Naslednji članek o domnevnih izobčenjih, ki jih je razglasil Dikasterij za nauk vere, je napisal p. Scott Gardner, duhovnik Duhovniške bratovščine sv. Pija X. V njem predstavi utemeljitve teh izobčenj ter jih kritično presoja v luči cerkvenega prava.
Čeprav so že nekaj časa krožile govorice, da se Rim pripravlja na izobčenje ne le škofov, ki sta podelila škofovsko posvečenje, in štirih novih škofov Duhovniške bratovščine sv. Pija X. (FSSPX), temveč tudi duhovnikov in laikov, povezanih z Bratovščino, je večina opazovalcev dvomila, da bodo cerkvene oblasti šle tako daleč.
Ko je 2. julija 2026 kardinal Fernández v imenu Dikasterija za nauk vere objavil odlok o izobčenju skupaj z Razlagalno noto, je to za mnoge pomenilo veliko presenečenje. Še večje presenečenje pa so bili Postopki za spravo duhovnikov in laikov, izdani pozneje istega dne.
Ti ukrepi so bili na široko ocenjeni kot izredno strogi in zelo daljnosežni. Ostro so jih kritizirali številni avtorji, tako znotraj krogov Bratovščine kakor tudi zunaj njih. Kanonisti so takoj začeli opozarjati na resne težave glede pravne veljavnosti teh obsodb.
Generalni predstojnik Bratovščine, don Davide Pagliarani, je Svetemu očetu napisal lepo, sinovsko, a očitno boleče pismo, v katerem mu je zagotovil, da Bratovščina teh ukrepov ne sprejema v duhu zagrenjenosti ali upora, temveč njihovo krivičnost daruje za Cerkev in za samega papeža.
Obsodbe so bile resnično ostre in vsesplošne.
Čeprav so dokumenti navidezno razlikovali med laiki, ki naj bi formalno sprejemali »doktrinalno stališče« Bratovščine, in tistimi, ki ga ne, niso podali nobenega merila, po katerem bi bilo mogoče ugotoviti, kdo naj bi zaradi domnevnega razkola zapadel izobčenju in kdo ne.
Še bolj presenetljivo je, da naj bi bil odločilen prav »doktrinalni položaj«, pa vendar se nikjer ne govori o hereziji, temveč zgolj o razkolu. Poleg tega dokumenti sploh ne pojasnijo, kaj naj bi ta »doktrinalni položaj« sploh pomenil.
Poročila o treh obiskih kardinala Fernándeza pri papežu Leonu XIV. v tednu pred škofovskimi posvečenji so jasno kazala, da se pripravlja neki ukrep. Po drugi strani pa ni bilo nobenih poročil o obisku škofa Randazza, prefekta Dikasterija za zakonodajna besedila. To vzbuja sum, da so bili prihodnji odloki pripravljeni kar znotraj Dikasterija za nauk vere, brez sodelovanja strokovnjakov za kanonsko pravo.
Takšna domneva je povsem verjetna, če pomislimo na precej neurejeno in pravno nedodelano naravo dokumentov, ki so bili nazadnje objavljeni.
Pravzaprav se zdi, da nimajo nobenega resničnega pravnega učinka za kogarkoli drugega, razen za šest vpletenih škofov. Tudi glede njih pa še vedno ostaja odprta možnost hierarhične pritožbe na papeža ter sklicevanja na razbremenilne razloge, ki jih izrecno predvideva cerkveno pravo.
Namen naslednjih vrstic ni tehnična kanonsko-pravna razprava, temveč preprost pregled tega, kaj te obsodbe dejansko pomenijo, predvsem zato, da bi pomirili duhovnike in vernike, ki jih skrbi njihov sedanji kanonski položaj.
Kanonsko pravo in kazensko pravo Cerkve
Najprej pa moramo jasno povedati: kanonsko-pravni vidik tega vprašanja še zdaleč ni bistvo problema.
Vojskujoča se Cerkev potrebuje kanonsko pravo, ker jo sestavljajo padli ljudje, ki potrebujejo zunanjo normo ravnanja, da lahko pravilno oblikujejo svojo vest v prid skupnemu dobremu. Toda kanonsko pravo – kakor vsako pozitivno pravo – ne more zajeti vseh mogočih življenjskih okoliščin, ki zahtevajo konkretno odločitev o tem, kaj je treba v določenem trenutku storiti ali opustiti.
