Njegova ekscelenca, msgr. Sylvain Bataille, nadškof v Bourgesu, je sklenil objaviti nekaj »izhodiščnih točk za razumevanje položaja« v zvezi s škofovskimi posvečenji Bratovščine sv. Pija X.
»Ali se lahko postavimo nad Cerkev in zavrnemo koncil, na katerem so se zbrali škofje vsega sveta? Ali lahko menimo, da je v več kot šestdesetih letih sedem zaporednih papežev, 8000 škofov po vsem svetu – z nekaj izjemami – ter velika večina duhovnikov in vernikov zapustila pravo vero? V ozadju vseh razkolov vedno znova najdemo isto skušnjavo: verjeti, da smo edini, ki posedujemo resnico, edini, ki smo zvesti, edini čisti in edini, ki lahko rešimo Cerkev.«
Ali naj bi bila torej edinost Cerkve stvar večine? Če bi bilo tako, bi lahko isto vprašanje naobrnili proti njegovemu avtorju in ga vprašali: Ali je mogoče v imenu ekumenizma, verske svobode in kolegialnosti zavrniti približno dvajset ekumenskih koncilov, na katerih so se zbrali škofje vse zgodovine? Ali lahko menimo, da je v skoraj dva tisoč letih 260 zaporednih papežev skupaj s škofi, duhovniki in verniki resno zablodilo v veri, ker niso poznali pravih načel nauka o Cerkvi in družbenega nauka?
Če bi bila edinost Cerkve res edinost večine, bi morali odgovoriti pritrdilno. Potem bi bila prav Cerkev Drugega vatikanskega koncila tista, ki je podlegla skušnjavi, da verjame, da je ona sama edina, ki poseduje resnico. Prav Cerkev teh sedmih papežev, ki že več kot šestdeset let oznanjajo nov nauk o Cerkvi in nov družbeni nauk, bi podlegla skušnjavi, da verjame, da je samo ona čista, zvesta in sposobna rešiti duše. Prav ta Cerkev bi bila potemtakem resnično razkolniška.
Toda, če globlje pogledamo – in pravzaprav zares tako – edinost Cerkve ni edinost večine, saj ne temelji na subjektu, temveč na objektu. Temelji na eni sami resnici prave vere, ki jo od Kristusa in apostolov prejema od Boga ustanovljeno Učiteljstvo, da bi jo iz roda v rod in vse do konca sveta zvesto in nezmotljivo posredovalo ter pri tem vedno ohranilo njen isti pomen.
Edinost Cerkve je torej edinost javnega in družbenega izpovedovanja prave vere in opravljanja pravega bogoslužja, pod vodstvom cerkvene oblasti, ki jo je za ta namen ustanovil Bog.
Množični – vendar nikakor ne popolni – padec, ki je v Cerkvi navzoč od zadnjega ekumenskega koncila, je dejstvo, ki si ga moramo žal priznati. Cerkveni možje se od Drugega vatikanskega koncila naprej oddaljujejo od prave vere in pravega bogoslužja pod pretvezo uničujočega ekumenizma, v imenu lažne verske svobode, ki so jo njihovi predhodniki večkrat obsodili, ter v iluziji sinodalnosti in kolegialnosti, ki nista združljivi z Božjo ureditvijo Cerkve.
Prav zato, da bi ostala zvesta Cerkvi – v trojni vezi njene vere, njenega bogoslužja in njenega vodenja –, se Bratovščina upira vsem reformam, ki izvirajo iz zadnjega koncila, in uporablja sredstva, potrebna za nadaljevanje posredovanja Božjega zaklada vere, tudi po škofovski službi, ki je zares katoliška in zvesta.
Takšna škofovska služba – ne glede na to, kaj o tem meni nadškof v Bourgesu – nikakor ne more pomeniti, da bi škofje Bratovščine »pretrgali občestvo s Katoliško Cerkvijo«.
Ne, škofje Bratovščine si ne prisvajajo redne cerkvene oblasti, ki jo lahko podeli samo papež.
»Biti škof,« pravi msgr. Bataille, »pomeni biti poklican s strani papeža, da vstopiš v apostolski zbor, to je v zbor škofov okoli Petrovega naslednika.«
Tu se ponovno srečamo z isto sofistično argumentacijo, na katero smo že večkrat opozorili: ta argument izkorišča temeljno dvoumnost besede škof.
Ista beseda lahko namreč označuje dve precej različni stvarnosti: po eni strani nosilca oblasti svetega reda, ki jo prejme s škofovskim posvečenjem, po drugi strani pa nosilca cerkvene oblasti, ki jo prejme z dejanjem papeževe volje. Škofje Bratovščine so škofje v prvem pomenu, ne pa v drugem. Do prekinitve bi lahko prišlo le s prisvojitvijo cerkvene oblasti, česar pa škofje Bratovščine v tem primeru nikakor ne počnejo.
