Pismo generalnega predstojnika prijateljem in dobrotnikom št. 95
»Veseli se, Marija, ker si ti sama poteptala vsa krivoverstva, ki so se pojavila na svetu.«
Presveta Devica Marija potepta krivoverstva, ker je njeno materinsko poslanstvo voditi duše v Božje življenje tako, da jih vodi k Jezusu Kristusu, učlovečeni Resnici. Krivoverstvo pa s tem, ko spreminja spoznanje Boga in Kristusa, napada nadnaravno življenje pri samem njegovem izviru. Tista, ki je prejela poslanstvo, da dušam posreduje to življenje, jih mora torej tudi varovati pred tem, kar ga uničuje: pred zmoto in lažjo.
Poteptati krivoverstva za Marijo torej pomeni braniti v razumih Resnico njenega Sina, da bi duše ostale združene z njim.
Dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Duh Assisija in Mater Populi Fidelis
Pred štiridesetimi leti je papež Janez Pavel II. v Assisiju zbral predstavnike vseh verstev na srečanju, ki je globoko zaznamovalo duše in postalo pogubni vzorec za celo vrsto ekumenskih srečanj, ki so se nato ponavljala skozi leta. Najstarejši med nami se verjetno spominjajo posebno pomenljivega dogodka: skupina romarjev iz južne Italije je prišla v Assisi s kipom Naše Gospe iz Fatime, ne da bi dobro razumela, kaj se bo tam zgodilo… Organizatorji srečanja so jih odslovili, ker bi navzočnost tega kipa ovirala potek predvidenih slovesnosti.
Pred letom dni, 4. novembra 2025, je Dikasterij za nauk vere objavil besedilo, ki je sprožilo številne odzive, saj je krščansko ljudstvo izrecno pozvalo, naj v zvezi s presveto Devico Marijo ne uporablja naslovov Soodrešenica in Srednica vseh milosti. Ta naslova danes veljata za neprimerna, netočna in predvsem neustrezna za primerno izražanje katoliške dogme, kakor jo danes pojmujejo in na novo razlagajo.
To pogubno besedilo, uničujoče tako zaradi svoje vsebine kot zaradi neizogibnih pastoralnih posledic, pa je vendarle – posredno – povzročilo tudi pozitiven učinek: ponovno je osvetlilo pomen obrazcev in nazivov. Modernistični pogled, ki teži k temu, da dejanje vere skrči na osebno in intimno izkušnjo Boga, namreč vodi v preziranje obrazcev, češ da vere ni mogoče omejiti ali zamejiti z uporabo konkretnih in »tehničnih« izrazov, ki naj bi bili po svoji naravi nezmožni izraziti doživeto izkušnjo.
Zato bi radi izkoristili žalostno obletnico medverskega srečanja v Assisiju in objave dokumenta Mater Populi Fidelis, da bi premišljevali o čudovitem naslovu, ki ga liturgija pripisuje presveti Devici Mariji: ona je tista, ki sama potepta vsa krivoverstva. »Veseli se, Marija, ker si ti sama poteptala vsa krivoverstva, ki so se pojavila na svetu.«
Kako lahko upravičimo takšen naslov? Zakaj nam Cerkev celo v svoji liturgiji želi predstaviti takšno podobo Marije? Na prvi pogled se zdi, da ta naslov ni neposredno povezan niti z Marijinim božjim materinstvom niti z njenim večnim devištvom.
Da bi doumeli lepoto in globino tega naslova ter razumeli ves njegov pomen, se moramo vrniti vse do samega izvira nadnaravnega življenja: do Božjega življenja, ki ga Bog po milosti želi posredovati dušam. V tej luči bomo mogli razumeti edinstveno mesto presvete Device Marije, v kateri ta deležnost pri Božjem življenju dosega neprimerljivo polnost.
Kaj je Božje življenje?
Nekoliko se posvetimo teologiji in skušajmo za nekaj trenutkov prodreti v večnost. Božje življenje je nekaj najpreprostejšega; toda prav ta preprostost je tako globoka, da je ne moremo v celoti doumeti.
»Božje življenje ni nič drugega kot dejanje zrenja in ljubezni, s katerim Bog, ko zre samega sebe hkrati kot najvišjo Resnico in najvišje Dobro, popolnoma uživa samega sebe.«
V večnosti Bog izvršuje eno samo in edino dejanje: nenehno zre samega sebe. Zre svoje Bitje in njegovo neskončno popolnost – kajti to Bitje je takšno: neskončno popolno. To zrenje njegovega najvišjega Bitja je samo njegovo življenje: če Bog ne bi živel na takšen način, preprosto ne bi bil več Bog.
