Z veseljem objavljamo ta urejeni prevod z našimi dopolnitvami, pripravljen po članku iz Biltena št. 23 (maj 2025) Družbe apostolov Jezusa in Marije (Société des Apôtres de Jésus et Marie), ki je bil v italijanskem prevodu objavljen tukaj.
Zaradi našega apostolata v državah srednje in jugovzhodne Evrope ter stiki z vzhodno Evropo pogosto prihajamo v stik s številnimi kristjani vzhodnega obreda. Včasih se zgodi, da se iz različnh razlogov, včasih je dovolj že ta, da bi se recimo ne želeli k sveti maši peljati uro do uro in pol daleč, med dopustom nekateri verniki, navezani na katoliško izročilo, udeležijo vzhodnih bogoslužij, da bi se izognili zmedi nove maše.
Nekateri zmedeni verniki celo vprašajo: »Tam je neka ‘pravoslavna’ cerkev. Ali smem iti tja, če ni tradicionalne maše?« ali: »Ali nimajo istega bogoslužja kot mi? Torej se je vendar ne smem udeležiti, kajne?«
Poskusimo zato na čim bolj jedrnat način odgovoriti na ta vprašanja.
Nekaj pojasnil glede izrazov
Najprej razjasnimo oziroma opredelimo nekaj izrazov, ki jih bomo uporabljali.
Predvsem moramo biti previdni pri izrazu »pravoslaven«, ki bi se ga bilo pravzaprav bolje izogibati. V tem članku ga bomo vendarle uporabljali, ker je v splošni rabi, sicer pa bi to bili po večini vzhodni ali grški razkolniki, saj tudi tovrstne slovanske skupnosti izhajajo iz grškega sveta. Običajno se torej to nanaša na kristjane, ki so se ob razkolu v Carigradu leta 1054 ločili od Katoliške Cerkve.
Izraz »obred«, ki ga bomo pogosto uporabljali, pomeni – poenostavljeno povedano – način, kako se opravlja bogoslužje. Tako govorimo o mašnem obredu, kadar mislimo na način obhajanja svete maše.
V tem članku bomo izraz uporabljali v širšem pomenu: kot način obhajanja maše, podeljevanja zakramentov in opravljanja uradne molitve Cerkve.
Ko bomo torej govorili o grškem obredu, bomo mislili na način obhajanja svete maše, podeljevanja zakramentov in molitve grške Cerkve, ki se razlikuje od obreda naših »latinskih« duhovnikov.
Vzhodni obredi sami po sebi
Večina zahodnih katoličanov približno ve, da poleg latinskega obstajajo tudi vzhodni obredi ter da na Bližnjem vzhodu – zlasti v Sveti deželi, Libanonu in Armeniji – živijo kristjani teh obredov. Prav tako jih najdemo v srednji, jugovzhodni in vzhodni Evropi, na območjih, ki so bila pogosto zaznamovana s tragično zgodovino in tudi z žalostnimi dogodki, ki se odvijajo pred našimi očmi.
Tem kristjanom, vsaj tistim v Evropi in delu Bližnjega vzhoda, pogosto pravimo kar »pravoslavni«. Najprej pa je treba poudariti, da obstaja več različnih vzhodnih obredov in več skupin kristjanov vzhodnega obreda.
Ti obredi so sami po sebi – vsaj v svojem bistvu in po svojem starodavnem izvoru – katoliški. V krščanstvu namreč poleg latinskega obreda, ki se ga običajno udeležujemo, obstajajo tudi drugi obredi. Tudi ti izvirajo od apostolov in so jih kristjani tistih dežel uporabljali skozi dolga stoletja.
Misijonarji, ki so šli evangelizirat še poganske narode, so s seboj prinašali tudi svoj obred. Kakor so rimski misijonarji zahodnim narodom prinesli rimski obred, so misijonarji iz grškega sveta svoj obred prinesli večini slovanskih narodov, kot recimo sv. Ciril in Metod v jugovzhodno in srednjo Evropo, ostali pa v današnjo Rusijo, Ukrajino in drugam.
Ali je ta raznolikost obredov nekaj dobrega? Da, odgovarjajo papeži.
Gre za častitljive obrede, ki tako kot naš izvirajo iz apostolske liturgije ter so jih skozi stoletja oblikovali, uredili ali izpopolnili veliki svetniki, kakršna sta bila denimo sveti Janez Zlatousti in sveti Bazilij Veliki, po katerima se imenujeta dve glavni carigrajski liturgiji.
