Štiri leta pred petstoletnico Augsburške veroizpovedi, temeljnega besedila luteranstva, želi Leon XIV. iz nje narediti nov korak k zbliževanju s protestanti. Toda kakšno edinost je mogoče graditi na zmotah, na katere je Cerkev že leta 1530 uradno odgovorila?
Papež Leon XIV. je 1. oktobra 2026 ob sprejemu delegacije Svetovne luteranske zveze izrazil upanje, da bo 500-letnica Augsburške veroizpovedi leta 2030 postala »poglobljena ekumenska izkušnja« ter da bo na poti k »polni in vidni edinosti« prinesla »novo energijo in novo veselje«.
Papež je najprej izrazil veselje nad tem, da so odnosi med luterani in katoličani v zadnjih desetletjih dozoreli. Zlasti je predstavil Skupno izjavo o nauku o opravičenju, ki sta jo leta 1999 v Augsburgu podpisali Katoliška cerkev in Svetovna luteranska zveza, kot »pomemben korak na ekumenski poti«.
Omenil je tudi skupno delo na področju evharistije in cerkvene službe. »Obnovljeno občestvo v apostolski veri, zakramentih in službah je cilj naše ekumenske poti milosti,« je izjavil.
Vrnitev v leto 1530
Osrednji poudarek papeževega nagovora pa se je nanašal na Confessio Augustana, ki je bila 25. junija 1530 na državnem zboru v Augsburgu predstavljena cesarju Karlu V.
Dokument, ki ga je sestavil predvsem Filip Melanchthon in je bil predstavljen v imenu več knezov in mest, ki so podpirali reformacijo, je želel predstaviti prepričanja Lutrovih privržencev v upanju, da bi bilo mogoče znotraj cesarstva doseči verski sporazum.
Leon XIV. je poudaril to zgodovinsko okoliščino: »Ko je bila Augsburška veroizpoved 25. junija 1530 prebrana v Augsburgu, je bila edinost zahodne Cerkve ogrožena, vendar še ni bila pretrgana.«
Papež je ob sklicevanju na izjavo Janeza Pavla II. iz leta 1980 poudaril, da so avtorji dokumenta želeli pričevati o svoji veri »v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev«. Sklenil je, da je bila »Augsburška veroizpoved prvotno zamišljena kot dokument sprave znotraj Cerkve« in da so jo šele »pozneje« razumeli »kot razdeljujoče veroizpovedno besedilo«.
Iz tega izhaja pogled na obletnico leta 2030: »Primerno bi bilo, da bi skupaj znova poudarili ekumenski potencial Confessio Augustana iz časa pred nastankom ločenih veroizpovedi.«
Ta usmeritev se natančno ujema s stališčem Svetovne luteranske zveze. Njen predsednik, danski luteranski škof Henrik Stubkjær, je izrazil upanje, da bodo katoličani in luterani 25. junija 2030 v Augsburgu skupaj obhajali 500-letnico. Mednarodna luteransko-katoliška komisija za edinost, ki je začela že šesto fazo svojega dela, pripravlja skupno izjavo za to priložnost.
Besedilo sprave, ki pa je že vsebovalo veroizpovedni nauk
Leta 1530 je bila protestantska reformacija še razmeroma nova. Od Lutrovih 95 tez v Wittenbergu je minilo le trinajst let, od njegove izobčitve, ki jo je izrekel Leon X., pa devet let. Razkol se je že precej poglobil, vendar se nove protestantske veroizpovedi še niso dokončno uveljavile v oblikah, ki so jih pozneje dobile.
Zgodovinsko pravilno je, da se je Augsburška veroizpoved iz leta 1530 skušala izogniti dokončnemu razhodu. V uvodu je izražala željo po ponovni vzpostavitvi verske sloge, več njenih členov pa je zagovarjalo resnice, ki jih je izpovedovala tudi Katoliška cerkev: Sveto Trojico, učlovečenje, izvirni greh, nujnost krsta, krst otrok ter resnično navzočnost Kristusovega Telesa in Krvi v evharistiji.
