Po besedah patra Benoîta Espinassa: »Ne skrbite!«
Če naše duše prevzema strah pred prihodnostjo, pomislimo na priporočilo, ki ga je naš Gospod namenil svojim apostolom v evangeliju štirinajste nedelje po binkoštih. Naš dobri Učitelj kot največji razlog za to zaupanje navaja očetovsko dobroto Boga, ki bdi nad svojimi otroki:
»Poglejte ptice neba. Ne sejejo in ne žanjejo ter ne spravljajo v žitnice, pa jih vaš nebeški Oče živi. Ali niste vi veliko več vredni kakor one?«
Bog nam ne prepoveduje razumne skrbi za časne stvari. Družinski oče mora skrbeti za preživljanje svoje družine; mati za dobro vodenje doma in vzgojo otrok; študent za pripravo na izpit…
Prepoveduje pa nam pretirano zaskrbljenost zaradi jutrišnjega dne. Preudarnost je krepost, vendar ima, kakor pojasnjuje sv. Tomaž Akvinski, »vsak letni čas svojo skrb: poleti skrb za žetev, jeseni za trgatev. Če bi se torej že poleti vznemirjali zaradi trgatve, bi prehitevali skrb, ki pripada drugemu času. Zato: ne skrbite za jutri«.
Angelski učitelj le sledi evangeliju, ki nas vabi, naj pogledamo, kaj je Gospod že storil za nas in okoli nas. Podaril nam je največje darove telesa in duše; po svoji previdnosti skrbi tudi za rastline in živali, vsako po njegovi naravi; naš nebeški Oče ve, kaj potrebujemo.
Napačna zaskrbljenost se pogosto hrani s pretirano radovednostjo, ki nas postavlja pred poplavo informacij, mnogo večjo, kakor jo je Bog namenil človeškemu umu. Hrani se tudi s pomanjkanjem duha požrtvovalnosti, ki rodi pretiran strah pred pomanjkanjem ali trpljenjem, in končno z vplivom sodobne miselnosti ter njenega pozitivističnega pojmovanja morale, ki človeku jemlje trdno oporo zdrave pameti.
Kar zadeva to zadnje, se vrnimo k resničnosti: dejanje je prepovedano zato, ker je slabo, in zapovedano zato, ker je dobro; ne pa obratno, da bi bilo dejanje dobro zgolj zato, ker ga zapoveduje zakon, ali slabo zato, ker ga zakon prepoveduje.
Zato ohranimo notranji mir, kadar moramo zavrniti slaba dejanja ali storiti dobra in potrebna dejanja, ki bi jih človeški zakon rad prepovedal. Človeški zakon namreč ni zadnje merilo nravne vrednosti naših dejanj.
Čemu služijo ta razmišljanja? Da bi vas obvarovala nepotrebne zaskrbljenosti zaradi škofovskih posvečenj v Écônu 1. julija.
Ne glede na to, ali bodo ta dejanja obsojena ali ne, so bila ta škofovska posvečenja nujna in dobra zaradi vedno globlje krize v Cerkvi, saj vam zagotavljajo krščansko življenje, do katerega imate pravico. Zaupajte zdravi pameti! Ostanite stvarni!
Jacques Chirac je nekoč dejal: »Naša hiša gori, mi pa gledamo drugam.« Glede podnebja ne vem. Glede Cerkve pa lahko vsakdo vidi, da je od Drugega vatikanskega koncila dalje zagorel požar zaradi uvajanja novih naukov, ki veri očitno škodujejo.
Kadar hiša gori na enosmerni ulici, se gasilci ne ukvarjajo preveč s prometnim znakom »prepovedan vstop«. Njihova prva skrb je rešiti življenja. Nuja ima prednost pred običajnim zakonom.
Ko vam torej kdo reče: »Pustiti se morate duhovno sežgati, ker gašenje požara, ki uničuje vaše duše, nasprotuje cerkvenemu pravu,« imate vso pravico brez strahu odgovoriti – in prav to je odgovor naših predstojnikov, ko so se odločili za ta škofovska posvečenja – požar obstaja; kadar je mogoče reševati duše, je treba ukrepati, četudi je pri tem videti, da človek ravna proti običajnim pravilom. Drugačno ravnanje bi bilo nerazumno.
Poleg tega nas evangelij spodbuja, naj pogledamo delovanje Božje previdnosti v preteklosti, da bi z večjim zaupanjem gledali v prihodnost.
Nekateri med vami prihajate sem že mnogo let, drugi nekaj let, tretji šele nekaj mesecev, da bi hranili svoje duše. Velika večina vas je Bratovščino sv. Pija X. spoznala po letu 1988, torej po škofovskih posvečenjih, ki jih je opravil nadškof Lefebvre.
Že tedaj se je govorilo o razkolu. Nadškofa Lefebvra so obtoževali, da je pretrgal občestvo s Cerkvijo in ustanovil neko vzporedno Cerkev. Ali je čas pokazal, da so bile te obtožbe resnične?
Ali vas je stik z Bratovščino sv. Pija X. oddaljil od Cerkve? Vas je pripravil do tega, da bi manj ljubili Katoliško Cerkev in postali člani neke druge cerkve?
Nikakor ne.
Skoraj štirideset let škofje Bratovščine sv. Pija X. niso nikdar ravnali, kakor da bi predstavljali hierarhijo, ki bi nadomeščala hierarhijo Cerkve.
Tudi po škofovskih posvečenjih leta 2026 se to ne bo spremenilo. Položaj bo ostal enak kakor po letu 1988 – le da bo škofov nekoliko več in bodo mlajši, zato da bodo mogli, dokler bo trajala sedanja kriza v Cerkvi, še naprej zagotavljati sredstva posvečevanja, do katerih imate verniki pravico.
Viri: Le Carillon, št. 214, junij 2026; FSSPX.Actualités.
