Le manj kot dva tedna pred škofovskimi posvečenji 1. julija je Duhovniška bratovščina sv. Petra na svojem kanalu Claves na YouTubu objavila predavanje p. Hilaireja Vernierja, ki ga je imel 8. aprila v Parizu. V njem postavlja pod vprašaj upravičenost škofovskih posvečenj, ki jih je opravila Duhovniška bratovščina sv. Pija X.
Zgolj teološko mnenje
Predavatelj sam poudari, da predstavlja sad svoje osebne teološke študije o vprašanju, ki ga cerkveno učiteljstvo nikdar ni dokončno razrešilo. Duhovniška bratovščina sv. Petra se je tako odločila poseči v razpravo, ki ostaja odprta, medtem ko ob tem skoraj nikdar javno ne nastopi proti stališčem, ki so neposredno v nasprotju z vero in danes pretresajo Cerkev.
P. Vernier ne zanika obstoja krize v Cerkvi. Priznava njeno resnost, vendar je nikdar zares ne opredeli niti ne razvije. Ostane zgolj abstrakten pojem, ki ga hitro odrine na stran, ko razpravo preusmeri k vprašanju dejanja, ki naj bi bilo samo po sebi zlo. Če je namreč škofovsko posvečenje brez papeškega mandata po svoji naravi zlo, potem ga ne more upravičiti niti najhujša cerkvena kriza. Cilj nikdar ne opravičuje sredstev.
Osrednje vprašanje zato postane dokazati, da je takšno dejanje res notranje zlo.
Ne bomo se ponovno ustavljali pri že dobro znanem argumentu, da naj bi bil škof »po svoji naravi« zaradi oblasti svetega reda usmerjen v hierarhično zgradbo Cerkve. Iz tega naj bi sledilo, da podelitev škofovske oblasti sama po sebi vključuje tudi oblast jurisdikcije tako pri posvečevalcu kakor pri posvečencu. Imenovanje kandidata za škofa naj bi bilo zato pridržano papežu kot edinemu nosilcu vse vodstvene oblasti po Božjem pravu.
Po tej razlagi razlikovanje, ki ga zagovarja Bratovščina sv. Pija X. – namreč da podeljuje škofovsko posvečenje brez jurisdikcije in s tem ne posega v papeško pristojnost – ne bi imelo nobenega pomena.
Na ta argument je bilo že večkrat odgovorjeno. Pater Jean-Michel Gleize je v Courrier de Rome pokazal, da je takšno stališče v nasprotju tako z naukom papeža Pija XII.¹, kakor tudi s splošnim mnenjem katoliških teologov pred Drugim vatikanskim koncilom. Teh p. Vernier skoraj nikoli ne navaja oziroma jih razlaga v smislu, ki že vnaprej predpostavlja sklep, ki ga želi dokazati.
Teologija, ločena od dejanskega stanja
Poleg tega se pojavlja še globlja težava. Namesto da bi dejansko stanje – krizo v Cerkvi – preprosto odrinil na stran s sklicevanjem na domnevno notranje zlo dejanja, bi ga moral vključiti v svoje teološko razmišljanje. Teologija namreč ne temelji le na abstraktnih načelih, ampak tudi na konkretnih zgodovinskih dejstvih.
Če bi se teologi četrtega stoletja sklicevali zgolj na nepremagljivost Cerkve in iz tega sklepali, da večina škofov nikdar ne more zapasti v zmoto, bi jih arijanska kriza postavila na laž.
Prav tako bi bili v času zahodnega razkola močno v zadregi tisti, ki bi vnaprej trdili, da se vse krščanstvo nikdar ne more znajti v položaju, ko ne ve, kdo je pravi papež. Zgodovinska dejstva so pokazala drugače.
Zato je nadškof Marcel Lefebvre večkrat poudarjal: »Prisiljeni smo priznati dejstva.«
Ker gre za vprašanje, ki ga je Bratovščina sv. Pija X. že temeljito obravnavala, bi bilo treba tudi sedanjo krizo v Cerkvi obravnavati kot pomemben element teološke presoje. Bog namreč ne more dopustiti tako velike preizkušnje, ne da bi hkrati dal tudi konkretna sredstva za njeno premagovanje.
Če bi sledili logiki p. Vernierja, bi morali sprejeti, da je Bog dopustil krizo, ki resno ogroža vero vernikov, hkrati pa onemogočil vsako učinkovito sredstvo za njeno rešitev.
Takšno stališče v praksi vodi v sprejemanje dejstva, da verniki ostanejo brez pravega katekizma in zakramentov, kakor se je zgodilo v francoski škofiji Quimper, kjer je bila Duhovniška bratovščina sv. Petra prisiljena prenehati s svojim apostolatom. Takšna drža postane pravzaprav teološko opravičevanje ravnanja najemnika, ki zapusti ovce, ko vidi prihajati volka.
Razlikovanje med oblastjo svetega reda in jurisdikcijo
Razmišljanje predavatelja ves čas poteka a priori, neodvisno od zgodovinskih dejstev. Prav zgodovina Cerkve pa njegovo tezo na pomembni točki postavlja pod vprašaj.
