… razen tistim, ki delajo v rudniku.
Mnogi kristjani, zlasti starejše generacije, bi radi preprosto živeli svoje krščansko življenje v miru. Zavračajo vse »polemike« in imajo za skrajneže vse, ki se javno opredeljujejo – ne glede na to, na kateri strani stojijo.
Radi se prepričajo, da je večina svetih maš, ki se danes darujejo, povsem običajnih, in menijo, da je najbolj modro preprosto sprejeti nove navade, ne da bi se ozirali na »posebneže«, ki postavljajo neprijetna vprašanja ali zahtevajo pojasnila.
Če škofje, kakor se zdi, nočejo nikogar izključiti – vsaj ne tistih na svoji levi –, zakaj bi se morali oni, preprosti verniki, truditi in natančno raziskovati, kdo ima prav in kdo se moti? Po njihovem bi bilo najbolje sprejeti splošno strpnost – skratka, ljubiti brez razpravljanja o dogmah.
Preprosta, brezpogojna vera – to je zatočišče, v katerem danes najde mir veliko sicer dobrih kristjanov.
Toda to je vera, ki je preprosta, naivna in nepremišljena; vera, podedovana od staršev, brez osebnega poglabljanja. In pri tem se vse konča.
Takšno držo je mogoče razumeti pri preprostih ljudeh. Ko pa jo zavzame zdravnik, notar ali univerzitetni profesor, postane takšno odpovedovanje odgovornosti prej ali slej pogubno.
Najprej škoduje njemu samemu. Vera, ki ne hrani več razuma in se skrči na nejasno dobronamernost, podprto zgolj z navado, ni več vera, kakršne nas uči Kristus. Gospod namreč želi, da Boga ljubimo »z vsem srcem, z vso močjo in z vsem svojim razumom«. Kdor je sposoben razmišljati, pa se zavestno odpove vsakemu doktrinarnemu premisleku, ne škoduje le sebi, ampak tudi vsej krščanski skupnosti.
Ti naši miroljubni kristjani, ki jih – kakor pravijo – žalostijo razprtije, so obenem upravičeno zaskrbljeni zaradi vse večjega pomanjkanja duhovnikov in svetih maš na velikih območjih. Toda ali ne vidijo pravega vzroka?
Vera, ki ji je vseeno za vsebino vere, ne more roditi bogoslovcev in duhovnikov. Če bi šlo zgolj za prijaznost, odprtost in sprejemanje vsakogar brez razlikovanja, bi to delo lahko opravljali tudi ljudje brez vere.
Takšno razumevanje evangelija, ki govori samo še o ljubezni, je resnično nenavadno. Sveto pismo nas na številnih mestih uči tudi o veri, nikjer pa ne oznanja ljubezni brez vere.
Naš čas se pravzaprav ne razlikuje toliko od časa svetega Pavla. Tudi on se je odločno bojeval za resnico (Apd 18,28). Opozarjal je na grabežljive volkove, ki niso prizanašali čredi, in na ljudi znotraj same Cerkve, ki so s sprevrženim naukom zavajali učence (prim. Apd 20,29–30). Njegovi dve pismi Timoteju sta skoraj v celoti namenjeni boju proti krivim učiteljem.
Kako lahko torej danes poslušamo: »Naj bo mir za vsako ceno!«? Gospod nam takšnega miru nikdar ni obljubil. Rekel je:
»Sveti Duh vas bo učil in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem; ne dajem vam ga, kakor ga daje svet.« (Jn 14,26–27).
Kristusov mir ni mir molka pred zmoto, niti mir brezbrižnosti do resnice. Je mir, ki se rodi iz zvestobe resnici, tudi tedaj, ko je treba zanjo kaj pretrpeti.
g. Philippe Sulmont
župnik v Domqueurju († 2010)
Viri: La Porte Latine, Bulletin paroissial de Domqueur, št. 118, oktober 1981; FSSPX Actualités.
Slika: Ales Dusa – Unsplash.
