V današnjem času ni težko priti do cerkvenih dokumentov. Zakonik cerkvenega prava, papeške okrožnice, koncilske odločitve, liturgični predpisi in številna teološka besedila so vsakomur dostopni v nekaj klikih. To je velika prednost našega časa, saj Cerkev nikdar ni želela, da bi bili njeni verniki v nevednosti glede vere in cerkvenega življenja. Še več, zaželeno je, da verniki spoznavajo nauk Cerkve, njeno pravo in njeno zgodovino. Zaradi dostopnosti cerkvenih dokumentov na spletu jih mnogi verniki tudi berejo in to je samo po sebi lahko zelo koristno in hvalevredno.
Vendar pa prav tu preži tudi določena nevarnost. Ni dovolj najti en sam kanon ali en stavek iz nekega dokumenta in na njegovi podlagi sprejemati dokončne sodbe o tem, kako bi morali duhovniki ali predstojniki ravnati v posameznem primeru. Takšen način branja cerkvenih besedil ni v skladu s katoliškim izročilom. Cerkveni dokumenti ne obstajajo kot zbirka med seboj nepovezanih določb, ki bi jih bilo mogoče uporabljati mehanično, temveč tvorijo organsko celoto, ki jo je treba vedno razlagati v luči celotnega nauka, discipline in življenja Cerkve. Do leta 1917 Cerkev niti ni imela Zakonika cerkvenega prava. Toda tudi po tem letu je bila njena praksa tradicionalna in ne legalistična.
To je še posebej pomembno, ko govorimo o cerkvenem pravu. Mnogi verniki imajo vtis, da je dovolj odpreti Zakonik, poiskati ustrezni kanon in skleniti, da je s tem vprašanje rešeno. Toda cerkveno pravo ni civilni zakonik niti zbirka matematičnih formul. Obstaja zaradi življenja Cerkve in zaradi blagra duš. Zato je treba vsak kanon razlagati skupaj z drugimi določbami prava, liturgičnimi knjigami, stalno prakso Cerkve in namenom, zaradi katerega je bil sprejet. Ni naključje, da zadnji kanon Zakonika spominja, da je blagor duš vrhovni zakon Cerkve (salus animarum suprema lex).
Tu pridemo do še globljega vprašanja, ki presega samo cerkveno pravo in sega do samega pojma prava. Če cerkveno pravo razumemo v kontinuiteti s klasičnim pravnim in moralnim izročilom, postane jasno, da zakon nikoli ni bil zamišljen kot popolno nadomestilo za moralo, vest in razumnost. V klasični pravni misli velja načelo lex est minimum morale – zakon predstavlja moralni minimum. Določa mejo, pod katero ni dovoljeno iti, vendar sam po sebi ne določa vsega, kar je moralno dobro, popolno ali najkoristnejše v vsaki posamezni okoliščini.
Zato kristjan svojega moralnega presojanja ne sme skrčiti na vprašanje: »Ali je to dovoljeno?« ali »Ali je to prepovedano?« To je za katoliški način mišljenja premalo. Pravo vprašanje se glasi: »Ali je to pravilno?«, »Ali je to v skladu z Božjim zakonom?«, »Ali je to razumno?« in končno: »Kaj v teh konkretnih okoliščinah najbolj koristi blagru in zveličanju duš?« Dejstvo, da je nekaj pravno dovoljeno, še ne pomeni, da je to nujno moralno dobro ali pastoralno modro. Prav tako samo dejstvo, da obstaja neka splošna zakonska določba, ne pomeni, da je mogoče njeno črko brez premisleka mehanično uporabiti za vsako možno situacijo, ne da bi upoštevali njen namen.
Prav zato je katoliško pravno in moralno izročilo poznalo pojem epikeje. Gre za razumno presojanje konkretne situacije, v kateri bi slepo in mehanično držanje črke splošnega zakona lahko pripeljalo prav do nasprotja s tem, zaradi česar je bil zakon sprejet. To ni prezir do zakona niti iskanje načina, kako ga obiti. Nasprotno, gre za globlje spoštovanje samega zakona, saj si prizadevamo uresničiti njegov pravi namen, ne zgolj njegovo zunanjo črko.
Tu se pokaže, kako nerealen in legalističen je način mišljenja, ki vse spreminja v nekakšen binarni sistem: dovoljeno ali nedovoljeno, zakonito ali nezakonito, lahko ali ni mogoče. Tak način mišljenja morda ustreza računalniškemu programu, človeku pa ne, še manj pa pastoralnemu življenju Cerkve. Človeške okoliščine niso binarne in duše, ki jim Cerkev služi, niso pravni primeri, ki jih je mogoče rešiti s pritiskom na eno od dveh možnih tipk.
