Poročilo o sveti maši v škofiji Campos (Brazilija) po Drugem vatikanskem koncilu: odgovor na vprašanja, ki jih je v svojem pismu z dne 15. junija 1980, št. 1197/80, postavil Njegova Eminenca kardinal Knox, prefekt rimske kongregacije za bogoslužje.
Njegova Eminenca želi izvedeti:
Najprej:
a) ali se v škofiji Campos obhajajo maše v latinščini;
b) ali potreba po latinskem jeziku v bogoslužju svete maše ostaja nespremenjena, narašča ali upada.
Drugič: ali so v škofiji posamezniki ali skupine, ki vztrajajo pri maši po starodavnem obredu (tridentinska maša)? Kako pomembne so te skupine? Kaj jih spodbuja, da zavzemajo takšna stališča in postavljajo takšne zahteve?
1) Glede prvega vprašanja
V skladu s koncilskima določbama o bogoslužju, št. 54 in 36, duhovniki škofije Campos ohranjajo navado obhajanja svete mašne daritve v latinščini. Vendar pa so nekateri duhovniki zaradi dovoljenja, navedenega v istih številkah konstitucije, v dele maše, ki jih običajno imenujemo »maša katehumenov« in segajo od začetka do darovanja, uvedli ljudski jezik; prav tako v ljudskem jeziku molijo očenaš in molitve pri obhajilu vernikov.
To nadaljnje uporabljanje latinščine pri maši vernike popolnoma zadovoljuje. Tako smo na primer pred kratkim opazili izjemno veliko udeležbo pri maši Kristusa Odrešenika, ki je bila v celoti obhajana v latinščini.
Poleg tega jih latinska maša varuje pred desakralizacijskimi zlorabami – ki segajo celo do oskrunjenja –, ki so se v nekaterih cerkvah pojavile obenem z novo mašo, ki je bila v celoti v ljudskem jeziku. Na primer: ženske pristopajo k oltarju, da bi skupaj z mašnikom z združenimi rokami molile Gospodovo molitev; laik prejema obhajilo s hostijo, ki jo sam vzame iz ciborija; skratka, vse tisto, kar prispeva k zabrisovanju razlikovanja med službenim duhovništvom duhovnika in skupnim duhovništvom vernikov.
V isto kategorijo je treba uvrstiti očitni individualizem duhovnikov, ki sprejemajo ljudski jezik in novo mašo: zavračajo vse smernice oblasti, ki so v nasprotju z njihovimi osebnimi željami. To opažamo v škofiji pri njihovem zavračanju, da bi vernikom delili obhajilo na jezik, medtem ko klečijo.
To kaže, da kljub dobrim sadovom ohranjanja liturgične latinščine v škofiji ta praksa ni bila splošna.
Vsi redovi in nekatere skupine škofijskega duhovništva so uvedli mašo, ki je bila v celoti obhajana v portugalščini, na podlagi dovoljenj, ki jih je dala škofovska konferenca. Šele po tem običajnem prelomu z uradnim jezikom latinskega obreda (konstitucija o bogoslužju, št. 36) so se začele pojavljati zlorabe, o katerih smo pravkar govorili.
2) Glede drugega vprašanja, ki se nanaša na tradicionalno mašo (»tridentinsko mašo«)
1) V župnijah škofije se na splošno obhaja (čeprav ne v vseh), in sicer zaradi št. 4 konstitucije o bogoslužju, kjer koncil izjavlja, da želi sveta Cerkev, da bi bili »vsi zakonito priznani obredi tudi v prihodnje ohranjeni in na vsak način pospeševani«, ter priporoča, naj se prenova obredov, kadar je potrebna, opravi previdno in v skladu z izročilom.
2) Kar zadeva vernike, ima večina raje tradicionalno latinsko mašo. Opazili smo, da je v župnijah, kjer se tradicionalna latinska maša ohranja, pobožnost večja. To dejstvo potrjujejo tudi ljudje zunaj škofije, ki obiskujejo Campos. V teh župnijah se nobena od zgoraj omenjenih desakralizacijskih zlorab ni pojavila.
3) Razlogi za to neomajno navezanost na tridentinsko mašo so različni:
a) očitna pohujšanja pri novih mašah v ljudskem jeziku;
b) glede samega obreda nove maše človeka zelo prizadene odsotnost vsake jasne trditve, da je maša prava daritev v strogem pomenu besede in da ima značaj zadostilne daritve; nedvoumne trditve tradicionalne maše, kakršne najdemo pri darovanju, so bile odstranjene.
To je za naše prebivalstvo zelo občutljivo vprašanje, saj imamo veliko protestantskih sekt. Med njimi se liturgične spremembe Katoliške Cerkve predstavlja kot dokaz, da priznava svojo zmoto in priznava, da maša v resnici ni daritev v strogem pomenu besede, še manj pa zadostilna daritev.
