Raziskava Mt 16,19
Avtor Investigatore Biblico je konservativni italijanski duhovnik, strokovnjak za Sveto pismo, ki ima pogosto izredno na mestu članke.
Pogosto se dogaja, da evangeljskih besed, prav zato, ker jih tolikokrat slišimo, sčasoma ne razumemo več zares. V spomin se nam vtisnejo v obliki, ki jo je liturgično izročilo naredilo domačo, in nas zato ne presenetijo več. To se lahko zgodi tudi pri besedah, ki jih je Jezus namenil Petru pri Cezareji Filipovi:
»Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva, in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« (Mt 16,19)
Tako beremo tako v italijanskih prevodih Italijanske škofovske konference, kot tudi v slovenskih prevodih. Toda grško besedilo razkriva globlji odtenek, ki ni zgolj slovnična podrobnost: zadeva namreč sam način razumevanja Petrove oblasti in po njem vsake oblasti, ki se vrši v Cerkvi.
Grško besedilo pravi:
ὃ ἐὰν δήσῃς ἐπὶ τῆς γῆς, ἔσται δεδεμένον ἐν τοῖς οὐρανοῖς· καὶ ὃ ἐὰν λύσῃς ἐπὶ τῆς γῆς, ἔσται λελυμένον ἐν τοῖς οὐρανοῖς.
Prečrkovano v latinici brez naglasov:
ho ean deses epi tes ges, estai dedemenon en tois ouranois; kai ho ean lyses epi tes ges, estai lelymenon en tois ouranois.
To bi se prilagojeno v slovenščino lahko bloj natančno glasilo:
»Kar boš zavezal na zemlji, bo že prej zavezano v nebesih, in kar boš razvezal na zemlji, bo že prej razvezano v nebesih.«
Oblika deses in lyses sta konjunktiva aorista, uvedena z ean, in označujeta morebitno prihodnje dejanje zavezovanja in razvezovanja: »kar zavežeš« oziroma v kontekstu prihodnje obljube »kar boš zavezal« in »kar boš razvezal«. Najpomembnejši del pa najdemo v izrazih estai dedemenon in estai lelymenon. Estai je prihodnjik glagola »biti«, dedemenon in lelymenon pa sta trpna deležnika perfekta. Grški perfekt ne označuje zgolj dejanja, ki se je zgodilo, ampak predvsem sedanje stanje, ki je nastalo zaradi že opravljenega dejanja: nekaj se nahaja v stanju, da je bilo že prej zavezano oziroma razvezano.
Zgradbo lahko torej prevedemo v slovenščino z »bo že prej zavezano« in »bo že prej razvezano«. Te ugotovitve pa ne smemo spremeniti v togo časovno računanje, kakor da bi lahko merili neko »prej« v nebesih in »potem« na zemlji. Gre predvsem za izvor in skladnost odločitve: kar bo Peter pristno storil na zemlji, mora biti skladno s tem, kar je določeno pri Bogu. Peter ne vsiljuje nebesom neke volje, ki je nastala na zemlji; prepoznava, služi in v zgodovini udejanja voljo, ki prihaja iz nebes.
Tudi Hieronimova Vulgata ohranja ta pomembni odtenek:
Et quodcumque ligaveris super terram, erit ligatum et in caelis; et quodcumque solveris super terram, erit solutum et in caelis.
Dobesedni prevod se glasi:
»In karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.«
Ligaveris in solveris tu izražata prihodnje dejanje, gledano v njegovi dovršitvi: »boš zavezal«, »boš razvezal«. Izraza erit ligatum in erit solutum sta sestavljena iz prihodnjika glagola esse in trpnega deležnika perfekta; slovnično torej ustrezata »bo že zavezano« in »bo že razvezano« – lahko bi tudi tudi v slovenščini dodali prej za že. Če bi želeli izraziti samo preprost prihodnji trpnik, je imela latinščina na voljo obliki ligabitur, »bo zavezano«, in solvetur, »bo razvezano«. Hieronim torej ne odpravi pomenske gostote grške konstrukcije, ampak jo ohrani z latinsko obliko, ki je zelo blizu izvirniku.
Italijanska prevoda CEI, tako iz leta 1974 kot iz leta 2008, ta odlomek prevajata z »bo zavezano v nebesih« in »bo razvezano v nebesih«, kar je ohranjeno tudi v slovenščini, tudi v misalu za ljudstvo. Gre za jezikovno razumljiv in tradicionalen prevod, vendar bralcu ne pokaže vrednosti perfekta, ki je navzoč v grščini in ohranjen tudi v latinski Vulgati. Slovenski izraz bo zavezano lahko namreč nakazuje drugačno zaporedje: Peter najprej odloči na zemlji, nato pa nebesa njegovo odločitev potrdijo. Izvirno besedilo pa vodi k bolj prefinjenemu razumevanju: ko Peter zaveže ali razveže v skladu s Kristusovim naročilom, mora njegova odločitev na zemlji izražati to, kar je že skladno z nebeško voljo.
