Pojasnilo za slovenske vernike glede nedavnih izjav o Duhovniški bratovščini sv. Pija X.
Po škofovskih posvečenjih, ki so bila 1. julija 2026 v Écônu, so se tudi v Sloveniji pojavile izjave, po katerih naj bi bila Duhovniška bratovščina sv. Pija X. v razkolu, njeni škofje in duhovniki pa izobčeni, zato naj bi bili nekateri zakramenti, ki jih podeljujejo, neveljavni.
Podobno opozorilo je bilo objavljeno tudi na spletni strani župnije Presvete Trojice v Splitu, kjer se nahaja tamkajšnja kapela sv. Hieronima Duhovniške bratovščine sv. Pija X., povzeli pa so ga tudi številni hrvaški mediji. Tudi v Sloveniji so se pojavile podobne razlage, med drugim v izjavah cerkvenih predstavnikov in teologov.
Ker takšne trditve pri številnih vernikih povzročajo zmedo in negotovost, želimo predstaviti nekaj pomembnih dejstev iz katoliškega nauka in cerkvenega prava. Nekoliko se bomo seveda ponavljali, ker smo marsikaj že rekli, vendar v teh primerih ponavljanje pomaga, da si stvari zapomnimo.
Veljavnost zakramentov ni isto kot kanonični položaj
Najprej je treba razlikovati med dvema povsem različnima vprašanjema – prvo je kanonični položaj neke skupnosti, drugo pa je veljavnost zakramentov.
Tudi če bi imel kdo nepravilni kanonični položaj ali bi bil celo pod cerkveno kaznijo, to samo po sebi še nikakor ne pomeni, da so zakramenti, ki jih podeljuje, neveljavni.
Katoliška teologija že stoletja uči, da veljavnost zakramentov izhaja predvsem iz pravilne snovi, oblike, namena in veljavnega posvečenja služabnika.
Zato Cerkev priznava za veljavna tudi duhovniška in škofovska posvečenja vzhodnih “pravoslavnih” (razkolniških) Cerkva, čeprav niso v občestvu z Rimom.
Enako velja za sveto mašo, birmo in mašniško posvečenje, ki jih vršijo veljavno posvečeni škofje Duhovniške bratovščine sv. Pija X.
Papež Frančišek je osebno podelil pooblastila
Leta 2015 je papež Frančišek v Svetem letu usmiljenja vsem duhovnikom Bratovščine osebno podelil redna pooblastila za veljavno in dovoljeno podeljevanje odveze pri zakramentu pokore.
Po koncu jubilejnega leta teh pooblastil ni preklical, ampak jih je trajno potrdil.
Leta 2017 je Sveti sedež izdal še navodila, ki omogočajo redno sklepanje zakonskih zvez vernikov, ki obiskujejo apostolat Bratovščine.
To pomeni, da je sam papež priznal pastoralno skrb Bratovščine za vernike in zagotovil reden dostop do teh zakramentov.
Ali lahko dikasterij razveljavi pooblastila, ki jih je osebno podelil papež?
Bratovščina meni, da pooblastil, ki jih je osebno podelil rimski papež, ni mogoče šteti za samodejno odpravljena zgolj z odlokom enega od dikasterijev.
Toda, tudi če bi kdo zagovarjal drugačno pravno razlago, ostaja še eno pomembno načelo cerkvenega prava: Ecclesia supplet – Cerkev dopolnjuje.
Kanon 144 Zakonika cerkvenega prava vsebuje eno najpomembnejših načel kanonskega prava: Ecclesia supplet – »Cerkev dopolnjuje.«
Namen tega načela je varovati vernike pred posledicami pravne negotovosti.
Kadar obstaja resen pravni dvom ali kadar duhovnik javno nastopa kot katoliški duhovnik in redno opravlja svojo službo, Cerkev sama dopolni potrebno izvršilno oblast, da verniki ne bi ostali brez veljavnih zakramentov.
Duhovniki Bratovščine že desetletja javno opravljajo svojo službo. Veljavno so posvečeni, javno darujejo sveto mašo, pridigajo, spovedujejo in podeljujejo zakramente.
