Italija in Nemčija sta v zadnjih dneh sprejeli ukrepe, s katerimi vernike odvračata od obiskovanja kapel Duhovniške bratovščine sv. Pija X. Ob tem se ponovno pojavljajo trditve o domnevni neveljavnosti nekaterih zakramentov, medtem ko Bratovščina odgovarja, da želi ostati zvesta temu, kar je Cerkev vedno učila in živela.
Po škofovskih posvečenjih 1. julija 2026 se v nekaterih evropskih škofijah vrstijo ukrepi proti Duhovniški bratovščini sv. Pija X. V Italiji in Nemčiji so bili v zadnjih dneh s strani nekaterih škofov in kurij objavljeni novi odloki in opozorila vernikom, naj se ne udeležujejo bogoslužij Bratovščine, ob tem pa se znova pojavljajo tudi trditve o domnevni neveljavnosti nekaterih zakramentov.
Čeprav gre za odločitve posameznih škofov, je opazno, da se po škofovskih posvečenjih pojavlja zelo podoben vzorec ravnanja. Vernike se skuša odvrniti od tradicionalne katoliške liturgije in apostolata Bratovščine, pri čemer se skoraj povsod uporabljajo enaki (ne)argumenti.
Italija: opozorila pri vseh nedeljskih mašah
V več italijanskih škofijah so škofje v zadnjih tednih odredili, da se pri vseh nedeljskih mašah javno prebere opozorilo vernikom, naj ne obiskujejo kapel Duhovniške bratovščine sv. Pija X. Po poročanju portala Renovatio 21 so se ponekod med pridigami pojavile celo izjave, da vernike, ki obiskujejo bogoslužja Bratovščine, čaka izobčenje.
Na takšno ravnanje se je odzval prior priorata v Albanu Laziale, don Giovanni Caruso Spinelli, ki je škofu Velletrija, Segnija in Frascatija, msgr. Stefanu Russu, poslal odprto pismo.
Že na začetku je opozoril na očitno protislovje:
»Vernike ste opozorili, naj ne obiskujejo naših kapel. Toda verniki, ki ob nedeljah obiskujejo naše kapele, niso v vaših cerkvah – so pri nas. Opozorilo je tako doseglo vse tiste, ki ga niso potrebovali, ni pa doseglo tistih, katerim je bilo namenjeno.«
Po njegovem mnenju pravi cilj teh opozoril ni Bratovščina sama.
Če bi šlo zgolj za nekaj sto vernikov, ki obiskujejo kapele Bratovščine, bi bilo nerazumno zaradi njih nagovoriti več deset tisoč ljudi po vseh župnijah. Prav nasprotno: številni katoličani so prav po zaslugi teh opozoril prvič izvedeli, da se v njihovi bližini še vedno daruje tradicionalna sveta maša.
Avtor zato sklepa, da je razlog drugod.
Po njegovem mnenju se škofje zavedajo, da vse več vernikov opaža globoko krizo v Cerkvi: prazne cerkve, zapiranje semenišč, izginjanje verouka in vedno manjšo navzočnost vere po družinah. Prav tem vernikom naj bi bila namenjena opozorila.
Posebej zanimiv je zgodovinski argument, ki ga navaja don Caruso. Spomni, da je na škofijskem sedežu v Segniju pred in po drugem vatikanskem koncilu več kot petnajst let sedel msgr. Luigi Maria Carli, eden vodilnih članov Coetus Internationalis Patrum, skupaj z nadškofom Marcelom Lefebvrom, škofom Antoniem de Castrom Mayerjem in škofom Geraldom de Proença Sigaudom.
Že leta 1969 je škof Carli opozarjal na možnost »velikih in očitnih odpadov od vere, zablod pastirjev in žalostne izgube duš«, pri čemer je korenino krize videl v krizi vere, ki se je razširila »v imenu koncila in z zlorabo koncila«. Obtožbo »integrizma« pa je označil ne za sramoto, ampak za »neodpovedljivo dolžnost in veliko čast«.