Nemogoče je namreč prezreti, kako je Cerkev skozi stoletja presojala škofovska posvečenja, ki so jih opravljali razkolniški škofje. Takšna posvečenja, čeprav opravljena proti volji papeža, je vedno štela za nedovoljena, vendar veljavna. Za neveljavno je štela le jurisdikcijo, ki je razkolniški škofje niso mogli veljavno prejeti, saj ta po svoji naravi izvira iz papeške oblasti.
Prav zato je Rim tudi tam, kjer so že obstajali razkolniški škofje, imenoval svoje škofe, ker prvi niso imeli dejanske jurisdikcije. Nikoli pa ni zanikal veljavnosti oblasti svetega reda, ki so jo razkolniški škofje prejeli pri svojem škofovskem posvečenju. Zato škofov, ki so se vrnili v polno občestvo s Cerkvijo, nikdar niso ponovno posvetili v škofe.
To razlikovanje – veljavno škofovsko posvečenje na eni strani in neveljavna jurisdikcija na drugi – jasno kaže na temeljno razliko med oblastjo svetega reda in jurisdikcijo. Če Cerkev priznava veljavnost takšnih škofovskih posvečenj, to pomeni, da njihova veljavnost ni po svoji naravi odvisna od papeževega predhodnega dovoljenja, četudi je njegovo nasprotovanje zelo resna okoliščina.
Iz tega sledi, da papeževo imenovanje kandidata za škofovsko posvečenje predstavlja zunanji element glede samega zakramenta posvečenja, ki je določen s pozitivnim cerkvenim pravom.
Gre torej za pravno določbo, ki jo je Cerkev dodala naravnemu redu stvari; z drugimi besedami, za določbo cerkvenega prava, ki zaradi svoje narave dopušča možnost izjem v resnih in sorazmernih okoliščinah. Zato njena kršitev sama po sebi še ne predstavlja dejanja, ki bi bilo po svoji naravi samo po sebi zlo.
Ko se cerkveno pravo zamenjuje z Božjim pravom
Predavatelj se sklicuje na okrožnico Ad Apostolorum Principis, v kateri papež Pij XII. ponovno poudarja, da sta tako imenovanje škofov kakor presoja njihove primernosti pridržana Svetemu sedežu. P. Vernier temu razlikovanju namenja veliko pozornosti.
Toda ali se zaveda, da ta odlomek njegovega sklepanja pravzaprav sploh ne podpira?
Obe pristojnosti sta sicer res pridržani Svetemu sedežu, vendar na različen način: ena po Božjem pravu, druga po cerkvenem pozitivnem pravu.
Prav v istem odlomku papež Pij XII. škofom, posvečenim proti volji Svetega sedeža, odreka oblast učiteljstva in jurisdikcije, nikjer pa jim ne odreka oblasti svetega reda, ki so jo veljavno prejeli.²
S tem postane težko vzdržna razlaga p. Vernierja, ki skuša jurisdikcijo vključiti že v samo bistvo škofovskega posvečenja. Če bi bilo to res, zgodovinske prakse Cerkve ne bi bilo mogoče zadovoljivo razložiti.
Seveda ima papež zaradi svojega prvenstva jurisdikcije po Božjem pravu zakonodajno oblast nad vsemi zadevami Cerkve, tudi nad podeljevanjem svetih redov. Toda to pomeni le, da ima po Božjem pravu oblast sprejemati cerkvene zakone. Ti zakoni sami po sebi niso Božje pravo.
Z drugimi besedami: papeževa zakonodajna oblast je Božjega izvora, zakoni, ki jih na podlagi te oblasti sprejme, pa so cerkveni zakoni.
Podobno ima papež po Božjem pravu oblast določiti postne predpise, vendar post na pepelnično sredo ni zato Božja zapoved, ampak določba cerkvenega prava. Če bi vsako papeško določbo šteli za Božje pravo, bi morali vse cerkvene zakone razglasiti za nespremenljive, kar je očitno nesmiselno.
Razlika med razmišljanjem p. Vernierja in stališčem Duhovniške bratovščine sv. Pija X. zato ni le v različnih sklepih, ampak predvsem v različnem razumevanju same teologije. Na eni strani stoji skoraj geometrijsko, abstraktno sklepanje, ki ostaja ločeno od konkretnega življenja Cerkve in vernikov. Na drugi strani pa teologija, ki skuša povezati splošna načela z zgodovinskimi dejstvi, Božjo previdnostjo in konkretnimi potrebami zveličanja duš.
p. Frédéric Weil
Opombe
¹ Zlasti v okrožnici Ad Sinarum Gentem z dne 7. oktobra 1954, kjer papež Pij XII. jasno razlikuje med oblastjo svetega reda, ki se prejme po zakramentu, in jurisdikcijo, ki jo neposredno podeli rimski papež.
² »Škofje, ki jih Sveti sedež ni imenoval ali potrdil in so bili celo izvoljeni ter posvečeni v nasprotju z njegovimi izrecnimi določbami, ne morejo izvrševati ne učiteljske ne jurisdikcijske oblasti, kajti jurisdikcijo škofje prejemajo samo po rimskem papežu.« (Ad Apostolorum Principis, 29. junij 1958).
Vir: Claves – FSSPX Actualités
Slika: posnetek zaslona YouTube