Ta razlika je teološko odločilna. Če beremo samo »kar boš zavezal, bo zavezano«, lahko dobimo vtis, da je Petru izročena neomejena oblast, ki je sposobna prisiliti Boga, da potrdi katerokoli človeško odločitev. Kakor da bi Jezus rekel: »Karkoli boš določil, bodo nebesa morala odobriti.« Takšna razlaga bi službo spremenila v samostojno suverenost, ključe Kraljestva pa v sredstvo posedovanja. Toda evangelij Petru ne izroča oblasti nad Kraljestvom: izroča mu ključe Kraljestva, ki ostaja Božje.
Dolgo časa, zlasti v ljudskem oznanjevanju in v nekaterih poenostavljenih predstavah cerkvene oblasti, se je ta vrstica včasih dojemala skoraj kot podelitev absolutne oblasti. Toda treba je pojasniti, da najboljše katoliško teološko izročilo Petrove oblasti nikdar ni imela za neomejeno ali nadrejeno Božji besedi. Papež ni gospodar razodetja, ne more ustvariti drugačne resnice od evangelija in ne more narediti pravičnega tistega, kar Bog razglaša za krivično. Je varuh, pričevalec in služabnik zaklada vere. Slovnična natančnost besedila torej ne ruši Petrovega primata, ampak ga očiščuje samovoljnega razumevanja in razodeva njegovo pravo veličino.
Peter ključe resnično prejme. Njegova oblast ni navidezna, simbolična ali brez posledic. Poklican je zavezovati in razvezovati, varovati občestvo, razločevati, sprejemati in, kadar je potrebno, izključevati; razglašati, kaj je skladno z evangelijem in kaj mu nasprotuje; utrjevati brate v veri in služiti edinosti Cerkve. Toda prav zato, ker je ta oblast resnična, mora ostati radikalno pokorna. Ni oblast tistega, ki nadomesti Boga, ampak oblast tistega, ki Boga posluša, da bi mogel služiti bratom.
Prizor pri Cezareji Filipovi to jasno kaže. Peter lahko izpove: »Ti si Kristus, Sin živega Boga,« ne zato, ker bi do te resnice prišel sam, ampak ker mu jo je razodel Oče: »Kajti meso in kri ti tega nista razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih.« (Mt 16,17). Oblast ključev torej izvira iz prejetega razodetja, ne iz neke lastne superiornosti. Peter lahko govori pravilno, kadar posluša Očeta. Ko pa nekaj vrstic pozneje skuša Jezusu pokazati drugačno pot od poti križa, prejme najstrožji opomin:
»Pojdi od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je božje, marveč na to, kar je človeško.« (Mt 16,23)
To je isti Peter, vendar ne vedno enaka kakovost njegovega poslušanja. Ko sprejema to, kar prihaja od Očeta, postane skala, na kateri Kristus zida. Ko sledi zgolj človeški misli in hoče Mesija odvrniti od križa, postane kamen spotike. Evangelij tako v istem poglavju postavlja skupaj obljubo in omejenost, oblast in potrebo po spreobrnjenju, veličino službe in krhkost tistega, ki jo prejme. Peter ni gotov v vsaki svoji zasebni besedi ali vsaki svoji pobudi; podprt je pri izpolnjevanju poslanstva, ki mu je bilo zaupano, v poslušanju Kristusa in pokornosti apostolski veri.
Tudi jezik »zavezovanja« in »razvezovanja« je treba razumeti v svetopisemskem in judovskem ozadju. Lahko je označeval prepoved in dovoljenje, razglasitev nečesa za obvezno ali dovoljeno, izključitev iz skupnosti ali ponovni sprejem v občestvo. V Mt 18,18 je isti izraz namenjen skupnosti učencev v kontekstu bratskega opominjanja in sprave. Služba, zaupana Petru na poseben način, ga torej ne ločuje od Cerkve, ampak ga postavlja v službo njene vere in njenega občestva.
Prvo veliko uresničenje te naloge vidimo v Apostolskih delih. Peter na binkoštni dan začne oznanjevanje evangelija Izraelu, pozneje pa vstopi v hišo pogana Kornelija. Toda tudi tedaj se ne odloči samovoljno spremeniti Božjega načrta. Pred njim je videnje, doseže ga Sveti Duh in prepozna, kaj Bog že uresničuje:
»Če jim je torej Bog dal isti dar kakor nam, ki smo verovali v Gospoda Jezusa Kristusa, kdo sem bil jaz, da bi mogel Bogu braniti?« (Apd 11,17)
To vprašanje je morda eden najlepših komentarjev ključev in oblasti razvezovanja. Peter ne pravi: »Odločil sem se in Bog je to odobril.« V bistvu pravi: »Bog je že deloval; kdo sem jaz, da bi mu to preprečeval?« Odpira, ker je Bog že odprl; razvezuje, ker je Duh pokazal, da so bili ti bratje sprejeti.
