Prvič po škofovskih posvečenjih 1. julija v Écônu škof Athanasius Schneider javno zavzema stališče v lastnem besedilu, objavljenem 17. avgusta 2026 na spletni strani novinarke Diane Montagne. Besedilo je tukaj z njegovim dovoljenjem objavljeno v celoti.
Dilema med ohranjanjem nedvoumne celovitosti katoliške vere in kanoničnim priznanjem s strani papeža
Koristno je spomniti se zgodovinskega primera, v katerem se je velik svetnik znašel pred naslednjo dilemo: izbiro med ohranjanjem nedvoumne celovitosti katoliške vere in kanoničnim priznanjem s strani papeža. Ta svetnik je bil cerkveni oče iz četrtega stoletja, sveti Atanazij Aleksandrijski.
Leta 357 je papež Liberij, potem ko je podpisal dvoumni obrazec veroizpovedi, v katerem je izpustil ključni verski izraz »enega bistva«, ukazal svetemu Atanaziju, naj stopi v edinost z arijanskimi in pol-arijanskimi škofi – škofi, s katerimi je zaradi pritiska cesarja žal tudi sam papež stopil v edinost. Sveti Atanazij papeža ni hotel ubogati, nakar ga je papež, po pričevanju svetega Hilarija iz Poitiersa in drugih zgodovinskih virov, izobčil ter ga obtožil, da moti mir Cerkve.
Kljub temu, da ga je papež izobčil, je sveti Atanazij še naprej vodil svojo škofijo v Aleksandriji in celo pokazal razumevanje za obžalovanja vredno ravnanje papeža Liberija. Papež sveti Damaz, naslednik papeža Liberija, se je svetemu Atanaziju zahvalil in se z njim posvetoval o zadevah vzhodnih škofov. Papež Liberij je bil prvi papež, ki ni bil razglašen za svetnika, medtem ko je bil Atanazij ne samo razglašen za svetnika, ampak tudi za cerkvenega učitelja.
Danes bi svetega Atanazija po opredelitvi »razkola« v veljavnem Zakoniku cerkvenega prava šteli za razkolnika, saj ni hotel biti v občestvu s člani Cerkve – s krivoverskimi in polkrivoverskimi škofi –, ki so bili kanonično priznani in so bili zato podrejeni papežu.
Škofovska posvečenja, ki jih je Bratovščina sv. Pija X. 1. julija 2026 opravila v Écônu, so prav tako primer te redke dileme: izbire med ohranjanjem nedvoumne celovitosti katoliške vere, kakor jo je skozi stoletja učilo cerkveno učiteljstvo, ali pa kanoničnim priznanjem s strani papeža.
Ta dilema je očitna v pogojih, povezanih s papeževim kanoničnim priznanjem Bratovščine sv. Pija X.: sprejeti mora določene na novo uvedene doktrinalne dvoumnosti, kakor se kažejo v nekaterih nedokončnih naukih pastoralnega Drugega vatikanskega koncila in v nekaterih trditvah ter dejanjih pokoncilskega učiteljstva, ter sprejeti ne samo veljavnost, ampak tudi dopustnost (legitimnost) novega mašnega obreda – kljub njegovi doktrinalni in obredni nejasnosti, ki označuje jasen prelom s tradicionalnim rimskim obredom.
Pri obravnavi te zapletene zadeve je bistveno ohraniti trezen pogled, razjasniti izrazje ter imeti pred očmi pravi in končni cilj Cerkve in njeno veliko Izročilo; kajti to Izročilo sega daleč onkraj zadnjih stoletij ali desetletij. Pri tem je treba upoštevati tudi podobne položaje iz velikih kriz v zgodovini Cerkve.
V zadnjih stoletjih sta se v Cerkvi razvili dve nezdravi težnji, ki sta pripeljali do zoženega pogleda na stvarnost: težnja, da se pravni vidik obravnava kot nekaj skorajda absolutnega, torej legalizem, in težnja, da se osebo papeža in pokorščino njemu povzdigne v absolut, torej papalizem.
Legalizem, torej togo oklepanje črke zakona, in papalizem, torej nerazločena in skoraj absolutna pokorščina papežu, sta začela dobivati prednost pred potrebo po nedvoumnosti vere in liturgije. Toda v vsaki veliki doktrinalni krizi v zgodovini Cerkve je veljalo železno pravilo: izogibati se vsakršni doktrinalni dvoumnosti, kakor pri papežu Honoriju I., čigar doktrinalno dvoumna pisma, izdana v okviru njegovega rednega učiteljstva, so poznejši papeži in trije ekumenski koncili odločno obsodili, kljub poskusom njegovega drugega naslednika, papeža Janeza IV., za nekakšno razlago v smislu kontinuitete.