To neskončno popolnost, ki jo zre, pa zre popolnoma: njegov Božji razum zre njegovo božje Bitje in ga dojema v celoti, v enem samem dejanju zrenja, ki je popolnoma resnično in vedno enako samo sebi. Tako se Bog s popolnim spoznavanjem svojega Božjega Bitja zre kot najvišja Resnica.¹
Po drugi strani pa se Bog s tem, ko zre samega sebe kot najvišjo Resnico, zre tudi kot najvišje Dobro. Resnično in Dobro namreč označujeta eno in isto stvarnost, obravnavano z dveh različnih vidikov²: če je Bog najvišje Bitje in najvišja Resnica, je torej nujno tudi najvišje Dobro. V tem zrenju samega sebe kot najvišjega Dobrega pa Bog popolnoma ljubi samega sebe. Če ne bi bilo tako, Bog ne bi bil več Bog.
Če povzamemo: Božje življenje ni nič drugega kot dejanje zrenja in ljubezni, s katerim Bog, ko zre samega sebe hkrati kot najvišjo Resnico in najvišje Dobro, popolnoma uživa samega sebe.
Bog, ki je sam sebi popolnoma zadosten, se je svobodno odločil, da bo nekaj svojega Bitja in svoje popolnosti posredoval tudi drugim bitjem. Dobrota se namreč po svoji naravi nagiba k temu, da se posreduje drugim, da se podarja. V Božjem primeru, ko gre za najvišjo Dobroto, je bilo to svobodno podarjanje samega sebe zunaj sebe namenjeno ustvarjenim bitjem; še posebej pa nekaterim bitjem, katerim Bog ni posredoval le nekaj od svojega Bitja in svoje popolnosti, temveč nekaj svojega lastnega življenja.
Bog posreduje dušam svoje življenje tako, da jim daje spoznati samega sebe
Na podlagi teh temeljnih izhodišč zlahka razumemo, da Bog začne duši posredovati določeno deležnost pri svojem Božjem življenju tako, da ji najprej da spoznati nekaj o sebi. Prav zato, da bi jo oživil in ji omogočil deležnost pri tem zrenju samega sebe, ki je njegovo lastno življenje, se Bog »razodeva« pod tančico vere.
Duša, razsvetljena po veri, lahko spoznava Boga ter ga s tem, ko ga spoznava, tudi ljubi in mu služi. Prav v tem je vera nujna. Nemogoče je namreč ljubiti Dobro in se ga okleniti, če tega Dobrega prej ne spoznamo. Nihče ne ljubi in si ne želi tistega, česar ne pozna.
To Razodetje pa nam ne da spoznati zgolj Božjih popolnosti. Omogoči nam prodreti še globlje v intimnost njegovega življenja, saj nam razkrije skrivnost, ki je naš razum, prepuščen samemu sebi, nikdar ne bi mogel odkriti: to edino Božje življenje je življenje treh različnih Oseb: Očeta, Sina in Svetega Duha.
»Prav zato, da bi jo oživil in ji omogočil deležnost pri tem zrenju samega sebe, ki je njegovo lastno življenje, se Bog ‘razodeva’ pod tančico vere.«
V življenju presvete Trojice Oče, ko spoznava samega sebe, večno rojeva svojo Besedo, popolni izraz božje Resnice, »odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega bistva« (Heb 1, 3). Sin je torej ta Beseda, v kateri se Oče odseva in izraža večno Resnico. Iz Očeta in Sina pa večno izhaja Sveti Duh, bivajoča Ljubezen.
Prav pri tem troedinem življenju nam Bog želi dati deležnost. Iz te želje, da bi posvečeval duše, izhajata postopno Razodetje Stare zaveze in predvsem njegova dovršitev v prihodu Božje Besede, najvišje učlovečene Resnice, na zemljo. Ker je Bog postal človek, tisti, ki zre našega Gospoda, po njegovi človeškosti zre samega Boga: »Kdor vidi mene, vidi Očeta.« (Jn 14, 9); po tem spoznanju Očeta po Sinu pa doseže večno življenje: »Večno življenje pa je v tem, da poznajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« (Jn 17, 3).
