V zadnjih tednih smo lahko spremljali, kako nasprotnikom škofovskih posvečenj Bratovščine sv. Pija X. vse bolj zmanjkuje resnih argumentov. Njihovi doktrinarni ugovori so bili že večkrat temeljito obravnavani in ovrženi. Ko s tem niso uspeli, so začeli poudarjati predvsem vprašanje »pokorščine«, kakor da bi bilo mogoče zapletena kanonska in teološka vprašanja rešiti zgolj s sklicevanjem na pokorščino, ne da bi upoštevali celoten nauk Cerkve in okoliščine, v katerih se je znašel nadškof Marcel Lefebvre – vabimo še enkrat k tozadevnemu članku don Danieleja di Sorca.
Sledile so napovedi o domnevnem množičnem odhodu duhovnikov in vernikov iz Bratovščine sv. Pija X. po letošnjih škofovskih posvečenjih. Tudi te napovedi so se izkazale za neutemeljene. Namesto razkola ali množičnega odhajanja smo bili priča predvsem špekulacijam, ki jih dejstva niso potrdila, saj je večinoma število vernikov ostalo isto oz. se ponekod še povečalo, kak odhod pa je tudi bil, a so nekateri odšli, drugi pa namesto njih prišli.
O lažni prerokbi p. Pija smo tudi že pisali.
Ker torej nobeden od teh poskusov ni dosegel želenega učinka, so nekateri sedaj posegli po zasebnih razodetjih don Stefana Gobbija in njegovih sporočilih, ki naj bi domnevno obsojala nadškofa Lefebvra. Pri tem ne preseneča, da se takšna besedila pogosto širijo po spletnih straneh in družbenih omrežjih, ki so naklonjena tudi drugim spornim pojavom in domnevnim prikazovanjem. Ti krogi sicer potem pokažejo določeni interes za izročilo, predvsem za tradicionalno mašo, vendar pa so zelo labilni, predvsem pa v ospredje ne postavljajo vere in izročila, kakor je potrebno, temveč zasebna in celo osebna videnja ter razodetja, svoja čustva in čutenja, kjer grejo od Poncija do Pilata, pa naj bodo ta videnja in razodetja priznana ali ne, marsikdaj jih ne zanima niti to, da je Cerkev te zadeve obsodila ali presodila kot ne pripisljivo nadnaravnemu. O vsem tem bomo še morali pisati.
Sedaj pa si poglejmo dejstva glede don Gobbijeva.
Don Stefano Gobbi (1930–2011), duhovnik škofije Como, je leta 1972 ustanovil Marijansko duhovniško gibanje, potem ko je med romanjem v Fatimo povedal, da je prejel notranje nagovore Device Marije. Med letoma 1973 in 1997 je zbral več kot šeststo teh sporočil v knjigi Duhovnikom, Marijinim ljubljenim sinovom, ki je postala znana kot »Modra knjiga«.
Pri presoji teh domnevnih razodetij izstopata dve dejstvi, ki ju je mogoče preveriti: prvič, več prerokb z jasno določenimi časovnimi okviri se ni uresničilo; drugič, ta sporočila nikdar niso prejela uradnega cerkvenega priznanja kot nadnaravna razodetja.
Metodološko pojasnilo
Preden se lotimo posameznih sporočil, je treba opozoriti na pomembno metodološko dejstvo. Jezik domnevnih razodetij don Stefana Gobbija je izrazito simboličen in dopušča raznolike razlage. Izrazi, kakršni so »zmaga Marijinega brezmadežnega Srca«, »kazen«, »očiščenje« ali »novo nebo in nova zemlja«, sami po sebi nimajo vedno enega samega zgodovinsko preverljivega pomena.
Prav zato je bilo mogoče številna sporočila po njihovi neizpolnitvi razlagati tudi drugače – kot da se njihova izpolnitev ni nanašala na konkreten zgodovinski dogodek, temveč na duhovni proces ali na nekaj, kar se je sicer že začelo, vendar se še ni v celoti dopolnilo.
Takšne naknadne razlage sicer omogočajo, da se prerokba vedno znova prilagodi dogodkom, vendar s tem izgubi svojo pravo napovedovalno vrednost. Če namreč noben zgodovinski dogodek ne more pokazati, da se prerokba ni uresničila, potem je tudi ni mogoče več resno preverjati.
