Dragi prijatelji!
Julija leta 1988 je kardinal Joseph Ratzinger pred čilskimi škofi imel pomemben govor, v katerem je zagovarjal stališče Rima do škofovskih posvečenj, ki jih je opravil nadškof Marcel Lefebvre.
V nasprotju z današnjim časom je tedanji prefekt Kongregacije za nauk vere, kardinal Ratzinger, napravil tudi globoko presojo stanja v Cerkvi in dejal:
»Drugega vatikanskega koncila se ne obravnava kot dela živega izročila Cerkve, ampak neposredno kot konec izročila, kakor da bi bilo treba začeti povsem na novo. Resnica je, da koncil sam ni opredelil nobene dogme in se je zavestno želel izraziti na nižji ravni kot zgolj pastoralni koncil; vendar ga mnogi razlagajo skoraj kot nekakšno superdogmo, ki vsemu drugemu jemlje pomen. Ta vtis še posebej krepijo dogodki vsakdanjega življenja. Kar je nekoč veljalo za najsvetejše – izročena oblika bogoslužja – se nenadoma zdi kot nekaj najbolj prepovedanega in edino, kar je treba brezpogojno zavračati. Kritika pokoncilskih ukrepov ni dovoljena; kadar pa gre za stare norme ali velike resnice vere – na primer telesno devištvo Device Marije, telesno vstajenje Jezusa Kristusa, nesmrtnost duše itd. – se pogosto sploh ne odzove ali pa le zelo medlo. Sam sem kot profesor doživel, da škof, ki je pred koncilom zavrnil sicer brezhibnega profesorja zaradi nekoliko preostrega jezika, po koncilu ni več zmogel zavrniti drugega profesorja, ki je odkrito zanikal nekatere temeljne resnice vere. To pri mnogih ljudeh vzbuja vprašanje, ali je današnja Cerkev res še ista kot včerajšnja ali pa je bila brez opozorila zamenjana z neko drugo. Edini način, da bo Drugi vatikanski koncil verodostojen, je, da ga jasno predstavimo kot to, kar v resnici je: del enega samega in neprekinjenega izročila Cerkve in njene vere.«
(Kardinal Joseph Ratzinger, julij 1988)
V Cerkvi je bilo več visokih cerkvenih dostojanstvenikov – spomnimo se kardinalov Palazzinija, Sticklerja, Medine, Castrillóna Hoyosa, Ranjitha in Arinzeja –, ki so si iskreno prizadevali marsikaj popraviti. Toda vedno znova so naleteli na odpor, bojkot ali razveljavitev svojih prizadevanj. Preganjana ni bila le Duhovniška bratovščina sv. Pija X., ampak tudi številne druge zdrave katoliške ustanove.
Spomnimo se tudi boja papeža Janeza Pavla II. za krščansko moralo, zlasti za varstvo človeškega življenja, njegovih jasnih besed o odpadu od vere na škofovski sinodi za Evropo, njegove okrožnice o evharistiji ter navodila Redemptionis Sacramentum.
Že dvajset let velik del svetovnega episkopata – in tudi številni v Rimu – zavrača popravek posvetilnih besed pri sveti maši, ki ga je zahteval papež Benedikt XVI., čeprav gre za zelo pomembno vprašanje. Nasprotno pa je bila uvedba svetega Jožefa v evharistične molitve pod papežem Frančiškom izvedena brez najmanjših težav. Škofijskim duhovnikom pogosto prepovedujejo storiti to, kar je prav, in slediti celo navodilom samega Rima.
Prav v škofijah in običajnih cerkvenih strukturah vlada stanje nuje. O tem mi vedno znova pripovedujejo škofijski duhovniki in verniki. Dobre duhovnike odstranjujejo skoraj povsod.
Pred moralnim propadom vedno pride izguba vere, njene posledice pa so lahko samo pogubne. Mnogi škofje se ukvarjajo s številnimi lepimi in koristnimi stvarmi, ki pa niso bistvene za njihovo poslanstvo. Podobni so knezoškofom preteklih stoletij, ki so zanemarjali svoje zakramentalne dolžnosti in skrb za duhovnike. Radi poverjajo podeljevanje zakramenta svete birme drugim, sami pa so navzoči na skoraj vseh družabnih in posvetnih prireditvah.
