Roberto de Mattei, FSSPX in slepa ulica pravnega formalizma v času krize Cerkve
Imena profesorja Roberta de Matteija katoliškim bralcem ni potrebno posebej predstavljati. Gre za priznanega italijanskega zgodovinarja, dolgoletnega profesorja moderne zgodovine in zgodovine krščanstva ter avtorja pomembnih del o zgodovini Cerkve. Njegova knjiga Il Concilio Vaticano II. Una storia mai scritta (2. vatikanski koncil – še ne napisana zgodovina) je pomemben zgodovinski prispevek k razumevanju koncilskega obdobja, njegovo delo Apologia della Tradizione pa je že po naslovu posvečeno obrambi katoliškega izročila.
Prav zato je nekoliko žalostno, da se je profesor de Mattei v zadnjem času tako intenzivno vključil v polemiko proti Bratovščini sv. Pija X., zlasti v zvezi s škofovskimi posvečenji 1. julija 2026. Njegov junijski članek Di fronte alle consacrazioni episcopali del 1° luglio 2026 (Pred škofovskimi posvečenji) je bil objavljen tik pred posvečenji, po njih pa je nadaljeval z razpravo o njihovem pravnem in cerkvenem pomenu.
De Mattei je dovolj velik zgodovinar, da je v svojih delih pokazal, kako globoka je kriza, ki jo je sprožil koncilski prelom. Toda ko pride do praktične posledice te diagnoze, se zdi, da se umakne v nekakšen konservativni refleks ohranjanja institucije: če je dvom, ostanimo pri obstoječem stanju; če je zakon, ga upoštevajmo; če je oblast, jo moramo pustiti, da sama razsodi o svojem ravnanju.
Pri tem je pomembno tudi intelektualno okolje, iz katerega de Mattei izhaja. Sam se je večkrat označil za učenca Plinia Corrêa de Oliveire, ustanovitelja brazilske organizacije Tradição, Família e Propriedade (TFP – Izročilo, družina in lastnina). De Mattei mu je posvetil tudi biografijo in se s tem izročilom odkrito identificira.
To omembo ne navajamo kot diskreditacijo. Nasprotno: pomaga razumeti določeno miselno ozadje, v katerem imajo obramba družbenega reda, institucij, hierarhije in vidne kontinuitete zelo pomembno mesto. Takšen konservativni refleks je lahko dragocen pri obrambi katoliške civilizacije pred revolucijo in razkrojem, vendar lahko v času cerkvene krize pripelje do težave, če se ohranjanje obstoječega institucionalnega reda začne enačiti z zvestobo Izročilu.
Pri tem torej ne gre za to, da bi bilo treba de Matteija prikazati kot človeka, ki je nenadoma postal nasprotnik Izročila. Ravno nasprotno. Njegova osebna in intelektualna zgodovina je veliko bolj zapletena. Sam pravi, da se ima predvsem za učenca omenjenega Plinia Corrêa de Oliveire.
In prav tu je morda treba iskati ključ za razumevanje sedanje drže.
Ko konservativizem postane merilo
TFP in širši svet, ki je nastal okoli Plinia Corrêe de Oliveire, je nedvomno predstavljal pomemben odpor proti komunizmu, revoluciji, razkroju družine in sekularizaciji. Toda njegov način razmišljanja je izrazito konservativen in protirevolucionaren: v ospredju je obramba družbenega in institucionalnega reda, pri čemer se zgodovinski procesi pogosto presojajo predvsem glede na njihovo razmerje do tega reda.
To samo po sebi še ni nič slabega in v marsičem je to delovanje dobro in plemenito. Problem pa nastane, ko se takšen način mišljenja prenese na sedanjo krizo Cerkve in se vidni pravni red začne obravnavati kot zadnje merilo, tudi kadar je prav ta vidni red sam v globoki krizi. TFP in podporniki so na konservativni način sprejeli 2. vatikanski koncil in pokoncilsko Cerkev ter nauk, pa potem stalno odkrito kritizirajo stranpota in zablode, ne grejo pa v samo srž teh težav. Podobno je razmišljal kardinal Siri in še drugi.