V našem času se v Cerkvi na široko trdi, da med pokorščino papežu in ohranjanjem nedvoumne čistosti vere ne more nastati nikakršen ugovor vesti. To nazadnje pomeni, da je pokorščina papežu tako zelo cenjena, da velja kot boljše sprejeti dvoumnosti v vprašanjih vere in liturgičnih obredov, kot pa ravnati proti papeževemu ukazu – čeprav je ta ukaz zgolj človeški in je lahko pomanjkljiv.
Poleg tega se je pojavilo tudi ozko razumevanje občestva, bodisi s papežem bodisi s Cerkvijo. Pokorščina papežu se obravnava kot nerazločljiva od občestva s Cerkvijo. To lahko privede do tega, da se pokorščino papežu povzdigne na isto raven kakor pokorščino Božjemu razodetju.
Razlikovati je treba tudi med pozitivnim pravom – torej disciplinskimi zakoni, ki jih določa človeška cerkvena oblast – in Božjim pravom, torej resnicami vere, ki jih je razodel Bog. Nihče ne sme nasprotovati Božjemu pravu in ostati katoličan. V zares izrednih in redkih okoliščinah pa se lahko od katoličana po vesti zahteva, da ravna v nasprotju s pozitivnim pravom, prav zato, da bi ostal brezkompromisno zvest Božjemu pravu.
Tudi pojma »razkol« in »podrejenost« še nista bila povsem razjasnjena v njuni konkretni, praktični uporabi. Zakonik cerkvenega prava (kan. 751) opredeljuje razkol kot »odklanjanje podrejenosti vrhovnemu pontifeksu ali občestva s člani Cerkve, ki so mu podrejeni«. V novejši zgodovini Cerkve se je namreč uveljavilo zelo ozko razumevanje »razkola« in »podrejenosti«, pri katerem se stvarna nepokorščina papežu – ne glede na namen – skoraj enači s formalnim razkolom.
Upoštevati moramo tudi stanje formalnega razkola, ki pomeni načelno zavračanje papeške oblasti z vzpostavitvijo ločene hierarhije – kakor se je zgodilo pri grški “pravoslavni” Cerkvi leta 1054 in pozneje pri številnih in različnih sedevakantističnih skupinah vse do naših dni.
Vendar o stanju formalnega razkola ne moremo govoriti, dokler ostajata navzoči nadnaravna vera v dogmo o papeškem prvenstvu in nezmotljivosti ter želja živeti v konkretni podrejenosti papeški oblasti – četudi tega zaradi izredne krize v Cerkvi zaenkrat ni mogoče v celoti uresničiti. Takšna izredna kriza v Cerkvi lahko vključuje začasno zameglitev ali zadržanje poglavitne dolžnosti papeške službe, namreč braniti in nedvoumno oznanjati celovitost katoliške vere in liturgije.
Enako velja za pojem biti »v občestvu« s papežem. Zelo dolgo obdobje so se škofovska posvečenja opravljala brez neposrednega papeževega sodelovanja, posamezne krajevne Cerkve in posamezni škofje pa so svoje občestvo z njim izražali na različne načine. Šele pozneje v zgodovini Cerkve so papeži zahtevali, da mora vsako škofovsko posvečenje potekati s papeževim mandatom.
Toda tudi po tem razvoju cerkveno pravo nedovoljenih škofovskih posvečenj – torej tistih, ki so bila opravljena proti papeževi volji – ni obravnavalo kot prestopkov zoper edinost Cerkve, kot dejanj, ki bi bila po svoji naravi razkolniška, ali kot dejanj, ki bi bila sama po sebi zla. Tudi danes veljavni Zakonik cerkvenega prava uvršča nedovoljena škofovska posvečenja med prestopke, povezane z obhajanjem zakramentov, oziroma jih razvršča med dejanja prilastitve službe.
Pravzaprav je določba, ki zahteva papežev mandat za škofovska posvečenja, stvar pozitivnega prava, ne Božjega prava. Sicer bi se ta določba upoštevala skozi celotno zgodovino Cerkve, vedno, povsod in brez izjeme. Seveda je papežev mandat za škofovska posvečenja običajno potreben in je bil modro uveden, da bi bolje zagotavljal hierarhično podrejenost škofov papežu.
