Ob 800. obletnici smrti sv. Frančiška Asiškega
Prečastiti sobratje, častitljivi redovniki in redovnice, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Oktobra 2026 obhajamo 800. obletnico smrti enega največjih svetnikov v zgodovini Cerkve, sv. Frančiška Asiškega. Rodil se je v Assisiju leta 1181 ali 1182 kot Giovanni di Pietro di Bernardone, bil je diakon in ustanovitelj redovne skupnosti. 3. oktobra 1226 je umrl v znameniti kapeli Porciunkule pod mestom Assisi. Komaj dve leti po njegovi smrti, 16. julija 1228, ga je papež Gregor IX. razglasil za svetnika.
Kmalu je po papeževem naročilu nastalo prvo njegovo življenjepisno delo, ki ga je napisal Tomaž Čelanski.
Z veseljem in radostjo k Božji ljubezni
Sv. Frančišek je poznal veselje hoje za Kristusom in prav to spoznanje mu je dajalo zaupanje in vedrino. Bil je, kakor le malokdo drug (nekoliko podobno tudi sv. Filip Neri), ves usmerjen v poslednjo skrivnost naše vere, v nebeško slavo, v prihajajoče gledanje Boga, pa tudi v slavo in lepoto stvarstva, tega mogočnega Božjega dela. Svojim bratom je povedal, da jih je Gospod prav zato poslal na svet, da bi »z besedo in dejanjem pričevali za Njegov glas«. Prav v tem je skrivnost življenja in delovanja našega svetnika: z vsem svojim bivanjem si je prizadeval spominjati na Jezusa Kristusa in njegovo ljubeče darovanje. Zato je imel za pravi apostolat vseh, ki so bili pripravljeni slediti njegovemu načinu življenja, to, da bi – hodeč po Gospodovih stopinjah – »ljudi z veseljem in radostjo vodili k Božji ljubezni«.
Osrednje sporočilo njegove oporoke
»Ko sem bil v grehih, se mi je zdelo zelo grenko gledati gobavce. In sam Gospod me je privedel mednje in izkazal sem jim usmiljenje. In ko sem odšel od njih, se mi je tisto, kar se mi je prej zdelo grenko, spremenilo v sladkost duše in telesa. Nato sem nekaj časa počakal in zapustil svet. In Gospod mi je dal po cerkvah tako vero, da sem v preprostosti molil in govoril: ›Molimo te, Gospod Jezus Kristus – po vseh tvojih cerkvah, ki so po vsem svetu – in te hvalimo, ker si s svojim svetim križem odrešil svet.‹«
Frančišek je kakor malokdo drug prepoznal pomen uboštva in nenavezanosti za krščansko življenje, čeprav frančiškanski ideal ni nujno namenjen katoličanu, ki živi sredi sveta in ni izrekel redovnih zaobljub. Toda prizadevanje za ti kreposti je velikega pomena za vse nas. Kje je naše srce? Ali lahko zares ohranjamo pravilen red ljubezni? Če bomo o teh vprašanjih temeljito premislili, bomo doumeli veliki pomen uboštva in nenavezanosti, zlasti v zvezi z duhovnim življenjem, notranjo molitvijo ter očiščeno ljubeznijo do Boga in bližnjega.
Mislim, da nam bo zelo koristilo, če si bomo izpraševali svojo vest. Ti kreposti moramo živeti v notranjosti in ju vedno znova uresničevati tudi navzven. Kako se na primer odzovemo, kadar nam manjka nekaj potrebnega? Kako pogosto se pritožujemo in smo nezadovoljni? Kako gojimo hvaležnost za Božje darove, ki smo jih prejeli? Kako ravnamo z materialnimi dobrinami?
Potrošniška družba je prav na tem področju povzročila zelo hude pomanjkljivosti. Površnost, zanemarjenost in nered so žal povsod navzoči, le malokdo pa jih opazi; živimo v družbi, ki vse zavrže in pozna samo še poceni, slabe in grde stvari. Kako v vsakdanjem življenju povsem konkretno živimo nenavezanost?
Uboštvo in nenavezanost sta predvsem globoki notranji drži, ki nas vodita k resnični ljubezni, k pravemu darovanju v službi Bogu in bližnjemu.
Poseben zavetnik čistega življenja
V svoji okrožnici Rite expiatis z dne 30. aprila 1926 je papež Pij XI. ob 700. obletnici smrti sv. Frančiška ovrednotil tudi njegovo posebno prizadevanje in njegov zgled za čisto in v vseh pogledih neomadeževano življenje. Papež poudarja, da mora Cerkev govoriti o »lepoti in čistosti čistosti«, ki jo je serafski oče »na poseben način ljubil«, o čistosti duše in telesa, ki jo je sam ohranjal in branil vse do mrtvičenja lastnega telesa.
