Ob svoji prvi pontifikalni sveti maši, ki jo je daroval v Écônu 2. julija 2026 na praznik Obiskanja Blažene Device Marije, je msgr. Pascal Schreiber, eden izmed štirih novih škofov Duhovniške bratovščine sv. Pija X., pred več tisoč verniki z vsega sveta imel svojo prvo škofovsko pridigo v francoskem, nemškem in angleškem jeziku.
Prečastiti gospod generalni predstojnik, prečastiti škofje, dragi sobratje v duhovništvu, dragi verniki!
Tudi v imenu preostalih treh na novo posvečenih škofov bi se vam rad iz srca zahvalil za vse vaše žrtve in molitve v minulih tednih. Trdno smo prepričani, da je Bog sprejel številne molitve, ki ste jih tukaj dvigali k njemu, in da bo uslišal vaše prošnje.
Poslanstvo Bratovščine ostaja nespremenjeno
V teh dneh doživljamo izredno obdobje, zaznamovano z veliko edinostjo v Bratovščini. Pomembno je, da to, kar smo v teh posebnih dneh vsi občutili, ponesemo v svoje vsakdanje življenje: v naše priorate, družine, na delovna mesta in povsod tja, kamor nas postavi Božja previdnost.
Bratovščina bo tudi v prihodnje storila vse, kar je v njeni moči, da bo katoliško izročilo ponovno v polnosti dobilo svoje pravice, čeprav smo od tega v današnjem stanju Cerkve še vedno zelo daleč. Čeprav se včasih zdi, da je tistih, ki ostajajo zvesti tradicionalnemu nauku, malo, nas to ne sme odvračati.
Zgodovina Cerkve in človeštva nas uči, da so bile prav manjšine pogosto tiste, ki so odločno branile resnico in nazadnje za seboj pritegnile večino.
Zato se poslanstvo Bratovščine tudi v prihodnjih letih ne bo spremenilo: prenašati katoliško vero v vsej njeni celovitosti.
Navdihovati nas morata iskrena ljubezen do Cerkve in želja, da bi zvesto živeli duhovništvo Jezusa Kristusa ter tako prispevali k ohranitvi katoliške vere.
Katoliška vera ima čudovito notranjo skladnost: vse je v njej na svojem mestu in v pravem redu. Naš Gospod Jezus Kristus je vedno v središču. On je Kralj in Veliki Duhovnik. Njegovo kraljestvo in njegovo duhovništvo bosta trajala do konca sveta. Zato se lahko vedno opiramo na njegovo obljubo: »In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
Okrepljeni s to gotovostjo živimo življenje milosti in najdemo moč, da resnico oznanjamo brez vsakršnega popačenja.
Ponižnost in velikodušnost – kreposti apostolata
Danes na praznik Obiskanja skupaj z našo nebeško Materjo prepevamo veličastni Magnificat. Če ga pozorno premišljujemo, v njem odkrijemo dve kreposti, ki se čudovito dopolnjujeta: velikodušnost in ponižnost.
Prav ti dve kreposti danes še posebej potrebujemo.
Ponižnost je toliko pomembnejša, ker se moramo vedno zavedati, da smo le Božje orodje. Brez dobrega Boga ne moremo storiti ničesar; od njega moramo vse pričakovati.
Nadškof Marcel Lefebvre je nekoč dejal, da morajo člani Bratovščine svoje misijonsko in apostolsko delo vedno graditi na globokem prepričanju, da so le nekoristni služabniki; da bi naš Gospod prav dobro mogel brez njih, vendar jih kljub temu želi uporabiti, kar je čast, ki si je nikakor niso zaslužili.
Vedno moramo ostati v tej globoki zavesti o svoji ničevosti in Božji vsemogočnosti ter vse svoje zaupanje polagati izključno v njegovo milost. Apostolat je po svojem bistvu nadnaravno delo milosti. Zato moramo ostati ponižni, ostati na svojem mestu ter se zavedati, da smo šibki, ubogi in grešni.
Toda ta zavest nam hkrati ne sme preprečiti, da bi za Boga delali velike stvari, se velikodušno darovali za Cerkev, oznanjali resnico in se bojevali za ohranitev katoliškega izročila.
Velikodušnost nas uči, da je Bogu vse mogoče, saj je vsemogočen in vse vodi po svojem modrem načrtu. Velikodušen človek se loteva velikih del in si upa velikih stvari.
Če je obenem ponižen, je še posebej primeren za njihovo izvrševanje, saj vse svoje zaupanje polaga v Boga. Napačno bi bilo zanašati se nase in na svoje moči, kajti Jezus pravi: »Brez mene ne morete ničesar storiti.«
Velikodušen človek zato svojih velikih načrtov ne opira na človeška sredstva, ampak na pomoč vsemogočnega Boga.
Nadaljujmo torej svojo pot z zaupanjem, ponižnostjo in velikodušnostjo. Postavljajmo Kristusa vedno bolj v središče svojega življenja in zvesto vztrajajmo v življenju milosti.
Marija, Srednica vseh milosti
Praznik Obiskanja, ki ga danes obhajamo, nas vodi k enemu najlepših srečanj v evangeliju.
Na zunaj se zdi, da gre le za navaden obisk: Presveta Devica Marija pride k svoji sorodnici Elizabeti. Toda v skritosti se zgodi nekaj čudovitega. Sveti Janez Krstnik je v telesu svoje matere očiščen izvirnega greha.
Hkrati sveta Elizabeta prejme Svetega Duha in spozna, da je Odrešenik že navzoč v telesu Presvete Device Marije. Ta prizor razodeva veliko resnico: Marija je Srednica vseh milosti.