To podobno trditev protestantov vsaj na videz potrjujejo mnoge spremembe, uvedene v novo mašo; spremembe, ki se ujemajo s tistimi, ki so jih uvedli Luter in drugi protestantski voditelji, ko so se lotili spreminjanja katoliške maše, prave daritve, tako da bi postala zgolj spominska gostija tega, kar je Jezus storil s svojimi apostoli pred svojim trpljenjem.
V primerih, ki jih bom navedel, vidimo včasih desakralizacijo, včasih zamenjavo oziroma zmedo med službenim duhovništvom in skupnim duhovništvom vernikov, včasih pa oddaljevanje od jasnega izražanja temeljnih dogem, povezanih s presveto evharistijo:
- Pri luteranih se na Sveto Trojico sklicuje samo šestkrat. Pri novi maši je klicanje Sv. Trojice prav tako zmanjšano na šestkrat. Gre za preprosto vzporednico, vendar takšno, ki krepi druge vzporednice.
- Pri Confiteorju (kesanju) je Luter odstranil vsa sklicevanja na blaženo Devico Marijo, angele in svetnike ter tudi na odvezo grehov. Poleg tega je Confiteor spremenil v skupno molitev duhovnika in občestva. Pri novi maši je bil Confiteor deležen podobnih opustitev. V njegovem drugem delu je ostala le bleda sled blažene Device Marije, angelov in svetnikov; odpravljena je bila odveza, ki jo je duhovnik podelil po tem, ko so verniki zmolili Confiteor, Confiteor pa je postal skupna molitev vsega ljudstva skupaj z duhovnikom.
Tu bom navedel besede luteranskega pastorja iz razmeroma novejšega dela, ki kažejo dogmatični pomen sprememb, ki jih je Luter uvedel v Confiteor:
»S priznanjem načela duhovništva vseh vernikov je kesanje (Confiteor) postalo dejanje občestva in ne samo duhovnika.«
Luther D. Reed: The Lutheran Liturgy, Fortress Press, Philadelphia, 1947, str. 255–256.
- Luter je odstranil darovanje, ker je nedvoumno izražalo žrtveni in zadostilni značaj svete maše. Pri novi maši darovanje izgubi ti značilnosti in postane zgolj priprava darov;
- Nova maša je ponovno uvedla »prošnje vernikov«, kar je del luteranskega bogoslužja. Reed pojasnjuje, da so »prošnje vernikov« eden od pomembnih elementov bogoslužja in verjetno tisti, ki najbolje izraža dejavno sodelovanje občestva pri njegovem delovanju kot duhovniškem dejanju vernikov (str. 313).
- Uporaba ljudskih jezikov in razširitev svetopisemskih beril prav tako približujeta novo mašo protestantskemu bogoslužju.
Na kratko je mogoče povedati, kako L. Reed (op. cit., str. 234) razume splošno liturgično gibanje Katoliške Cerkve:
»Srednjeveška Cerkev je uničila prvotno edinost in občestveni značaj bogoslužja s tem, da je dala prevelik poudarek duhovniškemu stanu in laike odvezala od njihovega dejavnega sodelovanja. Reformacija je to odstopanje popravila s tem, da je duhovništvu vernikov in občestvenemu značaju bogoslužja pripisala pomen, ki jima je pripadal. Maše brez obhajila so bile prepovedane in uvedeno je bilo pogosto obhajilo vernikov. Uporaba ljudskega jezika ter množitev pesmi in pridig za vernike sta imeli pri tem pomembno vlogo. Liturgično gibanje splošnega značaja, ki se sedaj odvija v rimokatoliški Cerkvi, je zapozneli poskus, da bi pospešili dejavno in razumno sodelovanje laikov pri maši, tako da bi se vsi verniki lahko imeli za ›somaševalce‹ obenem z duhovnikom.«
(Poudarek v izvirniku.)
Uvod v Institutio generalis Missalis Romani, v 7. členu nakazuje, da je bila pozornost, ki jo je Ordo Missae svetega Pija V. namenjal evharističnim dogmam o resnični navzočnosti, transsubstanciaciji in službenem duhovništvu, posledica napadov, ki so jih te dogme takrat doživljale. Iz tega sledi implicitni sklep, da danes takšna pozornost ni več potrebna, saj se teh dogem več ne napada.
Takšno namigovanje je osupljivo, saj je Pavel VI. v okrožnici Mysterium Fidei izrazil zaskrbljenost zaradi zmot, ki napadajo prav te dogme.
Logični sklep iz skrbi, ki jo je izrazil sveti oče, bi moral biti v smeri ohranjanja obrambnih pregrad proti proti-evharističnim zmotam, ki jih predstavlja tradicionalni Ordo Missae, ne pa v smeri odsotnosti skrbi, ki jo razglašajo avtorji uvoda v novo mašo.
To so na kratko nekateri razlogi, zaradi katerih verniki škofije Campos ostajajo navezani na tradicionalno mašo, imenovano »tridentinska maša«. Gre za zagotavljanje čistosti vere in celovitosti Razodetja.
Antonio de Castro-Mayer
škof v Camposu
Viri: Itinéraires – FSSPX Aktualno