Izredna narava sedanje krize v Cerkvi se v obravnavanem primeru kaže v tem, da se skupnost, katere bistvena značilnost je želja biti zvesta papežu – in Bratovščina sv. Pija X. se ima za takšno –, znajde pred tragično izbiro: ali ubogati papeža in biti s tem prisiljena sprejeti negotove in nejasne vidike nauka in liturgije ali pa ne ubogati papeža v zadevi velike teže, kakršna je škofovsko posvečenje, z edinim namenom ohraniti sredstva za izročanje naprej vere in liturgije v njuni polni celovitosti – v službi duš in s tem celotne Cerkve, vključno s papeštvom samim.
Prav tako ne smemo spregledati celotnega obsega sedanje krize v Cerkvi, ampak jo moramo pošteno gledati in slediti njenim koreninam. Te korenine so v nekaterih nejasnih in dvoumnih doktrinalnih izjavah Drugega vatikanskega koncila, ki so v zadnjih šestdesetih letih zasejale zmedo, kot je recimo doktrinalni relativizem, ki izhaja iz nauka in prakse ekumenizma ter medverskega dialoga in ki je prispeval k spodkopavanju edinstvenosti Jezusa Kristusa in njegove Cerkve kot edine poti do zveličanja.
Poleg tega so nekatere doktrinalne in obredne pomanjkljivosti liturgične reforme z njenimi protestantizirajočimi težnjami zameglile osrednjo daritveno naravo maše in njeno osredotočenost na Kristusa.
Sveti Janez Henrik Newman
Sveti Janez Henrik Newman je podal naslednjo izjemno in za naš čas primerno ugotovitev:
»Škofje, kadar ne učijo formalno (ex cathedra), se lahko motijo, kakor vidimo, da so se motili v četrtem stoletju. Papež Liberij je lahko podpisal evzebijansko [arijansko] veroizpoved v Sirmiju in množica škofov v Ariminu [Riminiju] ali drugod je lahko storila enako, pa so bili kljub tej zmoti nezmotljivi v svojih odločitvah ex cathedra.«
(Arians of the Fourth Century, London 1876, str. 464).
Še bolj neposredno sedanji položaj Cerkve označujejo besede regensburškega škofa, msgr. Rudolfa Graberja, izpred več kot petdesetih let:
»To, kar se je zgodilo pred več kot 1600 leti, se danes ponavlja, vendar z dvema ali tremi razlikami: Aleksandrija je danes vsa vesoljna Cerkev, katere stabilnost se maje, in to, kar se je tedaj izvajalo s telesno silo in krutostjo, se danes prenaša na drugo raven. Izgnanstvo je nadomestila izrinjenost v tišino prezrtosti, ubijanje pa umor značaja.«
(Athanasius and the Church of Our Time, Edinburgh 1974, str. 23; izvirnik: Athanasius und die Kirche unserer Zeit, Abensberg 1973).
Bratovščina sv. Pija X. je danes tako rekoč edina skupnost v Cerkvi, ki javno opozarja na očitne doktrinalne dvoumnosti v nekaterih koncilskih izjavah in v obredu nove maše ter zahteva njihovo nedvoumno razjasnitev in, če je potrebno, celo spremembo v skladu z nespremenljivim učiteljstvom Cerkve.
»Hermenevtika kontinuitete« oziroma »reforma v kontinuiteti« – pristop, ki je sam po sebi veljaven in koristen – lahko postane tudi nekakšen »prisilni jopič«, ki zgolj kozmetično prekrije rane, ki so jih povzročile doktrinalne in liturgične dvoumnosti ter zmeda. Sveti sedež dejansko zahteva krožno sklepanje: vse je v redu, če se človek le dovolj močno intelektualno trudi.
Pravzaprav Bratovščina sv. Pija X. s svojim neutrudnim vztrajanjem pri jasnosti nauka in liturgije opravlja veliko službo celotni Cerkvi – službo zgodovinskega pomena. Če bi Sveti sedež to stališče Bratovščine vzel resno in poleg tega priznal objektivne dvoumnosti v nekaterih izjavah Drugega vatikanskega koncila in v obredu nove maše, bi to pomenilo začetek konca modernističnega projekta v Cerkvi, ki se je v resnici začel že pred več kot sto leti.