Predstavljajmo si, da vstopite v hišo in zagledate človeka, ki fizično napada vašo ostarelo mater.
Ali boste najprej razmišljali o pravnih vidikih položaja?
Morda je prav vaša mati njega prva napadla in ima po zakonu pravico do samoobrambe!
Seveda ne.
Vsak normalen človek bo takoj uporabil potrebno silo, da napad ustavi, o pravnih posledicah pa bo razmišljal pozneje. Pripravljen bo sprejeti tako telesno kot pravno tveganje, ker mu četrta Božja zapoved in dolžnost ljubezni nalagata višjo obveznost – zaščititi svojo mater.
Podobno si predstavljajmo kraljestvo z absolutnim monarhom, kjer je kralj izdal zakon, da nihče nikdar ne sme voziti po levi strani ceste.
Toda kralja zadene možganska kap. Reševalno vozilo ne more do njega, ker cesto zapira pokvarjen tovornjak. Edina možnost, da bi mu rešili življenje, je vožnja po levi strani mimo ovire.
Bo voznik reševalnega vozila spoštoval zakon ali rešil kralja?
Seveda bo ravnal po višjem zakonu – zakonu reševanja življenja – tudi če s tem prekrši sicer veljavno prometno pravilo.
Tu pride do izraza pomembno načelo moralne teologije:
Lex positiva non obligat cum gravi incommodo.
Pozitivni zakon ne zavezuje, kadar njegovo izpolnjevanje povzroča hudo škodo ali zelo veliko nevšečnost.
Bistvo je torej naslednje:
Noben človeški zakon ne more predvideti vseh mogočih okoliščin.
Kanonsko pravo to samo priznava, saj vključuje načelo epikeje oziroma kanonske pravičnosti, obenem pa izrecno določa, da je zveličanje duš najvišji zakon, kateremu se morajo podrediti vsi drugi zakoni.
Prav zato vsebuje tudi izrecne razloge, ki lahko storilca oprostijo ali omilijo kazen pri uporabi cerkvenega kazenskega prava.
Kazensko pravo Cerkve, ki je predvsem zajeto v VI. knjigi Zakonika cerkvenega prava iz leta 1983 (temeljito prenovljeni pod papežem Frančiškom), določa cerkvena kazniva dejanja in zanje predpisane kazni.
Kazni so dveh vrst:
- spokorne (ekspiatorne), katerih namen je popraviti narušeni red v Cerkvi in odvračati od nadaljnjih prestopkov;
- zdravilne (medicinalne), katerih namen je storilca privesti do spoznanja resnosti njegovega greha, da bi se pokesal tako pred Bogom kakor pred vso Cerkvijo, katere red je s svojim dejanjem prizadel.
Izobčenje je zdravilna kazen.
Njegov namen je storilca predramiti, da bi spoznal, kako hudo je s svojim dejanjem prizadel red v Cerkvi, se spreobrnil in začel popravljati nastalo škodo.
Na najbolj temeljni ravni pa velja preprosto načelo:
če ni bilo greha, tudi zdravilna kazen – kakršna je izobčenje – nima nobene podlage.
Temeljno načelo cerkvenega kazenskega prava je, da ga je treba vedno razlagati strogo.
To ne pomeni, da je treba storilce vedno kaznovati na najstrožji možni način, temveč da je treba kanone in njihove izraze razlagati natančno glede tega, kaj je zapovedano ali prepovedano ter kakšna kazen je dovoljena ali predpisana. Prepovedi in obveznosti, zapisane v kanonih, se ne smejo širiti ali raztegovati onkraj njihovega dejanskega pomena.
Prav zato lahko tudi na videz nepomembne postopkovne napake povzročijo neveljavnost pravnega akta, saj obdolženec uživa popolno varstvo kanonskega prava in je hkrati zavezan samo tistemu, kar kanoni izrecno zahtevajo.
Z vidika nastanka cerkvenih kazni poznamo dve vrsti kazni:
- latae sententiae, ki nastopijo samodejno z izvršitvijo prepovedanega dejanja (če so izpolnjeni vsi pogoji in ni nobenega opravičevalnega ali olajševalnega razloga);
- ferendae sententiae, ki jih pristojna oblast naloži šele po kanonskem postopku, v katerem ima obdolženec pravico do obrambe.
V našem primeru nas zanimajo samo kazni latae sententiae, vendar je treba odpraviti eno pogosto zmoto.