Tudi katoliški odgovor, pripravljen istega leta in imenovan Confutatio Pontificia, dokumenta ni obravnaval kot povsem krivoverske celote. Teologi, ki jih je zadolžil Karel V., so imeli izrecno nalogo potrditi tisto, kar je bilo skladno s katoliškim naukom, in opozoriti na tisto, kar je od njega odstopalo.
Toda prav v tem je razlog, zakaj Augsburške veroizpovedi ni mogoče obravnavati kot izraza skupne »predveroizpovedne« dediščine: doktrinalna razhajanja so že jasno zapisana v besedilu iz leta 1530 in Cerkev jih je prepoznala kot taka.
Četrti člen tako trdi, da so ljudje opravičeni »zastonj po veri v Kristusa«, ko verujejo, da so jim grehi odpuščeni zaradi njega. Šesti člen dodaja, da je dobra dela vsekakor treba opravljati, vendar se nanja ne smemo opirati, da bi si z njimi »zaslužili opravičenje pred Bogom«.
Z drugimi besedami, opravičenje je tu pripisano samo veri, pri čemer dela, opravljena pod vplivom milosti, nimajo nobene zaslužne vrednosti. Prav v tej točki se katoliški nauk razlikuje od luteranskega pojmovanja: milost ima prvenstvo in je nujno potrebna, toda človek, ki ga milost spodbuja, resnično sodeluje pri svojem zveličanju, dela, opravljena v stanju milosti, pa imajo resnično nadnaravno zaslužno vrednost.
Katoliška Confutatio je obravnavala ta ugovor. Čeprav je odobravala zavrnitev pelagijanske zmote, da je zveličanje mogoče doseči zgolj z lastnimi človeškimi močmi, je poudarila nujnost človekovega sodelovanja pri delovanju milosti.
Spor torej ni nastal zaradi poznejšega nesporazuma, temveč se je že od začetka dotikal ene osrednjih točk luteranskega nauka.
Cerkev, maša in zakramenti
V Confessio se pokažejo še druga razhajanja.
Sedmi člen opredeljuje Cerkev kot »zbor svetih, v katerem se evangelij pravilno uči in zakramenti pravilno podeljujejo«, ter dodaja, da za »pravo edinost Cerkve« zadostuje soglasje glede evangeljskega nauka in podeljevanja zakramentov.
Katoliški nauk nasprotno uči, da vidna edinost Cerkve temelji na treh neločljivih vezeh: edinosti vere, edinosti bogoslužja in zakramentov ter edinosti vodstva pod oblastjo Petrovega naslednika. Ta zadnji element v pojmovanju edinosti, predstavljenem v Augsburški veroizpovedi, izgine.
Drugi del dokumenta nasprotuje tudi drugim elementom katoliškega nauka in discipline: zahteva, da se laikom redno deli obhajilo pod obema evharističnima podobama, zagovarja poroko duhovnikov in kritizira redovne zaobljube.
Predvsem pa 24. člen, posvečen maši, poseže v samo jedro nesoglasja. Augsburška veroizpoved zavrača nauk, po katerem naj bi Kristusova daritev ustanovila mašo kot daritev »za vsakdanje, male in smrtne grehe«. Nasprotno se sklicuje na Pismo Hebrejcem in trdi, da je »Kristusova daritev, ko je bila enkrat izvršena, zadostila za grehe vseh« ter da »za grehe ni potrebna nobena druga daritev«.
Maša zato ni več priznana kot prava spravna daritev, ki se daruje za žive in mrtve. Katoliški odgovor iz leta 1530 je temu nauku izrecno nasprotoval in ponovno potrdil žrtveni značaj maše.
