Ker nasprotniki Duhovniške bratovščine sv. Pija X. – oziroma natančneje: katoličanov, ki se upirajo modernizmu – nikdar ne odidejo na počitnice, letošnje poletje 2026 pa je neizpodbiten dokaz za to, je koristno ponovno obuditi nekatere misli, ki so bile že neštetokrat izrečene, očitno pa še vedno ne dovolj za nekatere posebej trdožive želodce.
»Njihovi načrti za uničenje se ne kujejo zunaj Cerkve, temveč znotraj nje; zato se nevarnost skriva skoraj v njenih žilah in drobovju. Toliko bolj zanesljivo vodi v pogubo, ker jo poznajo od znotraj. Poleg tega sekire ne nastavljajo na veje ali na poganjke, temveč na samo korenino, to je na vero in na njena najgloblja vlakna. Ko enkrat načnejo to korenino nesmrtnosti, razširjajo strup po vsem drevesu, tako da ne pustijo nedotaknjenega nobenega dela katoliške resnice, nobenega, ki ga ne bi skušali omadeževati.«
Tu je govor o modernistih, »najnevarnejših med sovražniki Cerkve«, in teh besed ne izreka nadškof Marcel Lefebvre, temveč papež sv. Pij X. v okrožnici Pascendi, ki je bila v zadnjih petdesetih letih razširjajočega se krivoverstva navedena že neštetokrat.
Med Kristusovo Cerkvijo in Katoliško Cerkvijo Bratovščina sv. Pija X. vedno pade na noge
Ponovno prihaja v ospredje očitek, da smo se ločili od edine vidne Cerkve, Kristusove Cerkve v zgodovini, tam, kjer je Petrov naslednik in škofje v občestvu z njim. Zakaj? Ker naj bi škofovska posvečenja v Écônu pretrgala vidno edinost Katoliške Cerkve, saj so bila opravljena proti izrecno izraženi volji vrhovnega papeža.
Ne izgubljajmo časa s tem, da bi vedno znova ponavljali iste odgovore tistim, ki vedno znova postavljajo iste ugovore. O tem je bilo že ogromno napisanega.¹
Raje se vprašajmo: ali Drugi vatikanski koncil ne uči, da se delovanje Kristusove Cerkve razteza tudi onkraj vidnih meja Katoliške Cerkve, kjer se nahajajo »številni elementi posvečevanja in resnice« (Lumen gentium, 8)? Ali ne dodaja, da se delovanje Kristusove Cerkve dejansko uresničuje tudi po ločenih skupnostih, katerih »Kristusov Duh ne odklanja uporabljati kot sredstev zveličanja« (Unitatis redintegratio, 3)? Ali ni Kongregacija za nauk vere pojasnila, da so »Cerkve, ki sicer niso v popolnem občestvu s Katoliško Cerkvijo, vendar ostajajo z njo povezane z zelo tesnimi vezmi, kakršni sta apostolsko nasledstvo in veljavna evharistija, resnične krajevne Cerkve« in da je zato »v teh Cerkvah navzoča in dejavna Kristusova Cerkev« (Dominus Iesus, 17)?
Torej, gospodje konservativni zagovorniki modernističnega statusa quo – v čem je pravzaprav težava? Duhovniška bratovščina sv. Pija X. namreč ohranja apostolsko nasledstvo in veljavno evharistijo.
Zato se, kakor bi dejal Blaise Pascal, splača staviti na zvestobo izročilu.
Če je resnica v izročilu, ki je že vnaprej obsodilo Drugi vatikanski koncil (ante litteram), potem je Duhovniška bratovščina sv. Pija X. v Božji milosti. V tem primeru izgubi hvalo sveta, pridobi pa Kristusovo ljubezen.