Ti različni obredi na različne, vendar enako veljavne načine izražajo isto katoliško vero, kakor različni okraski krasijo eno samo Cerkev.
Vzhodni obredi pogosto izstopajo po svoji izredni zunanji slovesnosti in po izjemni pesniški lepoti. Po svoji naravi so sicer bolj prilagojeni vzhodni miselnosti in običajem, vendar vsebujejo mnogo bogastva, ki lahko hrani tudi duhovno življenje nas zahodnih kristjanov.
Katoličani ali razkolniki?
Ti obredi so torej sami po sebi dobri in pri tem bi se lahko ustavili, če hudič stvari ne bi zapletel.
Zaradi vrste zapletenih razlogov – verskih, političnih in človeških – so se cele veje krščanstva ločile od edine prave Cerkve, Katoliške Cerkve. Nesreča razkola (in kmalu tudi v določeni meri krivoverstva) je od Katoliške Cerkve odtrgala velike dele teh vzhodnih krščanskih skupnosti. Ločeni kristjani so nato ohranili svoje bogoslužje, pri čemer so ji včasih dodali tudi prvine, ki niso več bile katoliške.
Tako so se vzhodne liturgije, ki so bile same po sebi katoliške, odtlej obhajale tako pri katoličanih, kot tudi pri kristjanih, ločenih od Katoliške Cerkve.
Najpomembnejši med temi razkoli je bil razkol grške Cerkve, katere sedež je bil v Carigradu. Ta se je ločila od Katoliške Cerkve in si prilastila naziv »pravoslavna«, to je »tista, ki ima pravo vero« (v omenjeno krivoverstvo je padla kmalu zatem, še bolj pa kasneje, saj so še na koncilu v Firencah imeli marsikatere skupne nauke s Katoliško Cerkvijo, ki pa so jih nato opustili). Ta razkol se je nato razširil na večino dežel, ki jih je ta Cerkev evangelizirala.
Vendar se niso vsi kristjani vzhodnega obreda ločili od Cerkve. Nekateri so ves čas ostali katoličani, drugi pa so se po več stoletjih razkola vrnili v edino pravo Cerkev, Katoliško Cerkev. Tako na primer v vzhodni in srednji Evropi živijo kristjani bizantinskega obreda, ki so katoličani, poleg njih pa tudi drugi, ki uporabljajo popolnoma isti obred, vendar so razkolniki, torej ločeni od Katoliške Cerkve.
Kaj pa »pravoslavna« maša?
Na podlagi tega, kar smo pravkar – namenoma zelo na kratko – pojasnili, lahko zdaj odgovorimo na vprašanja, ki so bila povod za ta članek.
Katoličan se nikdar ne sme dejavno udeležiti bogoslužja, ki ni katoliško (kan. 1258 Zakonika cerkvenega prava iz leta 1917).
To cerkveno določbo je lahko razumeti in se je ne more v smislu novega zakonika omiliti zaradi nekega ekumenizma. Boga je mogoče resnično častiti samo v Katoliški Cerkvi. Dejavno sodelovati pri nekatoliškem bogoslužju pomeni v določeni meri pristati na to zmotno veroizpoved.
Seveda lahko samo Bog presoja namene ljudi, ki pripadajo tem nekatoliškim skupnostim. Če pa gledamo objektivno, ne da bi sodili notranjost src, takšno bogoslužje Bogu ne izkazuje pravega češčenja. Izjeme potrjujejo pravilo.
Zato katoličanom nikdar ni dovoljeno dejavno sodelovati pri maši, ki jo obhajajo »pravoslavni«, torej kristjani, resnično ločeni od Katoliške Cerkve. Temu bi se reklo communio in sacris.
Po drugi strani pa se je dovoljeno udeležiti maše kristjanov vzhodnega obreda, ki so katoličani, torej podrejeni Katoliški Cerkvi in papežu.
Vendar pozor – to bomo v naslednjem podnaslovu še dodatno obdelali!
Ti katoličani vzhodnega obreda po Drugem vatikanskem koncilu sicer niso nujno spremenili svoje liturgije (čeprav so jo premnogi žal spremenili, kot bomo povedali), vendar so nekateri spremenili svoj nauk in sprejeli modernistične ter liberalne zmote.
