Odlomek svetega Hieronima
V študijske in poglobitvene namene našim bralcem predstavljamo stran svetega Hieronima iz njegove razlage Svetega pisma k Mateju 23,34–39, evangeljskemu odlomku, ki se bere na praznik svetega Štefana.
»Tisti čas je Jezus govoril pismoukom in farizejem: ›Zato, glejte, pošiljam k vam preroke, modrece in pismouke. Nekatere izmed njih boste pobili in križali, druge boste bičali po svojih shodnicah in jih preganjali od mesta do mesta.‹«
Kar smo povedali prej – namreč da se besede »Dopolnite mero svojih očetov« nanašajo na Gospoda samega, ki naj bi ga oni umorili – se lahko nanaša tudi na njegove učence, o katerih zdaj pravi:
»Glejte, pošiljam k vam preroke, modrece in pismouke. Nekatere izmed njih boste pobili in križali, druge boste bičali po svojih shodnicah in jih preganjali od mesta do mesta,«
da bi tako dopolnili mero svojih očetov.
Hkrati pa opazujmo, kakor piše apostol Pavel Korinčanom (1 Kor 12), da so darovi Kristusovih učencev različni. Nekateri so preroki, ki oznanjajo prihodnje stvari; drugi so modri, ki vedo, kdaj je treba spregovoriti; spet drugi so pismouki, izredno podkovani v Postavi.
Med njimi je bil Štefan kamenjan, Pavel umorjen, Peter križan; učence so, kakor beremo v Apostolskih delih, bičali, preganjali in izganjali od mesta do mesta ter jih iz Judeje pregnali, da bi evangelij prešel k poganom.
»Da pride nad vas vsa pravična kri, prelita na zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija, Barahijevega sina, ki ste ga ubili med templjem in oltarjem.«
O Abelu ni nobenega dvoma, da gre za tistega, ki ga je ubil njegov brat Kajn. Da pa je bil pravičen, ne dokazuje le Gospodova izjava, temveč tudi pričevanje Prve Mojzesove knjige (1 Mz 4), kjer je zapisano, da so bili njegovi darovi Bogu prijetni.
Vprašamo pa se, kdo je ta Zaharija, Barahijev sin, saj beremo o več Zaharijah.
Da nam ne bi bila prepuščena možnost, da bi tavali med različnimi razlagami, je dodano:
»ki ste ga ubili med templjem in oltarjem.«
Pri različnih razlagalcih berem različna mnenja in dolžan sem predstaviti stališče vsakega izmed njih.
Nekateri menijo, da gre za Zaharija, Barahijevega sina, ki je enajsti izmed dvanajstih malih prerokov. Tudi ime njegovega očeta se ujema. Ujema se res, toda Sveto pismo nikjer ne pravi, da bi bil ubit med templjem in oltarjem, še posebej zato, ker so bili v njegovem času od templja komajda še ostanki.
Drugi menijo, da gre za Zaharija, očeta Janeza Krstnika, in se pri tem opirajo na nekatere apokrifne spise, po katerih naj bi bil umorjen zato, ker je oznanjal prihod Odrešenika.
Toda ker to nima avtoritete Svetega pisma, je treba tako trditev zavrniti prav tako zlahka, kakor se jo postavlja.
Spet drugi menijo, da gre za tistega Zaharija, ki ga je med templjem in oltarjem ubil judovski kralj Joáš, kakor pripoveduje Druga kroniška knjiga (prim. 2 Krn 24).
Vendar je treba opozoriti, da ta Zaharija ni bil Barahijev sin, ampak sin duhovnika Jojada.
Sveto pismo namreč pravi:
»Kralj Joáš se ni spominjal dobrote, ki mu jo je izkazal njegov oče Jojada.« (2 Krn 24,22)
Če torej priznavamo, da gre za istega Zaharija, in se kraj njegove smrti ujema, se moramo vprašati, zakaj je imenovan Barahijev sin in ne Jojadov sin.
Ime Barahija v našem jeziku pomeni »Gospodov blagoslovljenec«, ime Jojada pa po hebrejskem jeziku pomeni »Gospodova pravičnost«.
V evangeliju, ki ga uporabljajo Nazarečani, je namesto »Barahijev sin« zapisano »Jojadov sin«.