Ta točka je bistvenega pomena: spoznanje našega Gospoda, učlovečene Besede, je postalo nujno sredstvo za to, da na zemlji intimno spoznamo Boga. Samo po človeškosti učlovečene Besede in izključno po njej imajo ljudje dostop do troedinega življenja in lahko zrejo Boga: »Boga ni nikdar nihče videl. Edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, on ga je razodel.« (Jn 1, 18); in zato: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.« (Jn 1, 14).
Seveda se Bog daje spoznati brez najmanjše možnosti zmote: če bi se – v nasprotju z vso razumnostjo – Bog dal spoznati tako, da bi Resnici primešal kakršnokoli zmoto, bi s tem onemogočil posvečevanje duš. Kljub temu pa vera vedno ohranja določeno mero nejasnosti: na tej zemlji spoznavamo Boga skozi tančico. Ta tančica bo odstranjena v večnosti, kjer bo spoznanje, lastno veri, prepustilo mesto blaženemu gledanju: naše nadnaravno spoznanje Boga bo tako prešlo iz nepopolnega načina v popolnega; vera je pred gledanjem in obstaja zato, da nas nanj pripravi ter nas k njemu vodi.
»Spoznanje našega Gospoda, učlovečene Besede, je postalo nujno sredstvo za to, da na zemlji intimno spoznamo Boga.«
Če torej Bog posvečuje duše in jim omogoča živeti z zgoraj na kratko opisanimi sredstvi, kakšna je lahko stopnja spoznanja te najvišje Resnice v duši presvete Device Marije?
Videli bomo, da to zrenje Resnice v Mariji po eni strani ustreza polnosti milosti, ki jo je prejela, po drugi strani njenemu Božjemu materinstvu in nazadnje njenemu posebnemu poslanstvu vesoljne Srednice, ki vključuje nalogo, da vsem dušam posreduje intimno spoznanje njenega Sina, pravega Boga in pravega človeka.
Zrenje Resnice v Mariji, polni milosti
Povsem očitno je, da Marijina svetost vključuje stopnjo zrenja Resnice, ki si je nihče izmed nas ne more niti predstavljati. Ker je bila obvarovana izvirnega greha in njegovih ran, namreč v njej ni nobene nevarnosti zmote. V njenem razumu ni nobene vrste slepila, nobene napačne ali prenagljene sodbe. Nobena neurejena strast ne pride v njeno notranjost, da bi motila ali omračila njeno dojemanje Resnice. Njeno zrenje Resnice ne naleti na nobeno oviro.
Predvsem pa njena čistost daje njenemu razumu neprimerljivo sposobnost prodiranja v večne resnice. To sposobnost še dodatno krepi navzočnost nadnaravnih darov Svetega Duha v njeni duši, in sicer v nepredstavljivi meri: zlasti ji darova umnosti in modrosti omogočata zreti Božje resnice na višji stopnji kot serafom in kerubom. Ona je Sedež Modrosti.
Zaradi polnosti milosti je njena duša torej v povsem privilegiranem in edinstvenem položaju. Greh in zmota sta dve stvarnosti, ki bi njeno popolno zrenje na tak ali drugačen način ovirali ter posledično tudi njeno popolno zedinjenje z Bogom in njeno svetost. Toda kakor se njene duše ne more dotakniti niti najmanjša senca greha, niti najmanjša nepopolnost, tako se njenega razuma ne bi mogla dotakniti niti najmanjša senca zmote.
Ta popolna Marijina privrženost Resnici nam omogoča razumeti tudi neprimerljivo popolnost njene svobode. »Resnica vas bo osvobodila.« (Jn 8, 32): ta beseda našega Gospoda se v nobenem drugem preprostem ustvarjenem bitju ne uresničuje tako popolno kot v njegovi Materi. Resnična svoboda namreč ni v možnosti, da se oddaljimo od dobrega, temveč v sposobnosti, da se v njem gibljemo brez ovir. Ker njene volje ni ovirala nobena nagnjenost h grehu in ker njeno spoznanje Resnice ter njena privrženost Dobremu nista naletela na nobeno oviro, je tudi njena svoboda dosegla edinstveno popolnost. Njena brezgrešnost ni zmanjševala svobodne volje, temveč ji je po besedah p. Garrigou-Lagrangea dajala »polno svobodo v redu dobrega, brez kakršnegakoli odklona k zlu«.³ Njena svoboda je bila tako po zgledu svobode njenega Božjega Sina najčistejša podoba Božje svobode.
