Tradicionalna rimska sveta maša
»Na mesto izročene liturgije so postavili izdelano liturgijo. Niso več hoteli nadaljevati organskega razvoja in zorenja tistega, kar je skozi stoletja živelo, temveč so namesto tega – po vzoru tehnične proizvodnje – uvedli izdelovanje, ploščati proizvod trenutka.«
(Joseph kardinal Ratzinger, spominski zbornik ob smrti liturgika msgr. dr. Klausa Gamberja, 1989)
14. julija se spominjamo pomembne obletnice rimske liturgije. Ob tej priložnosti se spomnimo tudi besed pokojnega škofa v Churu, dr. Vitusa Huondra († 2024), ki je poudarjal pomen tradicionalne rimske svete maše. Prizadevajmo si, da bi se izročena sveta maša znova vrnila po vsem svetu, saj jo ima vsak duhovnik pravico obhajati.
Dne 14. julija 1570 je sveti papež Pij V. izdal bulo Quo Primum, s katero je določil, da mora izročeni rimski mašni obred veljati za vselej in da nobenemu duhovniku nikdar ne sme biti prepovedano obhajati to sveto mašo. Kljub temu se je pozneje vedno znova trdilo, da je bila ukinjena, večina škofov pa je svojim duhovnikom prepovedovala njeno obhajanje.
Papež Benedikt XVI. je v motupropriju Summorum Pontificum z dne 7. julija 2007 uradno potrdil, da tradicionalna sveta maša nikdar ni bila ukinjena.
»Nad Cerkvijo visi silna jeza«
»Nad Božjim Izraelom (prim. Gal 6,16), nad Cerkvijo, visi silna jeza. Zato se postavlja vprašanje: Od kod ta nemir? Od kod ti nenehni spori in posledično odpad od vere, ta nerodovitnost Cerkve s praznimi semenišči, praznimi cerkvami in opustošenimi svetišči? Zakaj zapuščene župnije, zakaj svetoskrunske prakse, zakaj nenehno zatiranje in preganjanje vernikov? Od kod takšno stanje Cerkve, vsaj v naših krajih?
Odgovor na to najdem v dokumentu svetega papeža Pija V. iz leta 1570, znanem pod imenom Quo Primum. Zaradi pretresov reformacije je sveti oče po sklepu Tridentinskega koncila čutil dolžnost, da izročeni obred svete maše znova uredi, ga zaščiti pred samovoljo in skrunitvijo ter ga zato za vselej določi. To dejanje ima pomen in učinek dokončne učiteljske določitve, podobno kot določitev veroizpovedi. Zato ga noben naslednik ne more preprosto prezreti.
Toda ne gre samo za to. Da bi bilo darovanje svete maše obvarovano vsakršnega oskrunjenja, je sveti papež vsako odstopanje od določenega obreda – seveda glede njegovih bistvenih prvin – postavil pod svoje neodobravanje, še več, pod neodobravanje Troedinega Boga. Ker pa je bil po Drugem vatikanskem koncilu ta obred tako temeljito spremenjen, to neodobravanje vse do danes bremeni Cerkev.
K temu se pridružuje še eno zelo resno vprašanje. Dejstvo je, da naj bi bil Novus Ordo »očiščen« pojma daritve – in to celo s podkupovanjem. Znano mi je, da so posameznikom iz kroga tedanje komisije Consilium ad exsequendam Constitutionem de Sacra Liturgia ponujali visoke denarne zneske, da bi privolili v takšno »očiščenje«. Nekateri so se temu uprli, zaradi česar so bili pozneje izključeni iz nadaljnjega dela. Skratka: s podkupovanjem naj bi bil pojem daritve v Novus Ordu zmanjšan na najmanjšo možno mero, da bi se ugodilo tistim, ki so zanikali daritveni značaj svete maše. To je še en razlog, zakaj nad Božjim Izraelom, nad Cerkvijo, še vedno visi silna jeza.
Sklep je naslednji: če želimo odvrniti to neodobravanje ter Cerkvi znova izprositi mir in notranji pokoj, je potrebno zadoščevanje za storjene krivice. K temu zadoščevanju smo poklicani z zvestobo izročeni veri, z ustreznim poučevanjem svojih bližnjih, z molitvijo in – kolikor je v naši moči – z neutrudnim opominjanjem tistih, ki nosijo odgovornost za vero, torej cerkvene hierarhije.
Izhajali smo iz oltarja in iz mašne daritve, iz vere, da je sveta maša sama daritev na križu, ki se na nekrvav način ponavlja. Naj nas Gospod ohrani v tej veri in naj Cerkvi po darovanju svete mašne daritve v izročeni obliki, kakor jo je določil sveti Pij V., znova podari milost miru, edinosti in notranjega pokoja.«
Iz pridige nekdanjega škofa v Churu, dr. Vitusa Huondra, pri pontifikalni sveti maši v Stuttgartu, 17. oktobra 2021.
Vir: fsspx.at