Zato se bomo omejili le na tista sporočila, v katerih so navedeni dovolj natančni podatki – določen časovni okvir ali jasno opisan javni dogodek –, ki jih je mogoče primerjati z dejanskim potekom zgodovine. Bolj splošnih ali izrazito simboličnih izjav, ki dopuščajo skorajda neomejeno število razlag, ne bomo presojali, saj jih po sami naravi stvari ni mogoče zgodovinsko preveriti.
To pa ne odpravi bistvenega vprašanja. Če je mogoče vsako neizpolnjeno prerokbo naknadno razložiti tako, da se njen pomen prenese na povsem drugo raven ali v nedoločeno prihodnost, potem takšna prerokba izgubi svojo dokazno moč. Preroška beseda mora biti načeloma preverljiva; sicer je ni mogoče razlikovati od osebnega duhovnega razmišljanja ali pobožne meditacije.
Tega metodološkega načela ne uporabljamo zgolj pri don Stefanu Gobbiju, temveč pri vseh domnevnih zasebnih razodetjih. Prav ista merila je Cerkev skozi stoletja uporabljala pri njihovem presojanju.
1. Neizpolnjene prerokbe in sporne razlage
Leto 1998 in število zveri
Ena najbolj znanih in hkrati najbolj konkretnih napovedi se nahaja v sporočilu št. 407 z dne 17. junija 1989 z naslovom »Število zveri: 666«.
V tem sporočilu don Gobbi skrivnostno število 666 iz Knjige razodetja razlaga kot napoved leta 1998. Po razlagi, ki jo podaja samo besedilo, naj bi prav tedaj zavezništvo med prostozidarstvom in določenimi cerkvenimi krogi povzdignilo »lažnega Kristusa« in »lažno Cerkev« ter pripravilo pot razodetju Antikrista.
Pomembno je poudariti, da povezava med številom 666 in letom 1998 ni naknadna razlaga kritikov, temveč izhaja iz samega sporočila. Avtor namreč trojni zapis števila šest poveže z letnico 1998 in jo predstavi kot odločilen trenutek v zgodovini Cerkve.
Toda leto 1998 je minilo, ne da bi se zgodil kakšen javno prepoznavni dogodek, ki bi ustrezal tako natančno opisanemu scenariju. Ni prišlo do razglasitve »lažnega Kristusa«, ni se pojavila »lažna Cerkev« v smislu, kakor jo opisuje besedilo, niti se ni razodel Antikrist.
Nekateri zagovorniki don Gobbija skušajo te napovedi razlagati zgolj simbolično ali duhovno. Takšna razlaga je sicer mogoča, vendar ostaja dejstvo, da sporočilo samo govori o konkretnem zgodovinskem obdobju in o dogodkih, ki naj bi bili prepoznavni.
Veliki jubilej leta 2000
Še več pozornosti je pritegnilo sporočilo št. 532 z dne 5. decembra 1994.
V njem so v istem časovnem okviru povezani trije veliki dogodki: zmaga Marijinega Brezmadežnega Srca, slavni prihod Jezusa Kristusa in vzpostavitev njegovega kraljestva. Sporočilo celo obljublja, da bodo verniki do velikega jubileja leta 2000 uzrli »novo nebo in novo zemljo«.
Nekateri člani in zagovorniki Marijanskega duhovniškega gibanja danes trdijo, da don Gobbi ni napovedoval Kristusovega drugega prihoda, ampak zgolj novo obdobje v življenju Cerkve. Toda takšna razlaga ni povsem skladna z dobesednim besedilom tega sporočila, ki vse tri dogodke predstavi kot eno samo celoto in jih umešča v isti časovni okvir.
Seveda je mogoče opozoriti, da so druga don Gobbijeva sporočila glede »zmage Marijinega brezmadežnega Srca« izražena manj določno in dopuščajo širšo razlago. Za popolno presojo bi bilo zato treba pregledati vsa sporočila iz tega obdobja. Toda to ne spremeni dejstva, da je prav to sporočilo zelo jasno povezalo zmago brezmadežnega Srca, Kristusov slavni prihod in vzpostavitev njegovega kraljestva z jubilejnim letom 2000.
Ker se to ni zgodilo, so se poznejše razlage začele vse bolj oddaljevati od dobesednega pomena besedila in so njegovo izpolnitev prenesle na duhovno ali simbolično raven.
Napoved »velike stiske«
Podobno velja za več drugih sporočil iz let 1994 in 1995.
V enem izmed njih, z dne 29. septembra 1994, je govor o skorajšnji »veliki stiski«, ki jo bo prestal mali ostanek zvestih. V drugem, z dne 14. aprila 1995, pa je zapisano, da Devica Marija ne bo mogla več dolgo zadrževati roke Božje pravičnosti in da se približuje veliko očiščevalno trpljenje.