Ker kazen latae sententiae nastopi »samodejno«, pogosto niti Cerkev niti domnevni storilec ne vesta z gotovostjo, ali je kazen dejansko nastopila.
Zato takšne kazni navzven ni treba upoštevati, dokler je pristojna cerkvena oblast uradno ne razglasi.
Toda ta razglasitev ni sodba o izobčenju – kakršna bi sledila po rednem kanonskem postopku pri kazni ferendae sententiae –, temveč zgolj ugotovitev, da je glede na razpoložljiva dejstva in ob predpostavki storilčeve krivde mogoče šteti, da je kazen nastopila in da ga je treba začasno obravnavati kot izobčenega.
Pri tem pa ostaja storilcu vedno odprta možnost hierarhične pritožbe in celo priziva, v katerih lahko uveljavlja opravičilne in olajševalne razloge.
Med razlogi, ki jih je treba upoštevati, sta tudi stanje nuje in huda nevšečnost.
Če dejanje samo po sebi ni notranje zlo ali škodljivo za duše, potem – tudi če se je storilec brez svoje krivde zmotil glede obstoja nujnosti ali hude nevšečnosti – kazen sploh ne more nastopiti.
Tudi kadar je dejanje samo po sebi zlo ali škodljivo za duše oziroma kadar se je storilec po lastni krivdi zmotil glede nujnosti, mora biti kazen vsaj omiljena.
Če vse to upoštevamo, obstaja zelo močan argument, da zaradi odloka in drugih dokumentov z dne 2. julija 2026 pravzaprav ni izobčen nihče.
Tudi vseh šest škofov se lahko sklicuje na stanje nuje, ki je zahtevalo škofovska posvečenja brez papeškega mandata, ali pa vsaj na hudo nevšečnost, ki bi nastala, če posvečenj ne bi bilo. Oba razloga temeljita na izrednem kriznem stanju v Cerkvi.
Poleg tega lahko utemeljeno trdijo, da ta škofovska posvečenja nikakor ne pomenijo razkola, saj ne predstavljajo popolne odklonitve podrejenosti rimskemu papežu (detractatio).
Še toliko manj pa je mogoče trditi, da so duhovniki ali verniki krivi pripadnosti razkolu, ki v resnici sploh ne obstaja.
Kratek pogled na Odlok o izobčenju in Razlagalno noto
Odlok, ki ga je podpisal kardinal Fernández, je izjava, da je vseh šest škofov zaradi škofovskih posvečenj brez papeškega mandata in zaradi domnevnega razkola avtomatično (latae sententiae) zapadlo izobčenju. Poleg tega vsebuje opozorilo duhovnikom in laikom, naj se ne pridružujejo domnevnemu razkolu. To je vse.
Ključna podrobnost pa je naslednja:
Odlok opozarja duhovnike in vernike, da bi »zapadli« (incorrerebbero) izobčenju, če bi se pridružili domnevnemu razkolu.
Gre torej za pogojno izjavo, ki govori o tem, kaj bi se lahko zgodilo v prihodnosti, ne pa o tem, kaj se je že zgodilo.
Na prvi pogled se zdi ta razlika malenkostna, vendar je kanonsko pravo polno besednih razlik, ki imajo zelo pomembne pravne posledice.
To opozorilo je namreč v neposrednem nasprotju z odločno trditvijo Razlagalne note, da so duhovniki in verniki že zdaj izobčeni. O tem bo govor v nadaljevanju.
Razlagalna nota skuša na kratko storiti dvoje, česar po kanonskem pravu ne more storiti.
Prvič, trdi, da so vsi »sveti služabniki« in tudi laiki, ki se pridružujejo domnevnemu razkolu, prav tako avtomatično (latae sententiae) izobčeni zaradi razkola.
Drugič, skuša odvzeti splošna pooblastila za veljavno podeljevanje zakramenta spovedi in možnost, da bi krajevni škofje duhovnike Bratovščine pooblastili za prisostvovanje pri sklenitvi zakonske zveze – pooblastila, ki jih je pred tem izrecno podelil papež Frančišek.
Takšne splošne razglasitve kanonske krivde in kazni, brez kakršnegakoli razlikovanja glede osebne odgovornosti posameznika – in celo brez meril, po katerih bi laiki sploh lahko vedeli, kaj pomeni »pripadnost razkolu« –, so osupljivo krivične.