Videli smo že, da je kot mladenič, čeprav vesel in oblečen po tedanji modi, sovražil vse, kar je bilo grešno, celo v besedi. Ko je pozneje opustil prazne radosti tega sveta, je začel z veliko strogostjo krotiti zahteve svojih čutov. Tako ni okleval, da bi se vrgel v trnovo grmovje ali se sredi najhujše zime potopil v ledeno vodo potoka, kadar je začutil, da mu grozi, da ga bodo prevzele ali nanj vplivale počutnosti. Prav tako je splošno znano, da je naš svetnik v želji, da bi ljudi spodbudil k spreobrnjenju in jih privedel do tega, da bi svoje življenje uskladili z nauki evangelija, pogosto opominjal, naj ljubijo Boga in se ga bojijo ter delajo pokoro za svoje grehe. Poleg tega je pridigal in vse tudi s svojim lastnim zgledom vabil k pokori.
Pij XI. sprašuje: Ali je kdo, ki ne bi mogel prepoznati, da so vse te kreposti izvirale iz enega in istega vira, iz Božje ljubezni? Vedno je gorel od Božje ljubezni, z odločnim srcem je hodil po poti Božjih zapovedi in si goreče prizadeval doseči najvišjo popolnost. Sv. Bonaventura pričuje, da je »deloval kakor žareče oglje, ki ga je oživljal ogenj Božje ljubezni« (Legenda Maior, IX. poglavje, št. 1).
To ljubezen do Boga je izlival v ljubezen do bližnjega; in ker je znal premagovati samega sebe, je s posebno nežnostjo ljubil uboge in med ubogimi najbolj nesrečne, gobavce, ki jih je kot mladenič tako zelo preziral. Sebe in svoje učence je popolnoma posvetil njihovi oskrbi in služenju.
Misijonarski duh sv. Frančiška
Frančišek, »resnično katoliški in apostolski mož«, se je – prav tako občudovanja vredno, kakor si je prizadeval za prenovo vernikov – osebno posvetil spreobračanju poganov k veri in Kristusovemu zakonu ter tudi svojim učencem naročil, naj se pred vsem drugim posvečajo temu.
Gnan od goreče želje po širjenju evangelija in celo po tem, da bi sprejel mučeništvo, sv. Frančišek Asiški ni okleval odpotovati v Egipt in tam pogumno stopiti pred sultana.
Papež Pij XI. v svojem lepem učiteljskem pismu sprašuje:
»Ali niso tudi v analih Cerkve z besedami najvišje hvale zapisani imena številnih apostolov evangelija, ki so od začetka, to je v razcvetu reda manjših bratov, v Siriji in Maroku prestali mučeniško smrt? Sčasoma so številne frančiškanske skupnosti ta apostolat z veliko gorečnostjo in pogosto z velikim prelivanjem krvi nadaljevale, saj so jim bila po izrecnem ukazu rimskih papežev zaupana številna dežele, naseljene s pogani.«
Molimo in premišljujmo Sončno pesem
Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod,
tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov (prim. Raz 5,12-13).
Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji
in nihče ni vreden tebe imenovati.
Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi
(prim. Ps 102,22; Tob 8,7; Dan 3,57),
posebno s soncem, velikim bratom (prim. Ps 148,3; Dan 3,62),
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva (prim. Raz 1,16).
Hvaljen, moj Gospod,
v sestri luni in zvezdah (prim. Ps 148,3; Dan 3,63);
ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe.
Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku (prim. Dan 3,65),
v oblačnem in jasnem sploh vsakem vremenu (prim. Ps 148,4),
s katerim ohranjaš svoje stvari.
Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi (prim. Dan 3,77; Ps 148,4);
mnogo koristi ponižna, dobra in čista.
Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel in krepak in močan.
Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji (prim. Dan 3,74),
ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji,
in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem (prim. Ps 148,9; Dan 3,76).
Hvaljen, moj Gospod, v onih,
ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo,
in prenašajo slabosti in trpljenje.
Blagor njim, ki ostanejo v miru,
zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal (prim. Jak 1,2.12).
Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide (prim. Rim 5,12).
Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji (prim. Raz 14,13),
zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega (prim. Raz 2,11; 20,2).
Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
in zahvalite se mu in služite mu v veliki ponižnosti (prim. Apd 20,19).
Prevedel duhovnik Vital Vodušek.
Rožnovenski mesec
Ob koncu naj vas še spomnim na rožnovenski mesec oktober in ponovim svojo redno prošnjo: pogosto molite rožni venec, vedno ga imejte pri sebi in ga vzemite v roke. Širimo molitev rožnega venca zlasti v družini, oktobra pa želimo tudi, kakor je želja Cerkve, v Božji hiši skupaj moliti rožni venec in litanije Loretske Matere Božje, kar je prav poseben blagoslov.
Koliko rožnih vencev smo letos že namenili? Kolikokrat smo svoje bližnje povabili k molitvi rožnega venca?
S svojim duhovniškim blagoslovom!
p. Johannes Regele
Jaidhof, 1. oktobra 2026