Prav zato dober zakonodajalec ne sprejema zakona s predpostavko, da bo z njim lahko vnaprej opisal vsako možno okoliščino. Zakon daje splošno načelo, njegova razumna uporaba v konkretnih okoliščinah pa je zaupana razumnosti tistega, ki je odgovoren za določeni položaj. To je še posebej očitno pri pastoralnem delu. Duhovnik ne dela z abstraktnimi »primeri«, temveč s konkretnimi ljudmi, konkretnimi okoliščinami, konkretnimi potrebami in konkretnimi dušami.
Sveti Tomaž Akvinski zato razlikuje med golim poznavanjem splošnega pravila in razumnostjo, ki omogoča njegovo pravilno uporabo v posameznem primeru. Pravi pastir mora poznati tako zakon kot njegov namen. Vedeti mora, kdaj je treba pravilo strogo upoštevati, kdaj obstaja možnost legitimne izjeme in kdaj bi bila določena praksa, četudi je sama po sebi dovoljena, v konkretnih okoliščinah pastoralno nerazumna.
To je pomembno poudariti tudi zaradi sodobne miselnosti, ki pravo razume izrazito pozitivistično: če zakon nečesa izrecno ne prepoveduje, potem velja, da je vse dovoljeno; če je mogoče najti en člen, ki nekaj zahteva, pa naj bi bilo s tem vprašanje samodejno rešeno. Katoliško izročilo prava nikoli ni razumelo na tak način. Pravo je podrejeno pravičnosti, moralnemu zakonu in končnemu cilju človeka. Sveti Tomaž celo opozarja, da nepravičen zakon v polnem pomenu besede ni zakon, saj mora biti zakon po svoji naravi usmerjen k skupnemu dobremu.
V cerkvenem pravu se ta resnica na najvišji možni ravni izraža v znanem načelu: Salus animarum suprema lex – blagor duš je vrhovni zakon. To ni okrasni stavek, ki bi stal na koncu Zakonika, temveč ključ za razumevanje same narave cerkvenega prava. Cerkveni zakoni obstajajo zaradi Cerkve, Cerkev pa obstaja zaradi Kristusa in blagra duš. Zato nobenega posameznega predpisa ne smemo razlagati tako, da bi izgubili izpred oči namen, zaradi katerega pravo sploh obstaja.
Z drugimi besedami: ni človek zaradi prava, ampak je pravo zaradi človeka. V Cerkvi pa je treba to povedati še natančneje: pravo je zaradi blagra Cerkve in blagra duš. Prav zato katoliška zvestoba pravu ne pomeni legalizma. Ne pomeni slepega držanja črke brez razumevanja njenega smisla, ampak zvestobo resnici, pravičnosti, redu in namenu, ki ga je imel zakonodajalec pred očmi.
Kdor pozna samo črko zakona, lahko postane zelo dober v citiranju kanonov. Kdor pozna tudi njegov duh, postane sposoben razumeti Cerkev. Kdor ima poleg tega še razumnost, ponižnost in ljubezen do duš, lahko šele pravilno presoja, kako je treba zakon uporabljati v konkretnem življenju.
Prav zato Cerkev nikdar ni poznala samo zakonov, ampak tudi pastirje. Duhovnik ni uradnik, katerega edina naloga bi bila mehanično uresničevati predpise. Je pastir, ki mu je zaupana konkretna skupnost z vsemi njenimi okoliščinami, potrebami in izzivi. Cerkev od njega pričakuje, da bo zvest njenim zakonom, pa tudi, da bo razumen pri njihovem uresničevanju.
Sveti Tomaž Akvinski zato razumnost (prudentia) imenuje »kočijaž vseh kreposti«. Razumen človek ne vpraša samo: »Ali je nekaj dovoljeno?«, ampak predvsem: »Kaj je v teh okoliščinah najmodrejše in kaj bo najbolj koristilo blagru duš?« Ta razlika se lahko zdi majhna, vendar prav ona razlikuje pravnika od pastirja. Dva duhovnika lahko v različnih okoliščinah sprejmeta različni pastoralni odločitvi in sta obe lahko povsem upravičeni, ker ustrezata različnim situacijam.