Kot je zapisal eden od komentatorjev:
»V vsem tem ni niti najmanj očetovskega duha.«
Tudi če bi Razlagalna nota imela kakršnokoli pravno težo, je treba zaradi dvoumnosti med Odlokom, ki govori le o opozorilu pred izobčenjem, in Razlagalno noto, ki trdi, da so duhovniki in verniki že izobčeni, uporabiti načelo 18. kanona.
Po tem načelu je treba vsako nejasnost razlagati v korist obdolženca.
Posledično gre zgolj za opozorilo, ne pa za ugotovitev, da je kazen že nastopila.
Trditev, da so spovedi in poroke pri Bratovščini odslej neveljavne, pa je s kanonskega vidika naravnost osupljivo površna.
Razlagalna nota skuša namreč zgolj z lastno izjavo razveljaviti pooblastila, ki jih je izrecno podelil papež Frančišek.
Tega pa Dikasterij za nauk vere ne more storiti brez izrecne odobritve papeža Leona XIV.
Zato je treba Razlagalno noto šteti za dokument, ki ni dosegel tega, kar trdi, da je dosegel: ne more razširiti kazenskih učinkov Odloka niti odvzeti pooblastil, ki jih je prej podelil papež.
Morda izraža stališče svojih podpisnikov in lahko služi kot opozorilo duhovnikom in vernikom, nič več od tega.
Postopki za spravo
Postopki za spravo duhovnikov in laikov, ki naj bi se iz Duhovniške bratovščine sv. Pija X. »vrnili« v Cerkev, so še en primer prav nič očetovskega duha uradnikov rimske kurije, ki so jih pripravili.
Ker namreč niti duhovniki niti verniki Bratovščine niso nikoli zapustili Cerkve, se jim vanjo tudi ni treba »vrniti« ali biti z njo ponovno spravljeni.
Izpoved vere, ki jo ti postopki zahtevajo, sama po sebi ni sporna.
Težava pa nastane pri zahtevi, da mora podpisnik izkazovati versko podreditev razuma in volje vsemu, kar uči »učiteljstvo« (Magisterij), tudi če to ni dokončno razglašeno.
Po razlagi papeža Frančiška bi to na primer zajemalo celo njegove vsakodnevne pridige v Domu sv. Marte.
Brez nadaljnjih razlikovanj je do takšne zahteve treba pristopati zelo previdno.
Tudi škof Athanasius Schneider je namreč izjavil, da sam takšne zahteve ne bi mogel sprejeti brez pridržkov.
Izjava o pristopu (Formula of Adhesion) pa vsebuje še več.
Od podpisnika ne zahteva le, da javno ne kritizira »osebe ali učiteljstva« rimskega papeža, temveč tudi, da svoje pomisleke glede Drugega vatikanskega koncila v »pozitivnem duhu« prepusti vodstvu učiteljstva, katerega cilj naj bi bil dokazati, da med pokoncilskim in predkoncilskim učiteljstvom ni nobenega preloma.
To pa predstavlja očitno težavo, če drži tudi opozorilo škofa Schneiderja, da bi morali zaradi takšnega pristopa storiti nasilje nad lastnim razumom.
Če vse skupaj seštejemo, ti Postopki od laikov zahtevajo več, kakor Cerkev zahteva celo od ljudi, ki so dejansko odpadli od vere in se želijo vrniti v Cerkev.
Poleg tega so v vsakem primeru popolnoma nepotrebni.
Prav tako ni jasno, kako bodo ti postopki sploh delovali v škofijah, kjer že zdaj pogosto ne spoštujejo niti običajnih kanonskih postopkov in administrativnih pravil.
Nihče se zato ne bi smel pustiti prestrašiti ali ukloniti pritisku, ki ga ti dokumenti posredno vsebujejo:
»Zapustite kapelo Bratovščine, sicer …«
Še ena presenetljiva značilnost dokumentov z dne 2. julija 2026 je njihova popolna tišina glede možnosti hierarhične pritožbe ali priziva.
Odlok je posamičen upravni akt Dikasterija. Ker ga papež ni posebej odobril, je po kanonskem pravu zoper njega mogoče vložiti upravno pritožbo.
Če bi kanonski sistem deloval normalno, bi človek pričakoval, da bi bila takšna pritožba vložena in tudi resno obravnavana.
Posodobitev: Takšna pritožba je bila dejansko vložena 13. julija 2026.
Seveda vse to s strogo kanonskopravnega vidika ne bo več pomembno, če bo papež Leon XIV. odlok izrecno potrdil ali pa – tudi zunaj običajnih kanonskih postopkov – preprosto zavrnil vsako pritožbo.
