V razmaku desetih dni je škof de Metz-Noblat (Verdun) upravičil prenos nogometne tekme v cerkvi, hkrati pa obsodil škofovska posvečenja Duhovniške bratovščine sv. Pija X.
Nekatere cerkve med svetovnim prvenstvom leta 2026 prenašajo nogometne tekme. Po Madridu je zdaj tudi cerkev v Ligny-en-Barroisu v škofiji Verdun gostila javni prenos tekme. Številni verniki, zgroženi nad tem, da se Božja hiša, sveti tempelj, uporablja na način, ki oskrunja njen sveti značaj, so izrazili svoje ogorčenje. Duhovniki, odgovorni za to odločitev, pa so ostali povsem brezbrižni.
Še huje: sam verdunski škof je javno stopil v bran tej pobudi v svoji škofiji. Le deset dni pozneje pa obsodil domnevni razkol Duhovniške bratovščine sv. Pija X. in razglasil, da so zanjo vrata Cerkve zaprta.
To je nov dokaz globoke zmedenosti in popolnega sprvrženja ciljev Cerkve v miselnosti večine tistih, ki jo danes vodijo: človek ima vedno prav, Bog pa se mora preprosto prilagoditi.
Škof de Metz-Noblat v bran nogometni tekmi
Škof Joseph de Metz-Noblat, ki je bil 11. aprila 2026 imenovan za škofa v Verdunu, je prevzel nalogo oživiti skorajda mrtvo škofijo, ki danes šteje le še 28 dejavnih duhovnikov, medtem ko jih je bilo pred Drugim vatikanskim koncilom več kot tristo.
Redno objavlja video nagovore. V nagovoru z dne 29. junija vernike poziva, naj se ne zgražajo nad prenosom tekme Francija–Norveška v cerkvi v Ligny-en-Barroisu, ki ga je odobril tamkajšnji župnik.
Takole pojasnjuje:
»V petek zvečer je župan želel urediti navijaško cono za tekmo Francija–Norveška, vendar mu je prefektura prepovedala uporabo vseh neklimatiziranih prostorov. Zato je pomislil na stavbo, ki je vsaj razmeroma hladna – na cerkev. Duhovnik mu je brez zadržkov odprl vrata, kakor so to storili tudi drugod, na primer v Španiji.«
Če menite, da Bogu ni po volji, da se stavba, posvečena njemu in daritvi svete maše, uporablja kakor navaden lokal, vas škof hitro pomiri:
»Duhovnik je poskrbel, da je bil za obiskovalce odprt samo osrednji del cerkve, Najsvetejši zakrament je bil odstranjen, alkohol prepovedan, pri vhodu pa je stal varnostnik, ki je skrbel, da ni mogel vstopiti kdorkoli ali kakšen izgrednik. Zato je vse potekalo brez najmanjših težav.«
Prizna sicer:
»Seveda so bili vzkliki navdušenja, pesmi veselja in aplavz – tako kakor pri koncertih ali razstavah v cerkvi.«
Toda po njegovem mnenju to seveda ni nič pomembnega.
Če pa v vas še ni povsem ugasnil strah Božji in duh vere, škof poskusi z drugim argumentom:
»Nekateri mi pravijo: ‘Toda cerkev je kraj molitve.’ Upam si verjeti, da so nekateri prav zato, ker so bili v cerkvi, lahko molili za uspeh svoje najljubše ekipe. Upam si tudi, da so z vstopom v cerkev odkrili prostor, v katerega morda prej nikdar niso stopili.«
Uporabiti nogomet v cerkvi kot sredstvo evangelizacije in učenja molitve – kakšna sijajna zamisel! Morda je prav to rešitev za ponovno napolnitev praznih klopi v tej škofiji…
Ne, vendarle ne smemo iti predaleč – ali morda prehitro? – nas opomni verdunski škof:
»Seveda gre za povsem izjemne okoliščine in takšne morajo tudi ostati.«
Pohujšanje tistih, ki so pohujšani
Za škofa de Metz-Noblata težava v vsej tej zgodbi ni Bog, čigar hiša – kraj, kjer želi po zakramentih podarjati samega sebe dušam – je bila odvzeta svojemu pravemu namenu. Ne, težava so preprosto verniki, ki jih je dogodek prizadel:
»Iti tako daleč, da bi obsojali vse, ki so se dogodka udeležili, je pretiravanje, ki ga je treba zavrniti. Res je, nekateri so bili nad tem pohujšani, drugi pa so se, nasprotno, veselili, da se je kaj takega zgodilo v Cerkvi.«
Naš Gospod Jezus Kristus, ki je z bičem izgnal trgovce iz templja, ima očitno v škofu de Metz-Noblatu zagovornika drugačnega pogleda:
»Ne glede na to, kaj kdo pravi, to ni bilo žaljivo. Najsvetejši zakrament ni bil oskrunjen, cerkev pa je že naslednje jutro znova opravljala svoj prvotni namen in v njej se še naprej dvigajo hvalnice Bogu.«
Toda Zakonik cerkvenega prava iz leta 1917 je v kanonu 1178 povsem nedvoumno določal:
»Tisti, ki skrbijo za cerkev, morajo paziti, da se v njej ohranja čistoča, primerna Božji hiši; iz nje naj odstranijo trgovanje in sejme, tudi če so organizirani v pobožen namen, ter nasploh vse, kar ni v skladu s svetostjo kraja.«
Zakonik iz leta 1983 pa je v kanonu 1210 odprl možnost, ki jo je verdunski škof spretno izkoristil:
»V svetem kraju je dovoljeno le tisto, kar služi ali spodbuja bogoslužje, pobožnost in vero. Prepovedano pa je vse, kar ni v skladu s svetostjo kraja. Krajevni ordinarij lahko posamezno dovoli tudi drugo uporabo, če ni v nasprotju s svetostjo kraja.«
Če nam torej škof de Metz-Noblat zagotavlja, da je prenos nogometne tekme združljiv s svetostjo cerkve… kdo smo mi, da bi sodili?
