Po pričevanju nekega kitajskega škofa, ki ga je pridobil zgodovinar Anthony E. Clark, je bilo samo v provinci Fujian skrivaj posvečenih najmanj deset škofov. Ta posvečenja naj bi bila potrebna zaradi vse večjega nadzora Komunistične partije nad Cerkvijo in strahu, da bodo podzemne katoliške skupnosti izginile.
V preiskavi, objavljeni 23. avgusta 2026 v Catholic World Report, ameriški zgodovinar in sinolog Anthony E. Clark predstavlja posebej zaskrbljujočo podobo položaja kitajskih katoličanov. Njegova analiza temelji na nedavnih pogovorih z različnimi člani Cerkve na Kitajskem; identitete več prič so bile namerno zamolčane, da bi zagotovili njihovo varnost. Ti pogovori razkrivajo ozračje strahu, v katerem živijo katoličani, ki nočejo svoje vere podrediti zahtevam Kitajske komunistične partije.
Vsaj deset škofov skrivoma posvečenih
Anthony E. Clark posebej poroča o zaupnih informacijah nekega kitajskega škofa, ki ostaja zunaj Kitajskega patriotskega katoliškega združenja, organizacije pod nadzorom režima. Po besedah tega prelata so razmere v podzemnih skupnostih v provinci Fujian od podpisa začasnega sporazuma med Svetim sedežem in Ljudsko republiko Kitajsko o imenovanju škofov leta 2018 postale pravo »izredno stanje«.
Vsebina tega sporazuma, ki je bil leta 2024 podaljšan za nadaljnja štiri leta, nikdar ni bila objavljena. Na terenu pa se je nadzor oblasti nad imenovanjem škofov in življenjem škofij še naprej širil.
Škof, s katerim je bil opravljen pogovor, je pojasnil, da se katoličani, ki delujejo v ilegali, bojijo, da bo zaradi vse večjega vpliva politične oblasti na škofe »celovitost katoliške vere trpela«. Prav zato, da bi »zagotovili preživetje Cerkve na Kitajskem«, naj bi bili novi škofje »skrivaj posvečeni«. Prelat ocenjuje, da je samo v provinci Fujian »vsaj deset novih škofov«, vendar ne navaja njihovih imen, datumov obredov ali identitete škofov, ki so jih posvetili. Prav tako ne pove, ali so bila ta posvečenja opravljena na podlagi skrivnega papeškega mandata. Povečanje števila skrivnih škofovskih posvečenj odraža skrajno zaskrbljenost dela kitajskega episkopata zaradi nevarnosti postopnega izginotja škofov, neodvisnih od komunističnega režima.
»Najprej Kitajec, šele nato katoličan«
To zaskrbljenost je treba razumeti v kontekstu politike »pokitajčenja« religij, ki jo izvaja Xi Jinping. Pod pretvezo prilagajanja verskih skupnosti kitajski kulturi, režim v resnici zahteva njihovo vključitev v socialistični sistem in njihovo ideološko podreditev Komunistični partiji.
Anthony E. Clark poroča o besedah, ki jih je pred kratkim izrekla neka kitajska redovnica pred zborom. Ko je govorila o belgijskem misijonarju Vincentu Lebbeju, je dejala, da bi ta razumel potrebo biti »najprej Kitajec in šele nato katoličan«, ter dodala: »Mi smo najprej Kitajci.«
Zgodovinar pojasnjuje, da takšna razlaga ni v skladu z mišljenjem p. Lebbeja; tudi drugi navzoči kitajski katoličani so nad temi besedami izrazili ogorčenje. Kljub temu te besede jasno izražajo namen režima: narodna pripadnost in zvestoba Partiji morata odslej narekovati izpovedovanje vere. Katoličani, s katerimi je bil opravljen pogovor, so na to odgovorili s starim kitajskim pregovorom: »Upogni se stokrat, toda nikdar se ne zlomi.«
Nauk usmerjajo socialistične vrednote
Nova pravila ravnanja, ki so jih oblasti naložile škofom, duhovnikom in redovnicam uradne Cerkve, od njih zahtevajo podporo vodstvu Komunistične partije, socialističnemu sistemu in pokitajčenju katolištva. Cerkveni nauk in disciplino je treba razlagati pod vodstvom »temeljnih socialističnih vrednot« in tradicionalne kitajske kulture; v ta namen režim povečuje število srečanj, izobraževanj in ideoloških kampanj.
Tako imenovana kampanja »štirih uvajanj« je zahtevala promoviranje državne zastave, kitajske ustave, socialističnih vrednot in tradicionalne kulture v verskih prostorih. Druga kampanja, znana kot kampanja »treh ljubezni«, je verskim skupnostim naložila sprejemanje patriotizma, »ljubezni do Partije« in »ljubezni do socializma«; te teme naj bi bile vključene v župnijska glasila in cerkvene dejavnosti.