Kot najvišja pravna oblast v Cerkvi ima namreč to pristojnost, ne glede na to, ali svojo oblast izvršuje pravično ali zgolj na temelju dejstva, da nad njegovo odločitvijo ni več nobene višje pravne instance.
Toda niti papeški primat ne more ustvariti greha razkola tam, kjer ga ni.
Prav tako ne more izničiti dejanskega izrednega stanja v Cerkvi, ki upravičuje obstoj in apostolat Duhovniške bratovščine sv. Pija X. ter številnih drugih duhovnikov, ki ostajajo zvesti izročilu, da bi odgovorili na boleče klice vernikov, katerih pastirji so jih zapustili ali pa so se celo sami spremenili v volkove.
Praktični sklepi
Sklep 1
Duhovniki in diakoni Duhovniške bratovščine sv. Pija X. niso zavezani nobenemu samodejnemu (latae sententiae) izobčenju, saj takšno izobčenje niti nima dejanske podlage niti ni razglašeno v Odloku.
Posledica:
Pooblastila, ki jih je papež Frančišek podelil duhovnikom Bratovščine za veljavno podeljevanje zakramenta spovedi in za prejem pooblastila za asistiranje pri sklenitvi zakonskih zvez, ostajajo v veljavi.
Sklep 2
Tudi verniki, povezani z Duhovniško bratovščino sv. Pija X., niso zavezani nobenemu samodejnemu (latae sententiae) izobčenju, saj takšno izobčenje niti nima dejanske podlage niti ni razglašeno v Odloku
Opombe
[i] Glej: https://new-app.spectator.co.uk/article/673505/content.html; https://infovaticana.com/en/2026/07/03/have-mercy-and-leave-the-faithful-aside/
[iii] Čeprav so bila merila pozneje navedena v Postopkih za spravo, jih ne Odlok ne Razlagalna nota ne vsebujeta. Ne glede na morebitno kanonsko težo Razlagalne note imajo Postopki – katerih namen je zgolj izvajanje meril iz Odloka in Razlagalne note – gotovo še manjšo pravno težo. To je podobno, kakor če bi v davčnem obrazcu našli nova davčna pravila, ki jih ni niti v davčnem zakoniku niti v uradnih predpisih.
[iv] Pozitivno pravo je pravo, ki ga postavi zakonodajalec, v nasprotju z naravnim pravom, ki je vpisano v sam naravni red, kakor ga je ustvaril Bog. Naravno pravo je nespremenljivo, pozitivno pravo pa se lahko spreminja.
[v] Sv. Tomaž Akvinski, Summa Theologiae, II-II, q. 120, čl. 1:
»Zakonodajalci pri oblikovanju zakonov upoštevajo to, kar se navadno dogaja. Vendar se lahko zgodi, da bi uporaba zakona v določenih primerih nasprotovala pravičnosti in škodovala skupnemu dobremu, zaradi katerega je bil zakon postavljen. Tako zakon zahteva vrnitev zaupanih stvari, ker je to v večini primerov pravično. Včasih pa bi bilo to škodljivo, na primer če bi blaznež zahteval vrnitev meča, ki ga je zaupal v hrambo, ali če bi kdo zahteval vrnitev zaupanega premoženja zato, da bi se bojeval proti svoji domovini. V takih primerih je slabo slepo slediti črki zakona, dobro pa je opustiti njegovo črko in ravnati po pravičnosti ter skupnem dobrem. Temu služi epikeja oziroma pravičnost.«
Glej tudi kanon 1752.
[vi] »Odlok z dne 1. maja 1991 nima podlage in zato nima veljavnosti,« je znamenito dejal tedanji kardinal Ratzinger v uspešni pritožbi zoper izobčenje tako imenovane »havajske šesterice« leta 1993.
[vii] Glej kanon 18.
[viii] Tako je lahko nešteto ljudi izobčenih ali pa tudi ne zaradi povzročenega splava, oskrunitve Najsvetejšega zakramenta, herezije, apostazije, resničnega razkola ali neposredne kršitve spovedne molčečnosti, vendar tega nihče ne ve, ker se takšne kazni le redko uradno razglasijo.
[ix] Glej kanona 1323 in 1324.