Božja Mati, ki zre učlovečeno Besedo
Upoštevati moramo, da zrenje, o katerem govorimo, ker je sredstvo, po katerem nam Bog posreduje svoje lastno življenje, ni omejeno zgolj na opazovanje in občudovanje zrtih resnic: to zrenje samo postopoma preoblikuje duše po vzoru tega, kar zrejo. Z drugimi besedami, Bog po krščanskem zrenju duše postopoma priliči sebi in jih preoblikuje po podobi Jezusa Kristusa. Prav v tem natančnem pomenu uči sveti Pavel, da »pravični živi iz vere« (Rim 1, 17).
Duša, ki je bolj kot katerakoli druga nenehno živela pod vplivom vere in v zrenju našega Gospoda, je duša presvete Device Marije. Edinstvena in posebna sposobnost Brezmadežne, da z zrenjem prodira v Resnico, namreč ni odvisna samo od neprimerljivih darov, ki jih je prejela in ki ji omogočajo presežno intuitivno sposobnost, višjo od angelske. V prav tako pomemben položaj jo postavlja še en dejavnik: njen neposredni in edinstveni odnos do človeškosti našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki izhaja iz njenega Božjega materinstva.
»Presveta Devica Marija je toliko tesneje združena s samim predmetom svojega zrenja, ker je ta učlovečena Beseda resnično njen Sin in je ona resnično njegova Mati.«
Ne pozabimo, da je ta človeškost, zedinjena z Besedo, sredstvo, po katerem se je Oče odločil izvršiti polnost razodetja. Presveta Devica Marija je toliko tesneje združena s samim predmetom svojega zrenja, ker je ta učlovečena Beseda resnično njen Sin in je ona resnično njegova Mati. Ta bližina dosega povsem neprimerljivo stopnjo zaradi dejstva, da človeškost našega Gospoda v svoji telesni sestavi izvira izključno iz presvete Device Marije. Zato v zgodovini nikdar ni obstajala in nikdar ne bo obstajala globlja sorodnost med materjo in sinom od tiste, ki povezuje Marijo in Jezusa.
Brez nevarnosti pretiravanja lahko tu potegnemo precej osupljivo vzporednico med večnim rojevanjem Besede in časnim rojstvom našega Gospoda. Kakor Oče v večnosti, ko zre Besedo, pravi: »Danes sem te rodil.« (Ps 2, 7) – pri čemer »danes« pomeni samo večnost –, tako lahko tudi Gospa, ko zre našega Gospoda, neprestano govori: »Jaz sem tvoja Mati, rodila sem te v času.« Sveti Leon Veliki, ki parafrazira veroizpoved, z zelo lepo in precej izvirno besedno zvezo povzema edinstveno sorodnost med človeškostjo našega Gospoda in Marijo: »Istega bistva kot njegova Mati.« (Pridiga 30, 6).
Poleg tega je imela Marija trideset let pred svojimi očmi to človeškost, zedinjeno z Besedo, kakor božansko okno, na stežaj odprto pred njeno dušo. Vsi vemo, da je naš Gospod želel trideset let svojega življenja preživeti v skritosti, da bi nam pokazal prvenstvo kontemplativnega življenja pred dejavnim življenjem. Toda ta dolga leta v Nazaretu osvetljuje še en, prav tako globok razlog: Mariji so omogočila, da je v neprimerljivi intimnosti zrla učlovečeno Besedo, katere Mati je bila. Zakaj? Nedvomno zato, da bi bila vse bolj posvečena in preoblikovana po njegovi podobi. Toda tudi zato, da bi lahko, potem ko se je hranila z zrenjem Resnice, ki je postala meso, pozneje z njo oživljala Cerkev.
Marija dušam posreduje življenje, ki ga je prejela
To neprimerljivo spoznanje učlovečene Besede namreč ni bilo namenjeno temu, da bi ostalo osebni privilegij Device Marije. Polnost milosti, ki jo je prejela, je bila namenjena tudi njenemu poslanstvu vesoljne Srednice: ona, ki je prejela Kristusa in ga podarila svetu, ostaja v popolni odvisnosti od Sina pridružena posredovanju sadov odrešenja dušam.