Prav v tem je tudi bistvo vseh pravnih vprašanj glede Duhovniške bratovščine sv. Pija X.: gre za okoliščine, povezane z nekaterimi določbami in zakoni, in zato tudi za vprašanje, zakaj nekatere stvari za Bratovščino veljajo, druge pa ne, oziroma zakaj Bratovščina nekatere zakramente podeljuje tako veljavno kot dovoljeno – zaradi okoliščin.
Na žalost danes včasih srečamo drugačen pristop. Nekateri verniki, potem ko preberejo nekaj kanonov ali cerkvenih dokumentov, začnejo meniti, da so poklicani nadzorovati pastoralno delo svojih duhovnikov in popravljati njihove odločitve. Pri tem pogosto ne poznajo vseh okoliščin, ne poznajo razlogov za določeno pastoralno prakso niti ne nosijo odgovornosti, ki jo duhovnik nosi pred Bogom in Cerkvijo. Iz enega kanona naredijo absolutno pravilo in nato z njim presojajo vsak posamezni primer. Tak pristop ni izraz ljubezni do Cerkve, temveč pogosto kaže na nerazumevanje načina delovanja Cerkve.
Tu je še ena nevarnost, ki posebej preti tradicionalnim katoličanom. Ljubezen do izročila pogosto vodi k resnejšemu preučevanju cerkvenih dokumentov, starih okrožnic, koncilskih odlokov in del velikih teologov. To je dobro in zaželeno. Vendar se prav zaradi tega zlahka pojavi skušnjava, da človek pomisli, kako je zaradi prebranih besedil pridobil dovolj znanja, da lahko presoja skoraj vsako pastoralno odločitev. Paradoksalno bi morali prav tisti, ki se sklicujejo na izročilo, biti najbolj ponižni, saj so največji učitelji izročila vedno poudarjali, da prava ni dovolj poznati – treba ga je znati tudi razumno uresničevati.
Sveti Alfonz Marija Liguori, veliki moralni teolog in cerkveni učitelj, nenehno opozarja, da spovednik in pastir ne smeta biti niti pretirano stroga niti pretirano popustljiva, ampak vedno razumna. Sveti Frančišek Saleški uči, da duš ne vodimo z grobimi pravili, ampak z modrostjo in potrpežljivostjo. Sveti Tomaž Akvinski pojasnjuje, da je prav razumnost krepost, ki omogoča pravilno uporabo splošnih načel v posameznih primerih. To ni nikakršen sodobni »pastoralizem«, ampak pristno katoliško izročilo, ki sega stoletja nazaj.
Prav tako je pomembno razumeti vlogo vernikov v Cerkvi. Verniki imajo pravico prejemati zakramente, postavljati vprašanja in prositi za pojasnila, kadar česa ne razumejo. Tega nihče ne postavlja pod vprašaj. Toda njihova naloga ni, da se postavljajo za nadzornike pastoralnih odločitev svojih duhovnikov ali zahtevajo pojasnilo za vsako posamezno odločitev. Cerkev je vsakomur zaupala lastno službo in lastno odgovornost. Duhovnik bo nekoč pred Bogom odgovarjal za svoje pastoralne odločitve, tako kakor bo vsak vernik odgovarjal za zvestobo lastnemu poklicu.
Na koncu se je morda dobro spomniti besed svetega Pavla:
»Spoznanje napihuje, ljubezen pa zida.« (1 Kor 8,1)
Poznavanje cerkvenega prava, liturgičnih predpisov in cerkvenih dokumentov je lahko veliko bogastvo. Toda samo tedaj, kadar je povezano s ponižnostjo, razumnostjo in zaupanjem v red, ki ga je Kristus vzpostavil v svoji Cerkvi. Sicer obstaja nevarnost, da znanje namesto da bi služilo izgrajevanju Cerkve postane sredstvo nenehnega kritiziranja, popravljanja in presojanja tistih, ki jim je Cerkev zaupala službo pastirjev.
To ni duh katoliškega izročila. Duh izročila je vedno duh resnice, pa tudi ponižnosti; duh zvestobe, pa tudi razumnosti; duh spoštovanja do zakonov Cerkve, pa tudi do tistih, ki so poklicani, da jih v dobro duš razumno uporabljajo. Prav zato pravi tradicionalni katoličan ne želi biti »učitelj« svojim duhovnikom, ampak skupaj z njimi, v medsebojnem spoštovanju in zaupanju, hoditi po poti, ki vodi k zveličanju duš.
p. Andrej Vončina