Če pa je resnica v modernističnem Drugem vatikanskem koncilu, ki nasprotuje izročilu, potem je Duhovniška bratovščina sv. Pija X. prav tako v Božji milosti – tako namreč izrecno pritrjujejo sami koncilski dokumenti. V tem primeru bi sicer izgubila »popolno občestvo«, vendar bi bila – po samem Drugem vatikanskem koncilu – kakor vsaka druga »ločena skupnost« še vedno sposobna »resnično rojevati življenje milosti« in »odpirati dostop do občestva zveličanja« (Unitatis redintegratio, 3).
Kajti kako bi bilo sploh mogoče govoriti o »posvečevanju« in »življenju milosti«, če ne v stanju prijateljstva z Bogom, torej v stanju posvečujoče milosti?
»Koncilska Cerkev« in Katoliška Cerkev
Odlično, zdaj lahko naredim res zvest prevod, brez krajšanja.
»Koncilska Cerkev« in Katoliška Cerkev
Če odmislimo provokacije, lahko na očitek, da verujemo v dve vzporedni in soobstoječi »Cerkvi«, v »tradicionalno« in »koncilsko«, za poglobljeno razumevanje napotimo na izvrsten članek p. Jeana-Michela Gleiza Ali lahko govorimo o »koncilski Cerkvi«? z dne 18. junija 2020. V njem so zbrana vsa potrebna pojasnila in sklici. Tukaj navajamo le krajši odlomek (poudarki so naši):
»Kolikor je po Drugem vatikanskem koncilu prišlo do spremembe usmeritve, govorimo o koncilski Cerkvi. S tem izrazom ne označujemo neke stvari ali bistva, ki bi bilo ločeno od drugega, niti neke družbe, ločene od druge, temveč novega duha, ki se je skupaj z Drugim vatikanskim koncilom naselil v Cerkvi in ovira njen cilj, to je izročilo njene vere in morale. Kadar pravimo, da ta nasprotna smer deluje v Cerkvi, s tem mislimo, da tisti, ki se združujejo pri uresničevanju cilja, nasprotnega cilju Cerkve, očitno niso pretrgali vezi, ki jih povezuje z drugimi člani in z njihovim poglavarjem [prim. zgoraj navedeni odlomek okrožnice Pascendi, op. ur.]. […] Torej ne obstajata dve Cerkvi; znotraj Cerkve obstaja le ena nasprotna težnja, ki se bojuje proti Cerkvi od znotraj, ki jo skuša ohromiti v svojo korist in ji preprečuje uresničitev njenega cilja. […] Resničnost koncilske Cerkve je torej v tem, da gre za napačno pojmovanje Cerkve, ki se je polastilo misli cerkvenih ljudi. Takšno pojmovanje trajno ustvarja nekakšno vzporedno oblast, ki hromi ali ovira normalno delovanje katoliške družbe in preprečuje, da bi Cerkev uresničila svoj namen. Tako postavlja ovire med Cerkev in njeno dobro, ne da bi pri tem odpravila njeno temeljno naravnanost k temu dobremu.«
To je odgovor, ki ga je treba dati tistim, ki nam očitajo, da verjamemo v dve vzporedni Cerkvi (in da smo zato razkolniki) ter da se imamo za edine nadaljevalce prave Katoliške Cerkve. Edini nadaljevalci niso člani Duhovniške bratovščine sv. Pija X., temveč vsi tisti, ki z zavračanjem zmot modernizma še naprej izpovedujejo večno katoliško vero, ne glede na to, ali pripadajo Bratovščini sv. Pija X. ali ne.
Ne obstajata torej dve telesi – eno zdravo in drugo ranjeno – temveč eno samo ranjeno telo, v katerem pravi katoličani predstavljajo njegov imunski sistem, modernisti pa, ki se skrivajo »v samih žilah in drobovju« Cerkve, raka, ki napada organizem, v katerem prebiva.
Naš Gospod je to skrivnost že doživel na svojem fizičnem telesu med svojim trpljenjem, ko so priče njegovega božanstva nemo opazovale njegovo razdejanje. Danes jo ponovno doživlja v svojem skrivnostnem telesu med modernistično krizo, ko priče katoliškega izročila spremljajo »samorazkroj« Cerkve.
