Edinost, toda v kakšni resnici?
Naš sveti oče papež Leon XIV., namestnik Jezusa Kristusa na zemlji in vrhovni poglavar celotne vesoljne Cerkve, je 29. junija v navzočnosti kardinalov, ki so se zbrali v Rimu zaradi konzistorija, daroval sv. mašo ob prazniku svetih apostolov Petra in Pavla. Med tem slavjem je novim metropolitanskim nadškofom podelil palij.
V homiliji, ki jo je imel tistega dne, je Leon XIV. poudaril »zvesto in potrpežljivo skrb za edinost«, ki pripada Petrovemu nasledniku in ki je »zelo lepo izražena s simbolom ključev, s katerimi ga pogosto istovetimo (prim. Mt 16,19)«. Nato je to prispodobo še razložil: »Ključ namreč ne podira vrat, ampak jih odpira in nato zapira, pri čemer v notranjosti poišče prave vzvode in usmerja njihovo gibanje, tako da se zapore sprostijo, zapahi zdrsnejo in se krila vrat prosto zavrtijo na svojih tečajih; tako povezuje prostore in iz mnogih ločenih sob napravlja eno samo, gostoljubno hišo.«
Kako naj torej v luči te prispodobe razumemo opredelitev edinosti in občestva v Cerkvi? »Prav tako,« pojasnjuje Leon XIV., »se občestvo v Cerkvi ne gradi tako, da se oklepamo lastnih stališč, ampak tako, da v srcu vsakega človeka iščemo točke soglasja v Resnici, v edini luči, v kateri lahko vsak postane sredstvo za rast drugega.« Prav tu pa se pojavi temeljno vprašanje: za kakšno »Resnico« gre? Škof iz Bourgesa, msgr. Sylvain Bataille, je pred kratkim ponovil ta papežev razmislek, ko je v izjavi z dne 13. julija, namenjeni posvečenjem, ki jih je opravila Duhovniška bratovščina sv. Pija X., nedavni naslednik msgr. Jérôma Beauja izjavil: »Ne sanjajmo o edinosti, ki bi temeljila na kompromisu in dvoumnosti.«
Tudi mi zavračamo to dvoumnost, kajti res je, da se, ko se enkrat naselimo v njej, »vsak poskus, da bi razblinili nesporazume, le še pomnožil«. Prav zato je Bratovščina že od svojih najzgodnejših dni jasno predstavila trdne razloge za svoje stališče, ki so razlogi za njeno pokorščino učiteljstvu Katoliške Cerkve, hkrati pa tudi razlogi za nepokorščino Drugega vatikanskega koncila temu istemu učiteljstvu. Čeprav se ta trditev morda zdi nekoliko drzna, ostaja vendarle resnična.
Toda opozorimo tudi na to, da Rim in škofije po vsem svetu, v Franciji kakor drugod, prav tako odločno zavračajo dvoumnost in jo imajo za nesprejemljivo; to zavračanje pa temelji prav na besedilih Koncila, ki se, če jih beremo v luči njihove globoke logike, žal izmikajo vsakršni dvoumnosti. Kajti ta besedila prinašajo novo opredelitev Cerkve in njene edinosti, ki je jasno in razločno nasprotna opredelitvi Cerkve, kakor nam jo je učiteljstvo vse do tedaj posredovalo. Edinost Cerkve se tam ne kaže več kot edinost Katoliške Cerkve, ampak kot edinost Kristusove Cerkve, ki »obstaja« (subsistit in) samo v Katoliški Cerkvi, vendar je »navzoča in dejavna« tudi zunaj vidne strukture Katoliške Cerkve, v ločenih skupnostih, imenovanih »nekatoliški kristjani«.
Edinost kristjanov, ki je cilj ekumenizma, tedaj dobi svoj polni pomen, prost vsakršne dvoumnosti, saj se nanaša na edinost Kristusove Cerkve, ki raste in ostaja ločena od edinosti Katoliške Cerkve. Kakor izrecno pravi odlok Drugega vatikanskega koncila Unitatis redintegratio, bodo po tej poti ekumenizma »malo po malo, ko bodo premagane ovire, ki preprečujejo popolno cerkveno občestvo, vsi kristjani zbrani pri enem samem evharističnem slavju, v edinosti ene in iste Cerkve. To edinost je Kristus podelil svoji Cerkvi od začetka. Verujemo, da na trajen način obstaja v Katoliški Cerkvi, in upamo, da bo iz dneva v dan rasla do konca časov.«
Tu je brez vsakršne dvoumnosti jasno povedano dvoje: 1) edinost, ki jo je Kristus podelil svoji Cerkvi – torej edinost Kristusove Cerkve –, »na neodtujljiv način obstaja« v Katoliški Cerkvi, in 2) »upamo, da se bo iz dneva v dan povečevala«, saj je zunaj edinosti Katoliške Cerkve le »navzoča in dejavna«.