Prav zato Bratovščina meni, da so pogoji za uporabo kanona 144 izpolnjeni.
Kaj pa zakonska zveza?
Podobno velja za zakrament svetega zakona. Kanon 1116 predvideva izredne okoliščine, v katerih lahko verniki veljavno sklenejo zakonsko zvezo tudi brez navzočnosti običajnega cerkvenega predstavnika, če do njega ni mogoče priti brez resnih težav.
Ta določba obstaja zato, da Cerkev tudi v izrednih razmerah ne prikrajša vernikov za zakramente.
Kaj pravi cerkveno pravo o kaznih?
Pogosto slišimo trditev, da naj bi bile cerkvene kazni samoumevne in samodejne. Toda, kot smo dejali, Zakonik cerkvenega prava v kanonih 1323 in 1324 določa, da se kazen ne uporabi oziroma se mora omiliti, če je kdo ravnal zaradi stanja nujnosti ali pa je vsaj razumno menil, da tako stanje obstaja.
Prav to Bratovščina zatrjuje vse od svojega nastanka: da zaradi globoke krize vere v Cerkvi obstaja stanje nujnosti, ki zahteva nadaljevanje njenega poslanstva zaradi ohranitve katoliškega izročila in zveličanja duš.
Tudi če bi kdo tej presoji oporekal, ostaja dejstvo, da kanonsko pravo takšne okoliščine izrecno predvideva in jim daje odločilen pomen pri presoji morebitne kazenske odgovornosti.
Ali je Bratovščina v razkolu?
Tudi glede tega vprašanja je potrebno razlikovanje. Ostalo smo podrobneje že povedali, dodajmo še nekaj. Papež Benedikt XVI., tako ljub konservativnim in indultističnim krogom, ni govoril o razkolu. Po odpravi izobčenj leta 2009 je papež Benedikt XVI. pojasnil, da Duhovniška bratovščina sv. Pija X. nima urejenega kanoničnega položaja v Cerkvi, ni pa dejal, da bi bila nova Cerkev ali razkolniška skupnost. Prav nasprotno, večkrat je poudaril, da gre za notranje vprašanje Katoliške Cerkve, ki ga je treba rešiti.
To je pomembno razlikovanje.
Navidezni paradoks današnjega časa
Mnoge vernike danes bega še nekaj drugega.
V zadnjih desetletjih se v odnosu do nekatoliških skupnosti nenehno poudarjajo dialog, sodelovanje in skupna pot.
Po drugi strani pa se najstrožji kanonski ukrepi uporabljajo proti katoličanom, ki želijo ohraniti tradicionalno bogoslužje, tradicionalni nauk in katoliško izročilo ter hkrati priznavajo papeža in molijo zanj.
To vprašanje si zastavljajo številni verniki in ga ni mogoče preprosto prezreti.
Najvišji zakon Cerkve
Zakonik cerkvenega prava se konča z načelom, ki povzema ves njegov namen: »Zveličanje duš mora biti vedno najvišji zakon Cerkve.« (Salus animarum suprema lex). To ni le lep zaključek zakonika, ampak njegovo temeljno vodilo.
Prav zato cerkveno pravo pozna načelo Ecclesia supplet, določbe o stanju nujnosti in druge pravne institute, ki varujejo vernike pred tem, da bi zaradi izrednih okoliščin ostali brez zakramentov.
Duhovniška bratovščina sv. Pija X. ostaja prepričana, da se te določbe uporabljajo tudi v njenem primeru in da predstavljajo trdno kanonsko podlago za veljavnost zakramentov, ki jih podeljujejo njeni duhovniki.
Njeno poslanstvo ostaja isto kakor ob ustanovitvi: ohranjati katoliško vero, katoliško izročilo in sveto mašno daritev ter delovati za zveličanje duš.
Pri vsaki sveti maši njeni duhovniki molijo za papeža in krajevnega škofa ter prosijo Boga, da bi Cerkev čim prej ponovno zasijala v polnosti edinosti resnice in vere.
Salus animarum suprema lex – Zveličanje duš je najvišji zakon Cerkve.