Kdo se loči od skrivnostnega Kristusovega telesa?
Na tem mestu je treba posebej poudariti vidik, ki je zaradi napačno razumljenega spoštovanja do cerkvene oblasti prepogosto potisnjen v ozadje. O grehu razkola se skoraj vedno govori kot o ločitvi (dela) telesa od glave, torej vernikov od papeža, skoraj nikoli pa o nasprotnem primeru: o ločitvi glave od telesa, torej papeža od vernikov in od vse Cerkve.
To zato, ker greh razkola običajno pomeni prelom edinosti Cerkve v smislu odnosa udov do glave. Toda sv. Tomaž Akvinski opozarja, da se edinost lahko poruši tudi na drug način, namreč v medsebojnem odnosu udov.² Papež je namreč, preden je glava Cerkve, tudi njen ud. V tem smislu teološka možnost razkolniškega papeža ni v nasprotju z naukom, če govorimo o prelomu edinosti med člani. Toda tudi glede edinosti vodstva, torej v odnosu do glave, ni nesmiselno pri papežu predvideti možnost greha razkola.³
Ob tem se seveda spontano poraja ugovor: kako bi se lahko papež na kakršenkoli način ločil od samega sebe ali od Cerkve, katere glava je, če vendar velja načelo Ubi Petrus, ibi Ecclesia – »Kjer je Peter, tam je Cerkev«?
Na to boleče vprašanje smo že večkrat odgovorili, nazadnje tudi s ponovno objavo nekaterih študij v knjigi Al servizio della Chiesa, ki jo je izdala založba Edizioni Piane. Navajamo kratek, vendar zelo pojasnjevalen odlomek:
»Persona Papæ potest renuere subesse officio Papæ – oseba papeža se lahko odreče podreditvi dolžnostim papeške službe, piše kardinal Kajetan, ki dodaja, da bi vztrajanje v takšnem ravnanju papeža naredilo za razkolnika per separationem sui ab unitate Capitis – zaradi njegove ločitve od edinosti Glave Cerkve, ki je Kristus (Kajetan, Commentaria…, super IIª-IIæ, q. 39, a. 1, št. 6). Kar zadeva načelo »kjer je papež, tam je Cerkev«, Kajetan pojasnjuje, da velja le tedaj, kadar se papež vede kot papež in kot glava Cerkve; sicer pa »ne le da Cerkev ni v njem, ampak tudi on ni v Cerkvi« (prav tam).«⁴
Nekateri največji teologi vseh časov so torej predvideli tudi takšno možnost.
Papež bi lahko porušil edinost Cerkve in s tem zagrešil razkol, če bi:
- hotel od preostale Cerkve ločiti samega sebe tako, da bi izobčil vso Cerkev;⁵
- se hotel obnašati zgolj kot posvetni vladar in bi se odrekel dolžnosti, da Cerkev vodi na duhovnem področju;⁶
- ukazoval nekaj, kar bi bilo v nasprotju z Božjim ali naravnim pravom;⁷
- prenehal spoštovati norme, določene za splošni red Cerkve;⁸
- hotel sprevreči vse cerkvene obrede, utemeljene na apostolskem izročilu.⁹
Naj bralčevo pozornost usmerimo predvsem na to zadnjo točko.
Ne da bi se sploh spuščali v presojo liturgične reforme Pavla VI., spomnimo le, da je pomenila popoln in korenit pretres obredov vseh zakramentov, zakramentalov in bogoslužnih obredov rimske Cerkve, ne glede na njihovo starodavnost ali častitljivost. Dovolj je omeniti, da so bile spremenjene celo posvetilne besede v kanonu svete maše, katerih izvor je po zanesljivem izročilu apostolski, če ne celo Božji.
V nemalo primerih ni šlo zgolj za spremembo, ampak za ukinitev. Nekatere oblike so bile preprosto opuščene, denimo celotna obredna razsežnost odnosov med Cerkvijo in rimskim plemstvom ter med Cerkvijo in državo, ki je na posebej izrazit način pričala o rimskosti Katoliške Cerkve in o družbenem kraljevanju našega Gospoda.