De Mattei je v svojem junijskem članku zapisal, da je stanje nuje »po svoji naravi« izredno stanje, pri katerem lahko pride do odstopanja od običajne uporabe določenih norm zaradi višjega dobrega, ki je v Cerkvi zveličanje duš. Nato pa postavi ključno vprašanje: kdo lahko ugotovi, da takšno stanje obstaja? Po njegovem tega ne more ugotoviti Bratovščina kot taka, saj bi se s tem postavila v položaj zadnjega razsodnika glede ravnanja vrhovne oblasti.
Na prvi pogled je argument zelo na mestu. Pravzaprav tako na mestu, da se zdi skoraj neizpodbiten. Toda prav tu nastane problem.
Kdo presoja, ali obstaja kriza?
Lahko namreč vprašanje obrnemo. Če je vrhovna oblast sama eden od dejavnikov krize – ali če vsaj ne stori tistega, kar bi bilo potrebno za njeno odpravo –, kdo potem lahko sploh prepozna, da kriza obstaja? Ali velja načelo, da nihče ne sme ugotoviti izrednega stanja, dokler ga ne ugotovi oblast sama?
Če bi bilo tako, bi bilo načelo stanja nuje praktično neuporabno prav v položaju, za katerega je namenjeno. V skrajni posledici bi namreč pomenilo, da če oblast ne prizna, da obstaja problem, potem problema ni mogoče priznati.
Na to je italijansko okrožje FSSPX odgovorilo že junija. V odgovoru de Matteiju so poudarili, da je mogoče krizo v Cerkvi v številnih njenih pojavnih oblikah preprosto videti: desetletja nasprotij z večnim učiteljstvom, liturgične zlorabe, moralna zmeda, dramatičen padec duhovnih poklicev in širjenje naukov, ki so daleč od katoliškega. Zato ni Bratovščina tista, ki bi se postavljala za merilo oblasti; merilo je objektivna stvarnost in katoliški nauk, ki ga je mogoče primerjati s tem, kar se dejansko dogaja.
To je zelo pomembna razlika.
Oblast ni vir resnice. Resnica je merilo pravilnega izvrševanja oblasti.
Zgodovinarjeva diagnoza in pravnikova rešitev
Tu pa postane zadeva še zanimivejša. De Mattei je namreč prav kot zgodovinar v svojih delih pokazal, da je kriza po koncilu precej globlja od posameznih nepokorščin, napačnih interpretacij ali nekaj liturgičnih ekscesov. Njegova zgodovinska rekonstrukcija koncilskega obdobja govori o globokem prelomu, o pojavu novega »duha koncila« in o prodiranju novih teoloških usmeritev v cerkvene strukture.
Zato se človek upravičeno vpraša: Kako je mogoče zgodovinsko dokazovati globino in resnost krize, nato pa pri konkretnem vprašanju ravnanja v tej krizi reči, da je njen obstoj mogoče priznati šele, ko jo razglasi ista struktura, katere delovanje je predmet zgodovinske kritike?
Prav na to opozarja Fabrizio Lupi v svojem članku pri Aldu Marii Valliju. Njegova kritika je zelo jasna: de Matteijeva analiza se po Lupijevem mnenju nevarno približuje pravnemu pozitivizmu, pri katerem postane veljavnost formalnega pravnega reda pomembnejša od doktrinalnega reda, ki bi mu moral ta pravni red služiti.
To je bistvena točka.
Cerkveno pravo ni samo sebi namen. Njegov smisel ni ohranjanje pravnega sistema kot takega, ampak salus animarum – blagor duš. Prav zato pravo samo vsebuje načela, ki preprečujejo njegovo mehansko uporabo v okoliščinah, v katerih bi dobesedna uporaba norme nasprotovala njenemu lastnemu namenu.
