»Oslabljeni« Rim? Ne – Rim, ki ga zasedajo sovražniki

Odgovor na članek portala Le Salon Beige

Najprej iskrena zahvala italijanskemu katoliškemu novinarju Aldu Marii Valliju, ki je na svojem portalu objavil italijanski prevod tega zanimivega članka. Ker menimo, da pomembno osvetljuje današnjo krizo v Cerkvi, ga objavljamo tudi v slovenskem prevodu.

Portal Le Salon Beige je 20. julija objavil članek Charlesa Rosiersa, nekdanjega kolumnista dnevnika Présent, z naslovom »Navezanost družin na Duhovniško bratovščino sv. Pija X.: preudarna odločitev?«. Avtor v njem s številnimi podatki pojasnjuje, zakaj bodo družine, povezane z Duhovniško bratovščino sv. Pija X., v njej ostale tudi po »sankcijah«, ki so sledile škofovskim posvečenjem v Écônu 1. julija. Navaja potrebo po stabilnosti, nujnost »tradicionalnega okolja« za prenos vere ter krhkost skupnosti Ecclesia Dei, katerim Rim prepoveduje širitev in jih pušča postopoma odmirati. Vse to drži. Opazovanja so pravilna in jim ni mogoče ničesar bistvenega oporekati.

Pa vendar ta članek popolnoma zgreši bistvo. Celotno njegovo sklepanje namreč temelji na predpostavki, ki je avtor sploh ne postavi pod vprašaj. Izrazi jo z besedami: »Rim in večina škofov sta odpovedala, ker ne odgovarjata na najboljši možni način potrebam družin.«

Odpovedala? Ne odgovarjata na najboljši možni način? Kot bi govorili o slabo organizirani upravi, o preobremenjeni službi za pomoč uporabnikom ali o nekoliko nerodnem predstojniku, ki ni najbolje razumel pričakovanj svojih strank. Celoten članek prežema ista iluzija: da so ljudje, ki imajo oblast v Rimu, dobronamerni nasprotniki; ljudje, ki niso pravilno razumeli izročila, ki niso pravilno ocenili potreb katoliških družin in ki bi jih bilo mogoče prepričati z dobrimi statističnimi podatki o rodnosti ter z lepo izrečeno mislijo In necessariis unitas – »V nujnem edinost.«

To je treba enkrat za vselej jasno povedati: ne. Ljudje, ki od koncila dalje zasedajo oblast v Rimu, niso nasprotniki, ki bi se preprosto motili. So sovražniki, ki jim njihov načrt uspeva.

»Napaka«, ki traja šestdeset let, ni več napaka

Kaj sploh pomeni »odpoved« ali »napaka«? Nesrečen primer. Malomarnost. Spodrsljaj. Napaka se odpravi, ko nanjo opozorimo.

Kaj pa opažamo zadnjih šestdeset let? Da se proti vsemu, kar je resnično katoliško, vodi sistematičen boj, medtem ko se vse, kar razkraja vero, sistematično spodbuja.

Poglejmo kronologijo, ki jo navaja že sam avtor, vendar iz nje ne potegne očitnega sklepa. Leta 1988 je Janez Pavel II. zahteval »široko in velikodušno« izvajanje motuproprija Ecclesia Dei. Škofje tega niso storili, Rim pa ni kaznoval niti enega samega izmed njih. Leta 2007 je Benedikt XVI. priznal, da tridentinska maša »nikdar ni bila odpravljena«. Škofje so njeno izvajanje zavirali, Rim pa jih je pri tem pustil pri miru.

Nato je prišel papež Frančišek in od tedaj naprej ni več nobene »odpovedi«. Traditionis Custodes se je začela izvajati z vnemo, hitrostjo in strogostjo, kakršne Rim ni nikoli pokazal proti nobenemu krivoverskemu jezuitu, nobenemu teologu, ki zanika Kristusovo vstajenje, ali nobenemu prelatu, ki spodbuja blagoslavljanje nenaravnih zvez. Škofija Toulon je bila kaznovana zaradi preveč tradicionalnih mašniških posvečenj. Duhovniška bratovščina sv. Tomaža Becketa je bila zadušena. Skupnosti Ecclesia Dei so bile prisiljene k somaševanju, podvržene apostolskim vizitacijam, postavljene pod strog nadzor in jim je bila prepovedana nadaljnja rast.

To je osrednje dejstvo, ki ga gospod Rosiers noče videti: edina stvar, ki jo koncilska Cerkev upravlja z resnično usposobljenostjo, vztrajnostjo in učinkovitostjo, je uničevanje izročila. Pri vsem drugem – pri veri otrok, nauku, bogoslužju, duhovnih poklicih in misijonih – vlada malomarnost. Toda takoj ko je treba zatreti preveč goreče semenišče, prepolno kapelo ali preveč katoliškega škofa, rimski aparat čudežno ponovno pokaže vso svojo moč. Malomarnost si svojih tarč ne izbira. Vojna pač.

Potrebna škofovska posvečenja julija 2026

Dogodki zadnjih tednov so dokončno razblinili vsakršen dvom. Prvega julija je škof de Galarreta podelil škofovsko posvečenje štirim duhovnikom Duhovniške bratovščine sv. Pija X. iz popolnoma istega razloga kakor leta 1988: ker mora izročilo preživeti, Rim pa mu noče dovoliti živeti.