Zakaj je torej Duhovniška bratovščina sv. Pija X. označena za razkolniško? Preprosto zato, ker zavrača to novo ekleziologijo, ki želi vzpostaviti dejansko razlikovanje med Kristusovo Cerkvijo in Katoliško Cerkvijo. To zavračanje je bilo ponovno izraženo v nedavni Izpovedi vere z dne 24. junija, vendar ga je nadškof Lefebvre že izrazil v homiliji, ki jo je imel ob škofovskih posvečenjih 30. junija 1988:
»In zakaj, Vaša milost (me bodo vprašali), ste prekinili te pogovore, ki so bili videti precej uspešni? Prav zato, ker mi je v istem trenutku, ko sem podpisoval Protokol (sporazum), odposlanec kardinala Ratzingerja, ki mi je ta protokol prinesel v podpis, nato izročil pismo, v katerem me je prosil, naj prosim odpuščanja za zmote, ki jih zagrešim. Če sem v zmoti, če učim zmote, je jasno, da me je treba po mišljenju tistih, ki so mi izročili ta dokument v podpis, pripeljati nazaj k Resnici, da moram priznati svoje zmote. To pomeni: če priznate svoje zmote, vam bomo pomagali, da se vrnete k resnici. Kaj je zanje ta resnica? Če ne resnica Drugega vatikanskega koncila, če ne resnica te koncilske Cerkve, potem je jasno!«
Zato je jasno, da je za Vatikan danes edina obstoječa resnica koncilska resnica, to je »duh koncila«, to je duh Assisija. To je današnja resnica. In mi s tem nočemo imeti ničesar, prav ničesar!
Ko je papež Leon XIV. dejal, da je treba občestvo v Cerkvi graditi tako, da »v srcu vsakega človeka iščemo točke soglasja v Resnici«, je imel v mislih prav to novo Resnico Drugega vatikanskega koncila, in to brez vsakršne dvoumnosti. Bratovščina in z njo njenih šest škofov, med njimi štirje, ki so bili posvečeni 1. julija, jo v celoti zavračajo, kajti ta Resnica je lažna resnica; videz Resnice ima samo zato, ker si nadene lažno podobo učiteljstva, v resnici pa je zgolj izraz zmot, ki jih je to isto učiteljstvo že obsodilo. Bratovščina s svojimi šestimi v celoti katoliškimi škofi iz vsega srca upa, da papež in kardinal Fernandez ne bosta tako toga v svojih lastnih stališčih kakor teologija, ki je svoj najpomembnejši izraz dobila na Drugem vatikanskem koncilu, vendar je glede na stoletne nauke učiteljstva Cerkve, kakor jasno izhajajo iz Izpovedi vere, ki jo je Bratovščina izdala 24. junija, še vedno vprašljiva v več kot eni točki.
Leon XIV. je svojo pridigo 29. junija zaključil z veselim pozdravom »članom delegacije Ekumenskega patriarhata v Carigradu, ki jo je poslal moj predragi brat, njegova svetost Bartolomej, in jo vodi njegova eminenca Emmanuel, metropolit Kalcedona«. Ta delegacija pa predstavlja skupnost, ki je že več kot devet stoletij ostala v razkolu, čeprav je papež Pavel VI. leta 1964 skušal odpraviti anatemo izobčenja, ki je zadela Mihaela Kerularija med razkolom leta 1054.
Daleč od kakršnegakoli razkolniškega duha Bratovščina izpoveduje isto vero kakor apostol sveti Peter, vero v primat rimskega škofa. Zato si drzne upati vsaj na »prisrčen pozdrav« svetega očeta, ki bi si ga zaslužila še toliko bolj, ker namerava – drugače od pravoslavnih škofov Bartolomeja in Emmanuela, drugače od gospe Sarah Mullaly, domnevne anglikanske »nadškofinje« Canterburyja, ki jo je papež sprejel v Vatikanu 27. aprila, in drugače od 14-ih domnevnih luteranskih »škofov« z Norveške (6 žensk in 8 moških), ki jih je Leon XIV. prav tako sprejel v Vatikanu 26. avgusta – ostati zvesta opredelitvam ekumenskih koncilov v Lyonu, I. in II., v Firencah, v Tridentu in na Prvem vatikanskem koncilu.
p. Jean-Michel Gleize