Ta sporočila so umeščena v isti zgodovinski okvir kot napovedi za leti 1998 in 2000. Tudi tukaj gre za bližnjo prihodnost, ne za nedoločen čas v daljni prihodnosti.
Vendar tudi v tem primeru ni prišlo do dogodka, ki bi ga bilo mogoče prepoznati kot izpolnitev tako določno opisanih napovedi.
To seveda ne pomeni, da Bog ljudi nikdar ne opozarja po zasebnih razodetjih. Katoliško izročilo pozna pristna zasebna razodetja, ki so bila Cerkvi v veliko korist. Pomeni pa, da je pri njihovi presoji potrebna velika previdnost.
Če se prerokba navezuje na določen čas in na konkretne dogodke, njene neizpolnitve ni mogoče preprosto prezreti ali vedno znova razlagati drugače. Kajti če nobena zgodovinska dejstva ne morejo ovreči določene prerokbe, potem je ni mogoče niti preveriti.
Prav zato Cerkev pri presoji domnevnih razodetij že od nekdaj zahteva veliko razsodnost. To načelo velja za vse, ne glede na to, kako razširjena ali priljubljena so posamezna sporočila.
2. Stališče Cerkve
Ob presoji domnevnih razodetij don Stefana Gobbija je treba jasno razlikovati med priljubljenostjo nekega gibanja in uradnim stališčem Cerkve. Marijansko duhovniško gibanje se je razširilo po številnih državah in pridobilo veliko privržencev, vendar razširjenost sama po sebi še ne dokazuje nadnaravnega izvora njegovih domnevnih razodetij.
Ni uradnega priznanja nadnaravnosti
Kolikor je javno znano, Sveti sedež nikdar ni razglasil, da so don Gobbijeve domnevna videnja oz. razodetja nadnaravnega izvora (constat de supernaturalitate). Takšna presoja po rednem postopku sicer najprej pripada krajevnemu škofu, vendar tudi na tej ravni ni bilo izdano uradno priznanje njihove nadnaravnosti.
Ob tem se zavedamo, da so številni cerkveni predstojniki zadnjih desetletij sprejemali odločitve pod vplivom neomodernističnega duha. Toda v tem primeru to vprašanje ni odločilno. Dejstvo ostaja, da Cerkev teh sporočil nikdar ni uradno priznala kot pristnih zasebnih razodetij.
Imprimatur ni potrditev razodetij
Pogost ugovor zagovornikov don Gobbija se sklicuje na dejstvo, da so nekatere izdaje njegove Modre knjige prejele imprimatur.
Vendar je treba razumeti, kaj ta cerkveni izraz pomeni.
Imprimatur pomeni zgolj dovoljenje za tisk in potrjuje, da besedilo po presoji cerkvenega cenzorja ne vsebuje očitnih zmot zoper vero ali moralo. Ne pomeni pa, da Cerkev potrjuje resničnost prikazovanj, notranjih nagovorov ali drugih domnevnih nadnaravnih pojavov.
To razlikovanje je bistveno. Marsikateri vernik zmotno meni, da imprimatur pomeni cerkveno potrditev prikazovanj. V resnici gre za dve povsem različni stvari.
Previdnost Kongregacije za nauk vere
Zanimivo luč na to vprašanje mečejo tudi pričevanja iz rimskih krogov.
Katoliški apologet, duhovnik Jimmy Akin, navaja, da je imel don Gobbi za seboj več neizpolnjenih napovedi, predvsem glede leta 2000. Hkrati poroča, da naj bi predstavniki tedanje Kongregacije za nauk vere pojasnili, da don Gobbijevih sporočil ne razumejo kot besede Blažene Device Marije, temveč kot njegova osebna duhovna premišljevanja.
Treba je poudariti, da to ni bilo objavljeno v obliki uradnega dekreta Kongregacije, ampak gre za pričevanje o pogovoru z visokim cerkvenim predstavnikom. Tedanji odgovorni za Marijansko duhovniško gibanje je odgovoril, da naj bi šlo zgolj za osebno mnenje posameznega uradnika.
Zato bi bilo pretirano trditi, da je Rim Gobbijeva sporočila uradno obsodil. Prav tako pa ni mogoče trditi, da jih je uradno priznal kot nadnaravna.
Najbolj natančno bi bilo reči, da je Cerkev glede teh sporočil vedno ohranjala previdno zadržanost.