Že naslednji dan – že naslednji dan! – je bil izdan odlok o izobčenju in razglašen domnevni »razkol«. Štiriindvajset ur. Naj nam kdo pokaže samo en primer, samo enega, da bi današnji Rim v štiriindvajsetih urah obravnaval kakšno drugo pomembno zadevo. Nemški škofje, ki so se s sinodalno potjo odkrito uprli katoliškemu nauku, še vedno čakajo na svoj odlok. Tudi prelati, ki javno zanikajo stalni cerkveni nauk o morali, ga še vedno čakajo. In čakajo ga lahko še zelo dolgo, saj človek svojih prijateljev ne kaznuje.

Gospod Rosiers nekoliko žalostno spomni na znameniti vzklik papeža Frančiška: »Todos, todos, todos« – »Vsi, vsi, vsi.«

Toda prav v tem je bistvo.

Ta »todos« ni bil nikakršna nerodnost ali nepremišljena izjava. V takšnem Rimu je prostor za vse: za protestante, za častilce Pačamame, za škandalozne prelate, za pripadnike lažnih verstev, ki jih vabijo k skupnim molitvam za mir. Za vse – razen za katolištvo vseh časov.

To ni protislovje. To je popolnoma dosledna politika.

Sprejema se vse, kar vero razkraja; preganja pa vse, kar jo ohranja in prenaša naprej.

Če neka politika šestdeset let pod petimi različnimi papeži in skozi tisoče odločitev vedno znova prinaša isti rezultat, obstajata samo dve mogoči razlagi: bodisi gre za neverjetno nesposobnost, ki je čudežno vedno usmerjena v isto smer, bodisi gre za zavestno voljo.

Za odločitev med obema razlagama zadostuje že preprosta vera preprostega kristjana.

Nadškof Lefebvre je razumel tisto, česar krogi Ecclesia Dei še vedno nočejo razumeti

Takšna presoja ni samo naša.

»Rim je izgubil vero, dragi prijatelji. Rim je v apostaziji.«

Tako je leta 1988 govoril nadškof Marcel Lefebvre po dvajsetih letih neposrednih izkušenj z ljudmi koncilskega Rima. Dobro jih je poznal, z njimi se je pogajal, poslušal njihove obljube in jih preizkusil v praksi.

Že leta 1974 pa je izrekel razlikovanje, ki ga v članku portala Le Salon Beige tako zelo pogrešamo:

»Z vsem srcem se oklepamo večnega Rima, učitelja modrosti in resnice, zavračamo pa Rim novomodernistične in novoprotestantske usmeritve.«

Dva Rima. Eden je naša mati. Drugi zaseda njene palače in dela za njeno razdejanje.

Tudi papež Pavel VI. je nekoč izrekel znamenito priznanje:

»Satanov dim je prodrl v Božji tempelj.«

Prav zato je ves zaključni program gospoda Rosiersa – »naj Rim in škofje vendar pustijo DOBREMU SVOBODO!« – izraz ganljive naivnosti. Okupatorja se ne prosi svobode. Sovražnika se ne roti, naj milostno dovoli živeti tistemu, kar si je zadal uničiti.

Štirideset let izkušnje skupnosti Ecclesia Dei je dokončno pokazalo, koliko je vredna takšna strategija prošenj. Ubogali so. Podpisali so. Obljubili so, da bodo o koncilu molčali. Dokazovali so svojo brezhibnost. Na koncu pa so dobili Traditionis Custodes.

Družine, o katerih govori avtor, ne ostajajo v Duhovniški bratovščini sv. Pija X. zgolj zaradi preudarnega izračuna, povezanega s stabilnostjo šol in skavtskih skupin.

Ostajajo zato, ker jim njihov sensus fidei govori nekaj, česar statistike nikdar ne morejo povedati: svojih otrok ne izročaš tistim, ki bijejo vojno proti veri njihovih očetov.

Stanje nuje ni statistično, ampak teološko

Gospod Rosiers ima prav, ko govori o »stanju nuje«, vendar ga zvede na nekaj, kar bi lahko imenovali statistična nuja.

Resnica pa je veliko resnejša in hkrati veliko preprostejša.

Stanje nuje ne obstaja zato, ker so skupnosti Ecclesia Dei krhke ali številčno prešibke. Obstaja zato, ker so se ljudje, ki danes držijo oblast v Rimu, zavestno, namerno in sistematično lotili zamenjave katoliške vere z neko drugo vero.

Ker je sovražnik znotraj obzidja, stanje nuje obstaja.

Ker je tam še vedno, stanje nuje traja.

In ker ga mnogi nočejo imenovati za sovražnika, se iz članka v članek vedno znova čudijo, zakaj se razmere nikakor ne izboljšajo.

Dokler bodo konservativni katoliški krogi vztrajali pri prepričanju, da so uničevalci Cerkve zgolj slabo obveščeni sogovorniki, bodo še naprej izgubljali bitko, ker nočejo priznati, da gre v resnici za vojno.

Škofovska posvečenja 1. julija niso povzročila preloma.

Le drugič so javno potrdila prelom, ki so ga že zdavnaj povzročili drugi – tisti, ki iz Rima razgrajujejo Cerkev, katero so poklicani varovati.

Nehajmo jih torej vljudno prositi, naj nam dovolijo delati dobro.

Raje se spomnimo gesla, ki povzema celoten program:

Ne razkol. Ne podrejenost grobarjem Cerkve. Zvestoba večnemu Rimu – proti tistim, ki ga danes zasedajo.

Povezave:

Sorodni prispevki