V najnovejši številki publikacije Pismo našim sobratom duhovnikom (Lettre à nos frères prêtres, št. 110, junij 2026) so objavljeni odlomki iz pridige francoskega škofijskega duhovnika, ki jo je imel 10. maja 2026. Svojo pridigo sam povzema takole:
»Utemeljujem škofovska posvečenja Duhovniške bratovščine sv. Pija X., ki bodo opravljena 1. julija. Pojasnjujem nekatere tankočutnosti cerkvenega prava, ki v določenih primerih opravičujejo takšna dejanja. Stanje nuje je zaradi katastrofalnega položaja v Cerkvi jasno dokazano. (…) Duhovniška bratovščina sv. Pija X. ne zahteva nobene jurisdikcije, temveč zgolj oblast, da za zveličanje duš ohrani in naprej prenaša sveti red. Morda bo to koga zabolelo, vendar ne moremo več molčati, če nočemo postati sostorilci pri samouničevanju Cerkve!«
Objavljamo tudi nekaj najpomembnejših odlomkov iz njegove pridige.
Ne uporabljajmo dvojnih meril
Jezus po preroku opozarja: »Kajti srce tega ljudstva je otopelo; z ušesi težko slišijo in svoje oči so zaprli, da ne bi videli z očmi, ne slišali z ušesi, ne razumeli s srcem in se spreobrnili« (prim. Mt 13,15; navaja Iz 6,9–10; prim. Jer 5,21). Naši cerkveni predstojniki, zaslepljeni z ideologijo, nočejo pogledati resničnosti v oči in ostajajo zaprti za povsem utemeljene razloge Duhovniške bratovščine sv. Pija X.
Če Zakonik cerkvenega prava določa, da je za škofovsko posvečenje potreben papeški mandat (kan. 1013) in da je predvidena kazen izobčenje latae sententiae (kan. 1382), zakaj je bilo potem sploh treba vnaprej pripraviti posebno kazen ferendae sententiae, oblikovano po zgledu odloka z dne 1. julija 1988?
Isti Zakonik pa je veliko bolj uravnotežen in razumevajoč, če ga želimo pošteno brati. Kanon 1323 določa: »Kdor je prekršil zakon ali zapoved: 4° ker ga je k temu prisilil hud strah, četudi le sorazmeren, ali nuja oziroma potreba ali da bi se izognil veliki nevšečnosti, ni podvržen nobeni kazni, razen če je dejanje po sebi zlo ali škoduje dušam; … 7° če je brez svoje krivde menil, da obstaja katera od okoliščin iz 4. ali 5. točke.«
Kanon 1324 v navedenih primerih zahteva zmernost in namesto izobčenja predvideva milejšo kazen. Predvsem pa se zastavlja vprašanje: zakaj dvojna merila? Na Kitajskem so tajni sporazumi med Svetim sedežem in komunističnimi oblastmi iz leta 2018, ki so bili že večkrat podaljšani in veljajo do leta 2028, dejansko popolna kapitulacija Cerkve pred politiko izvršenih dejstev kitajskega komunističnega režima.
Primerjava z uradnimi izjavami je zelo zgovorna. Kitajska vlada papeža sploh ne omenja in celo posebej poudarja, da njihova »izvolitev« škofov predhodi vsakršni morebitni potrditvi Svetega sedeža, s čimer papež dejansko izgubi vso svojo samostojnost. Cerkev je bila prisiljena odpraviti celo razlikovanje med nadškofi in škofi, ker Komunistična partija zahteva popolno enakost vseh škofov. Zakaj torej ti škofje niso izobčeni, če papež pri njihovem imenovanju ni imel nobene dejanske besede?
Ali niso bili škofje v državah pod komunističnimi režimi zaradi izrednih razmer prisiljeni posvečevati svoje naslednike? Samo na Češkoslovaškem je približno ducat škofov posvetil okoli tristo duhovnikov – sicer ne brez določenih zlorab.
Propad katolištva v Franciji
Poglejmo podatke francoskega državnega statističnega urada INSEE, ustanove, ki ji gotovo ni mogoče očitati naklonjenosti privržencem nadškofa Lefebvra. V letih 2019–2020 se je 51 % prebivalcev opredelilo za neverne, kar pomeni porast za osem odstotnih točk med osebami, starimi od 48 do 59 let, v primerjavi z letoma 2008–2009.
Med priseljenci jih je z neko vero povezanih kar 81 %. Za katoličane se danes izreka le še 29 % prebivalstva (10 % za islam in 9 % za druge krščanske skupnosti).
Katolištvo je obenem vera z najmanj verske prakse: le 8 % katoličanov redno obiskuje bogoslužje, medtem ko je ta delež pri drugih kristjanih, muslimanih in budistih nekaj več kot 20 %, pri Judih pa 34 %. Tudi prenos vere na naslednji rod je v Franciji med katoličani šibak: uspešen je v 67 % primerov, med muslimani pa v kar 91 %.
Po raziskavi javnega mnenja, ki jo je za Bayard-La Croix opravil IFOP, je bilo leta 2025 pri sveti maši vsaj enkrat na mesec sodelovalo le še 5,5 % odraslih Francozov, kar pomeni približno 3,7 milijona ljudi. Med njimi jih je le 1,5 % pri maši vsako nedeljo. In samo polovica teh redno pristopa k sveti spovedi!