Ob teh zmotah glede opravičenja, zakramentov, mašne daritve in duhovništva je Tridentinski koncil nekaj let pozneje ponovno potrdil in slovesno opredelil nauk, ki ga je Cerkev že izpovedovala.
Augsburška veroizpoved torej predstavlja zgodovinski poskus sprave, vendar je bil oblikovan v času, ko so se nauki, nezdružljivi s katoliško vero, že izpovedovali in učili.
Od leta 1530 do leta 1999
Razlaga, ki jo predlaga Leon XIV., pa se ni začela z njegovim pontifikatom.
Janez Pavel II. je že leta 1980 izrazil željo, da bi preučili, kaj je v Augsburški veroizpovedi mogoče ohraniti kot skupno katoličanom in luteranom. Dialog, ki se je začel po Drugem vatikanskem koncilu, je dosegel vrhunec predvsem 31. oktobra 1999, ko je bila v Augsburgu podpisana Skupna izjava o nauku o opravičenju.
Ta izjava trdi, da zdaj obstaja »soglasje med katoličani in luterani glede temeljnih resnic nauka o opravičenju«, zaradi česar se doktrinalne obsodbe iz 16. stoletja ne nanašajo več na formulacije, predstavljene v skupnem dokumentu.
Leon XIV. izrecno sledi tej smeri razmišljanja. Tudi Frančišek je leta 2021 pred Svetovno luteransko zvezo izjavil, da ekumenizem ni »vaja iz cerkvene diplomacije, temveč pot milosti«. Njegov naslednik je 1. oktobra skoraj dobesedno ponovil to izjavo. Naslednji ciljni datum je zdaj leto 2030.
Dve pojmovanji edinosti
Leon XIV. je katoličane in luterane povabil, naj se vrnejo »k našim skupnim koreninam, k veri prve Cerkve in cerkvenih očetov«, da bi ponovno odkrili »apostolsko in predveroizpovedno dediščino, ki nas resnično združuje kot brate in sestre v Kristusu«.
Vrnitev k veri prve Cerkve in cerkvenih očetov ne more biti pristno katoliška, če pomeni odlaganje razvoja, po katerem je izročilo pod vodstvom cerkvenega učiteljstva skozi stoletja razlagalo zaklad vere. Opredelitve, ki so nastale kot odgovor na protestantske zmote, niso nadomestile vere cerkvenih očetov, temveč so njeno vsebino pojasnile in branile, ko je bila postavljena pod vprašaj.
Pij XI. je leta 1928 v okrožnici Mortalium animos obsodil zamisel, da bi bilo treba edinost Cerkve šele zgraditi med različnimi ločenimi krščanskimi skupnostmi. Ponovno je poudaril, da Cerkev, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, ostaja ena, vidna ter opremljena z istim učiteljstvom in istim vodstvom.
»Ponovne združitve kristjanov ni dovoljeno uresničevati drugače kakor s spodbujanjem drugače mislečih, da se vrnejo v edino pravo Kristusovo Cerkev,« je zapisal Pij XI.
Papež je poudaril tudi, da prave ljubezni ni mogoče graditi na račun vere: »Prav edinost vere mora biti glavna vez, ki združuje Kristusove učence.«
Nasproti si torej stojita dve radikalno različni pojmovanji edinosti. Eno, koncilsko, skuša edinost ponovno zgraditi na podlagi tistega, kar je še skupno, pri tem pa odriva na stran resnice, ki povzročajo razhajanja. Drugo, katoliško, trdi, da edinost že obstaja v Cerkvi, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, in da jo je mogoče ponovno odkriti samo z vrnitvijo v Katoliško cerkev v celovitosti vere.
Prava ljubezen ne pomeni ohranjanja iluzije edinosti kljub zmoti, temveč vodenje duš k edinosti v resnici.
Viri
– Sveti sedež
– Svetovna luteranska zveza
– Augsburška veroizpoved
– Confutatio Pontificia
– Pij XI., Mortalium animos
– FSSPX Actualités
