvoumnosti.

147. To krizo je mogoče premagati samo z obnovo vsega v Jezusu Kristusu, z vrnitvijo k veri, življenju v milosti, Božjem češčenju in prizadevanju za svetost.

148. V teh bolečih okoliščinah, ne da bi kogarkoli sodil ali si prisvajal oblast Cerkve, ne morem storiti drugega, kakor da izpovedujem vero, katere izpovedovanje se zmanjšuje; kličem k izročilu, ki se odriva na rob; branim moralo; varujem bogoslužje in razglašam Kristusove pravice.

Sklep

149. Zvest večnemu Rimu, ki varuje zaklad vere, prejet od apostolov, želim ta dediščinski zaklad ohraniti v celoti, brez zmanjševanja, brez spreminjanja in brez strahu; ne kot neko posebno mnenje znotraj današnje Cerkve, temveč kot vero, prejeto od Cerkve, ki je ena, sveta, katoliška, apostolska in rimska.

150. Kajti ta vera ni moja last. Prejel sem jo zato, da ji ostanem zvest, da po njej živim, jo posredujem naprej in, če bo Bog tako hotel, tudi trpim zanjo, v zaupljivem pričakovanju zmage resnice in milosti, za zveličanje duš in v slavo presvete Trojice.

151. Prosim Boga, naj me ohrani trdnega v tej izpovedi vere do zadnjega trenutka mojega življenja. To izpoved vere izročam priprošnji presvete Device Marije, svetih apostolov, mučencev, spoznavalcev in vseh svetnikov, ki so nam bili pred nami zgled zvestobe Kristusu.

152. In v upanju na vstajenje mrtvih ter življenje prihodnjega veka izročam svojo dušo, Cerkev in vse stvari v roke Boga Očeta, Sina in Svetega Duha, kateremu pripadata čast, slava in oblast na veke vekov.

Amen.

Dano v Menzingenu, 24. junija 2026, na praznik rojstva svetega Janeza Krstnika.