Med letoma 2006 in 2021 se je delež tedenskih obiskovalcev svete maše zmanjšal za dve tretjini – s 5 % na komaj 1,5 %.
Nadaljnji zaton duhovništva
Francoska škofovska konferenca navaja, da je bilo leta 2023 v Franciji dejavnih 12.019 duhovnikov, med njimi približno 5.000, mlajših od 75 let. Od teh jih je že 30 % tujcev, tako da »velika zamenjava« prizadeva katoliško duhovščino še bolj kot francosko prebivalstvo.
Škofijski imenik škofije N. je leta 2025 navajal 38 francoskih duhovnikov, mlajših od 75 let, ki dejansko delujejo v škofiji, poleg njih pa še 17 tujih duhovnikov, kar prav tako predstavlja 30 % – torej francosko povprečje. Namesto da bi dali prostor nam, ki smo zavezani izročilu, se praznijo afriška semenišča in od tam jemljejo duhovni poklici.
Med letoma 2000 in 2017 se je število bogoslovcev zmanjšalo za 31 %, in sicer z 976 na 667. Da bi ta padec prikrili, se danes v statistiko prištevajo tudi bogoslovci Skupnosti sv. Martina, ki predstavljajo že vsakega šestega bogoslovca (od 109 duhovnikov in diakonov leta 2019 do 208 leta 2026 ter približno sto bogoslovcev). Nekoč so to skupnost zaradi nošenja talarja in skupnega življenja zavračali, danes pa je postala nova modna smer po razočaranju nad karizmatičnim valom (Beatitudes, Chemin Neuf, Emmanuel). Koliko časa bo še trajalo, preden bo Cerkev odprla oči in se odločila poklicati tudi tradicionalne duhovnike?
Skupnost sv. Martina ne kritizira Drugega vatikanskega koncila in zato noče obravnavati korenine problema. Zavrača tradicionalno mašo ter trdi, da – podobno kot Solesmes – zagovarja latinski obred Pavla VI., ki pa ga dejansko uporablja le v semenišču v Évronu (škofija Laval). Poleg tega je trenutno pod apostolsko vizitacijo, katere namen je razjasniti ravnanje njenega ustanovitelja.
V statistike so vključeni celo bogoslovci nekdanjih skupnosti Ecclesia Dei, na primer Duhovniške bratovščine sv. Petra (417 duhovnikov in diakonov ter 162 bogoslovcev) ali Inštituta Kristusa Kralja Velikega Duhovnika. Toda tudi ob takšnem »olepševanju« številk je med letoma 2018 in 2023 zaznati še nadaljnji 18-odstotni padec (z 828 na 679), čeprav četrtino predstavljajo tujci. V škofiji N. smo imeli leta 2002 devetnajst bogoslovcev – vsi sicer niso bili posvečeni –, danes pa je ostal samo še eden.
Ali si torej res lahko privoščimo, da bi se odpovedali 733 duhovnikom Duhovniške bratovščine sv. Pija X. (na praznik vseh svetih leta 2025), katerih povprečna starost je 47 let, in njihovim 264 bogoslovcem (stanje 1. novembra 2025)?
Pomožni škofje Duhovniške bratovščine sv. Pija X.
Kakorkoli že, Duhovniška bratovščina sv. Pija X. bo posvetila le štiri škofe. Natanko toliko kot leta 1988, čeprav se je v osemintridesetih letih število njenih vernikov, duhovnikov in apostolatov izjemno povečalo.
S tem kaže veliko zadržanost, saj bi jih bilo za razumno pastoralno oskrbo vsega sveta verjetno potrebnih vsaj trikrat toliko.
Duhovniška bratovščina sv. Pija X. ima trenutno le dva škofa, od katerih je vsak odgovoren za približno 300.000 mladih in dejavnih vernikov.
Uboga škofa de Galarreta in Fellay, stara 69 oziroma 68 let, posvečujeta v šestih semeniščih (v resnici v petih), podeljujeta birmo v 131 prioratih in na 447 krajih po svetu, kjer se redno daruje sveta maša. Neprestano potujeta, da bi vernikom delila zakramente!
Sklep: Silere non possumus – Ne moremo molčati
Duhovniška bratovščina sv. Pija X. ne bo rešila Cerkve; Cerkev rešuje edinole Kristus.
»Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8).
Ali bomo zato ostali križem rok?
Bog nas vabi, naj storimo, kar zmoremo, in prosimo za tisto, česar sami ne zmoremo (DS 1536, Tridentinski koncil, šesta seja o opravičenju, 11. poglavje). Ali ni prav to, da vsak po svojih močeh in z milostmi, ki jih prejema od Boga, prispeva k reševanju duš v Cerkvi in po Cerkvi?
Verniki imajo pravico do zakramentov, pastirji pa dolžnost, da jim jih podeljujejo.
Vir: Lettre à nos frères prêtres, št. 110 (junij 2026); povzeto po DICI št. 470 (julij 2026) in FSSPX News.