Pismo se sklene z besedami, ki dobro povzemajo stališče Bratovščine:
»Še naprej bomo molili za Vas in za Vaš kler, kajti katoličani smo in kot katoličani želimo tudi umreti. Ne morete pa od nas zahtevati, da sodelujemo pri uničevanju Cerkve.«
Nemčija: nove omejitve tradicionalnih zakramentov
Podobni ukrepi prihajajo tudi iz Nemčije.
Škof Heiner Wilmer je vernike svoje škofije pozval, naj se ne udeležujejo nobenega bogoslužja ali dejavnosti Duhovniške bratovščine sv. Pija X. Ob tem je zatrdil, da naj bi bile spovedi in poroke, ki jih opravljajo njeni duhovniki, neveljavne, ter Bratovščini prepovedal uporabo vseh škofijskih cerkva in drugih cerkvenih prostorov.
Hkrati je uvedel nove omejitve tudi za tradicionalno rimsko bogoslužje znotraj svoje škofije. Tradicionalna maša je dovoljena le na nekaj posebej določenih krajih, drugod pa je za vsako posamezno obhajanje potrebno posebno dovoljenje škofijske kurije. Tudi poroke po tradicionalnem obredu bodo odslej (morda) dobile odobritev le posamično, brez kakršnekoli pravice vernikov, da bi takšno dovoljenje zahtevali – če se kurija odloči pozitivno, takšna poroka bo, sicer ne.
Še več, duhovnik sicer lahko zasebno daruje tradicionalno mašo v latinščini, vendar o njej ne sme javno obvestiti vernikov, da ne bi dobila videza javnega bogoslužja.
Posebej zgovorno pa je ozadje teh odločitev.
Škof Wilmer velja za enega najvidnejših podpornikov nemške Sinodalne poti. Glasoval je za dokumente, ki podpirajo blagoslavljanje istospolnih zvez, ponovno vrednotenje homoseksualnosti ter uvedbo ženskega diakonata.
Skupni vzorec
Dogodki v Italiji in Nemčiji kažejo presenetljivo podoben vzorec.
Namesto da bi škofje odgovorili na vprašanja, ki jih verniki zastavljajo glede krize v Cerkvi in razlogov za njihovo navezanost na tradicionalno liturgijo, skušajo z upravnimi ukrepi preprečiti stik vernikov z apostolatom Duhovniške bratovščine sv. Pija X.
Pri tem se skoraj povsod ponavljajo iste trditve: vernike se odvrača od obiskovanja kapel Bratovščine, ponovno se odpira vprašanje veljavnosti nekaterih zakramentov in ustvarja vtis, da je zvestoba tradicionalni liturgiji povezana z nevarnostjo cerkvenih kazni.
Prav zato odprto pismo don Giovannija Carusa Spinellija presega meje ene same italijanske škofije. Njegove besede bi lahko bile odgovor tudi na podobne ukrepe drugod po Evropi:
»Ne morete od nas zahtevati, da sodelujemo pri uničevanju Cerkve.«
Čeprav gre za odločitve posameznih škofov, je opazno, da se po škofovskih posvečenjih v Écônu pojavlja zelo podoben način ravnanja. Namesto razprave o razlogih, zaradi katerih se vse več vernikov obrača k tradicionalni liturgiji, se odgovarja predvsem z upravnimi ukrepi in opozorili. To pa vprašanj, ki si jih verniki zastavljajo, ne odpravlja, temveč jih pogosto še okrepi.
Na koncu je vse to le, kakor je lepo opzoril don Caruso Spinelli, priložnost, da verniki, ki tega še niso vedeli, slišijo za to, da se v njihovi bližini darujejo tradicionalne maše in da to počne Duhovniška bratovščina sv. Pija X. Spet zastonjska reklama, torej, ki bo zagotovo kakega vernika spodbudila, da gre pogledat, kaj je to za ena zadeva.