Marca 2026 sta Patriotsko katoliško združenje in od režima nadzorovana škofovska konferenca v provinci Shandong ponovno uvedla duhovne vaje za duhovščino, organizirane okoli vladne verske politike. Kitajski duhovnik, ki ga navaja Anthony E. Clark, je obsodil kopičenje teh srečanj in poročil, ki so jih morali nato pisati duhovniki; vse to je jemalo čas pastoralnemu delu, doktrinalni formaciji in molitvi.
Infiltracija Partije
Zgodovinar pripoveduje tudi o pogovoru s kitajskim bogoslovcem, ki ga je srečal v tujini. Mladenič je opisal program usposabljanja, v katerem praktično ni prejemal duhovnega vodstva, medtem ko so politični predmeti, ki jih je zahtevala vlada, zavzemali velik del časa, ki bi moral biti namenjen molitvi in študiju. Svojega škofa je redko videl in trdil, da so nekateri duhovniki sami člani Komunistične partije. »Vsi na Kitajskem vedo, da Partija prodira v krščansko skupnost,« mu je zaupal.
Ta prodor zato presega zgolj zunanji nadzor nad ustanovami; režim si prizadeva od znotraj oblikovati mišljenje duhovščine in bodočih duhovnikov. Raziskovalec Paul Mariani to imenuje »partifikacija«, proces, ki ne pomeni več zgolj zunanjega prilagajanja katolištva kitajski kulturi, temveč njegovo preoblikovanje v kulturni in intelektualni sistem, usklajen s Partijo.
Mladoletni izključeni iz verskega življenja
Politika nadzora neposredno vpliva tudi na otroke. V mnogih pokrajinah oblasti mladoletnim, mlajšim od 18 let, prepovedujejo verski pouk ali udeležbo pri verskih obredih. Anthony E. Clark pojasnjuje, da ta prepoved praviloma ni zapisana v državni zakonodaji, vendar jo lokalne oblasti izvajajo z različno strogostjo.
Duhovniki in redovnice so zato razvili diskretne načine, kako kljub temu zagotoviti versko vzgojo in zakramentalno življenje mladih. Ker nekateri predpisi izrecno prepovedujejo njihovo navzočnost v cerkvenih stavbah, se svete maše in verouk včasih odvijajo drugod. »Vlada ima eno oko odprto, drugo pa zaprto,« povzame neka redovnica, tako da otroci še naprej prejemajo zakramente in katoliško vzgojo, vendar pogosto zunaj cerkva.
Škof Shao Zhumin je še vedno preganjan
Medtem se škofje, ki se nočejo pridružiti Patriotskemu združenju, še naprej soočajo s preganjanjem, zlasti škof Peter Shao Zhumin iz Wenzhouja v provinci Zhejiang. Za škofa koadjutorja ga je leta 2007 imenoval Benedikt XVI., leta 2016 pa je nasledil škofa Vincencija Zhu Weifanga. Rim ga priznava, Peking pa ne; odločno zavrača pridružitev uradni Cerkvi, ki jo nadzoruje država.
Škof Shao je bil večkrat aretiran, pogosto pred velikimi liturgičnimi prazniki ali po njih, nato pa podvržen »prevzgoji«. Pridržani so bili tudi duhovniki, redovnice in verniki iz njegove škofije. Po podatkih, ki jih je zbral Anthony E. Clark, je bilo zaseženih in zaprtih do 90 % skrivnih kapel v škofiji Wenzhou; ta podatek kaže na obseg kampanje, ki se vodi proti tistim, ki se nočejo podrediti Patriotskemu združenju.
Leta 2021 je bil neki katoličan v Zhejiangu kaznovan z globo 200.000 juanov, ker je v zasebni kapeli gostil sveto mašo, ki jo je obhajal škof Shao. Oblasti so sveto mašo označile za »nezakonito versko dejavnost«, papeža imenovanega škofa pa predstavile kot nekoga, ki ga je posvetila »tuja ustanova«.
Aretirani zaradi dokončanja romanja
Poročilo omenja tudi duhovnike, redovnice in vernike, ki so po tem, ko so Kitajsko zapustili s turističnimi vizumi, ob vrnitvi aretirani, ker so svoje potovanje izkoristili za romanje. Oblasti menijo, da verski namen njihovega potovanja ni ustrezal namenu, navedenemu na vizumu, zato so jih obtožili »nezakonitega prečkanja meje«.
Po nekaterih pričevanjih naj bi uradniki ponudili izpustitev več duhovnikov in redovnic, če bi škof Shao privolil, da se »spreobrne v Katoliško Cerkev« – s tem izrazom mislijo na njegovo pridružitev Patriotskemu združenju, ki ga nadzoruje Partija.
Med redkimi pozitivnimi dogodki je bila nedavna izpustitev p. Ma Xianshija, duhovnika wenzhouske škofije, ki je pravkar prestal osemnajstmesečno zaporno kazen zaradi javne prodaje verskih knjig. Ob njegovi izpustitvi ga je prišlo pozdravit več kot sto župljanov, nato pa ga je konvoj več deset avtomobilov pospremil v njegov domači kraj, kjer je lahko nadaljeval svoje duhovniško delo.