Ker se nadnaravno življenje na tem svetu začenja s spoznavanjem Boga pod tančico vere, se Marijino sredništvo najprej uresničuje prav na tem področju. Ker je Jezusa Kristusa spoznala bolj kot katerokoli drugo ustvarjeno bitje, rojeva svoje otroke v življenje vere: uvaja duše v spoznanje svojega Sina, jih utrjuje v Resnici, ki jo razodeva, in jih uči, kako vse globlje prodirati v njegove skrivnosti.
»Njeno poklicanost ne predstavlja zgolj to, da je vzor krščanskega življenja, temveč tudi to, da je Mati, ki to življenje posreduje dušam in ga varuje med njegovim razvojem.«
Naša Gospa naj bi tako nastajajoči Cerkvi posredovala ne le sad svojega zrenja, temveč na neki način tudi samo izvrševanje – lahko bi rekli metodo – tega zrenja, ki naj bi postalo notranje počelo življenja Cerkve. Dejavnost Cerkve, bodisi duhovna, liturgična ali doktrinalna, se namreč vedno vrača k istemu dejanju zrenja, katerega namen je posvečevati duše in jih pripravljati na blaženo gledanje. V tem pogledu naj bi naša Gospa postala arhetip krščanske duše.
Toda Marijino materinsko poslanstvo se tu ne konča: ker je njegov cilj, da v dušah poraja vero, ne more ostati ravnodušna do potrebe po obrambi Resnice. Ker ji je zaupana naloga, da duše vodi v Življenje tako, da jih vodi k svojemu Sinu, jih mora tudi z vso odločnostjo varovati pred vsem, kar zatemnjuje njihovo spoznanje Jezusa Kristusa in jih oddaljuje od njega. Zmota na tem področju namreč posega v nadnaravno življenje pri samem njegovem izviru, saj se postavlja med razum in božjo Resnico.
Zmota je sovražnica zrenja in posledično posvečevanja
Pomembno je dobro razumeti nujnost zrenja kot temelja duhovnega življenja. V modernističnem pojmovanju je dejanje vere v bistvu skrčeno na notranjo in osebno izkušnjo Boga, ki v praksi ne upošteva zunanje vsebine Božjega razodetja. Takšno pojmovanje naredi vse, kar smo pravkar opisali, nerazumljivo in nepotrebno.
»Ker ji je zaupana naloga, da duše vodi v Življenje tako, da jih vodi k svojemu Sinu, jih mora tudi z vso odločnostjo varovati pred vsem, kar zatemnjuje njihovo spoznanje Jezusa Kristusa in jih oddaljuje od njega.«
To težavo ponazorimo s konkretnim primerom. Če ne verjamem več jasno in nedvoumno, da je sveta maša obnovitev daritve na križu, ki postane navzoča na oltarju, se bosta moje zrenje in moje dojemanje tega zakramenta spremenila. Posledično se bo spremenil tudi moj način molitve, obhajanja maše ali udeležbe pri njej. Sčasoma se bo spremenilo tudi moje pojmovanje same daritve na križu, ker bo dejanje, ki jo obnavlja, na neki način izgubilo svojo pravo naravo, tako v svojem pomenu kot v razumevanju, ki ga lahko imam o njem. Nazadnje bo spremenjeno tudi samo pojmovanje odrešenja, zlasti v njegovi zadoščevalni in spravni razsežnosti.
Isti mehanizem se ponovi vsakič, ko je kaka razodeta resnica zamegljena ali oslabljena: najprej je prizadeto zrenje, nato pa samo krščansko življenje. V resnici se je prav to zgodilo v vesoljni Cerkvi z reformiranim obredom. Ta primer bi zlahka razširili tudi na izgubo vere v Kristusovo kraljevsko dostojanstvo in njegove neodtujljive javne pravice ali pa na prepričanje, da je za zveličanje nujno treba iti prek našega Gospoda. Posledica tega je današnja splošno razširjena praksa pogubnega ekumenizma.
Mati naših duš, Devica Marija, je v svojem bistvu protiekumenska
Jasno je torej, da presveta Devica Marija, arhetip krščanske duše in Mati nadnaravnega življenja, sovraži zmoto prav tako kot greh. Njena poklicanost ni zgolj v tem, da je vzor krščanskega življenja, temveč tudi v tem, da je Mati, ki to življenje posreduje dušam in ga varuje med njegovim razvojem.