»In dubiis standum est pro statu quo«
Najbolj problematičen del de Matteijevega članka pa je morda njegov praktični nasvet tistim, ki so negotovi: In dubiis standum est pro statu quo, donec ratio certa contrarium persuadeat.
Torej: v dvomljivih okoliščinah naj človek ostane pri sedanjem stanju stvari, dokler ga zanesljiv razlog ne prepriča o nasprotnem.
Na prvi pogled je to modrost. Toda v cerkveni krizi je treba vprašati: kateri status quo?
To je tudi točka, na kateri je odgovor italijanskega okrožja Bratovščine zelo zanimiv. Opozarjajo, da bi bilo mogoče status quo razumeti kot prejšnje stanje stvari, ne nujno kot trenutno stanje. Še pomembnejše pa je, da de Mattei sam v Apologia della Tradizione poudarja znamenito pravilo sv. Vincencija Lerinskega: quod ubique, quod semper, quod ab omnibus.
Pravilo izročila nas ne zasidra v sedanjosti, temveč nam omogoča, da sedanjost presojamo glede na tisto, kar se je vedno verovalo in kar je bilo izročeno.
Tu se pokaže določena ironija.
Zgodovinar Izročila svetuje, naj v dvomu ostanemo pri sedanjosti, medtem ko nam samo Izročilo omogoča, da sedanjost presojamo.
Kaj pa, če je ravno »status quo« problem?
Predstavljajmo si, da je človek v stavbi, za katero je očitno, da gori. Ali je res najbolj razumen nasvet: »Ker nismo popolnoma gotovi, kdo je požar povzročil in kdo ima pravico ukazati evakuacijo, ostanimo tam, kjer smo, dokler pristojni organ ne ugotovi nasprotnega?«
Seveda ne.
Prav zato pa Lupi uporabi podobo slepe ulice pravnega formalizma. Če so duhovna sredstva, vera in zakramenti v resni nevarnosti, ni mogoče preprosto reči, da je treba zaradi pravne varnosti ostati pri običajnem stanju stvari.
To ne pomeni zavračanja oblasti. Pomeni ravno nasprotno: pomeni, da je treba oblast razumeti v skladu z njenim namenom.
De Mattei ima pri tem pravzaprav zelo pomembno zgodovinsko težavo
De Mattei je zgodovinar, eminenten zgodovinar. Zato bi pričakovali, da bo še posebej občutljiv za dejstvo, da je zgodovina Cerkve polna obdobij, v katerih se je vidna institucija znašla v nenormalnih in kriznih okoliščinah.
Sama zgodovina namreč ne pozna samo idealnega modela, v katerem oblast pravilno uči, pravilno vlada in pravilno sankcionira. Pozna arijansko krizo, veliki zahodni razkol, moralne in doktrinalne krize, slabe papeže, škofe, ki so skrenili, in obdobja, v katerih je bilo treba katoliško vero ohraniti kljub temu, da so bile institucionalne razmere vse prej kot normalne.
Zato zgodovina ne podpira preprostega načela: »Dokler je nekaj formalno urejeno, mora katoličan ostati pri tem.«
Zgodovina nas prej uči: »Ko nastopi kriza, je treba presoditi, kaj je treba ohraniti, in to presojati po veri, izročilu in blagru duš.«
Tu se vrnemo k Bratovščini
Bratovščina ne trdi, da je postala nova Cerkev. Ne trdi, da je prevzela oblast nad Cerkvijo. Ne trdi, da je sama postala kriterij resnice. Prav nasprotno: njen temeljni argument je, da obstaja kriza, v kateri običajni kanali zaradi svojega odstopanja od svojega lastnega namena ne zagotavljajo več vedno tistega, kar bi morali zagotavljati.