[x] Avtor se zahvaljuje portalu Infovaticana, ki ni povezan z Bratovščino sv. Pija X., za analizo, na kateri temelji ta del članka: https://infovaticana.com/en/2026/07/02/the-formula-used-by-tucho-to-excommunicate-priests-and-laypeople-lacks-penal-effectiveness/
[xi] Trditev, da škofovsko posvečenje brez papeškega mandata nujno pomeni razkol, izvira od papeža Janeza Pavla II. Zdi se, da nasprotuje sami opredelitvi razkola kot zavrnitve (detractatio) podrejenosti rimskemu papežu.
Poleg tega je notranja logika Odloka nedosledna.
Štirim novo posvečenim škofom se očita le, da so bili posvečeni brez papeškega mandata (kanon 1387). Škof Fellay kot soposvečevalec ni obtožen po kanonu 1387, ampak samo po kanonu 1364 §1 (razkol). Le škof de Galarreta je obtožen po obeh kanonih.
Če pa Odlok trdi, da je nepapeško škofovsko posvečenje samo po sebi razkolniško dejanje, bi morala ista logika veljati za vse štiri nove škofe, kazen zaradi nepapeškega posvečenja pa tudi za soposvečevalca kot sostorilca po kanonu 1329 §2.
Odlok, ki svoje lastne teorije o razkolu ne zna dosledno uporabiti niti pri šestih poimensko navedenih škofih, ima zelo šibko podlago, da bi isto teorijo z golo Razlagalno noto razširil še na več sto neimenovanih duhovnikov in več tisoč laikov.
Za to zadnjo ugotovitev se avtor zahvaljuje kanonistu, ki želi ostati neimenovan.
[xii] Izraz »sveti služabniki« je običajno liturgični, ne pa kanonsko-pravni izraz. Avtorji so očitno mislili vse duhovnike in diakone Bratovščine. Sam Odlok uporablja izraz »kleriki«.
[xiii] »Sveti služabniki so v razkolu in jih je zato treba šteti za razkolnike.«
Prav tako naj bi bili za razkolnike in izobčence šteti laiki, ki se formalno držijo Bratovščine.
To temelji na Razlagalni noti iz leta 1996, ki naj bi bila »še vedno v veljavi«, kar pomeni, da bi takšno stanje izobčenja trajalo že vse od tedaj.
To pa je v očitnem nasprotju z načinom, kako so rimska kurija in celo papeži v vseh teh letih dejansko obravnavali Bratovščino v pomembnih kanonskih zadevah.
[xiv] Takšna pritožba bi bila najverjetneje neuspešna.
- junija 1975 je nadškof Lefebvre vložil pritožbo zoper ukinitev Bratovščine pri Vrhovnem sodišču Apostolske signature.
- junija 1975 pa je bil obveščen, da je papež Pavel VI. odlok treh kardinalov osebno potrdil, s čimer je zaprl vse možnosti nadaljnje pritožbe.
[xv] Tudi če bi bili – zgolj zaradi razprave – dejansko izobčeni, bi bili še vedno dolžni odgovoriti na razumne prošnje vernikov za zakramente in zakramentale. Glej kanon 1335 §2.
[xvi] To velja tudi, če bi bil zgornji sklep napačen, saj zaradi stanja nujnosti v Cerkvi velja načelo nadomeščene jurisdikcije. Cerkev namreč zagotavlja vse, kar je potrebno za uresničitev svojega najvišjega zakona – zveličanja duš.
Bolj tehničen kanonsko-pravni argument pa je, da zaradi verjetnega dvoma še vedno veljajo pooblastila, ki jih je podelil papež Frančišek, dokler jih papeška oblast izrecno ne prekliče.
Če bi papež Leon XIV. potrdil odvzem teh splošnih pooblastil za spoved, bi še vedno veljalo načelo skupne zmote (error communis), ki zagotavlja veljavnost odveze, ki jo podelijo duhovniki Bratovščine.
Pri zakonskih zvezah pa načelo izredne kanonične oblike zagotavlja veljavnost zakona glede kanonične oblike, ker bo moralna nemožnost obrniti se na krajevnega ordinarija ali župnika po teh dogodkih še očitnejša kakor pred posebnimi določbami papeža Frančiška.
Seveda pa je zelo malo verjetno, da bi katerikoli krajevni ordinarij po teh dogodkih še podeljeval delegacijo za sklepanje zakonskih zvez.
Za podrobnejšo razlago vseh teh vprašanj avtor napotuje na:
https://catholicapologetics.info/apologetics/defense/validity.htm
Vir: Ameriško okrožje FSSPX