Stanje nuje se kaže tudi v pastorali, kjer se vse bolj ustvarja Cerkev brez duhovnikov. Kaže se v nauku. Kardinal Ratzinger je tik pred izvolitvijo za papeža z izredno jasnostjo spregovoril o »diktaturi relativizma«:
»Imeti jasno vero po veroizpovedi Cerkve je danes pogosto označeno za fundamentalizem, medtem ko se relativizem – prepuščanje vsakemu vetru naukov – predstavlja kot edina sodobna drža. Nastaja diktatura relativizma, ki ničesar ne priznava kot dokončnega in za zadnje merilo postavlja zgolj lastni jaz in njegove želje.«
Kaj je sinodalna Cerkev? Kaj je naloga škofovskih konferenc? Tudi tukaj vidimo stanje nuje. Krajevne Cerkve so marsikje že na robu propada. Kardinal Ratzinger je 2. oktobra 2004 v Mariazellu opozoril:
»Zgodovina nas uči, da nobena krajevna Cerkev nima obljube, da bo obstajala za vedno. To lahko zapravi ali pa je lahko uničena od zunaj. Zato imamo v Evropi vse razloge za budnost. Vidimo, kako upad rodnosti slabi evropsko prebivalstvo in spreminja njegovo kulturno ter versko podobo. Vidimo tudi, kako zaradi današnjih kulturnih in gospodarskih razmer vera postaja vse težja in kako postaja skoraj normalno, da človek noče več biti kristjan.«
Naš sedanji generalni predstojnik, don Davide Pagliarani, je večkrat skušal govoriti s svetim očetom. Doslej to ni bilo mogoče. Ali so to nekateri ljudje v Rimu namenoma preprečili – ne vemo. On in vsi mi pa ponovno potrjujemo svojo voljo služiti Cerkvi.
»Bratovščina vam obljublja, da bo vse svoje moči posvetila ohranjanju izročila in ga postavila v službo Cerkve. Pri tem se Duhovniška bratovščina sv. Pija X. ne omejuje na ohranjanje starih običajev, ampak spodbuja in ohranja duhovniške in redovniške poklice ter številne globoko krščanske družine – skratka vse, kar razodeva življenjsko moč Cerkve, milosti in katoliške vere. Naš namen ni Cerkvi ponuditi muzeja starin, temveč celotno, rodovitno izročilo, ki je vir duhovnega življenja in živi v dušah.
Prepričan sem, da boste nekega dne, Vi sami ali eden vaših naslednikov, želeli uporabiti to služenje, ki ga ponujamo v Cerkvi in za Cerkev in ki predstavlja edini razlog našega obstoja.«
(Iz osebnega pisma svetemu očetu z dne 21. novembra 2025.)
Pomemben simbol je tudi sprememba na papeškem oltarju. Pod papežem Benediktom XVI. je križ znova stal na sredini oltarja, tako da je skupaj s sedmimi velikimi svečniki celo deloma zakrival papeža. Kristus je središče, ne Kristusov namestnik. Danes je križ znova dokončno umaknjen na stran. Tudi to nekaj pove.
Množična somaševanja so postala vsakdan, tudi v Rimu. Pomanjkanje spoštovanja pri delitvi svetega obhajila in številne zlorabe so navzoče skorajda povsod. Po takšni poti Cerkev ne bo našla prenove.
Kar delamo, ne delamo zase, ampak za vso Cerkev. Ne gre za to, da bi zase iskali posebne rešitve ali privilegije, da bi lahko živeli nekje v zaprti stranski kapeli. Gre za vso Cerkev. Gre za to, da bi bila celotna izročena rimska liturgija brez izjem znova na voljo vsem duhovnikom.
Številni duhovniki tudi v naši deželi darujejo tradicionalno sveto mašo skoraj na skrivaj, po cerkvah in samostanih kakor v katakombah. Lastni sobratje jih ovajajo, kakor da bi storili težak greh. To je pravo preganjanje s strani lastnih bratov.
Gre tudi za katekizem in za celovit prenos katoliške vere. Naši otroci imajo pogosto dvanajst let verouka, pa kljub temu ne poznajo niti osnovnih molitev niti desetih Božjih zapovedi. Za to niso odgovorni država, družba ali šola, ampak predvsem škofje pokoncilske dobe.
Stanje nuje v Cerkvi je očitno – celo nevernikom, ki so ohranili zdrav razum.
Mladi škofijski duhovnik mi je te dni zapisal:
»Prečastiti, upam, da ste dobro.
Žal se je Rim odločil za ‘jedrsko možnost’. Molim za vse člane Bratovščine.
Moram priznati, da je bilo spremljanje škofovskih posvečenj zame prelomni trenutek. Ko sem slišal, kako so v dežju peli rožni venec, so mi v oči stopile solze veselja.
Opažam, koliko sovraštva je usmerjenega proti Bratovščini, tako na spletu kot tudi v moji škofiji, zlasti s strani duhovnikov, ki so blizu škofu. Srce para, ko vidiš duhovnike, ki se veselijo izobčenja, kakor da bi to potrjevalo njihovo lastno nepravovernost, namesto da bi žalovali nad njim kot nad tragično posledico sedanje krize v Cerkvi.
Zame je obhajanje nove maše postalo vse težje breme. Čim pogosteje darujem tradicionalno latinsko mašo, tem bolj spoznavam, da vera v novi maši ni zares podprta.
Še naprej sem pripravljen sodelovati in zaupam, da Bog ne bo dopustil, da bi bilo to trpljenje brez sadov. Oremus pro invicem!«
Mi bomo nadaljevali boj – ne zase, ampak za vso Cerkev, za vse duhovnike in vse vernike.
S svojim duhovniškim blagoslovom!
p. Johannes Regele
Vir: Avstrijsko okrožje