Kako v tej vnemi po liturgičnem »resetiranju« ne bi prepoznali pravega prevrata »vseh obredov, utemeljenih na apostolskem izročilu«? Kako v njej ne bi videli želje po prelomu, namesto naravnega razvoja in prenove?
Se zdi takšna sodba prestroga?
Potem znova preberimo besede samega Pavla VI. o liturgični reformi:
»Izgubljamo govorico krščanskih stoletij; skorajda postajamo tujci in neposvečeni v literarnem svetišču svetega izražanja. Tako bomo izgubili velik del tiste čudovite in neprimerljive umetniške ter duhovne dediščine, ki jo predstavlja gregorijanski koral. Da, imamo razlog za obžalovanje, skoraj za zmedenost: s čim bomo nadomestili ta angelski jezik? To je žrtev neprecenljive vrednosti. In zakaj? Kaj je lahko več vredno od teh najvišjih vrednot naše Cerkve? Odgovor se zdi preprost in vsakdanji, vendar je na mestu, ker je človeški in apostolski. Več je vredno, da molitev ljudje razumejo, kot pa svilena in starodavna oblačila, s katerimi je bila kraljevsko odeta.«¹⁰
Ipse dixit. – Sam je to izrekel.
Opombe
¹ Prim. med številnimi prispevki, ki smo jih objavili tudi na slovenski strani: Nismo ne razkolniki ne nepokorni (Né scismatici, né disobbedienti); Abstraktna pokorščina in konkretna pokorščina (Obbedienza astratta e obbedienza concreta); Razkolniki ali preprosto katoličani? (Scismatici o semplicemente cattolici?).
² Prim. Summa Theologiae, II-II, vprašanje 39.
³ Prim. C. Journet, L’Église du Verbe Incarné (Cerkev učlovečene Besede), Desclée de Brouwer, Fribourg, 1962, str. 839 in naslednje.
⁴ Prim. Al servizio della Chiesa. Le consacrazioni episcopali della Fraternità San Pio X (V službi Cerkve. Škofovska posvečenja Duhovniške bratovščine sv. Pija X.), zbornik več avtorjev, Edizioni Piane, Casale Monferrato, 2026, str. 37.
⁵ Prim. Kajetan, Commentaria in Summam Divi Thomæ, II-II, vprašanje 39, člen 3: »præsumeret excommunicare Ecclesiam« (»če bi si drznil izobčiti vso Cerkev«); Francisco Suárez, De caritate, razprava XII, oddelek 1, št. 2: »ut si tentaret totam Ecclesiam excommunicare« (»kakor če bi skušal izobčiti vso Cerkev«).
⁶ Prim. Kajetan, prav tam: »in spiritualibus« (»na duhovnem področju«).
⁷ Prim. Janez Torquemada, Summa de Ecclesia, I. del, IV. knjiga, 11. poglavje: »præcipiendo ea quae naturali aut divino iuri contraria sunt« (»če bi ukazoval to, kar nasprotuje naravnemu ali božjemu pravu«).
⁸ Prav tam: »Quia sicut possit incidere in hæresim ita in inobœdientiam, et pertinacem inobservantiam eorum quae ordinata sunt ad communem statum Ecclesiæ« (»Kajti kakor lahko zapade v krivoverstvo, tako lahko zapade tudi v nepokorščino in trdovratno neizpolnjevanje tistega, kar je določeno za skupni red Cerkve.«).
⁹ Prim. Frančišek Suárez, prav tam: »si vellet omnes Ecclesiasticas cæremonias apostolica traditione firmatas, evertere« (»če bi hotel porušiti vse cerkvene obrede, utemeljene na apostolskem izročilu«); Kajetan, prav tam; Janez Torquemada, prav tam.
¹⁰ Pavel VI., Splošna avdienca, 26. november 1969.
Vir: Italijansko okrožje – fsspx.it
