Članek don Danieleja Di Sorca, Duhovniške bratovščine sv. Pija X.
Ob obilici izjav, člankov in intervjujev, v katerih se Bratovščino sv. Pija X. razglaša za odgovorno za razdor v Cerkvi, za izredno hudo nepokorščino Svetemu očetu ali celo za pravi razkol, se nam zdi primerno zapisati nekaj vrstic, da bi stvari nekoliko razjasnili.
Naše merilo bo vedno isto: ne osebni vtisi, ne govorice in ne ugibanja trenutnih komentatorjev, ampak katoliška teologija, zajeta iz svojih pravih virov: iz večnega učiteljstva Cerkve ter nauka velikih teologov in kanonistov.
Bratovščina sv. Pija X. ni v razkolu
Kardinal Tommaso de Vio (imenovan Kajetan, 1469–1534), eden največjih teologov vseh časov, izrecno pravi:
»Nepokorščina, četudi trdovratna, do vrhovnega papeža sama po sebi ne pomeni razkola. Razkol pomeni šele to, da se človek noče podrediti papežu kot glavi vesoljne Cerkve.«
(Komentar k Summa Theologiae sv. Tomaža, II-II, q. 39, a. 1, n. III)
Kakšna je razlika med navadno nepokorščino, ki ne povzroči razkola, in nepokorščino iz upora, ki pomeni odklonitev podreditve in zato razkol?
Kardinal Kajetan to jasno razloži. Papeževemu ukazu se lahko uprem iz treh razlogov:
- ker se z njegovim ukazom ne strinjam ali ga imam za krivičnega;
- ker menim, da je bil ukaz zoper mene izdan po krivici;
- ker papeža sploh ne priznavam za svojega predstojnika.
V prvih dveh primerih ni razkola, v tretjem pa je.
Razlika je očitna. Če papeža ne priznavam za svojega predstojnika, mu ne bom pripravljen biti pokoren v nobeni stvari, ne glede na to, kaj mi ukaže. Če pa ga priznavam za svojega predstojnika, mu lahko v posamezni zadevi sicer ne izkažem pokorščine, vendar ostajam pripravljen biti pokoren, zato nisem razkolnik.
Sicer bi moral biti vsak, ki ne izpolni kakšne papeževe zapovedi – na primer ne posti ob predpisanih dnevih ali ne gre ob nedeljah k sveti maši – že razkolnik, kar je očiten nesmisel.
Kajetan dodaja:
»Pogosto se namreč zgodi, da kdo noče izvršiti ukaza svojega predstojnika, vendar ga še naprej priznava za predstojnika.«
Ta nauk kardinala Kajetana soglasno sprejemajo vsi poznejši kanonisti in teologi.
Če pogledamo držo Bratovščine in izjave njenih predstojnikov, je jasno, da papežu ni nepokorna zato, ker ga ne bi priznavala za svojega predstojnika ali ker se mu ne bi hotela podrediti, ampak zato, ker papež zapoveduje stvari, ki jih Bratovščina ne more sprejeti. Gre torej za prvi primer, ki ga opisuje Kajetan.
Bratovščina namreč pri sveti maši moli za papeža (s tem javno izpričuje, da ga priznava za svojega predstojnika), Svetemu sedežu pa izkazuje pokorščino v vseh zadevah, kjer ni gotovosti ali vsaj verjetnosti modernizma (na primer pri odpustu duhovnikov iz kleriškega stanu, pri prošnjah za odpustke in posebne milosti, ki jih lahko podeli samo papež, pri razglasitvah jubilejev itd.). Prav tako je pripravljena biti papežu pokorna v vsem, kadar njegovi ukazi ne predpostavljajo sprejetja modernističnih naukov Drugega vatikanskega koncila in pokoncilske dobe.
Zato Bratovščina nikakor ni v razkolu.
Ali pa je morda vendarle hudo nepokorna? Možno je namreč, da nekdo ni razkolnik, pa je kljub temu resno nepokoren. Na to vprašanje bomo odgovorili v tretji točki.
Škofovska posvečenja brez apostolskega mandata niso razkolniško dejanje
Najprej je treba spomniti, da do poznega srednjega veka škofovsko posvečenje ni bilo pridržano papežu. To pomeni, da papež običajno ni imenoval škofov niti ni potrjeval njihove izvolitve.