Žal pa do prekinitve prihaja z druge strani – s strani cerkvenih mož sedanjega časa.
Za bežen vpogled v to zadostuje obisk spletne strani škofije Bourges in pogled na nova imenovanja, napovedana za september 2026.
V imenu sinodalnosti je bilo za odgovorne pri različnih škofijskih službah imenovanih enajst laikov: en moški in deset žensk. Med njimi najdemo – zaupano ženski – tudi škofijsko službo za ekumenizem, ki ji je pridružen duhovnik, zadolžen za ekumenska vprašanja.
Nazadnje opazimo tudi kanonika, ki je kot škofovski delegat zadolžen za bogoslužje in pastoralo »po starem obredu«. S tem je pravo bogoslužje Cerkve potisnjeno na raven postranskega obreda, popolnoma v skladu z motuproprijem Traditionis custodes.
Lahko torej mirno rečemo: v Bourgesu, kot tudi drugod po Franciji in po vsem katoliškem svetu, je »zavel duh revolucije« …
Prav zato, da bi ohranila čistost prave vere, je Bratovščina želela Cerkvi dati nove škofe, zveste izročilu, ki ga je Kristus in po njem apostoli posredoval skozi več kot dva tisoč let.
»Živo« izročilo – toda v kakšnem smislu?
Po mnenju msgr. Sylvaina Batailla, nadškofa v Bourgesu, izročilo »ni neka zamrznjena, kakor v led ujeta, nedotakljiva dediščina. Nasprotno, je živo posredovanje same vere apostolov, ki se pod vodstvom Duha nenehno poglablja in živi v različnih zgodovinskih in kulturnih okoliščinah«. Ob neki drugi priložnosti pa pravi: »Zvestoba ni statična, ampak dinamična, v kontinuiteti vere, ki je nespremenljiva, vendar so okoliščine vedno nove in Duh je nenehno na delu.«
Po tej logiki naj bi bila s tem oslabljena tudi glavna utemeljitev škofovskih posvečenj 1. julija.
Toda tu se ponovno srečamo z evolucionističnim pojmovanjem, ki ga je uvedel Drugi vatikanski koncil in ga je teoretično razvil Benedikt XVI. Gre za dvoumno pojmovanje Izročila, po katerem je mogoče pod pretvezo njegovega »poglabljanja« tudi precejšnje oddaljevanje od prejšnjega nauka in prakse Cerkve prikazati kot zakonit razvoj iste vere.
Številka 17 Izpovedi vere, ki jo je Bratovščina predstavila 24. junija letos, to dvoumnost razblinja:
»Izročilo lahko imenujemo ›živo‹, vendar ne v smislu, da bi spreminjalo svoj pomen, temveč v smislu, da živo Učiteljstvo skozi stoletja vedno jasneje in bolj izrecno predstavlja isto resnico z istim pomenom.«
Kar so vsi, povsod in vedno verovali kot nekaj, kar pripada veri, ne more biti zanikano ali postavljeno pod vprašaj zaradi katerekoli teološke mode, pastoralnega pritiska, diplomatske potrebe ali domnevne zahteve sodobnega sveta.
Žal pa zelo dobro vidimo, kam vodi »živo posredovanje«, na katerega se sklicuje msgr. Bataille. Uveljavlja se način prakticiranja vere, ki pod pretvezo prilagajanja spreminja pomen razodete resnice. Praksa ekumenizma na primer vse bolj vnaša zmoto verskega indiferentizma.
»Maša vseh časov« in liturgične reforme
Nadškof v Bourgesu se želi lotiti tudi izraza »maša vseh časov«, ki ga je uporabljal msgr. Lefebvre, da bi z njim utemeljil reforme bogoslužja po Drugem vatikanskem koncilu:
»Vedno se obhaja Kristusova smrt in vstajenje, vedno se daruje njegova daritev vernikom, vendar v oblikah, ki so se skozi stoletja razvijale. Papež Pij XII. je v petdesetih letih izvedel pomembne liturgične reforme, ki jih je Bratovščina sv. Pija X. vse sprejela. Zato ni razumljivo, zakaj naj bi se moralo vse zamrzniti v letu 1962.«
Toda reforme Pija XII. nimajo nič skupnega z reformami Pavla VI.
Prve so po obnovljenih besedah in kretnjah obreda samo jasneje izražale isto resnico, katere izraz mora biti bogoslužje.
Druge pa se »v celoti in v posamič osupljivo oddaljujejo« od te iste vsebine, kakor ugotavlja Kratek kritični pregled nove maše, ki sta ga kardinala Ottaviani in Bacci svoj čas predložila papežu Pavlu VI.