»Resnično, povem vam: vse to bo prišlo nad ta rod.«
Na kratko pojasnimo, zakaj se od tega rodu zahteva kri od pravičnega Abela do Zaharija, Barahijevega sina, čeprav niso ubili ne enega ne drugega.
V Svetem pismu je ustaljeno pravilo, da govori o dveh rodovih: o rodu pravičnih in o rodu hudobnih, pri čemer vsak predstavlja eno samo skupino.
Vzemimo najprej primere za pravične:
»Kdo se sme povzpeti na Gospodovo goro, kdo sme stati na njegovem svetem kraju?« (Ps 24,3)
Ko psalm nato opiše mnoge, ki bodo stopili na Gospodovo goro, čeprav so živeli v različnih časih, doda:
»To je rod tistih, ki iščejo Gospoda, ki iščejo obličje Jakobovega Boga.«
Na drugem mestu pa glede vseh svetnikov pravi:
»Rod pravičnih bo blagoslovljen.« (Ps 112,2)
Za hudobne pa Sveto pismo govori drugače:
»Gadja zalega,«
in:
»Vse to se bo zahtevalo od tega rodu.«
Tudi pri preroku Ezekielu, potem ko preroška beseda opiše grehe dežele, doda:
»Če bi bili v njej Noe, Job in Danijel, ne bi odpustil grehov te dežele.« (Ez 14,14)
S tem želi pod imeni Noeta, Joba in Danijela razumeti vse pravične, ki bi jim bili podobni v krepostih.
Prav tako so tudi ti ljudje, ki so nad apostoli izvrševali enaka dejanja kakor Kajn in Joáš, prišteti k enemu in istemu rodu.
»Jeruzalem, Jeruzalem, ki pobijaš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor koklja zbira svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli!«
Z imenom Jeruzalem ne označuje kamnov in stavb mesta, ampak njegove prebivalce, ki jih objokuje z očetovsko ljubeznijo. Tudi drugje beremo, da je, ko je zagledal Jeruzalem, jokal nad njim (prim. Lk 19).
Poleg tega z besedami:
»Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke,«
pričuje, da je prav on poslal vse preroke preteklih časov.
Podobo kokoši, ki zbira svoja piščeta pod peruti, najdemo tudi v Mojzesovi pesmi v Peti Mojzesovi knjigi:
»Kakor orel varuje svoje gnezdo in lebdi nad svojimi mladiči, razprostre svoje peruti, jih sprejme in jih nosi na svojih perutih.« (5 Mz 32,11)
»Glejte, vaša hiša bo zapuščena.«
To isto je že prej povedal po preroku Jeremiju:
»Zapustil sem svojo hišo, odpovedal sem se svoji dediščini; moja dediščina mi je postala kakor hijenina jama.« (Jer 12,7–8)
Na lastne oči vidimo, da je judovska hiša ostala zapuščena, to je tempelj, ki je nekoč sijal v svojem veličastvu, saj je izgubil svojega prebivalca – Kristusa. Ker so pohlepno hoteli prisvojiti dediščino, so ubili Dediča.
»Kajti povem vam: odslej me ne boste videli, dokler ne porečete: ›Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!‹«
Govori Jeruzalemu in judovskemu ljudstvu.
Ta vrstica – ki so jo ob Gospodovem slovesnem vhodu v Jeruzalem vzklikali tudi otroci in dojenčki, ko so peli:
»Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!«
– je vzeta iz 117. psalma, kjer je povsem jasno zapisana o Gospodovem prihodu.
S temi besedami želi povedati naslednje:
Če se ne boste spreobrnili (prim. Lk 13) in ne boste priznali, da sem jaz tisti, o katerem so prepevali preroki, Sin vsemogočnega Očeta, ne boste gledali mojega obličja.
Judom je bil dan čas za pokoro. Naj izpovedo:
»Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!«
in uzrli bodo Kristusovo obličje.
Iz: Commentarium in Evangelium Matthaei, knj. IV, pogl. XXIII, PL 26, stolp. 172–175. (V nekaterih izdajah je pomotoma navedeno PL 25; pravilna izdaja Hieronimovega komentarja k Matejevemu evangeliju je v Patrologia Latina, zv. 26.)