Papeški pridržek glede imenovanja ali potrditve škofov izvira šele s konca 13. stoletja in se dokončno uveljavi v naslednjem stoletju.
Nekdo bi lahko ugovarjal, da so bila v starih časih škofovska posvečenja sicer brez papeževega posredovanja, vendar nikoli proti njegovi volji.
Toda tudi to ne drži vedno.
Že v času sv. Avguština najdemo primere škofov, ki so bili posvečeni za pomožne škofe v škofijah, kjer je ordinarij že obstajal, ali pa škofov, ki so bili premeščeni z ene škofije na drugo v nasprotju z določbami vesoljnih cerkvenih zborov in s tem tudi proti volji papeža, ki je te koncile potrdil.
Mnogi so opozarjali na nepravilnosti, vendar nihče ni govoril o razkolu.
Tudi v 12. in 13. stoletju poznamo primere škofov, predvsem iz beraških redov, ki so bili posvečeni brez spoštovanja predpisanega kanonskega postopka in s tem proti papeževi volji. Sveti sedež je nato zadeve uredil, vendar teh škofov nihče ni imel za razkolnike.
Iz tega sledi, da papežev pridržek glede škofovskih posvečenj ni božjega, ampak cerkvenega prava.
Božjega prava pa je, da je škof v občestvu s papežem. Ker smo že pokazali, da škofje Bratovščine niso razkolniki, so tudi v občestvu s papežem.
Noben teolog ali kanonist (vsaj do Drugega vatikanskega koncila) škofovskega posvečenja brez apostolskega mandata ni našteval med razkolniška dejanja.
Po tradicionalnem kanonskem pravu je bilo do leta 1951 takšno posvečenje kaznovano le z zadržanjem pri izvrševanju službe, ne pa z izobčenjem.
Tudi po letu 1951, ko je bila kazen zaostrena na izobčenje, noben teolog ali kanonist ni trdil, da je vsako škofovsko posvečenje brez apostolskega mandata že samo po sebi razkolniško dejanje.
Trditev, da je takšno posvečenje razkolniško, se je pojavila šele ob škofovskih posvečenjih nadškofa Lefebvra leta 1988 in nima nobenega precedensa v kanonskem ali teološkem izročilu.
Razkolniško bi bilo mogoče šteti le tisto posvečenje brez mandata, ki bi hotelo novemu škofu podeliti oblast cerkvenega upravljanja, torej oblast nad škofijo ter nad duhovniki in verniki.
Po jasnem nauku papežev Pija VI. in Pija XII. škof prejme oblast cerkvenega upravljanja ne po samem posvečenju, ampak po kanoničnem poslanstvu, ki ga podeli papež.
Bratovščina sv. Pija X. pa nikoli ni trdila, da svojim škofom podeljuje takšno oblast.
Njeni škofje nimajo nobene oblasti upravljanja nad verniki ali duhovniki. Imajo samo oblast reda, to je oblast podeljevanja zakramentov (birme in svetega reda) ter tistih zakramentalov, ki so pridržani škofom.
To oblast pa ne prejmejo od papeža, ampak neposredno od Boga po škofovskem posvečenju.
Zato tu ni nikakršnega prisvajanja oblasti, ki pripada papežu, in nikakršne težnje k razkolu.
Bratovščina sv. Pija X. ni niti nepokorna
Pokorščina po katoliškem nauku ni absolutna. Tudi pokorščina vrhovnemu papežu ne.
Sv. Tomaž uči:
»Do zlorabe oblasti pride takrat, kadar predstojnik zapoveduje nekaj, kar nasprotuje namenu, zaradi katerega je bila oblast ustanovljena; na primer kadar zapoveduje grešno dejanje, nasprotno kreposti, ki jo mora oblast varovati in spodbujati. V takem primeru predstojniku nismo le dolžni odreči pokorščino, ampak smo to celo dolžni storiti.«
Enako uči tudi papež Leon XIII. v okrožnici Diuturnum illud.
Če nepravičen ukaz predstavlja nevarnost za vero, mora biti tudi nepokorščina javna.
Sv. Tomaž zato navaja zgled sv. Pavla, ki je javno opomnil sv. Petra zaradi nevarnosti pohujšanja glede vere.