Zato ne gre za vprašanje: »Ali ima Bratovščina pravico, da počne, kar hoče?« Gre za precej globlje vprašanje: Kaj mora katoličan storiti, kadar običajna uporaba cerkvenega prava pride v konflikt z ohranjanjem vere in zakramentalnega življenja?
Tu pa ni mogoče odgovoriti samo s sklicevanjem na člen zakonika.
Paradoks konservativnega pristopa
Morda je zato sedanja razprava tako zanimiva. De Mattei je dovolj velik zgodovinar, da je v svojih delih pokazal, kako globoka je kriza, ki jo je sprožil koncilski prelom. Toda ko pride do praktične posledice te diagnoze, se zdi, da se umakne v nekakšen konservativni refleks ohranjanja institucije: če je dvom, ostanimo pri obstoječem stanju; če je zakon, ga upoštevajmo; če je oblast, jo moramo pustiti, da sama razsodi o svojem ravnanju.
Toda katoliško izročilo je bolj zahtevno. Ne pravi samo: »Ohrani institucijo.« Pravi: »Ohrani vero.« Institucija je zaradi vere, pravo je zaradi Cerkve, oblast je zaradi Kristusa, hierarhija je zaradi zveličanja duš.
Če se to razmerje obrne, se lahko zgodi nekaj zelo nenavadnega: konservativni katoličan začne braniti sedanjo strukturo tudi takrat, ko je treba prav zaradi zvestobe izročilu sedanjo strukturo presojati.
Prav tu pa se po našem mnenju skriva slepa ulica.
Ne gre za razvrednotenje de Matteija
Vse to pa ne pomeni, da bi bilo treba profesorja de Matteija zavreči ali ga razglasiti za nekakšnega sovražnika izročila. To bi bilo tako intelektualno kot katoliško nepošteno.
Nasprotno: prav zato, ker je njegov zgodovinski opus pomemben, je treba njegove sedanje argumente vzeti resno in nanje resno odgovoriti.
Njegova lastna biografija kaže, da je njegovo razmišljanje globoko povezano s Pliniem Corrêo de Oliveiro in s svetom TF P. De Mattei se je, kot smo rekli, označil za njegovega učenca in mu je posvetil biografijo.
To je treba povedati ne kot diskreditacijo, ampak kot ključ za razumevanje določene miselnosti: močne obrambe civilizacijskega, institucionalnega in vidnega reda, ki pa lahko v cerkveni krizi pride v napetost z bolj temeljnim vprašanjem – kaj se zgodi, ko je treba sedanji vidni red presojati v luči izročila?
Zato je morda največja škoda prav ta, da se človek De Matteijevega zgodovinskega formata danes ukvarja predvsem s tem, ali je Bratovščina kršila določeno pravno normo, namesto da bi kot zgodovinar še enkrat postavil vprašanje, ki ga je sam tako dobro znal postaviti: Kaj se je zgodilo s Cerkvijo in zakaj?
Kajti če na to vprašanje odgovorimo resno, potem tudi vprašanja škofovskih posvečenj ni več mogoče obravnavati kot izoliran pravni incident.
Postane vprašanje posledic zgodovinske krize, ki jo je sam de Mattei tako pomembno dokumentiral.
Prav zato je odgovor Fabrizia Lupija v tem trenutku vreden pozornosti. Ne zato, ker bi bil de Mattei nepomemben, ampak ravno zato, ker je preveč pomemben, da bi njegove sedanje sklepe pustili brez odgovora.
- Članek Fabrizia Lupija: Tra positivismo e Tradizione: il vicolo cieco del legalismo canonico nella crisi della Chiesa;
- Prvotni odgovor italijanskega okrožja Bratovščine: Se la passività sia la posizione migliore davanti alla crisi nella Chiesa;
- Izvirni članek Roberta de Matteija: Di fronte alle consacrazioni episcopali del 1° luglio 2026 in članki, ki mu na isto temo sledijo.
