Ljubiti pomeni želeti nekomu dobro; zato je jasno, da je bistvo ljubezni v dejanju volje, s katerim nekomu želimo dobro. To pa ne izključuje, da je pri nas to dejanje pogosto povezano s čutno naklonjenostjo; tedaj je ljubezen hkrati dejanje volje in čustvenosti. Kljub temu pa je jasno, da bistvo prave ljubezni ni v čustvenem doživljanju, temveč v dejanju volje. Ljubezen do Boga ne spremeni našega načina, kako ljubimo, ampak ga prežema in povzdigne v nadnaravni red, tako da postaneta volja in čustvenost sposobni ljubiti Boga.
Da, tudi naša čutna naklonjenost je lahko vključena v nadnaravno dejanje ljubezni. Bog ne prezira niti tega bolj ponižnega in manj vzvišenega izraza naše ljubezni do njega. Saj nam je vendar zapovedal, naj ga ljubimo ne samo z vsem svojim umom in vso svojo dušo, ampak tudi z vsem svojim srcem. Vse naše moči – razum, volja in čustva – sodelujejo pri dejanju ljubezni; vendar bistvo tega dejanja ni v čustvih, temveč v volji.
Zato se ne vznemirjaj, če pri svoji ljubezni do Boga glede čustev ostajaš hladen in ničesar »ne čutiš«. Res boš imel manj notranjega zadovoljstva v svoji ljubezni – kajti čutiti, da ljubiš, je veliko slajše –, toda tvoje dejanje ljubezni bo kljub temu enako resnično in popolno. Še več: ker ti manjkata opora in zanos, ki ju daje čustvo, boš prisiljen odločneje uresničevati dejanje volje. To pa tvoji ljubezni ne škoduje, ampak jo napravi še bolj zavestno dejanje volje in zato še bolj zaslužno.
Prav zato, ker je bistvo ljubezni v dejanju volje, ki želi Bogu dobro, Gospod pogosto odvzame vsako sladkost čustvenega doživljanja, da bi tvojo ljubezen naredil čistejšo in močnejšo. Ne boš več čutil, da ljubiš Boga – in to ti bo povzročalo bolečino –, v resnici pa ga boš ljubil natanko toliko, kolikor boš odločno hotel njegovo voljo, njegovo dobrohotno voljo, njegovo veselje postaviti nad vse.
Navsezadnje ni v tvoji moči čutiti ljubezen, vedno pa je v tvoji moči izvrševati dejanja ljubezni z voljo. Vedno je v tvoji moči želeti Bogu dobro, tako da si z vsemi močmi prizadevaš živeti zanj in mu biti všeč.
Sveti Janez od Križa pravi:
»Volja se združuje z Bogom in v njem doseže svoj cilj, ki je ljubezen, po svojem delovanju, ne pa po občutku ali zaznavi svojega hrepenenja, ki se v duši ustali kot njegov cilj in krona.« (Pisma, II),
Delovanje volje je dejanje ljubezni, s katerim Bogu želimo dobro in svojo voljo usklajujemo z njegovo. To dejanje je tisto, ki človeka resnično združuje z Bogom in v njem doseže svoj cilj; je pravo sredstvo, po katerem se z njim združimo.
Občutek ljubezni pa ni nič drugega kakor notranje čustveno doživetje, ki se včasih porodi v naši čutnosti. Zato še zdaleč ni naše resnično dejanje ljubezni. Lahko nas pripravi in spodbudi, da dejanje ljubezni izvršimo, vendar nas sam po sebi ne združuje z Bogom.
Res je, da ga duša lahko uporabi, da se z večjo velikodušnostjo izroči Gospodu. V tem primeru občutek ljubezni okrepi delovanje volje. Toda žal smo ljudje tako nagnjeni k iskanju lastnega zadovoljstva, celo v najsvetejših stvareh, da se duša zlahka ustavi pri sladkosti tega občutka in preneha z vso močjo težiti k Bogu.
Zato je zelo primerno, da nas Bog vodi skozi obdobja duhovne suše in nas tako prisili, da prihajamo k njemu zgolj s čistim dejanjem volje. Tedaj, pravi mistični učitelj,
»duša polaga svojo naklonjenost, veselje, zadovoljstvo, ljubezen in vse svoje hrepenenje samo v Boga; vse drugo zapusti in ljubi njega nad vse.«
In dodaja:
»Zelo nespameten bi bil tisti, ki bi mislil, da mu, ker nima duhovne sladkosti in tolažbe, manjka Bog; in ki bi se, kadar jih ima, veselil in radoval, misleč, da zato že poseduje Boga.« (prav tam)
Ne. Prava ljubezen in združenje z Bogom nista v tem, temveč v čistem dejanju volje, ki išče Boga in njegovo voljo nad vse.
Če torej resnično želiš ljubiti Boga in se z njim združiti, moraš, kakor pravi sveti Janez od Križa,
»ostati lačen in žejen samo Boga.« (prav tam)
To pomeni: vedno išči samo njegovo voljo in jo postavljaj pred svojo.
Takšen način ljubezni te popolnoma vodi iz tebe samega, iz tistega, kar je najbolj globoko v tvojem jazu – iz tvoje lastne volje – in te v celoti usmerja v Božjo voljo.
Če pa pomisliš, da mora biti za dosego popolnega združenja z Bogom vse tvoje življenje vključeno v njegovo voljo, boš začutil potrebo, da boš vedno znova velikodušno zapuščal svojo voljo in ostajal vedno v Božji.
p. Gabrijel od sv. Marije Magdalene OCD, Božja intimnost (Intimità Divina) , Edizioni Piane, Albano Laziale, . S svetnim imenom Adrian De Vos, se je rodil leta 1893 v Belgiji. Že zelo mlad je vstopil v noviciat bosonogih karmeličanov, leta 1919 pa je bil posvečen v duhovnika. Leta 1926 je bil poklican v Rim, kjer je deloval kot profesor duhovne teologije in vzgojitelj. Kot izvrsten poznavalec karmeličanske duhovnosti je znal njen asketsko-mistični nauk približati širokemu krogu vernikov v številnih spisih. Velike teološke resnice je uspešno prenašal v vsakdanje krščansko življenje. V središču njegovega nauka je bilo predvsem premišljevanje kot prvi korak pristnega notranjega življenja, ki naj bi se razcvetelo v zrenju oz. kontemplaciji. Do konca svojega življenja si je prizadeval širiti misel – ki jo najdemo že pri sveti Tereziji Avilski in svetem Janezu od Križa –, da karmeličanska duhovnost ni pot, namenjena le redkim kontemplativnim dušam, temveč privilegirano sredstvo, po katerem lahko vsi napredujejo v molitvenem življenju in na poti posvečenja. Prav v tej luči je treba brati njegovo delo. Umrl je skoraj nenadoma, vendar po prejemu svete popotnice, na vrhuncu svojega apostolskega delovanja, v nedeljo, 15. marca 1953.