Tudi njim naklonjeni viri priznavajo isto
Posebej zanimivo je, da isto dejstvo priznavajo celo spletne strani in avtorji, ki so Marijanskemu duhovniškemu gibanju naklonjeni. Tudi oni priznavajo, da Sveti sedež domnevnih razodetij don Stefana Gobbija ni nikdar uradno priznal kot nadnaravnih.
O tem torej med resnimi poznavalci skorajda ni spora.
Današnje stanje gibanja
Marijansko duhovniško gibanje še vedno deluje v številnih državah in organizira molitvena srečanja ter duhovne obnove.
V zadnjih letih pa je opaziti tudi drugo težnjo. V nekaterih okoljih se njegovi privrženci vse tesneje povezujejo z različnimi sodobnimi karizmatičnimi tokovi. Ponekod srečanja potekajo v izrazito binkoštno obarvanem slogu, z značilnimi oblikami čustvenega izražanja, ki so bližje sodobnemu karizmatičnemu gibanju kot pa tradicionalni katoliški duhovnosti. To sicer ni splošna značilnost vsega gibanja, vendar je pojav dovolj razširjen, da ga ni mogoče prezreti.
Ne glede na to pa ostaja odločilno dejstvo: domnevna razodetja don Stefana Gobbija tudi danes niso uradno priznana kot nadnaravna razodetja.
Prav zato je precej nenavadno, da nekateri sedaj prav na ta sporočila opirajo zelo ostre sodbe proti nadškofu Marcelu Lefebvru in Bratovščini sv. Pija X. Če sporočila niso priznana kot nadnaravna in če vsebujejo več napovedi, ki se očitno niso uresničile, jim ni mogoče pripisovati avtoritete, s katero bi razsojali o tako pomembnih cerkvenih vprašanjih, kakršna so škofovska posvečenja ali dejanja nadškofa Lefebvra.
3. Temeljno teološko načelo
Pri vprašanju domnevnih zasebnih razodetij pa je treba narediti še korak dlje. Tudi če bi pustili ob strani vse pomisleke glede don Stefana Gobbija, ostane temeljno katoliško načelo, ki ga danes mnogi verniki žal premalo poznajo.
Katoliška Cerkev namreč uči, da nobeno zasebno razodetje ne spada v zaklad vere (depositum fidei). Javna Božja razodetost je bila zaključena s smrtjo zadnjega apostola. Po tem trenutku nobeno prikazovanje, videnje ali notranji nagovor ne more dodati nove resnice, ki bi jo morali katoličani verovati.
Zasebna razodetja lahko – če so pristna – pomagajo vernikom živeti evangelij v določenem zgodovinskem času. Nikdar pa ne morejo postati novo merilo katoliške vere ali razlagati nauka na način, ki bi zavezoval vest vernikov.
Svetopisemsko merilo
Že Sveto pismo postavlja zelo jasno merilo za presojo prerokb. V Peti Mojzesovi knjigi beremo:
»Če prerok govori v Gospodovem imenu, pa se njegova beseda ne zgodi in ne izpolni, potem to ni beseda, ki bi jo govoril Gospod.« (5 Mz 18,21–22)
To svetopisemsko načelo so skozi stoletja prevzemali cerkveni očetje, teologi in cerkveno učiteljstvo. Seveda zahteva razumno uporabo, saj vse prerokbe niso enake. Kadar pa je napoved vezana na določen čas in na jasno opredeljene dogodke, je njeno izpolnitev mogoče preverjati.
Prav na to načelo opozarjajo tudi številni kritiki don Gobbijevih sporočil, zlasti glede napovedi za leti 1998 in 2000.
Tudi odobreno zasebno razodetje ne zavezuje k verovanju
Toda obstaja še pomembnejše načelo.
Predpostavimo za trenutek – česar v primeru don Gobbija ni mogoče trditi –, da bi neka zasebna razodetja prejela popolno cerkveno odobrenje.
Bi jih moral katoličan verovati?
Odgovor klasične katoliške teologije je jasen: ne.
Jezuit Augustin-François Poulain, eden najpomembnejših avtorjev na področju mistične teologije, pojasnjuje, da cerkvena odobritev pomeni predvsem to, da v nekem razodetju ni ničesar, kar bi nasprotovalo veri ali morali. Ne pomeni pa, da Cerkev jamči za resničnost vsake posamezne besede ali da bi morali verniki ta razodetja sprejeti z Božjo (kot krepost, op. prev.) in katoliško vero.