Maša se imenuje »maša vseh časov« zato, ker obred skozi različne reforme ali obnovitve nenehno izraža isti pomen, ki ga enodušno zahteva katoliška izpoved vere in ki ga zahteva tudi učinkovitost samega zakramenta.
V tem smislu je maša nad časom in zunaj časa, saj je odmev večne, posvečujoče Božje besede.
Povsem drugače pa je z reformami Pavla VI., ki so ta odmev iznakazile do te mere, da je postal izraz čustva cerkvene skupnosti, ki je podvrženo vsem spremembam in muham lastne zgodovine.
To jasno potrjujeta tudi 124. in 125. člen Izpovedi vere, ki jo je Bratovščina predstavila 24. junija:
»Izpovedujem, da tradicionalna rimska maša, ki se obhaja po obredu, ki je bil v uporabi pred reformo Novus Ordo Missae, z neprimerljivo jasnostjo izraža katoliški nauk o daritvi, duhovništvu in resnični navzočnosti. Z bolečino pa ugotavljam, da so se sodobne liturgične reforme v celoti in posamič precej oddaljile od tradicionalnega bogoslužja; s tem so zatemnile daritveni in spravni značaj maše, spodbudile demokratično pojmovanje bogoslužja, približale katoliški liturgični izraz protestantskim pojmovanjem ter tako odločilno prispevale k izgubi občutka za sveto, k sprevrnitvi krščanskega duha, k zmanjšanju duhovniških poklicev in k splošnemu slabljenju vere.«
»Zato zavračam vsako reformo ali vsako liturgično rabo, ki zaradi opustitev, doktrinalne dvoumnosti ali praktične usmeritve spodbuja krivoverstva, slabi vero, se oddaljuje od katoliškega nauka o maši, kakor je bil izražen na Tridentinskem koncilu, ali vernike odvrača od češčenja, ki ga dolgujejo Bogu. Javno bogoslužje Cerkve mora brez dvoumnosti izražati katoliško vero.«
Očitno to ni namen nadškofa v Bourgesu.
»Bogoslužje«, pojasnjuje msgr. Bataille, »ostaja izkustvo odrešenja za nas grešnike«.
»Izkustvo« – to je beseda, ki se nenehno ponavlja v papeških govorih po Drugem vatikanskem koncilu. Je eden glavnih pokazateljev spremembe težišča, do katere je prišlo v času koncila.
To spremembo težišča je msgr. Lefebvre zelo dobro analiziral po škofovskih posvečenjih 30. junija 1988. Šlo je za, kot je dejal, »prehod od pravice resnice k pravici osebe«.
Gre torej za prehod od pogleda na objekt – na stvarnost, ki se kot taka vsiljuje dejanju razuma ali volje – k pogledu na subjekt.
Ta evolucionizem ima svoj začetek prav v tej novi perspektivi, v perspektivi personalizma.
Prav zato, da bi branila pravice resnice, zlasti prek bogoslužja, ki je izraz pravega češčenja prave vere, je Bratovščina želela Cerkvi dati nove škofe, zveste temu neokrnjenemu izrazu vere Cerkve.
p. Jean-Michel Gleize
Opombe
1. Glej: Les ordinations épiscopales de la Fraternité Saint-Pie X – Points de repère pour comprendre la situation – Éditorial de Monseigneur Bataille, spletna stran škofije Bourges.
2. Glej članke, objavljene v aprilskih, majskih in junijskih številkah Courrier de Rome.
3. Glej: Annonce des nominations – nouvelle édition, spletna stran škofije Bourges.
4. Prvi vatikanski koncil (1870), dogmatična konstitucija Dei Filius, IV. poglavje, DS 3020 in kanon 3, DS 3043; Pij IX., bula Ineffabilis Deus (8. december 1864), v kateri je ob razglasitvi dogme o brezmadežnem spočetju zelo jasno izrazil, da Cerkev v dogmah, ki jih je prejela kot zaklad, »nikoli ničesar ne spreminja, ničesar ne odvzema in ničesar ne dodaja«, ampak jih razvija tako, da »se razvijajo, ne da bi spremenile svojo naravo, ter da vedno ostanejo v isti resnici, v istem pomenu in v isti misli«.
5. Sv. Vincencij Lerinski, Commonitorium, kakor ga navaja Prvi vatikanski koncil (1870), dogmatična konstitucija Dei Filius, IV. poglavje, DS 3020.
6. Glej Kratek kritični pregled nove maše (Bref examen critique du Novus Ordo Missae), ki sta ga 3. septembra 1969 papežu Pavlu VI. predložila kardinala Ottaviani in Bacci.
7. Msgr. Marcel Lefebvre, »La visibilité de l’Eglise et la situation actuelle«, v Fideliter, št. 66, november–december 1988, str. 29.
Vir: La Porte Latine
Slika: Katedrala v Bourgesu – Fred de Noyelle / Godong.
