Marc Julen je bil obetaven golfist, ko je v starosti 14 let njegove sanje razblinil smrtni srčni zaplet. Umrl je v starosti 23 let in za seboj pustil kratko, a izpolnjeno življenje.
Marc Julen se je rodil 21. avgusta 1999 v Švici, v gorah nad Zermattom. Odraščal je v katoliški družini, obkrožen s starejšima bratom in sestro, Lauro in Jonasom. V teh čudovitih švicarskih gorah je Marc razvil svoje športne talente. Začel je tekmovati v teniških in golf turnirjih. Ko pa je ravno bil na pragu vstopanja v nacionalno ekipo, je začel trpeti za srčnimi napadi. Diagnoza je bila uničujoča: neozdravljiva srčna bolezen. Vse se je spremenilo. Marc je prejel škapular in doživel velike milosti. Pričel je obiskovati tradicionalno latinsko mašo vse pogosteje in se naučil streči pri maši.
Udeležil se je ignacijanskih duhovnih vaj, kar se je izkazalo za ključno za njegovo duhovno življenje. Goreče je požiral okrožnice, ugotovil krizo v Cerkvi in rastel v pobožnosti.
8. decembra, po marijanskih slovesnostih, je Marc omedlel; njegovo srce je prenehalo biti. Reševalci so ga oživili. V bolnišnici je doživel večkratne srčne zastoje. Kardiologi v Lozani so priporočili presaditev srca in njegovim staršem pojasnili: »Na ta način bo Marc lahko živel še mnogo let.«
Toda, ali je mogoče biti katoličan in si vstaviti tuje organe, da bi rešil lastno življenje?
Ob rob temu: prva uspešna presaditev organa je bila opravljena leta 1954. Prvo presaditev srca na svetu je 2. decembra 1967 opravil južnoafriški kirurg Christiaan Barnard. Po tej presaditvi je bilo treba na novo opredeliti pojem smrti: kdaj lahko rečemo, da oseba ni več živa?
Nemška zvezna zdravniška zbornica (1995) je možgansko smrt opredelila takole: »Možganska smrt je opredeljena kot nepovratno prenehanje vseh funkcij možganov, malih možganov in možganskega debla. V tem primeru se srčna in cirkulacijska funkcija umetno ohranjata z nadzorovano ventilacijo.«
Vendar pa je opredelitev smrti možganov postopoma postala bolj prožna. Medtem ko leta 1968 oseba, ki je bila razglašena za možgansko mrtvo, ni smela kazati nobenih spontanih telesnih gibov, danes lahko v skladu z veljavno zakonodajo opravi do sedemnajst spontanih gibov kot odziv na medicinske teste in še vedno velja za možgansko mrtvo.
V skladu s to materialistično opredelitvijo smrti je mogoče osebo razglasiti za možgansko mrtvo, čeprav ji bije srce, pljuča dihajo in kaže številne druge življenjske znake.
S krščanskega vidika je takšna opredelitev smrti popolnoma nesprejemljiva.
Že Platon (428–348 pr. n. št.) je trenutek smrti razumel kot ločitev duše od telesa.
Človek je enota telesa in duše. Ko ta enotnost preneha, je oseba mrtva.
Od Pija XII. naprej je učiteljstvo Katoliške Cerkve vselej zavzemalo jasno stališče glede vprašanja presaditve organov. Vendar pa je papež Janez Pavel II. v svojem govoru na kongresu Mednarodnega združenja za presaditev organov leta 2000 možgansko smrt označil za merilo, ki ga sprejema mednarodna znanost in mu Cerkev ne nasprotuje. Že 4. februarja 2003 pa je to izjavo v sporočilu ob svetovnem dnevu bolnikov dopolnil: »Nikdar ni dopustno ubiti enega človeka, da bi rešili drugega.«
Papež Benedikt XVI. je leta 2008 ponovno potrdil tradicionalni nauk Cerkve, da »organe lahko odstranimo le iz trupla, pri čemer mora vedno prevladati primarno merilo spoštovanja življenja darovalca, tako da je darovanje organov mogoče le v primerih dejanske smrti«.
Skratka: umirajoča oseba, tudi v naprednem stanju umiranja, še ni truplo. Truplo ni več živo, ko se njegova duša loči od telesa. Toda oseba z možgansko smrtjo je še živa, ker sta njena duša in telo eno.
Marc je razmislil o vprašanju in sprejel odločitev. Pogumno je izjavil: »Svoje srce zaupam v Božje roke.« Ekipe v Lozani so bile zelo razočarane nad to odločitvijo in mu dovolile, da se vrne domov.
Tam se je lahko udeležil slovesne posvetitve cerkve sv. Mavricija, ki so jo pomagali zgraditi on in njegova družina. Marc je bil zelo vesel, da je Bratovščina sv. Pija X. končno dobila svoj prostor za bogoslužje v Haut Valaisu.
»Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?« (Mt 16,26).
Za Marca je zveličanje vredno več kot karkoli drugega: »Bolje je biti zveličan z bolnim srcem, kot pa iti v pekel z zdravim srcem.«
Marc se je vključil v mladinsko gibanje in se boril proti zmotam modernizma.
Opravil je posvetitev Mariji sv. Ludvika Marija Grigniona de Montforta in se večkrat odpravil na romanje v Lurd. Njegova pobožnost ga je vodila k vsakodnevni molitvi rožnega venca, njegova pobožnost Dtetetu Jezusu iz Prage pa je bila njegov neprimerljiv zaklad.
V letih bolezni je Marca zdravil profesor Frank Ruschitzka, direktor kardiološke klinike na Univerzitetni bolnišnici v Zürichu, prejemnik številnih znanstvenih nagrad in predsednik največjega svetovnega združenja za srčno popuščanje. Profesor je ponovno poudaril nujnost presaditve srca. Marc je ostal neomajen in je to zavrnil.
Profesor Ruschitzka je vztrajal in ko je videl, da Marc to zavrača zaradi vere, je pisal papežu Frančišku in ga prosil, naj pomaga njegovemu 21-letnemu pacientu premagati svojo nepripravljenost na presaditev srca.
Odgovor kardinala Luisa Ladaria Ferrerja je prispel, naslovljen na lokalnega škofa, ki je po izobrazbi zdravnik. Vseboval je izvlečke iz papeškega besedila, ki potrjuje, da se organi lahko odvzamejo osebi z možgansko smrtjo.
Oborožen s tem odgovorom, je profesor Ruschitzka organiziral srečanje z Marcom in njegovo družino v univerzitetni bolnišnici. Tam sta profesor in škof Bonnemain uporabila vsa sredstva, da bi prepričala Marca. Toda Marcova vera je bila močnejša: »Ne želim srca osebe z možgansko smrtjo, katere srce še vedno bije.« Marc je nato razdelil intervju s profesorjem Josephom Seifertom z naslovom: »Možganska smrt ne obstaja: razložil bom, zakaj. «
Marcovo srce je bilo bolno, vendar je bil miren. 24. oktobra 2022, na praznik sv. Rafaela nadangela, je umrl. Star je bil 23 let.
Viri: Le Pélican št. 130 iz januarja-februarja 2026 – Izvlečki iz knjige: Marc Julen, izdaja Sarto Verlag – FSSPX Actualités