Spomin na priče vere
Kitajski katoličani se ob tem preganjanju spominjajo in med seboj prenašajo spomin na duhovnike, ki se v času maoističnega režima niso hoteli pridružiti od države nadzorovanim cerkvenim strukturam. Med njimi je bil jezuit Zhu Hongsheng, rojen leta 1916 v katoliški družini z več kot tristoletno zgodovino. Leta 1944 je bil posvečen v duhovnika, prvič pa aretiran leta 1953, potem ko je režim zaplenil katoliške šole. Med različnimi obdobji zapora je v kitajskih zaporih preživel več kot 31 let, ne da bi se kdaj odpovedal svoji veri. Njegove pogrebne maše leta 1993 se je udeležilo več kot 400 katoličanov.
Tudi jezuitski duhovnik Stanislav Shen Baishun, ki je umrl leta 1985, ostaja v časti med verniki. Režim ga je obtožil, da pripada protirevolucionarni skupini, ki naj bi jo vodile »sovražne tuje sile« – izraz, ki se je tedaj uporabljal za Vatikan. Spomin na te duhovnike je posebej češčen, ker so vztrajno zavračali pridružitev Patriotskemu združenju; za kitajske katoličane je ta spomin nekakšen kompas za razumevanje njihovega sedanjega položaja in za to, kako mu ostati zvest.
Škofovska imenovanja pod Leonom XIV.
V tem kontekstu se nadaljuje tudi izvajanje kitajsko-vatikanskega sporazuma o imenovanju škofov. V času izpraznjenega apostolskega sedeža po Frančiškovi smrti so strukture, ki jih nadzoruje Peking, za pomožnega škofa v Šanghaju izbrale p. Ignacija Wu Jianlina, za škofa v Xinxiangu pa p. Frančiška Li Jianlina; Leon XIV. je ti imenovanji pozneje odobril.
Primer Xinxianga je še posebej zgovoren. Škof Jožef Zhang Weizhu, voditelj podzemne skupnosti, zveste Rimu, je dolga leta prestajal aretacije in pritiske. Sveti sedež je nazadnje sprejel njegov odstop, škof Li Jianlin pa je bil decembra 2025 posvečen.
V Šanghaju so kitajske oblasti Wu Jianlina izvolile 29. aprila 2025, v času izpraznjenega apostolskega sedeža. Leon XIV. je njegovo imenovanje sprejel 11. avgusta istega leta.
Poleti 2026 je papež ponovno odobril imenovanje škofa Jožefa Changa Yanfenga za škofa v Chifengu in škofa Frančiška Ksaverja Duana Yongkuna za škofa koadjutorja v Bamengu v Notranji Mongoliji. V primeru škofa Changa v izjavi kitajskih oblasti ni bilo omenjeno papeževo odobrenje; poudarjeno je bilo le, da so novega škofa izvolile uradne strukture in da ga je odobrila vlada.
Te prakse nekatere kitajske katoličane vodijo k bolečemu vprašanju, o katerem poroča Anthony E. Clark: »Kdo je papež na Kitajskem: Xi Jinping ali Leon XIV.?«
Kitajski precedens, na katerega se je skliceval p. Pagliarani
P. Davide Pagliarani je to stanje posebej obravnaval 2. februarja 2026 ob napovedi prihajajočih škofovskih posvečenj Duhovniške bratovščine sv. Pija X. Generalni predstojnik je ugotovil, da je »Sveti sedež včasih sposoben pokazati določeno pragmatičnost, celo presenetljivo prožnost, kadar je prepričan, da ravna v dobro duš«. Spomnil je, da je papež Frančišek leta 2023 za nazaj odobril imenovanje šanghajskega škofa s strani kitajskih oblasti. V novejšem času je Leon XIV. za nazaj sprejel imenovanje škofa Li Jianlina v Xinxiangu, medtem ko je bil škof, zvest Rimu in večkrat zaprt, še vedno na položaju.
Primer škofov, ki so bili skrivaj posvečeni v Fujianu, je drugačen; ker ni imen in dokumentov, ni mogoče vedeti, ali so bila ta posvečenja opravljena s skrivnim papeškim mandatom ali brez njega. Toda razlog, ki ga je navedel kitajski škof, je bil, da je bilo treba »zagotoviti preživetje Cerkve na Kitajskem« zaradi nevarnosti, da bi bila ogrožena »celovitost katoliške vere«.
Viri:
– Catholic World Report, 23. avgust 2026; InfoVaticana, 26. avgust 2026; FSSPX Actualités, »Des sacres à Pékin, mais pas à Ecône ?«, 30. marec 2026; FSSPX Actualités, »Suprema lex, salus animarum«, intervju s p. Davidejem Pagliaranijem, 2. februar 2026.
– Glavni članek Anthonyja E. Clarka je »Unbroken: News from the Church in China«, objavljen 23. avgusta 2026 v Catholic World Report.
Catholic World Report – Unbroken: News from the Church in China
Slika: Katoliška cerkev v Xuanhua, Kitajska