Pravi problem: Duhovniška bratovščina sv. Pija X.?
Deset dni pozneje pa škof ni bil več tako odprt.
V novem video nagovoru 7. julija je obsodil domnevni razkol Duhovniške bratovščine sv. Pija X. Tokrat njegov namen ni več pomiriti vernike, ampak v njih vzbuditi strah. Ne zaradi domnevno ogroženega zveličanja duš, temveč zaradi ohranitve »občestva«, ki – kot dobro vemo – temelji na sprejemanju zmot Drugega vatikanskega koncila.
Izjavlja:
»Dejavnost Duhovniške bratovščine sv. Pija X. presega zgolj liturgično vprašanje. To dobro vemo. Ko se je pred šestdesetimi leti spremenilo bogoslužje, zlasti ko je latinščino zamenjala francoščina, je to pri nekaterih ljudeh nekoliko zmotilo njihove navade. Nekateri so cenili ali celo želeli ohraniti bogoslužje, kakršno se je obhajalo v prejšnjih stoletjih.«
Tradicionalne svete maše se danes obhajajo tudi v skupnostih, ki v celoti in javno sprejemajo Drugi vatikanski koncil:
»Tudi v naši škofiji se enkrat na mesec obhaja takšna sveta maša, ki jo daruje duhovnik Duhovniške bratovščine sv. Petra, skupnosti, ustanovljene prav leta 1988.«
Duhovniška bratovščina sv. Pija X. pa zavrača, da bi se uklonila novemu koncilskemu humanizmu, ki preoblikuje Cerkev po idealu poveličanega človeka – istega človeka, ki danes brez vsakršnih zadržkov dopušča prenašanje nogometnih tekem po cerkvah.
Škof je to zelo dobro razumel:
»Toda v stališčih Duhovniške bratovščine sv. Pija X. obstajajo tudi druga vprašanja, ki zadevajo teologijo, razumevanje Cerkve in zlasti odnos med Cerkvijo in družbo, med Cerkvijo in drugimi krščanskimi skupnostmi ter med Cerkvijo in drugimi religijami.«
Po mnenju verdunskega škofa bi se torej morali veseliti tekme Francija–Norveška pod svetimi oboki cerkve, obenem pa žalovati zaradi posvečenja štirih novih, popolnoma katoliških škofov, opravljenega brez jurisdikcije – in zato ne razkolniškega – kljub nepravičnemu izsiljevanju cerkvenih oblasti.
Škof pravi:
»Nad tem razkolom smo lahko samo žalostni; razkolom, ki ga je Sveti sedež dejansko priznal. Upamo, da bodo tisti, ki bi jih zamikalo slediti privržencem nadškofa Lefebvra, razumeli razloge za ta odlok. Upamo in molimo, da bi vsi ponovno našli pravo občestvo.«
Humanizem proti križu
Ob tem se ni mogoče izogniti misli, kako žalostno aktualne ostajajo besede p. Davida Pagliaranija iz pridige ob škofovskih posvečenjih 1. julija:
»Bolj ko človeka noro in fanatično poveličujemo, bolj ga na koncu oddaljujemo od Boga, od njegove popolnosti in njegovega resničnega dobrega. To je prava katastrofa. Človek, poln pravic, poln samega sebe, nesposoben obrniti se k Bogu, nesposoben priznati, da ga je ranil greh in da potrebuje odrešenje. Potrebuje našega Gospoda, potrebuje njegovo predragoceno kri.«
To je veliko zlo današnjega časa – pravzaprav vse zgodovine. Zlo, ki zajema vsa druga zla. Ta kuga je prava nadloga, vsiljiva misel, ki je – to moramo priznati – prodrla celo globoko v Cerkev. Ta kuga zaslepljjuje in hromi duše. Po njej se duše ne vračajo k Bogu.
Da, v Verdunu kakor drugod velja:
»Modrost križa je edini protistrup temu humanizmu, ki vodi v brezbrižnost in apostazijo. Ta humanizem morate imeti vedno pred očmi.«
Po naših cerkvah?
Obhajilo z nogometno tekmo?
Ne, hvala.
Mi imamo rajši obhajilo z najsvetejšim Telesom našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Viri: Verdunska škofija – FSSPX Actualités
Slika: posnetek zaslona z YouTuba