Tako kakor vsaka druga milost je bila tudi milost škofovstva, ki smo jo včeraj prejeli novi škofje, izprošena po priprošnji Božje Matere.
Veselje, ki nam ga je bilo dano doživeti v teh dneh, je zares izredno. Le redkokdaj je Duhovniška bratovščina sv. Pija X. v svoji zgodovini doživela tolikšno navdušenje in tako globoko edinost.
Končno ima ponovno zadostno število škofov, kar nas vse navdaja z neizmerno hvaležnostjo.
Veselje, prežeto z bolečino
Po drugi strani pa obstaja tudi stvarnost, ki nam povzroča globoko bolečino. Pred enim letom smo tisoči romali v Rim molit na grobove svetih apostolov, danes pa nas nekateri razglašajo za razkolnike.
Toda to nas nikdar ne bo odvrnilo od tega, da bi iz ljubezni do Cerkve in do duš storili vse, kar je v naši moči. V teh težkih razmerah želimo ostati trdno povezani s Cerkvijo Jezusa Kristusa in z vsemi močmi delati za njeno obnovo.
Zgodovina Cerkve nas uči, da so številni svetniki trpeli ne le za Cerkev, ampak tudi zaradi ljudi v Cerkvi. To se na prvi pogled morda zdi drzna trditev, vendar je resničnost in hkrati velika skrivnost. Zato nas ne sme presenečati, da včerajšnja škofovska posvečenja niso bila z veseljem sprejeta med vsemi katoličani sveta.
Med zagrenjeno gorečnostjo in lažnim kompromisom
V tem času zmede se moramo izogibati dvema skrajnostma.
Po eni strani se varujmo zagrenjene gorečnosti, ki jo je naš zavetnik sv. Pij X. obsodil že v svoji prvi okrožnici. V to nevarnost pademo, kadar se proti zmotam bojujemo zgolj z ostrimi očitki in jedko kritiko.
Po drugi strani obstaja nevarnost lažnega kompromisa. Tisti, ki ga zagovarjajo, si bolj prizadevajo ugajati ljudem kakor Bogu; niso nasledniki mučencev.
Krepost je med tema dvema skrajnostma, v njunem pravičnem ravnovesju. Prav takšno ravnovesje je sv. Pavel priporočil Timoteju, ko mu je dejal: »Prepričuj, grajaj, opominjaj …« Nato pa je takoj dodal: »… z vso potrpežljivostjo.«
Vzgajati duhovnike za sveto mašno daritev
Po dogodkih minulih dni se naravno zastavlja vprašanje: kako naprej?
Ne vemo, kaj nam prinaša prihodnost; ta je v Božjih rokah. Zelo dobro pa vemo, kakšno je naše poslanstvo.
Naša glavna naloga je vzgajati svete duhovnike, goreče in trdno zakoreninjene v katoliškem nauku, ter skrbeti za njihovo posvečenje. Središče vsega ostaja sveta mašna daritev, saj je duhovnik predvsem postavljen zanjo.
Dragi verniki, tudi vas je Božja previdnost postavila vsakega na svoje mesto. Tam ste poklicani, da z veliko ljubeznijo do Boga in bližnjega zvesto izpolnjujete svoje vsakdanje stanovske dolžnosti. Prav po tej zvestobi v malih stvareh nas Bog pripravlja na velika poslanstva.
Škof ne prejme polnosti duhovništva zaradi sebe, ampak zaradi zveličanja duš. Ena njegovih najvzvišenejših nalog je posredovanje duhovništva. Novoposvečeni duhovnik prejme oblast darovati sveto mašno daritev in izgovarjati besede posvetitve, toda brez škofovega polaganja rok noben nov duhovnik ne bi mogel darovati svete mašne daritve.
Izročilo je ogenj, ki ga je treba prenašati
Izročilo pomeni prenašanje. Pomeni prenašanje ognja.
Pepel je mrtev, temen, hladen in brez življenja. Ogenj pa prinaša svetlobo in toploto. Ni naključje, da je na binkoštni dan Sveti Duh stopil nad apostole v podobi ognjenih jezikov, da bi jim podelil svoje darove in sadove.
Za nas v Bratovščini to pomeni, da katoliškega izročila ne ohranjamo iz gole nostalgije. Ohranjamo ga zato, ker želimo prihodnjim rodovom posredovati katoliško vero, zakramente in tradicionalni nauk v vsej njegovi pristnosti.
Ogenj mora še naprej goreti v nas: vera, misijonski duh in apostolska gorečnost Bratovščine. Tako mora Duhovniška bratovščina sv. Pija X. nadaljevati svoje poslanstvo. Tako si jo je zamislil nadškof Marcel Lefebvre, ki je njene člane prvotno imenoval »apostoli Jezusa in Marije«.
Veselje se prenaša. Kakor so apostoli na binkoštni dan stopili iz dvorane zadnje večerje oznanjat evangelij po vsem svetu, smo tudi mi, vsak po svojem življenjskem stanu, poklicani biti priče Jezusa Kristusa.
Ljubezen nas varuje pred ravnodušnostjo. Varuje nas pred pepelom krščanstva, ki je postalo le še zunanja oblika, in nam daje apostolsko gorečnost, da vedno ostanemo zvesti sinovi Katoliške Cerkve.
Nikoli se ne zadovoljimo samo s tem, da ohranimo tradicionalno sveto mašo. Posredovati moramo tudi katoliško duhovnost, zaklad izročila in njegovega duha. Zaklad, ki ga zadržujemo samo zase, nikomur ne koristi; luč, postavljena pod mernik, nikogar ne razsvetljuje; ogenj, ki ga ne hranimo več, nazadnje ugasne – in tedaj izročilo postane pepel.
Amen.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