Podobno piše kardinal Jean-Baptiste Pitra. Po njegovem mnenju je treba tudi odobrena zasebna razodetja sprejemati le s človeško oziroma razumno vero. Zato z njimi ni mogoče dokončno reševati zgodovinskih, filozofskih ali teoloških vprašanj, o katerih je v Cerkvi še vedno dovoljena razprava.
Opozorila sv. Pija X.
Na isto previdnost opozarja tudi sveti Pij X.
V času boja proti modernizmu je večkrat poudaril, da je treba biti pri domnevnih razodetjih in pobožnih izročilih zelo preudaren. Javno razodetje je zaključeno, zato nobeno zasebno razodetje ne more postati novo merilo katoliške vere.
To načelo je danes še posebej pomembno, saj smo priča pravemu razmahu najrazličnejših domnevnih prikazovanj, notranjih nagovorov in zasebnih sporočil. Marsikateri vernik jim pripisuje skoraj večjo težo kakor Svetemu pismu ali trajnemu nauku Cerkve.
Takšen odnos ni katoliški.
Sklep
Vse to velja tudi za primer don Stefana Gobbija.
Če bi celo zasebna razodetja, ki bi jih Cerkev uradno priznala, katoličanov ne zavezovala k verovanju, potem morejo toliko manj takšno avtoriteto zahtevati sporočila, ki nikdar niso prejela uradnega priznanja svoje nadnaravne pristnosti in pri katerih se je več časovno določenih prerokb izkazalo za neizpolnjene.
Zato je najmanj nenavadno, da nekateri danes skušajo prav s takšnimi sporočili soditi nadškofa Marcela Lefebvra in Bratovščino sv. Pija X.
Vprašanja, kakršna so škofovska posvečenja, izredno stanje v Cerkvi, pokorščina ali uporaba kanonskega prava, je mogoče presojati samo na temelju katoliškega nauka, cerkvenega prava, zgodovinskih dejstev in trajnega učiteljstva Cerkve. Ne morejo pa biti odvisna od zasebnih razodetij, ki niso del zaklada vere in ki v tem primeru niso prejela niti uradnega cerkvenega priznanja.
Zato ni brez ironije, da se danes proti nadškofu Marcelu Lefebvru navajajo prav sporočila, ki jih Cerkev nikdar ni priznala kot nadnaravna in ki vsebujejo več prerokb z jasno določenimi časovnimi okviri, ki se niso uresničile.
Naj bo to tudi opomin vsem katoličanom. Naša vera ne temelji na zasebnih razodetjih, temveč na Svetem pismu, apostolskem izročilu in trajnem učiteljstvu Cerkve. Zasebna razodetja imajo lahko svoje mesto v osebni pobožnosti, nikdar pa ne morejo postati merilo za presojo katoliškega nauka ali zgodovinskih dogodkov.
Viri in pojasnilo
- Navedki iz sporočil don Stefana Gobbija temeljijo na več med seboj primerjanih prepisih in izdajah Modre knjige (Duhovnikom, Marijinim ljubljenim sinovom), saj uradna spletna izdaja ni na voljo. Podatki o stališču Cerkve temeljijo predvsem na objavah Catholic Answers, Catholic Culture in drugih javno dostopnih virih, ki soglasno ugotavljajo, da domnevna razodetja niso bila nikdar uradno priznana kot nadnaravna.
- Pri teološki razlagi smo se oprli na klasični katoliški nauk o zasebnih razodetjih, kakor ga predstavljajo Augustin-François Poulain, kardinal Jean-Baptiste Pitra ter učiteljstvo sv. Pija X.
- Čeprav imajo zasebna razodetja lahko pomembno vlogo v osebnem duhovnem življenju, je treba biti nadvse pazljivi, saj ostaja temeljno načelo nespremenjeno: katoliška vera temelji na javnem Božjem razodetju, ki ga je treba sprejeti z razumom, ne pa na poznejših zasebnih razodetjih, pa naj bodo še tako razširjena ali priljubljena. Vera je najprej dejanje razuma in volje, saj sprejmemo, kar je Bog razodel in nam je Cerkev predala, potem pa poglabljamo, s tem, da so lahko prizori in podatki zasebnih razodetij, tudi če so ta priznana, lahko tudi napačni oz. se motiti v nekih zadevah, ker cerkvene avtoritete, kot je bilo v članku rečeno, presojajo vsebino predvsem v smislu, da ne gre proti razodeti katoliški veri.
Vir: Radiospada