Ni samoumevno, da je tam, kjer je liturgija pravilna, pravilna tudi vera. Zato se je treba predhodno dobro pozanimati in se prepričati, da gre za katoličane tudi glede nauka. Sicer bi lahko prešli iz Scile v Karibdo: izognili bi se novi maši, hkrati pa bi se udeležili bogoslužja nekatoličanov.
Če ste v dvomu, je vedno najbolje vprašati zares tradicionalnega duhovnika.
Bolj podrobno o grkokatoličanih
Pri vzhodnih katoličanih je potrebna še ena pomembna razlika.
Bizantinski in drugi vzhodni obredi so sami po sebi starodavni katoliški obredi, katerih izročilo Cerkev vedno spoštuje. Vendar so tudi vzhodne katoliške Cerkve po Drugem vatikanskem koncilu doživele različne reforme, ki jih številni tradicionalni vzhodni katoličani upravičeno kritizirajo.
Pod geslom »odpravljanja latinizacije« (delatinizacija) so se marsikje začeli oddaljevati od nekaterih stoletnih katoliških običajev, ki so jih vzhodne Cerkve povsem zakonito sprejele skozi svoje življenje v občestvu z Rimom. Namesto da bi ohranili organski razvoj lastnega izročila, so pogosto skušali svoje bogoslužje in cerkveno življenje približati današnji “pravoslavni” praksi. Na to že desetletja opozarja v okviru Bratovščine Duhovniška družba sv. Jozafata, pa tudi druge tradicionalne skupnosti vzhodnih katoličanov.
Med spremembami, ki jih omenjajo njihovi avtorji, so zlasti:
- opuščanje starocerkvene slovanščine in drugih tradicionalnih liturgičnih jezikov v korist narodnih jezikov;
- poenostavitve in krajšanje bogoslužja;
- uvajanje liturgičnih praks, ki so bile prej neznane (ni redko najti tudi ministriranje deklic);
- ter predvsem sprejemanje koncilskega ekumenizma, zaradi katerega se vse manj poudarja, da je vrnitev razkolnikov v Katoliško Cerkev edina pot do prave edinosti.
Zato tudi pri katoliških skupnostih vzhodnega obreda ni mogoče avtomatično sklepati, da zgolj ohranitev starodavne liturgične oblike pomeni tudi ohranitev celotnega katoliškega izročila – s tem so zelo podobni indultističnim krogom. Liturgija je sicer pogosto ostala bistveno manj prizadeta od rimskega obreda, vendar so se na mnogih krajih pojavile liturgične novosti in predvsem doktrinalni vplivi pokoncilskega ekumenizma.
Prav zato smo v članku o kardinalu Josyfu Slipyju opozorili na bistveno težavo. Kardinal Slipy je nedvomno veliko trpel za katoliško vero in za svojo Cerkev, vendar je po koncilu tudi sam sprejel program približevanja pravoslavnim z odpravljanjem t. i. »latinizacij« in drugega. Tradicionalni vzhodni katoličani opozarjajo, da takšen pristop ne pomeni vrnitve k pristnemu izročilu, temveč pogosto prilagajanje sodobni “pravoslavni” praksi na račun tistih katoliških prvin, ki so jih vzhodne Cerkve skozi stoletja zakonito sprejele v občestvu z Rimom.
Zato je lahko udeležba pri bogoslužju katoličanov vzhodnega obreda le izredna možnost, kadar ni na voljo tradicionalne latinske maše, in še tedaj le ob moralni gotovosti, da skupnost ohranja katoliški nauk in se izogiba liturgičnim ter doktrinalnim novostim. Takšna udeležba nikakor ne pomeni, da bi bilo vzhodno izročilo manj vredno od latinskega, ampak zgolj upošteva dejstvo, da je pokoncilska kriza prizadela tudi vzhodne katoliške Cerkve. Je pa res, da imamo latinski katoličani svoje izročilo, grški pa svoje – tudi to je načeloma treba upoštevati. En od najbolj znanih tovrstnih katoličanov je recimo Matt Fradd, ki je sicer latinski katoličan, vendar se je zaradi vseh pokoncilskih težav in zablod z družino preusmeril v vzhodno katolištvo, ki pa ni njegovo izročilo. Težave je tako zgolj pometel pod preprogo in se namesto latinskega izročila zatekel h kompromisnemu vzhodno-katoliškemu izročilu.
