Dragi verniki!
Nekaj dni po slovesnosti 1. julija bi vam rad namenil teh nekaj besed.
Najprej se vam želim zahvaliti. Več let sem molil k presveti Devici Mariji, naj pripravi srca na ta zgodovinski dogodek. Priznam, da sem bil globoko ganjen, ko sem videl, kako ste vsi spremljali škofovska posvečenja s svojo molitvijo in hvaležnostjo Božji previdnosti.
Prvega julija so bili v Écônu navzoči številni verniki z vsega sveta in so predstavljali vse vas. Bilo je neizmerno veselje videti tako številno in gorečo množico. Kot gotovo veste, je med slovesnostjo izbruhnila nevihta: »Od bleska pred njim so šli oblaki … Gospod je zagrmel z neba, Najvišji se je oglasil.« (Ps 17,13–14). V tistem trenutku se je moje veselje še podvojilo. Po eni strani sem bil privilegirana priča bogoslužju izjemne lepote, po drugi strani pa sem imel pred očmi drugo, prav tako ganljivo lepoto: neizmerno množico vernikov, ki je kljub neurju ostala na svojih mestih in molila k Materi Božji za nove škofe, za Cerkev in za papeža. Med njimi so bile starejše gospe, ki so klečale na kolenih, pa tudi mlade matere, ki so v naročju držale svoje dojenčke. To je bila najlepša podoba Bratovščine: verniki, prežeti z neomajno vero, ki je ni moglo omajati nič; duše, katerim je sveta mašna daritev resnično središče življenja.
Ne morete si predstavljati, kakšno tolažbo sem občutil v tistem trenutku. Ta prizor se je globoko vtisnil v moj spomin in ga ne bom mogel nikdar pozabiti.
Vse do zadnjega dne sem upal na znamenje dobre volje ali vsaj preprostega razumevanja s strani Svetega sedeža. Toda posvečenja so bila obsojena, strogost naloženih kazni pa je brez primere. Usmerjene so najprej proti škofom, vendar tudi proti članom Bratovščine. Prizadeti so celo verniki.
Ta povsem krivična obsodba pomeni veliko ponižanje za ljudi, ki nimajo drugega cilja kakor braniti pravo vero in delati za zveličanje duš. Vendar želim, da veste: to globoko ponižanje, ki najprej zadeva člane Bratovščine, ima v Božjih očeh pomen, ki vam ne sme uiti.
Navsezadnje so bila ta škofovska posvečenja opravljena zaradi vsakega izmed vas, dragi verniki. Vaše duše so pravi zaklad, zaupan Bratovščini, in to je tisto, kar najbolj ceni. Ena sama duša ima neskončno vrednost. Če je cena za zagotovitev oznanjevanja prave vere in podeljevanja pravih zakramentov takšno ponižanje, potem jo je vredno plačati, kajti duša nima cene. Praznik predragocene Krvi našega Gospoda, cene našega odrešenja, nas je na to 1. julija še posebej spomnil.
Kazni želijo na precej krut način zadeti tudi vas. To je gotovo boleče, vendar naj vas ne preseneča preveč. V končni posledici je izobčeno samo izročilo, ki ga nad vse cenimo, in sicer v vseh tistih, ki ga poosebljajo. Očitno je, da takšna obsodba pred Bogom ne more biti veljavna, saj bi obsojala tisto, kar je v samem srcu življenja Cerkve.
Toda sredi te nove nevihte se poraja vprašanje: kaj Gospod zdaj pričakuje od vas?
V duši vsakega izmed vas mora vera ostati cela in živa. Če Božja previdnost dopušča tako krizo, da postane oznanjevanje vere skrivnostno zatemnjeno, mora ista vera kljub vsem nasprotnim vetrovom, ki jo želijo ugasniti, še naprej živeti v dušah.
Če bi zunanja luč uradnega izpovedovanja vere ugasnila, mora mala sveča, ki jo je vsak izmed vas prejel na dan svojega krsta, ostati prižgana v vašem srcu in razumu vse do zadnjega dne. To je navsezadnje edino, kar zares šteje. Ta mali plamen je prva stvar, ki smo jo prejeli na začetku svojega krščanskega življenja, in tudi edina, ki jo bomo ohranili do njegovega konca.
Vse vas izročam presveti Devici Mariji, kateri je Duhovniška bratovščina sv. Pija X. na poseben način posvečena. Naj vas vedno varuje sredi vseh neviht in vseh težav ter naj ohranja ta mali plamen živ v vaših dušah, ko se sprostijo vsi nasprotni vetrovi. Po njenih rokah prihajajo k nam vse milosti.
Njej se moramo zahvaliti za milost teh posvečenj in k njej moramo moliti, da bodo novi škofje vedno bolj voljno orodje v njenih rokah, pokorno njenim navdihom, ter da bodo do konca vztrajali v tej zvestobi.
Bratovščina vas ne bo nikdar zapustila. Nikdar vaše duše ne bodo izgubile svoje vrednosti in svojega dostojanstva v očeh njenih duhovnikov.
Bog vas blagoslovi!
p. Davide Pagliarani,
generalni predstojnik