Sedanjo krizo med Svetim sedežem in Bratovščino sv. Pija X. lahko ponazorimo z naslednjo priliko:
V veliki hiši izbruhne požar. Poveljnik gasilcev dovoli uporabo samo novih načinov gašenja, čeprav so se ti izkazali za manj učinkovite od starih, preizkušenih načinov in orodij. Skupina gasilcev se temu ukazu upre, še naprej uporablja preizkušene načine in celo pridobiva nove gasilce – vse kljub prepovedi poveljnika – in požar je na mnogih mestih omejen. Kljub temu so ti gasilci označeni za nepokorne in razkolnike ter so zaradi tega kaznovani.
Če priliko nadaljujemo: poveljnik gasilcev zdaj sprejema samo tiste gasilce, ki priznavajo nove načine in ubogajo nova pravila gasilskega doma. Toda zaradi samega obsega požara, obupanega boja za njegovo omejitev in nezadostnosti uradnih načinov drugi pomočniki nesebično posežejo vmes – kljub prepovedi poveljnika –, prinašajo znanje, izkušnje in dobre namene ter nazadnje pomagajo rešiti prav tisto hišo, ki jo je poveljnik skušal zaščititi.
Sčasoma se zgodovinske okoliščine spremenijo in pojavi se nov poveljnik gasilcev, ki prepozna nesrečne posledice novih načinov gašenja. Ne samo da ponovno dovoli uporabo starih, preizkušenih načinov, ampak postane tudi njihov goreč zagovornik. Prav tako prizna prispevek tistih gasilcev, ki so bili nekoč napačno razumljeni, strogo kaznovani, obravnavani kot izobčenci in izključeni kot uporniki, ter jih ponovno sprejme v svoje vrste.
Nazadnje, ko je veliki pretres minil, se pokaže, da je bilo tisto, kar je bilo nekoč obsojeno kot nepokorščina in upor, dejanje nesebične zvestobe.
Zgodovina bo nekoč pokazala, ali se naslednje besede svetega Avguština nanašajo na sedanji položaj Bratovščine sv. Pija X.:
»Božja previdnost pogosto dopušča, da so celo dobri ljudje zaradi nemirnih uporov mesenih ljudi pregnani iz Kristusovega občestva. Kadar zaradi miru Cerkve potrpežljivo prenašajo to žalitev ali krivico in ne uvajajo nobenih novosti v smislu krivoverstva ali razkola, bodo ljudem pokazali, kako je treba služiti Bogu z resnično držo ter z veliko in iskreno ljubeznijo. Namen takšnih ljudi je, da se vrnejo, ko se nemir poleže. Če jim to ni dovoljeno, ker se vihar nadaljuje ali ker bi njihov povratek lahko sprožil še hujšega, ostajajo zvesti svojemu namenu, da skrbijo tudi za dobro tistih, ki so odgovorni za nemire in zmedo, zaradi katerih so bili pregnani. Ne ustanavljajo svojih ločenih skupnosti, ampak se do smrti bojujejo za vero, za katero vedo, da jo oznanja Katoliška Cerkev, in ji s svojim pričevanjem pomagajo. Te Oče, ki vidi na skrivnem, skrivno krona. Zdi se, da je takšnih kristjanov malo, vendar primerov ne manjka. Tako Božja previdnost uporablja najrazličnejše ljudi kot zgled za vodenje duš in za izgradnjo svojega duhovnega ljudstva.«
(De vera religione, 6,11).
To, kar je sveti Atanazij sredi izredne krize vere pisal svojim bratom škofom po vsem svetu, velja tudi za naš čas:
»Kanoni in odloki Cerkve niso bili dani šele danes, ampak so nam jih naši predniki upravičeno in neomajno izročili. Tudi vera se ni začela v našem času, ampak je k nam prišla od Gospoda po njegovih učencih. Zato, da se določbe, ki so se v Cerkvah ohranjale od davnine do danes, v naših dneh ne bi izgubile in da se zaupano nam ne bi zahtevalo iz naših rok, prebudite se, bratje, kot oskrbniki Božjih skrivnosti, ko vidite, da jih danes zasegajo tujci.«
(Ep. encyclica, 1).
Bog v svoji previdnosti piše naravnost tudi po črtah, ki so z zgolj pravnega vidika videti krive. Naj nam podeli, da bi ta dan prišel kmalu. Veselimo se sredi stiske in recimo:
Verujem v nepremagljivost Cerkve in papeštva in verujem, da bo Sveti sedež nekoč znova zasijal pred vsem svetom kot Sedež resnice.
Vir: Diane Montagna – FSSPX.Actualités
Slika: Certamen