Veliki dominikanski teolog Juan de Torquemada povzema ves ta nauk z besedami:
»Če rimski papež zapove nekaj, kar je samo po sebi zlo, torej nasprotuje božji postavi, veri ali zveličanju duš, potem ločitev od rimskega papeža z nepokorščino ni nedopustna in je zato ni mogoče imenovati razkol.«
Jasneje skoraj ni mogoče povedati.
Bratovščina je ravnala pravilno zaradi stanja nujnosti glede vere
Samo po sebi odpoved škofovskim posvečenjem ni zlo.
Toda v današnjih razmerah v Cerkvi bi bila odpoved škofovskim posvečenjem moralno napačna.
Če Bratovščina 1. julija ne bi opravila škofovskih posvečenj, bi se kmalu znašla pred izbiro:
– bodisi izginiti, – bodisi vsaj dejansko sprejeti novo bogoslužje in zmotne nauke Drugega vatikanskega koncila ter pokoncilske dobe.
Ko bi sedanji škofje umrli, Bratovščina ne bi več mogla posvečevati novih duhovnikov. Brez škofov ne bi bilo novih mašnikov, brez novih mašnikov pa bi sčasoma izginili tradicionalna sveta maša, tradicionalni zakramenti in celovit katoliški nauk.
Edina možnost bi bila prositi Rim za škofe, dati duhovnike posvečevati škofom krajevnih škofij ali vernike prepustiti župnijskim duhovnikom.
Vsaka od teh možnosti pa bi zahtevala vsaj dejansko sprejetje zmotnih naukov koncila ali vsaj odpoved njihovi javni kritiki.
To se kaže že danes.
Dikasterij za nauk vere je namreč v prilogi k odloku o izobčenju z dne 2. julija določil, da morajo vsi, ki se želijo vrniti »v občestvo z Rimom«, podpisati izjavo, s katero sprejemajo Drugi vatikanski koncil v razlagi sedanjega učiteljstva ter se zavezujejo, da nikoli ne bodo kritizirali papeževega nauka.
To bi pomenilo sprejeti ali vsaj prenehati javno zavračati nauke, kakršni so verska svoboda, ekumenizem, kolegialnost, nedopustnost smrtne kazni, možnost svetega obhajila za civilno ponovno poročene ločence ali blagoslavljanje istospolnih parov.
Ker katoliške vere nikoli ni dovoljeno zatajiti ali opustiti obrambe resnice, je tak ukaz – v danih okoliščinah – sam po sebi moralno nesprejemljiv.
Stališča Bratovščine niso osebna mnenja, preference ali občutljivosti.
Gre za katoliški nauk, ki ga je trajno učiteljstvo Cerkve dokončno učilo.
Zato se mu ni mogoče odpovedati, saj spada v zaklad vere.
Če papež zahteva nasprotno, potem – kakor pravi Torquemada – njegov ukaz nasprotuje »božji postavi, veri ali zveličanju duš«.
V takem primeru mu ne smemo le odkloniti pokorščine, ampak smo to dolžni storiti.
Nekateri ugovarjajo:
»Vi niste pristojni presojati, ali so nekateri nauki koncila ali pokoncilske dobe v nasprotju s tradicionalnim naukom. To sme presoditi samo papež.«
Če bi to držalo, potem bi bile vse navedene izjave Torquemade in drugih teologov brez pomena.
Kako bi lahko kateri koli kristjan odklonil pokorščino papežu, kadar ta zapoveduje nekaj objektivno zlega?
Ko je papež Aleksander VI. pod grožnjo izobčenja svoji ljubici Giulii Farnese prepovedal, da bi zapustila njegovo hišo in se vrnila k zakonitemu možu, ali bi mu morala biti pokorna zato, ker ni bila pristojna presojati skladnosti papeževih ukazov z božjo postavo?
Ali pa katoličani, ki danes nasprotujejo obhajilu za civilno ponovno poročene ločence ali odobravanju homoseksualnih dejanj, res prisvajajo oblast, ki pripada samo papežu?
Sklep
Bratovščina ni ne razkolniška ne nepokorna.
Izobčenja, izrečena proti njej, nimajo nobenega učinka, kajti kjer ni kaznivega dejanja, tam ne more biti niti ustrezne kazni.
Rana obstaja, vendar je nismo povzročili mi.
Trdno zaupamo – še več, prepričani smo zaradi obljub, ki jih je Kristus dal svoji Cerkvi –, da se bodo cerkvene oblasti nekoč vrnile k pristnemu katoliškemu nauku in priznale našo popolno nedolžnost.