Pred čim ga mora varovati? Pred vsem, kar mu postavlja ovire, ga rani ali uničuje: pred krivoverstvom in grehom. Tako globlje razumemo, kaj pomeni streti glavo Kači, tisti, ki je »morilec ljudi od začetka« (Jn 8, 44) in sovražnik Življenja. Tam, kjer Satan z lažjo in grehom širi smrt, Marija varuje življenje, ko duše vodi k Resnici in milosti.
Streti glavo Kači torej pomeni tudi uničiti njene laži: vse tiste zmote, ki dušam preprečujejo, da bi v polnosti spoznale Božjo Resnico, zrle njeno Lepoto in se pripravljale, da jo bodo v večnosti posedovale. Satan namreč z vsemi svojimi dejanji zasleduje isti načrt: ločiti razum od Resnice, da bi dušo ločil od Boga.
Presveta Devica nikakor ne more dopustiti, da bi njenega Sina, učlovečeno Resnico, imeli za eno izmed mnogih poti k Očetu. Prav tako ne more dopustiti, da bi Resnico in zmoto postavljali na isto raven v imenu človekovega dostojanstva in lažne svobode, ki naj bi človeku omogočala izbirati med resničnim in zmotnim. Nihče se tako dobro kakor Gospa ne zaveda, da bi pomenilo pustiti dušam, naj izbirajo med Jezusom in Barabo, zavajati jih in jih prezirati.
Nihče ne more kakor Devica Marija ponotranjiti odgovora našega Gospoda Judom: »To je Božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« (Jn 6, 29). Kot Božja Mati je na edinstveni način pridružena temu delu: po njej je Sin, ki ga je poslal Oče, prišel na svet.
Zato je tudi velika odsotnica na ekumenskih srečanjih: je moteča, zato je ne morejo povabiti. Prinaša namreč sporočilo, ki je nezdružljivo z duhom Assisija: neomajni opomin na izključne pravice njenega Sina, Kristusa Kralja, nad vsemi dušami – z drugimi besedami, na pravice Resnice nasproti zmoti in na posebne pravice Cerkve nasproti drugim verstvom. Če bi lahko tam spregovorila, bi morala ljudem kot Mati in Kraljica nujno znova povedati, da je treba izbrati: »Ali moj Sin ali drugi!«
»Streti glavo Kači torej pomeni tudi uničiti njene laži.«
Zato je med najlepšimi in najslavnejšimi naslovi, ki jih Mariji pripisuje liturgija – in torej Cerkev –, tudi naslednji: »Ona, ki sama potepta vsa krivoverstva.« Ta naslov se čudovito prilega tisti, ki je prejela poslanstvo in sredstvo, da v nas poraja Božje življenje – našega Gospoda samega – ter nas vodi k svetosti.
V današnji zmedi zmagujočega modernizma je torej samo ona tista, ki lahko doseže, da bodo naše duše obvarovane zmote in brezbrižnosti – slednja je včasih tista, ki vodi v zmoto, včasih pa je njena posledica: najzrelejši in najpogubnejši sad duha Assisija.
Samo Devica Marija lahko znova usmeri razume k večni Resnici in jih spreobrne, tako da bodo mogli spoznati Boga in ga moliti »v duhu in resnici« (Jn 4, 24).
Nazadnje je samo ona tista, ki lahko cerkvenim možem povrne gorečnost papežev, mučencev in spoznavalcev, ki so bili pripravljeni storiti vse, da bi branili katoliško vero in svetu razodevali njeno čistost: odsev same čistosti večne Resnice v času in zgodovini.
Bog naj vas blagoslavlja.
Menzingen, 4. novembra 2026
don Davide Pagliarani
¹ Resnica je popolna skladnost razuma z resničnostjo, ki jo spoznava. Ker je v Bogu moč njegovega razuma neskončna, prav tako pa tudi resničnost, na katero se nanaša – samo Božje Bitje –, je Bog najvišja Resnica.
² Resnično je Bitje, kolikor ga spoznava razum; Dobro pa je Bitje, kolikor si ga želi ali ga poseduje volja.
³ Réginald Garrigou-Lagrange OP, La Mère du Sauveur et notre vie intérieure, prvi del, 2. poglavje, 3. člen, »Marie a été exempte de toute faute, même vénielle?«, Pariz, Éditions du Cerf, 1948.