Isto načelo se pokaže na jeruzalemskem koncilu. Apostoli ne iščejo načina, kako bi vsilili lastno voljo, ampak prepoznavajo Božje delovanje med pogani. Sklepna formula je pomenljiva:
»Svetemu Duhu in nam se je namreč zdelo dobro …« (Apd 15,28)
Ne »nam in zato Svetemu Duhu«, ampak »Svetemu Duhu in nam«. Najprej je Božja pobuda; nato cerkveno razločevanje, ki jo sprejme, razloži in prevede v konkretno odločitev.
Iz tega branja izhajajo pomembne posledice tudi za življenje Cerkve. Vsaka krščanska oblast, od Petrove službe do najbolj skromne službe v skupnosti, izgubi svoj pomen, kadar preneha poslušati. Samo to, da je nekdo prejel določeno službo, še ne pomeni, da avtomatično pozna Božjo voljo. Ostati mora v Besedi, moliti, soočati svoje odločitve z apostolsko vero, poslušati Duha, sprejemati razločevanje Cerkve in pozorno gledati rane ljudi.
Evangeljska oblast se najprej ne sprašuje: »Kaj lahko vsilim?«, ampak: »Kaj Bog zahteva?« Ne sprašuje se, kako pripraviti nebesa, da bi potrdila odločitev, ki je bila že sprejeta, ampak kako na zemlji prepoznati in služiti temu, kar pripada nebesom. Čim večja je prejeta oblast, tem globlja mora biti pokorščina. Čim pomembnejši so ključi, ki so bili zaupani, tem čistejše mora biti poslušanje.
Obstaja pa še duhovna posledica, ki zadeva vsakega vernika. Tudi mi smo pogosto v skušnjavi, da bi od Boga zahtevali, naj potrdi tisto, za kar smo se že odločili. Oblikujemo svoje načrte, si ustvarimo svoje sodbe, določimo, kdo ima prav in kdo se moti, šele potem pa iščemo neko versko besedo, ki bi nam dala prav. Evangelij to gibanje obrne. Nebeškega ne smemo vleči v svoje odločitve; dovoliti moramo, da nebesa razsvetlijo in spreobrnejo zemljo našega življenja.
Zavezovati in razvezovati pomeni tudi učiti se razlikovati vezi, ki varujejo življenje, od tistih, ki ga dušijo. Obstajajo vezi zvestobe, resnice in odgovornosti, ki jih ne smemo zlahka razvezati. Toda obstajajo tudi verige greha, strahu, zamer, izključevanja in obupa, za katere evangelij kliče, naj jih pretrgamo. Cerkev ne prejme ključev zato, da bi ljudi zapirala daleč od Boga, ampak da bi varovala vhod v Kraljestvo in odpirala pot sprave, ne da bi ločevala usmiljenje od resnice.
Moč besede, namenjene Petru, torej ni v tem, da bi mu pripisovala samovoljno vsemogočnost. Njena moč je v tem, da človeško, krhko in zgodovinsko odločitev poveže z večnim Božjim načrtom, če ta odločitev ostaja v poslušanju Božje volje. To je velikanska obljuba in hkrati odgovornost, ob kateri človeka spreleti strah. Peter je poklican govoriti na zemlji z očmi, uprtimi v nebesa; odločati, ne da bi postal gospodar; varovati, ne da bi zapiral; razvezovati, ne da bi razkrojil resnico; zavezovati, ne da bi evangelij spremenil v neznosno breme.
Morda moramo te besede ponovno brati počasi. Ne zato, da bi zmanjšali Petra, ampak da bi ga bolje razumeli. Ne zato, da bi oslabili oblast Cerkve, ampak da bi jo ponovno pripeljali k njenemu izviru. Oblast je zares apostolska, kadar ne prisiljuje nebes, naj sledijo zemlji, ampak pomaga zemlji prepoznati nebesa. Ključi so zares v Petrovih rokah, kadar njegove roke ostajajo odprte pred Bogom: roke, ki so prejele, roke, ki služijo, roke, ki Kraljestva ne posedujejo, ampak kažejo nanj in odpirajo njegova vrata.
Vir in celoten izvirni članek: Investigatore Biblico – »Gesù non disse a Pietro ciò che abbiamo sempre creduto«.
