V Združenih državah se katoliška Cerkev sooča s tihim upadanjem poklicev. Ob tem se postavlja vprašanje: ali lahko Cerkev ponovno najde svojo vitalnost, ne da bi postavila sveto in izročilo v središče svojega poslanstva?
Iluzija stabilnosti
V zadnjih dveh desetletjih so duhovniška posvečenja onkraj Atlantika zaznamovana s kronično stagnacijo, nekakšno navidezno stabilnostjo, ki v resnici prikriva globok upad. Če je teh bilo leta 2005 približno 454, pa se je število za leto 2025 spustilo na 428. V dvajsetih letih število novih duhovnikov vztrajno niha med 450 in 550 na leto.
Na prvi pogled bi se lahko zdelo, da gre za stabilno stanje. V resnici pa gre za pravi demografski minimum. Da bi nadomestila upokojevanje in umiranje številčne “bumerske” generacije, bi ameriška Cerkev potrebovala 1.000 posvečenj na leto.
Z manj kot polovico potrebnega števila se duhovniški zbor krči: z 42.000 duhovnikov leta 2005 so Združene države danes padle na približno 34.000. Ta tiha izguba kaže na krizo, ki je govor o vključevanju ne more prikriti.
Klasični, a slabo obnavljajoč se vir poklicev
Poročilo Center for Applied Research in the Apostolate (CARA) pojasnjuje izvor duhovnikov, ki bodo letos posvečeni v Združenih državah: 62 % je belcev, 17 % Hispancev ali Latinoameričanov, 11 % Azijcev. Afroameričani predstavljajo le 5 %. 74 % jih je rojenih v Združenih državah. 5 % jih prihaja iz Vietnama, 3 % iz Mehike, 2 % iz Kolumbije in 16 % iz drugih držav.
Vir poklicev ostaja precej klasičen: 79 % bodočih duhovnikov je navedlo, da so bili dejavni v župnijskem življenju kot ministranti, voditelji mladinskih dejavnosti ali kateheti. Pri 70 % je imela pomembno vlogo osebnost župnika, ki so ga poznali.
CARA še ugotavlja, da je bilo 93 % bodočih posvečenih krščenih kot katoličanov že v zgodnjem otroštvu. V 86 % primerov sta bila oba starša katoličana. Le 7 % jih je postalo katoličanov pozneje v življenju. 28 % posvečencev ima sorodnika, ki je duhovnik ali redovnik. 96 % jih ima enega ali več bratov in sester.
Past primarnega anti-trumpizma?
Kako razložiti opaženo izčrpanost? Očitno je, da je pomemben del ameriškega episkopata podlegel notranji sekularizaciji.
S tem ko daje prednost družbenim temam — brezpogojni obrambi migrantov, celostni ekologiji ali boju proti podnebnim spremembam — na račun oznanjevanja poslednjih reči in svetosti, se je Cerkev včasih preoblikovala v nekakšno »konfesionalno nevladno organizacijo«, kar je – paradoksalno – svojčas grajal pokojni papež Frančišek (pridiga 14. marca 2013).
Ko se nekateri škofje sistematično postavljajo za glasnike stališč, nasprotnih delovanju Trumpove administracije, pogosto pozabljajo, da bistvo duhovništva ni najprej upravljanje migracijskih tokov, temveč predvsem zveličanje duš.
V Združenih državah, tako kot tudi drugod po zahodnem svetu, prihodnost katolištva ni v prilagajanju duhu časa, temveč v ponovnem odkritju izročila. Redke ameriške škofije, kjer se semenišča polnijo, so prav tiste, ki sledijo tej usmeritvi.
Vir: cath.ch – FSSPX.Actualités
Slika: Flickr / Diocese of Sacramento (CC BY-NC-ND 2.0)
